(1)

Uredba (EU) 2019/1009 določa pravila o omogočanju dostopnosti sredstev za gnojenje EU na trgu. Sredstva za gnojenje EU lahko vsebujejo samo materiale, ki spadajo v eno od kategorij sestavnih materialov (KSM) iz Priloge II k Uredbi (EU) 2019/1009. Navedena uredba določa obveznost Komisije, da oceni merila biorazgradljivosti za zastirne folije z namenom, da se vključijo kot sestavni material v KSM 9. Komisija je to oceno izvedla s podporo zunanje študije (v nadaljnjem besedilu: študija) (2).

(2)

Zastirna folija se uporablja za vzdrževanje, izboljšanje ali zaščito fizikalnih ali kemičnih lastnosti, strukture ali biološke aktivnosti tal. Prispeva lahko k zadrževanju vode v tleh in zvišanju temperature tal, kar bi pozitivno vplivalo na razvoj kmetijskih rastlin. Ker se z uporabo zastirnih folij onemogoči rast plevela, kmetijske rastline ne bodo več tekmovale s plevelom za sončno svetlobo in hranila. Zato bi uporaba zastirnih folij lahko privedla do učinkovitejše rabe gnojil. Zastirne folije bi prav tako zmanjšale uporabo herbicidov in tako prispevale k doseganju cilja iz sporočila o strategiji „od vil do vilic“, tj. zmanjšati celotno uporabo in tveganje kemičnih pesticidov za 50 % do leta 2030.

(3)

Študija je pokazala, da so na trgu biorazgradljive in biološko nerazgradljive zastirne folije, ki se uporabljajo kot nacionalna sredstva za gnojenje. Določiti bi bilo treba ustrezne zahteve za vključitev biorazgradljivih polimerov v obliki zastirnih folij v področje uporabe Uredbe (EU) 2019/1009. Oceniti bi bilo treba biorazgradnjo tako v tleh kot v vodnem okolju.

(4)

S študijo je bilo razvito orodje za napovedovanje biorazgradljivosti polimerov z uporabo matematičnega modela in prikazom korelacije med biorazgradljivostjo v testnih pogojih in biorazgradljivostjo v naravnih okoljih, značilnih za različne regije Unije. Ocenjeni so bili različni dejavniki, kot so temperatura tal, pH tal, vsebnost vode v tleh, temperatura vode in drugi dejavniki, povezani z značilnostmi polimera (kemična struktura, kristalnost, površina in debelina). V študiji so bili predstavljeni predlogi v zvezi z merili biorazgradljivosti zastirnih folij v tleh in vodi.

(5)

V zvezi z merilom biorazgradljivosti v tleh bi bilo treba glede na to, da zastirna folija pomeni uporabo velike količine polimerov v tleh, njeno biorazgradnjo dokazati v največ 24 mesecih. Za skrajšanje trajanja testiranja bi bilo treba dovoliti hitrejšo metodo testiranja. Študija kaže ustrezno korelacijo med dejanskimi pogoji in temperaturami nad 25 °C, ki se uporabljajo v testnih pogojih. Biorazgradnja poteka hitreje pri testiranju pri višji temperaturi, kot je 37 °C, ki pa se še vedno šteje za sprejemljivo z vidika mikrobiologije in dejavnikov, odvisnih od okolja, v dejanskih pogojih. Rezultati, pridobljeni z orodjem za tla, razvitim v študiji, so pokazali, da bi se lahko obdobje testiranja v posebnih primerih skrajšalo. Zato bi bilo treba uvesti hitrejše testiranje pri 37 °C pod posebnimi pogoji kot alternativno možnost za dokazovanje 90-odstotne dokončne razgradnje ali mineralizacije.

(6)

Merila biorazgradljivosti za vodna okolja bi morala upoštevati funkcijo zastirne folije in razpoložljive metode testiranja. Kar zadeva funkcijo, se zastirna folija uporablja na zemlji za izboljšanje ali zaščito fizikalnih ali kemičnih lastnosti, strukture ali biološke aktivnosti tal v povprečju 12 mesecev. Zato je zasnovana tako, da se počasi razgrajuje, kadar je izpostavljena različnim okoljskim dejavnikom, zlasti sončni svetlobi in dežju. Biorazgradnja, do katere neizogibno pride v navedenem obdobju funkcionalnosti, bi morala biti omejena, tako da lahko zastirna folija še vedno izpolnjuje svojo funkcijo. Razpoložljive testne metode za biorazgradljivost v vodi so zanesljive v obdobju 12 mesecev. Zato bi bilo treba merila biorazgradljivosti v vodnih okoljih v testnem obdobju določiti nižje, kar bi ji omogočilo doseganje njene funkcije in preprečilo kopičenje polimerov v vodnih okoljih. Predpostavlja se, da bo biorazgradnja po 12-mesečnem testnem obdobju še vedno potekala in bo v 24 mesecih po obdobju funkcionalnosti 90-odstotna. Čeprav te dokončne razgradnje ni mogoče dokazati z obstoječimi metodami testiranja, jo je mogoče predpostaviti, saj bo material, katerega biodegradacijski potencial je že dokazan, še naprej izpostavljen istim okoljskim dejavnikom. Vendar glede na tekoče delo v zvezi z razvojem metod testiranja za biorazgradnjo v vodnih okoljih in v podporo inovacijam, bi bilo treba v področje uporabe harmonizacijskih pravil EU vključiti tudi zastirne folije, za katere je mogoče dokazati ista merila za biološko razgradnjo tal v vodnem okolju.

(7)

V dejanskih pogojih je treba zastirne folije položiti na tla. Vodnega okolja naj ne bi dosegle. Čeprav prenosa delov zastirnih folij v vodno okolje ni mogoče povsem izključiti, so morebitna tveganja za vodno okolje manjša, ker bi zadevni polimeri vodna telesa dosegli šele po začetku njihovega razgrajevanja v tleh. Da bi dodatno omejili morebitna tveganja, bi bilo treba določiti zahtevo za označevanje, s katero bi končne uporabnike opozorili, da sredstva za gnojenje ne uporabljajo blizu teles površinske vode in da vzdržujejo varovalna območja v skladu z nacionalnimi predpisi o uporabi gnojil. Če takih predpisov ni, bi bilo treba upoštevati minimalno varovalno območje 3 m. Da bi preprečili izpiranje v vodna telesa in spodbudili biorazgradnjo v tleh, bi moralo označevanje zastirnih folij vključevati tudi navodila za vključitev proizvoda v tla po obdobju funkcionalnosti.

(8)

Za zagotovitev enakih konkurenčnih pogojev bi bilo treba navesti metode testiranja za dokazovanje skladnosti z merili biorazgradljivosti. Takšne metode testiranja so določene v evropskih ali mednarodnih standardih in so torej zanesljive in ponovljive.

(9)

Polimeri, ki so že vključeni v KSM 9, morajo prestati test akutne strupenosti za rast rastlin, test akutne strupenosti na deževnikih in test z inhibicijo nitrifikacije s talnimi mikroorganizmi. Za zagotovitev visoke ravni varovanja zdravja ljudi in okolja bi se morali enaki testi uporabiti tudi za polimere v zastirnih folijah. Ker se zastirne folije uporabljajo v večjih količinah v primerjavi z drugimi polimeri v KSM 9, morajo poleg tega polimeri zastirnih folij prestati tudi test kronične strupenosti na deževnikih.

(10)

Uredbo (EU) 2019/1009 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

(1)

Priloga II se spremeni v skladu s Prilogo I k tej uredbi;

(2)

Priloga III se spremeni v skladu s Prilogo II k tej uredbi.