(1)

Evropski zeleni dogovor iz sporočila Komisije z dne 11. decembra 2019 je strategija Evrope za trajnostno rast in njen cilj je preobraziti Unijo v pravično in uspešno družbo s sodobnim, konkurenčnim, podnebno nevtralnim in krožnim gospodarstvom ter okoljem brez strupov. Določa ambiciozni cilj, da bi Unija do leta 2050 postala prva podnebno nevtralna celina. Priznava prednosti vlaganja v konkurenčno trajnostnost Unije z gradnjo bolj pravične, zelene in digitalne Evrope. Izdelki imajo ključno vlogo v tem zelenem prehodu. Evropski zeleni dogovor poudarja, da so trenutni proizvodni procesi in vzorci potrošnje še vedno preveč linearni in odvisni od pretoka na novo pridobljenih surovin, trgovanja z njimi, njihove predelave v blago, ki je na koncu odloženo v obliki odpadkov ali emisij, ter zato opozarja, da je nujno potreben prehod na model krožnega gospodarstva, in poudarja, da je še treba doseči znaten napredek. Poleg tega opredeljuje energetsko učinkovitost kot prednostno nalogo za razogljičenje energetskega sektorja ter doseganje podnebnih ciljev do leta 2030 in leta 2050.

(2)

Da bi Komisija pospešila prehod na model krožnega gospodarstva, je v okviru svojega sporočila z dne 11. marca 2020 o novem akcijskem načrtu za krožno gospodarstvo za čistejšo in konkurenčnejšo Evropo pripravila v prihodnost usmerjen načrt, katerega cilj je zagotoviti, da bo regulativni okvir primeren za trajnostno prihodnost. V akcijskem načrtu za krožno gospodarstvo je poudarjeno, „da bo državljanom krožno gospodarstvo zagotovilo visokokakovostne, funkcionalne in varne izdelke, ki so učinkoviti in cenovno dostopni, trajajo dlje časa in so zasnovani za ponovno uporabo, popravilo in visokokakovostno recikliranje“. Kot je navedeno v akcijskem načrtu za krožno gospodarstvo, trenutno ni celovitega sklopa zahtev, ki bi zagotavljale, da bi vsi izdelki, dani na trg Unije, postajali vse bolj trajnostni in prestali preskus krožnosti. Zasnova izdelka zlasti ne spodbuja dovolj trajnostnosti v celotnem življenjskem ciklu. Posledično se izdelki pogosto nadomeščajo, kar vključuje veliko porabo energije in virov za proizvodnjo in distribucijo novih izdelkov ter odstranjevanje starih. Gospodarski subjekti in državljani še vedno težko sprejemajo trajnostne odločitve v zvezi z izdelki, saj ni dovolj s tem povezanih informacij in cenovno dostopnih možnosti. Posledično niso izkoriščene priložnosti za trajnostnost in za operacije za ohranjanje vrednosti, povpraševanje po sekundarnih materialih je omejeno, sprejemanje krožnih poslovnih modelov pa ovirano.

(3)

Krožnega gospodarstva v Uniji pa ne bo mogoče vzpostaviti brez popolnoma delujočega notranjega trga za trajnostne izdelke. Če bi na ravni Unije veljale skupne zahteve za okoljsko primerno zasnovo, bi se lahko po vsem notranjem trgu razvijali, uvajali in razširjali novi poslovni modeli krožnega gospodarstva. S takimi ukrepi bi se tudi zmanjšalo breme za podjetja, industrija in potrošniki pa bi dobili dostop do zanesljivih in jasnih podatkov, na podlagi katerih bi lahko sprejemali bolj trajnostne odločitve.

(4)

V sporočilu Komisije z dne 10. marca 2020 o novi industrijski strategiji za Evropo je določen krovni cilj Unije, da se spodbudi dvojni prehod na podnebno nevtralnost in na vodilni položaj na digitalnem področju. V skladu z evropskim zelenim dogovorom poudarja vodilno vlogo, ki jo mora pri tem imeti industrija Evrope, pri čemer mora zmanjšati svoj ogljični odtis in materialni odtis ter vključiti krožnost v celotno gospodarstvo, ter opozarja, da se je treba odmakniti od tradicionalnih modelov ter korenito spremeniti način zasnove, izdelave, uporabe in odstranjevanja izdelkov, pa tudi, da je potrebna zanesljiva oskrba s surovinami. Recikliranje in uporaba sekundarnih surovin bosta pripomogla k zmanjšanju odvisnosti Unije v zvezi s surovinami. Sporočilo Komisije z dne 5. maja 2021 z naslovom Posodobitev nove industrijske strategije iz leta 2020: močnejši enotni trg za okrevanje Evrope utrjuje glavna sporočila strategije iz leta 2020 in se osredotoča na spoznanja, pridobljena med krizo zaradi COVID-19, vključno s potrebo po spodbujanju odpornosti.

(5)

Ker ni prava Unije, so se že pojavili različni nacionalni pristopi k izboljšanju okoljske trajnostnosti izdelkov, od zahtev glede informacij o trajanju združljivosti programske opreme elektronskih naprav do zahtev glede poročanja o ravnanju z neprodanim trajnim blagom. To kaže na to, da bi dodatni nacionalni ukrepi za doseganje ciljev v skladu s to uredbo verjetno povzročili še večjo razdrobljenost notranjega trga. Da bi prispevali k delovanju notranjega trga in hkrati zagotovili visoko raven varstva okolja, je zato potreben ambiciozen regulativni okvir, na podlagi katerega bi se za izdelke postopno uvedle zahteve za okoljsko primerno zasnovo. S to uredbo bo tak okvir vzpostavljen z določbo, da se pristop na podlagi okoljsko primerne zasnove, prvotno določen v Direktivi 2009/125/ES Evropskega parlamenta in Sveta (3), uporablja za čim širši nabor izdelkov.

(6)

Ta uredba bo podpirala vzorce proizvodnje in potrošnje, ki bodo skladni s splošnimi cilji Unije glede trajnostnosti, med drugim cilji na področju podnebja, okolja, energije, rabe virov in biotske raznovrstnosti, in pri katerih bodo hkrati upoštevane omejitve našega planeta, in sicer tako, da bo vzpostavljen zakonodajni okvir, ki bo prispeval k nastajanju izdelkov, ki bodo združljivi s podnebno nevtralnim, z viri gospodarnim in krožnim gospodarstvom, zmanjšanju količine odpadkov ter zagotavljanju, da bo uspešnost vodilnih na področju trajnostnosti postopoma postala pravilo. Z njo bi morale biti določene nove zahteve za okoljsko primerno zasnovo, da bi se izboljšale trajnost, zanesljivost, popravljivost, možnost nadgradnje, možnost ponovne uporabe in možnost recikliranja izdelkov, povečale možnosti za obnovo in vzdrževanje izdelkov, obravnavala prisotnost nevarnih kemikalij v izdelkih, povečala energetska učinkovitost izdelkov in učinkovita raba virov, tudi kar zadeva možnost predelave strateških in kritičnih surovin, zmanjšalo pričakovano nastajanje odpadkov in povečala vsebnost recikliranih materialov v izdelkih ob hkratnem zagotavljanju njihove učinkovitosti in varnosti, omogočila ponovna izdelava in visokokakovostno recikliranje ter zmanjšala ogljični in okoljski odtis.

(7)

Zahteve za okoljsko primerno zasnovo bi morale zajemati tudi prakse, povezane s prezgodnjo zastarelostjo. Take prakse imajo na splošno negativen vpliv na okolje, ki se kaže v obliki večje količine odpadkov ter uporabe energije in materialov; z zahtevami za okoljsko primerno zasnovo je mogoče ta vpliv zmanjšati, hkrati pa prispevati k trajnostni potrošnji.

(8)

Evropski parlament je v resoluciji z dne 25. novembra 2020 z naslovom K trajnostnemu enotnemu trgu za podjetja in potrošnike (4) pozdravil spodbujanje trajnostnih izdelkov, ki jih je lažje popraviti, ponovno uporabiti in reciklirati. V svoji resoluciji z dne 10. februarja 2021 o novem akcijskem načrtu za krožno gospodarstvo (5) pa je poudaril, da bi morali trajnostni, krožni, varni in nestrupeni proizvodi in materiali na trgu Unije postati pravilo in ne izjema ter bi morali veljati kot privzeta, a tudi privlačna, cenovno primerna in dostopna možnost za vse potrošnike. Evropski parlament je poleg tega pozval k zavezujočim ciljem Unije, v skladu s katerimi bi bistveno zmanjšali odtis materialov in potrošnje v Uniji. Menil je, da se lahko s prehodom na krožno gospodarstvo zagotovijo rešitve za obravnavanje trenutnih okoljskih izzivov in gospodarske krize zaradi pandemije COVID-19. Svet je v svojih sklepih z naslovom Okrevanje naj bo krožno in zeleno, sprejetih 11. decembra 2020, tudi pozdravil namero Komisije, da bo predložila zakonodajne predloge kot del celovitega in integriranega okvira politike za trajnostne izdelke, ki bo spodbujal podnebno nevtralnost, energijsko učinkovitost in učinkovito rabo virov ter krožno gospodarstvo brez strupenih snovi, varoval javno zdravje in biotsko raznovrstnost ter krepil vlogo potrošnikov in javnih kupcev ter jih ščitil.

(9)

Ta uredba bo prispevala k doseganju podnebnih in energetskih ciljev Unije. V skladu s cilji iz Pariškega sporazuma, ki je bil sprejet 12. decembra 2015 v sklopu Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (6) (v nadaljnjem besedilu: Pariški sporazum), Unija pa ga je odobrila 5. oktobra 2016 (7), je v Uredbi (EU) 2021/1119 Evropskega parlamenta in Sveta (8) določen zavezujoč cilj Unije glede domačega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov za vsaj 55 % do leta 2030 in uzakonjen cilj glede podnebne nevtralnosti v celotnem gospodarstvu do leta 2050. Komisija je leta 2021 sprejela sveženj „Pripravljeni na 55“, da bi podnebno in energetsko politiko Unije prilagodila za doseganje teh ciljev. V ta namen je treba v skladu z načelom „energetska učinkovitost na prvem mestu“, določenim v Direktivi (EU) 2018/2002 Evropskega parlamenta in Sveta (9), močno hitreje izboljšati energetsko učinkovitost, da bo do leta 2030 izboljšana za približno 36 % z vidika porabe končne energije. Zahteve glede izdelkov, določene na podlagi te uredbe, bodo imele pomembno vlogo pri doseganju tega cilja, saj bodo znatno zmanjšale energetski odtis izdelkov. Te zahteve glede energetske učinkovitosti izdelkov bodo tudi zmanjšale ranljivost potrošnikov v zvezi z zvišanji cen energije. Kot potrjuje Pariški sporazum, bo imelo izboljšanje trajnostnosti potrošnje in proizvodnje pomembno vlogo tudi pri obravnavanju podnebnih sprememb.

(10)

Ta uredba bo prispevala tudi k doseganju širših okoljskih ciljev. Osmi okoljski akcijski program, vzpostavljen s Sklepom (EU) 2022/591 Evropskega parlamenta in Sveta (10), v pravni okvir vključuje cilj Unije, da se upoštevajo omejitve našega planeta, in opredeljuje omogočitvene pogoje za doseganje prednostnih ciljev, ki vključujejo prehod na krožno gospodarstvo brez strupenih snovi. V evropskem zelenem dogovoru se tudi poziva Unijo k boljšemu spremljanju, preprečevanju in odpravljanju onesnaževanja zraka, vode, tal in potrošniških izdelkov ter poročanju o teh dejavnostih. To pomeni, da morajo biti kemikalije, materiali in izdelki varni in trajnostni po zasnovi in v življenjskem ciklu, s čimer se zagotovijo cikli nestrupenih materialov, kot je določeno v sporočilu Komisije z dne 12. maja 2021 z naslovom Akcijski načrt EU: Naproti ničelnemu onesnaževanju zraka, vode in tal in sporočilu Komisije z dne 14. oktobra 2020 z naslovom Strategija na področju kemikalij za trajnostnost – Okolju brez strupov naproti, v katerem poziva, naj se pri proizvodnji in potrošnji vključi cilj ničelnega onesnaževanja. Poleg tega evropski zeleni dogovor in akcijski načrt za krožno gospodarstvo potrjujeta, da notranji trg Unije zagotavlja kritično maso, ki lahko vpliva na globalne standarde na področju trajnostnosti in zasnove izdelkov. Zato bo imela ta uredba pomembno vlogo pri doseganju več ciljev, določenih v okviru ciljev za trajnostni razvoj iz agende Združenih narodov za trajnostni razvoj do leta 2030v Uniji in zunaj nje, zlasti ciljev v okviru cilja trajnostnega razvoja št. 12 („Odgovorna poraba in proizvodnja“).

(11)

Z Direktivo 2009/125/ES je bil vzpostavljen okvir za določanje zahtev za okoljsko primerno zasnovo izdelkov, povezanih z energijo. Skupaj z Uredbo (EU) 2017/1369 Evropskega parlamenta in Sveta (11) je močno zmanjšala potrebo izdelkov po primarni energiji v Uniji in ocenjuje se, da se bodo ti prihranki še zviševali. Izvedbeni ukrepi, sprejeti na podlagi Direktive 2009/125/ES, so vključevali tudi zahteve glede vidikov krožnosti, kot so trajnost, popravljivost in možnost recikliranja. Hkrati imajo instrumenti, kot so znak EU za okolje, uveden z Uredbo (ES) št. 66/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (12), ali merila EU za zelena javna naročila, določena v sporočilu Komisije z dne 16. julija 2008 o javnih naročilih za boljše okolje, širše področje uporabe, vendar manjši učinek zaradi omejitev, ki jih prinaša pristop prostovoljnosti.

(12)

Direktiva 2009/125/ES je bila na splošno uspešna pri spodbujanju energetske učinkovitosti in nekaterih vidikov krožnosti izdelkov, povezanih z energijo, na podlagi pristopa okoljsko primerne zasnove, ki ga določa, pa bi lahko postopoma prispevala k trajnostnosti vseh izdelkov. Da bi se izpolnile zaveze iz evropskega zelenega dogovora, bi bilo treba ta pristop razširiti na druge skupine izdelkov in na podlagi zavezujočih zahtev sistematično obravnavati ključne vidike za povečanje okoljske trajnostnosti izdelkov. Z zagotavljanjem, da so na trg Unije dani le izdelki, ki izpolnjujejo navedene zahteve, bo ta uredba s preprečevanjem nacionalnih razlik izboljšala prosti pretok takih izdelkov in tudi zmanjšala negativne vplive izdelkov, za katere se uporabljajo navedene zahteve, na okolje v njihovem življenjskem ciklu.

(13)

Da bi se vzpostavil učinkovit, na prihodnost pripravljen in harmoniziran regulativni okvir, je treba določiti zahteve za okoljsko primerno zasnovo vsega fizičnega blaga, danega na trg ali v uporabo, vključno s sestavnimi deli, kot so pnevmatike, in polizdelki. Njeno področje uporabe mora vključevati tudi digitalne vsebine, ki so sestavni del fizičnega izdelka. To bi moralo Komisiji omogočiti, da pri prednostni določitvi zahtev za okoljsko primerno zasnovo upošteva čim širši nabor izdelkov in tako čim bolj poveča njihovo učinkovitost. Pri določitvi zahtev za okoljsko primerno zasnovo bi bilo treba po potrebi določiti posebne izjeme, zlasti kadar zahteve za okoljsko primerno zasnovo niso potrebne za prispevanje k okoljski trajnostnosti specifičnih izdelkov, ali na primer za izdelke s posebno uporabo ali namenom, ki ga ni mogoče doseči ob izpolnjevanju zahtev za okoljsko primerno zasnovo, ali za izdelke, proizvedene v zelo majhnih količinah, ali ob upoštevanju posebnosti in velikosti trga izdelka. Poleg tega se ta uredba ne bi smela uporabljati za izdelke, za katere je že jasno, da zahteve za okoljsko primerno zasnovo zanje ne bi bile ustrezne, ali kadar so te zahteve določene že z drugimi okviri. To bi moralo veljati za živila in krmo, kakor sta opredeljeni v Uredbi (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta (13), za zdravila, kakor so opredeljena v Direktivi 2001/83/ES Evropskega parlamenta in Sveta (14), za zdravila za uporabo v veterinarski medicini, kakor so opredeljena v Uredbi (EU) 2019/6 Evropskega parlamenta in Sveta (15), za žive rastline, živali in mikroorganizme, proizvode človeškega izvora ter proizvode rastlin in živali, neposredno vezane na njihovo prihodnje razmnoževanje, in za vozila iz člena 2(1) Uredbe (EU) št. 167/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (16), člena 2(1) Uredbe (EU) št. 168/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (17) ter člena 2(1) Uredbe (EU) 2018/858 Evropskega parlamenta in Sveta (18), in sicer v zvezi s tistimi vidiki izdelkov, za katere so zahteve določene v sektorskih zakonodajnih aktih Unije, ki se uporabljajo za navedena vozila. Na podlagi pravnih aktov Unije, kot sta direktivi 2000/53/ES (19) in 2005/64/ES (20) Evropskega parlamenta in Sveta ter Uredba (EU) 2018/858, za ta vozila velja več zahtev za posamezne izdelke in različni harmonizirani sistemi homologacije. Dodatne harmonizirane zahteve za vozila bi morale biti omejene na vidike, ki trenutno niso obravnavani, na primer okoljske zahteve za pnevmatike. Vendar električna kolesa in električni skiroji ne bi smeli biti izključeni iz področja uporabe te uredbe.

(14)

Z Direktivo (EU) 2024/1275 Evropskega parlamenta in Sveta (21) se zahteva, da države članice določijo minimalne zahteve glede energetske učinkovitosti elementov stavb, ki so del ovoja stavbe, ter zahteve za sisteme glede celotne energetske učinkovitosti, pravilne namestitve in ustrezne velikosti, prilagoditve in nadzora tehničnih stavbnih sistemov v novih ali obstoječih stavbah. S cilji te uredbe je združljivo, da lahko te minimalne zahteve glede energetske učinkovitosti v določenih okoliščinah omejujejo namestitev izdelkov, povezanih z energijo, ki so skladni s to uredbo in njenimi delegiranimi akti, če take zahteve ne povzročijo neupravičenih tržnih ovir.

(15)

Da bi se izboljšala okoljska trajnostnost izdelkov in zagotovil prosti pretok izdelkov na notranjem trgu, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) sprejme akte, s katerimi bi to uredbo dopolnila, tako da bi določila zahteve za okoljsko primerno zasnovo. Te zahteve za okoljsko primerno zasnovo bi se praviloma morale uporabljati za posebne skupine izdelkov, kot so gospodinjski pralni stroji in gospodinjski pralno-sušilni stroji. Da bi se čim bolj povečala učinkovitost zahtev za okoljsko primerno zasnovo in uspešno izboljšala okoljska trajnostnost izdelkov, bi bilo treba omogočiti tudi določitev ene ali več horizontalnih zahtev za okoljsko primerno zasnovo širšega nabora skupin izdelkov, kot so elektronske naprave ali tekstilni izdelki. Horizontalne zahteve za okoljsko primerno zasnovo bi morale veljati za skupine izdelkov, kadar je mogoče na podlagi istih zahtev zaradi tehnične podobnosti izdelkov izboljšati njihovo okoljsko trajnostnost. Pomembno je, da se horizontalne zahteve razvijejo zlasti glede trajnosti in popravljivosti.

(16)

Zahteve za okoljsko primerno zasnovo bi morale vključevati zahteve glede učinkovitosti ali zahteve glede informacij, ali oboje, kakor je ustrezno. S temi zahtevami bi se morali izboljšati vidiki izdelkov, pomembni za okoljsko trajnostnost, kot so trajnost, možnost ponovne uporabe, popravljivost, energetska učinkovitost, možnost recikliranja ter ogljični in okoljski odtis. Zahteve za okoljsko primerno zasnovo bi morale biti pregledne, objektivne, sorazmerne in v skladu s pravili mednarodne trgovine.

(17)

Sektor rabljenih izdelkov ima pomembno vlogo pri spodbujanju trajnostne proizvodnje in potrošnje, tudi pri razvoju novih krožnih poslovnih modelov, ter prispeva k podaljšanju življenjske dobe izdelkov in preprečevanju, da bi postali odpadki. Rabljeni izdelki s poreklom iz Unije, zlasti izdelki, ki so bili obnovljeni ali popravljeni, niso novi izdelki in lahko krožijo na notranjem trgu, ne da bi morali biti skladni z delegiranimi akti, ki določajo zahteve za okoljsko primerno zasnovo in so začeli veljati po tem, ko so bili dani na trg. Medtem ko pa se ponovno izdelani izdelki štejejo za nove izdelke in zanje veljajo zahteve za okoljsko primerno zasnovo, če spadajo na področje uporabe delegiranega akta.

(18)

Ko Komisija za dano skupino izdelkov sprejme delegirani akt, v katerem so določene zahteve za okoljsko primerno zasnovo, državam članicam zaradi zagotavljanja delovanja notranjega trga ne bi več smelo biti dovoljeno določanje nacionalnih zahtev glede učinkovitosti, ki temeljijo na parametrih izdelka, zajetih v takih zahtevah glede učinkovitosti, določenih v zadevnem delegiranem aktu, in določanje nacionalnih zahtev glede informacij, ki temeljijo na parametrih izdelka, zajetih v takih zahtevah glede informacij, določenih v zadevnem delegiranem aktu. Da bi izboljšali okoljsko trajnostnost izdelkov in zagotovili njihov prosti pretok na notranjem trgu, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da določi, da v zvezi s specifičnim parametrom izdelka niso potrebne zahteve za okoljsko primerno zasnovo v obliki zahtev glede učinkovitosti ali zahtev glede informacij, če bi zahteva v zvezi s tem specifičnim parametrom izdelka negativno vplivala na zahteve za okoljsko primerno zasnovo, ki se preučujejo za skupino izdelkov.

(19)

Komisija bi morala pri določanju zahtev za okoljsko primerno zasnovo upoštevati naravo in namen zadevnih izdelkov ter značilnosti zadevnih trgov. Obrambno opremo mora na primer biti mogoče uporabljati v posebnih in včasih težkih pogojih, kar je treba upoštevati pri določitvi zahtev za okoljsko primerno zasnovo. Določene informacije o obrambni opremi se ne bi smele razkriti in bi jih bilo treba varovati. Zahteve za okoljsko primerno zasnovo se zato ne bi smele določati za izdelke, katerih edini namen je obramba ali zagotavljanje nacionalne varnosti. Pomembno je, da se pri zahtevah za okoljsko primerno zasnovo druge vojaške ali občutljive opreme upoštevajo varnostne potrebe in značilnosti obrambnega trga v skladu z Direktivo 2009/81/ES Evropskega parlamenta in Sveta (22). Podobno je vesoljska industrija strateškega pomena za Evropo in njeno tehnološko neodvisnost. Ker vesoljske tehnologije delujejo v ekstremnih razmerah, bi morali biti pri kakršnih koli zahtevah za okoljsko primerno zasnovo vesoljskih izdelkov uravnoteženo upoštevani vidiki trajnostnosti ter odpornost in pričakovana učinkovitost. Poleg tega bi morala Komisija pri medicinskih pripomočkih, kakor so opredeljeni v členu 2(1) Uredbe (EU) 2017/745 Evropskega parlamenta in Sveta (23), in in vitro diagnostičnih medicinskih pripomočkih, kakor so opredeljeni v členu 2(2) Uredbe (EU) 2017/746 Evropskega parlamenta in Sveta (24), upoštevati, da ne smejo negativno vplivati na zdravje ter varnost pacientov in uporabnikov. Nadalje bi morala Komisija pri ocenjevanju značilnosti trga in pripravi zahtev za okoljsko primerno zasnovo skušati upoštevati nacionalne značilnosti, kot so različne podnebne razmere v državah članicah ter prakse in tehnologije, ki se v njih uporabljajo in dokazano pozitivno vplivajo na okolje.

(20)

Da bi se preprečilo regulativno breme, bi bilo treba zagotoviti skladnost med to uredbo in zahtevami, določenimi z ali na podlagi drugega prava Unije, zlasti v zvezi z izdelki, kemikalijami, embalažo in odpadki. Vendar pa obstoj pooblastil v okviru drugega prava Unije za določitev zahtev z enakimi ali podobnimi učinki, kot jih imajo zahteve v okviru te uredbe, ne bi smel omejevati pooblastil iz te uredbe, razen če je tako določeno v tej uredbi.

(21)

Komisija bi morala pri pripravi zahtev za okoljsko primerno zasnovo upoštevati vrsto elementov, in sicer prednostne naloge Unije, ustrezno pravo Unije in nacionalno pravo, ustrezne mednarodne sporazume ter ukrepe za samoregulacijo in ustrezne standarde. Upoštevati pa bi morala tudi prednostne naloge na področju podnebja, okolja, energetske učinkovitosti ter učinkovite rabe virov in zanesljive oskrbe z njimi, vključno s krožnim gospodarstvom brez strupenih snovi, ter druge povezane prednostne naloge in cilje Unije. Pozornost pa je treba nameniti tudi ciljem osmega okoljskega akcijskega programa iz Sklepa (EU) 2022/591, tudi tistemu, da bi najpozneje do leta 2050 ljudje ob upoštevanju omejitev našega planeta dobro živeli v gospodarstvu blaginje, načelu neškodovanja in hierarhiji ravnanja z odpadki, kakor je opredeljena v Direktivi 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta (25), pa tudi zavezam Unije za zaščito in obnovo biotske raznovrstnosti, kot je izraženo tudi v sporočilu Komisije z dne 20. maja 2020 o strategiji EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030 – vračanje narave v naša življenja in Kunminško-montrealskemu svetovnem okviru za biotsko raznovrstnost, sprejetem na 15. zasedanju Konference pogodbenic Konvencije Združenih narodov o biološki raznovrstnosti (COP-15).

(22)

Za delegirane akte, ki določajo zahteve za okoljsko primerno zasnovo, bi bilo treba enako kot za izvedbene ukrepe v okviru Direktive 2009/125/ES izvesti namensko oceno učinka in posvetovanje z deležniki ter jih pripraviti v skladu s smernicami Komisije za boljše pravno urejanje, pri čemer bi morali vključevati oceno mednarodne razsežnosti in učinkov na tretje države. Komisija bi morala svojo oceno učinka izvesti na podlagi najboljših razpoložljivih dokazov in ustrezno upoštevati vse vidike življenjskega cikla izdelka. Komisija bi morala pri oblikovanju zahtev za okoljsko primerno zasnovo uporabiti znanstveni pristop in pri tem upoštevati tudi ustrezne tehnične informacije, ki se uporabljajo kot podlaga ali ki izhajajo zlasti iz Uredbe (ES) št. 66/2010, Direktive 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta (26), tehničnih meril za pregled, sprejetih na podlagi Uredbe (EU) 2020/852 Evropskega parlamenta in Sveta (27), ter meril EU za zelena javna naročila.

(23)

Da bi se upoštevala raznolikost izdelkov, bi morala Komisija izbrati metode za oceno določanja zahtev za okoljsko primerno zasnovo in po potrebi za njihov nadaljnji razvoj. Take metode bi morale temeljiti na naravi izdelka, njegovih najpomembnejših vidikih in učinkih v življenjskem ciklu. Pri tem bi morala Komisija upoštevati svoje izkušnje z ocenjevanjem določanja zahtev na podlagi Direktiva 2009/125/ES ter stalna prizadevanja za razvoj in izboljšanje znanstvenih orodij za ocenjevanje, tudi posodobitev metodologije za okoljsko primerno zasnovo izdelkov, povezanih z energijo, in metode okoljskega odtisa izdelka iz Priporočila Komisije (EU) 2021/2279 (28), vključno z začasnim shranjevanjem ogljika, pa tudi razvoj standardov mednarodnih in evropskih organizacij za standardizacijo, vključno z učinkovitostjo materialov izdelkov, povezanih z energijo. Na podlagi teh orodij in po potrebi ob uporabi namenskih študij bi morala Komisija pri oceni izdelkov v skladu s pristopom življenjskega cikla za pripravo zahtev za okoljsko primerno zasnovo dodatno okrepiti vidike krožnosti, kot so trajnost, popravljivost, vključno s točkovanjem v zvezi s popravljivostjo, možnost recikliranja in ponovne uporabe, opredelitev kemikalij, ki ovirajo ponovno uporabo in recikliranje, ter razviti nove metode ali orodja, kadar je ustrezno. Pri izračunu informacij v zvezi s kazalniki okoljske uspešnosti v življenjskem ciklu, kot je ogljični odtis, bi bilo treba upoštevati mednarodno uveljavljene metode, ki se že uporabljajo v pravu Unije. Pomembno je tudi upoštevati znanstvene metode, ki jih priporočajo mednarodne in evropske organizacije za standardizacijo. Zlasti pri modeliranju energije, ki se uporablja v proizvodnih procesih, bi bilo treba posebno pozornost nameniti modeliranju mešanice energijskih virov, pri katerem bi se upoštevala tudi vprašanja, kot so pogodbe o nakupu električne energije, potrdila o izvoru in lastna proizvodnja električne energije. Novi pristopi bodo morda potrebni tudi v zvezi z oblikovanjem obveznih meril za javna naročila in prepovedmi uničenja neprodanih potrošniških izdelkov.

(24)

Zahteve glede učinkovitosti bi se morale nanašati na izbrani parameter izdelka, ki je pomemben za ciljni vidik izdelka, za katerega je bila ugotovljena možnost izboljšanja okoljske trajnostnosti. Te zahteve bi lahko vključevale minimalne ali maksimalne ravni učinkovitosti v zvezi s parametrom izdelka, nekvantitativne zahteve, katerih cilj je izboljšati učinkovitost v zvezi s parametrom izdelka, ali zahteve glede funkcionalne učinkovitosti izdelka za zagotovitev, da izbrane zahteve glede učinkovitosti ne vplivajo negativno na zmožnost izdelka za opravljanje funkcije, za katero je bil zasnovan in dan na trg. Minimalne ali maksimalne ravni bi se lahko na primer določile v obliki omejitve porabe energije v fazi uporabe ali omejitve količin danega materiala, vključenega v izdelek, zahteve za minimalno vsebnost recikliranih materialov ali omejitve specifične kategorije vplivov na okolje ali vseh pomembnih vplivov na okolje skupaj. Primer nekvantitativne zahteve je prepoved specifične tehnične rešitve, ki je škodljiva za popravljivost izdelka. Z zahtevami glede učinkovitosti bo zagotovljeno, da bodo najmanj učinkoviti izdelki umaknjeni s trga in da bomo postopoma prešli na najučinkovitejše izdelke, kadar je to potrebno, da se prispeva k doseganju ciljev okoljske trajnostnosti iz te uredbe. Z zahtevami glede učinkovitosti bi se lahko zajela tudi raba virov, vključno z zahtevami, povezanimi s tem, da bi morali biti v izdelku uporabljeni obnovljivi viri ali materiali z deležem na biološki osnovi, ter obravnavalo sproščanje nano- in mikroplastike. Kadar Komisija predvidi kombinacijo zahtev, bi jih morala oceniti kot celoto in opredeliti, katera kombinacija zahtev prinaša največje koristi z vidika okoljske trajnostnosti.

(25)

Da bi se zagotovila doslednost, bi morale zahteve glede učinkovitosti dopolnjevati izvajanje prava Unije na področju odpadkov. Čeprav so zahteve glede dajanja embalaže na trg kot končnega izdelka določene v Direktivi 94/62/ES Evropskega parlamenta in Sveta (29), bi lahko bila navedena direktiva dopolnjena s to uredbo, tako da se v njej določijo zahteve za izdelke, osredotočene na embalažo specifičnih izdelkov, ko se ti dajo na trg. Kadar je ustrezno, bi morale take dopolnjevalne zahteve prispevati zlasti k čim večjemu zmanjšanju količine uporabljene embalaže, s čimer bi prispevale k preprečevanju nastajanja odpadkov v Uniji.

(26)

Kemijska varnost je priznan element trajnostnosti izdelka. Temelji na dejanskih nevarnostih kemikalij za zdravje ali okolje v kombinaciji s posebno ali generično izpostavljenostjo ter je obravnavana v pravu Unije o kemikalijah, na primer v uredbah (ES) št. 1935/2004 (30), (ES) št. 1907/2006 (31), (ES) št. 1272/2008 (32), (ES) št. 1223/2009 (33), (EU) 2017/745 in (EU) 2019/1021 (34) ter Direktivi 2009/48/ES (35) Evropskega parlamenta in Sveta. Ta uredba ne bi smela določati omejitve snovi predvsem glede na kemijsko varnost, kot to določa drugo pravo Unije. Pravo Unije o kemikalijah za primere, kadar je to potrebno, že določa omejitve za snovi ali zmesi, povezane z varnostjo ali tveganjem. Bi pa bilo treba z določitvijo zahtev glede učinkovitosti, kadar je to ustrezno, zmanjšati tudi znatna tveganja za zdravje ljudi ali okolje. Zahteve glede informacij o prisotnosti skrb vzbujajočih snovi bodo prav tako prispevale k zmanjšanju izpostavljenosti kemikalijam, kar bo prispevalo k ukrepom za obvladovanje tveganja, ki jih določa drugo pravo Unije. Podobno ta uredba ne bi smela omogočati omejevanja snovi iz razlogov, povezanih z varnostjo hrane. Vendar pa pravo Unije na področju kemikalij in hrane ne zagotavlja, da bi se vplivi na trajnostnost, ki niso povezani s kemijsko varnostjo ali varnostjo hrane, obravnavali z omejitvami določenih snovi. Da bi se ta pomanjkljivost odpravila, bi morala ta uredba pod določenimi pogoji omogočati, da se omejijo snovi, prisotne v izdelkih ali uporabljene v njihovih proizvodnih procesih, ki negativno vplivajo na trajnostnost izdelkov. Omejitve snovi iz Direktive 2011/65/EU Evropskega parlamenta in Sveta (36), katere cilj je varovanje zdravja ljudi in okolja, vključno z okolju primerno predelavo in odstranitvijo odpadne električne in elektronske opreme, bi morale biti s to uredbo po potrebi dopolnjene, ne bi pa smelo zaradi te uredbe priti do podvajanja ali nadomestitve teh omejitev.

(27)

Komisija bi morala imeti možnost, da pri določanju zahtev glede učinkovitosti uvede zahteve, s katerimi prepreči, da bi bile v izdelek vključene določene snovi. Komisija bi morala take snovi opredeliti v okviru ocene, ki bi jo izvedla, preden bi za določeno skupino izdelkov določila zahteve za okoljsko primerno zasnovo, pri tej oceni pa bi morala na primer upoštevati, ali snov otežuje ponovno uporabo ali recikliranje izdelka oziroma ali negativno vpliva na lastnosti recikliranega materiala, na primer zaradi svoje barve ali vonja. Kadar je že znano, da snov ovira krožnost za določeno skupino izdelkov, je to lahko znak, da ovira krožnost tudi za druge skupine izdelkov. Če bi bila snov prepoznana kot taka in bi bile v zvezi z njo sprejete morebitne omejitve, bi to moralo privesti tudi do tega, da bi bila uvedena zahteva glede informacij.

(28)

Da bi se izboljšala okoljska trajnostnost izdelkov, bi se morale zahteve glede informacij nanašati na izbran parameter izdelka, pomemben za vidik izdelka, na primer okoljski in ogljični odtis izdelka in njegovo trajnost. V skladu z njimi bi moral proizvajalec dati na voljo informacije o učinkovitosti izdelka v zvezi z izbranim parametrom izdelka ali druge informacije, ki bi lahko vplivale na to, kako z izdelkom ravnajo stranke, razen proizvajalca, da bi se izboljšala učinkovitost v zvezi s takim parametrom. Take zahteve glede informacij bi bilo treba določiti poleg zahtev glede učinkovitosti v zvezi z istim parametrom izdelka ali namesto teh zahtev, kot je ustrezno. Če se Komisija odloči namesto zahtev glede učinkovitosti določiti le zahteve glede informacij, je pomembno, da to svojo odločitev ustrezno utemelji. Kadar delegirani akt vključuje zahteve glede informacij, bi moralo biti navedeno, kako se zahtevane informacije dajo na voljo in naredijo enostavno dostopne, na primer tako, da se vključijo v brezplačno spletišče, digitalni potni list izdelka ali znak na izdelku.Bistvene informacije v zvezi z zdravjem, varnostjo in pravicami končnih uporabnikov bi morale biti potrošnikom vedno zagotovljene v fizični obliki in dostopne prek nosilca podatkov, ki se nahaja na izdelku. Zahteve glede informacij so potrebne, da se doseže sprememba vedenja, ki je potrebna za dosego ciljev okoljske trajnostnosti iz te uredbe. Potrošniku bi morale biti pred nakupom izdelka podane informacije, ki so pomembne, da lahko sprejme informirano odločitev glede nakupa. Zahteve glede informacij so ustrezno orodje, na podlagi katerega lahko kupci in javni organi primerjajo izdelke glede na njihovo okoljsko trajnostnost, zato je mogoče pričakovati, da bodo potrošnike in javne organe spodbudile k bolj trajnostnim izbiram. Zahteve glede informacij bi morale prispevati tudi k temu, da bi se v državah članicah v zvezi z ustreznimi skupinami izdelkov izboljšale stopnje zbiranje, zlasti v zvezi s tistimi, za katere obstaja znaten potencial za ponovno uporabo in obnovo, kot so mobilni telefoni, za katere stopnja zbiranja v državah članicah ne presega 5 %, na primer prek spodbujanja obveščanja o sistemih jemanja nazaj na podlagi finančnih spodbud in sistemov kavcij, jamstev za zasebnost podatkov, zbirk podatkov o točkah za odlaganje ter personaliziranih informacij v digitalnem potnem listu izdelka o vrednosti izdelka ob koncu njegove življenjske dobe in praksah, ki jih je takrat najbolje upoštevati glede ustreznega odstranjevanja.

(29)

Kadar delegirani akti vključujejo zahteve glede informacij, bi lahko poleg tega določali razrede učinkovitosti v zvezi z enim ali več zadevnimi parametri izdelka, da bi se olajšala primerjava izdelkov. Razredi učinkovitosti bi morali omogočati razlikovanje med izdelki na podlagi njihove sorazmerne trajnostnosti ter bi jih lahko uporabljali tako potrošniki kot javni organi. Kot taki so namenjeni usmerjanju trga k bolj trajnostnim izdelkom.

(30)

Zahteve glede informacij o popravljivosti in trajnosti imajo ključno vlogo pri omogočanju potrošnikom, da izberejo trajnostno potrošnjo. Na podlagi te uredbe bi moralo biti mogoče določiti ocene popravljivosti ali trajnosti za izdelke, kadar se šteje, da so take ocene smiselne za zagotovitev okoljskih koristi in jasnejših informacij za potrošnike. Da bi lahko potrošniki učinkovito ocenili in primerjali izdelke, je pomembno, da oblika, vsebina in prikaz teh ocen popravljivosti in trajnosti vključujejo lahko razumljiv jezik in piktograme ter da ocena popravljivosti temelji na usklajeni metodologiji, določeni za izdelek ali skupino izdelkov in s katero so z eno samo vrednostjo skupaj ocenjeni parametri, kot so razpoložljivost in cena nadomestnih delov, enostavnost razstavljanja in razpoložljivost orodij.

(31)

Informacije o prisotnosti skrb vzbujajočih snovi v izdelkih so ključni element za opredelitev in spodbujanje trajnostnih izdelkov. Kemična sestava izdelkov večinoma določa njihove funkcionalnosti in učinke ter možnost za njihovo ponovno uporabo ali predelavo, ko postanejo odpadki. Komisija v sporočilu z dne 14. oktobra 2020 z naslovom Strategija na področju kemikalij za trajnostnost – Okolju brez strupov naproti poziva, naj se prisotnost skrb vzbujajočih snovi v izdelkih zmanjša na najmanjšo možno mero in zagotovi, da bodo na razpolago informacije o kemijski vsebini in varni rabi, z uvedbo zahtev glede informacij ter sledenjem prisotnosti skrb vzbujajočih snovi skozi življenjski cikel materialov in izdelkov. Uredba (ES) št. 1272/2008 ter drugo veljavno pravo na področju kemikalij, kot je Uredba (ES) št. 1223/2009, že zagotavljajo obveščanje o nevarnostih za zdravje ali okolje zaradi določenih skrb vzbujajočih snovi, samostojnih ali v zmesi. Uporabnikom snovi in zmesi bi bilo treba zagotoviti tudi ustrezne informacije. Poleg tega bi morali ustrezne informacije, vključno z informacijami, povezanimi predvsem z nevarnostmi kemikalij za zdravje in okolje, prejeti tudi uporabniki izdelkov, razen snovi ali zmesi, in subjekti, ki ravnajo z odpadki iz teh izdelkov. Zato bi morala ta uredba zagotoviti določitev zahtev v zvezi s sledenjem informacijam o trajnostnosti in sporočanjem teh informacij, vključno s prisotnostjo skrb vzbujajočih snovi v izdelkih skozi njihov življenjski cikel, tudi z namenom njihove dekontaminacije in predelave takih izdelkov, ko postanejo odpadki. Cilj takega okvira bi moral biti, da se postopoma zajamejo skrb vzbujajoče snovi v vseh izdelkih iz delovnih načrtov, ki jih sprejme Komisija. Take zahteve glede sledenja skrb vzbujajočim snovem bi bilo treba privzeto vključiti, kadar je treba na podlagi te uredbe določiti zahtevo glede informacij, razen kadar je ta zahteva glede informacij del horizontalnih zahtev za okoljsko primerno zasnovo. Da bi se upoštevala merila, ki jih morajo izpolnjevati zahteve za okoljsko primerno zasnovo, in zlasti da bi preprečili nesorazmerno upravno breme za gospodarske subjekte, bi morala imeti Komisija možnost, da po potrebi za zadevno skupino izdelkov določi pragove za koncentracijo snovi v izdelku ali ustreznih sestavnih delih, nad katerimi se zahteva sledljivost, določijo različne roke za uporabo in v ustrezno utemeljenih primerih predvidijo odstopanja od zahteve glede sledenja. Komisija bi morala pri določanju podrobnosti glede zahtevanih informacij in pragov upoštevati obstoječe zahteve glede informacij in pragov na podlagi prava Unije, zlasti na podlagi uredb (ES) št. 1907/2006 in (ES) št. 1272/2008, ter drugo sektorsko zakonodajo za izdelke. Kadar prisotnosti snovi v izdelku s trenutno razpoložljivimi tehnologijami ni mogoče preveriti, bi se lahko uporabilo odstopanje na podlagi tehnične izvedljivosti.

(32)

Zahteve glede informacij iz te uredbe bi morale vključevati zahtevo, da je treba dati na voljo digitalni potni list izdelka. Digitalni potni list izdelka je pomembno orodje za zagotavljanje informacij akterjem vzdolž celotne vrednostne verige, pri čemer se pričakuje, da se bo z razpoložljivostjo digitalnega potnega lista izdelka močno izboljšala neprekinjena sledljivost izdelka vzdolž njegove celotne vrednostne verige. Pričakuje se, da bo digitalni potni list izdelka med drugim strankam v pomoč pri sprejemanju informiranih odločitev, saj bo izboljšal njihov dostop do ustreznih informacij, gospodarskim subjektom, in sicer proizvajalcem, pooblaščenim zastopnikom, uvoznikom, distributerjem, trgovcem in ponudnikom storitev odpremnih skladišč, in drugim akterjem v vrednostni verigi, kot so stranke, poklicni izvajalci popravil, neodvisni izvajalci, izvajalci obnove, ponovne izdelave in recikliranja, organi za nadzor trga in carinski organi, organizacije civilne družbe, raziskovalci, sindikati in Komisija ali katera koli organizacija, ki deluje v njihovem imenu, omogočil, da dostopajo do ustreznih podatkov, jih vnašajo ali posodobijo, pristojnim nacionalnim organom pa omogočil, da opravljajo svoje naloge, ne da bi bilo pri tem ogroženo varstvo zaupnih poslovnih informacij. Zato je pomembno, da je digitalni potni list izdelka uporabniku prijazen ter da so podatki v njem točni, popolni in ažurni. Kadar je to potrebno, bi morale digitalni potni list izdelka dopolnjevati nedigitalne oblike posredovanja informacij, na primer informacije v priročniku izdelka ali na znaku. Poleg tega bi moralo biti mogoče, da se digitalni potni list izdelka uporablja za zagotavljanje informacij o zadevni skupini izdelkov na podlagi drugega prava Unije.

(33)

Zaradi upoštevanja narave izdelka in njegovega trga bi bilo treba pri oblikovanju pravil za posamezne izdelke za vsak primer posebej natančno proučiti informacije, ki se vključijo v digitalni potni list izdelka. Da bi se optimiziral dostop do dobljenih podatkov, hkrati pa tudi varovale pravice intelektualne lastnine, je treba digitalni potni list izdelka zasnovati in izvajati tako, da se omogočijo različne možnosti dostopa do podatkov v digitalnem potnem listu izdelka, odvisno od vrste podatkov in tipologije deležnikov. Da se prepreči, da bi podjetjem in javnosti nastali stroški, ki so nesorazmerni s širšimi koristmi, bi moral biti digitalni potni list izdelka na podoben način specifičen za posamezen izdelek, serijo izdelkov ali model izdelka, odvisno na primer od zapletenosti vrednostne verige, velikosti, narave ali vplivov zadevnih izdelkov. V ocenah učinka, izvedenih ob pripravi delegiranih aktov, ki določajo zahteve za okoljsko primerno zasnovo, bi bilo treba analizirati stroške in koristi tega, da se v digitalnih potnih listih izdelkov določijo zahteve glede informacij, in sicer na ravni modela, serije ali posameznega izdelka. Izraz „model“ se običajno nanaša na različico izdelka, pri kateri imajo vse enote enake tehnične značilnosti, pomembne za zahteve za okoljsko primerno zasnovo, in isto identifikacijsko oznako modela, izraz „serija“ se običajno nanaša na podskupino določenega modela, sestavljeno iz vseh izdelkov, proizvedenih v določenem proizvodnem obratu v danem obdobju, izraz „posamezen izdelek“ pa se običajno nanaša na eno enoto modela. Če se digitalni potni list izdelka opira na standarde, ki niso brezplačni, bi bilo treba v oceni učinka preučiti tudi, ali je tako opiranje primerno in kako se je mogoče izogniti nesorazmernim stroškom za mikro, mala in srednja podjetja (MSP).

(34)

Glede na to, da drugo pravo Unije določa druge zahteve glede informacij za izdelke in vzpostavlja sisteme za dajanje informacij na voljo gospodarskim subjektom in strankam, bi morala Komisija razmisliti o tem, da bi zahteve glede informacij iz te uredbe povezala s temi drugimi zahtevami, na primer z obveznostjo predložitve varnostnih listov za snovi in zmesi v skladu z Uredbo (ES) št. 1907/2006. Kadar je to izvedljivo, bi morala Komisija digitalni potni list izdelka povezati tudi z obstoječimi zbirkami podatkov in orodji Unije, kot sta evropski register izdelkov za označevanje energetske učinkovitosti (EPREL) ali zbirka podatkov za informacije o skrb vzbujajočih snoveh v izdelkih kot takih ali v kompleksnih predmetih (proizvodih) (SCIP).

(35)

Komisija bi morala imeti možnost nekatere skupine izdelkov izvzeti iz zahteve glede digitalnih potnih listov izdelkov, kadar tehnične specifikacije niso na voljo glede bistvenih zahtev v zvezi s tehnično zasnovo in delovanjem digitalnega potnega lista izdelka, da se preprečijo nepotrebne zamude pri določanju zahtev za okoljsko primerno zasnovo, ki se ne nanašajo na digitalne potne liste izdelkov, oziroma da se zagotovi učinkovito delovanje digitalnih potnih listov izdelkov. Podobno bi morala imeti Komisija možnost nekatere skupine izdelkov izvzeti iz zahteve glede digitalnih potnih listov izdelkov, kadar drugi deli prava Unije že vključujejo sistem digitalnega zagotavljanja informacij o izdelkih, ki akterjem v vrednostni verigi omogoča dostop do zadevnih informacij o izdelku, pristojnim nacionalnim organom pa preverjanje skladnosti izdelkov, da se prepreči nepotrebno upravno breme za gospodarske subjekte. Taka izvzetja bi bilo treba redno preverjati in pri tem upoštevati nadaljnjo razpoložljivost tehničnih specifikacij.

(36)

Edinstvena identifikacija izdelkov je temeljni element, kar zadeva omogočanje sledljivosti vzdolž celotne dobavne verige. Zato bi moral biti digitalni potni list izdelka povezan z edinstveno identifikacijsko oznako izdelka. Poleg tega bi moral biti digitalni potni list izdelka, kadar je to ustrezno, povezan z edinstveno identifikacijsko oznako subjekta in edinstveno identifikacijsko oznako obrata, kar bi omogočilo sledljivost akterjev in proizvodnih obratov, povezanih s tem izdelkom. Nosilec podatkov, edinstvena identifikacijska oznaka subjekta in edinstvena identifikacijska oznaka obrata, ki omogočajo sledljivost, bi morali biti izdani v skladu z mednarodno priznanimi standardi, da se zagotovi interoperabilnost. Na Komisijo bi bilo treba prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte, da lahko spremeni to uredbo ter nadomesti ali doda standarde, v skladu s katerimi se izdajajo nosilec podatkov, edinstvena identifikacijska oznaka subjekta in edinstvena identifikacijska oznaka obrata, kadar tako zahteva tehnični ali znanstveni napredek. Na ta način bi moralo biti zagotovljeno, da lahko vsi gospodarski subjekti evidentirajo in prenašajo podatke iz digitalnega potnega lista izdelka in da so edinstvene identifikacijske oznake združljive z zunanjimi komponentami, kot so čitalniki. Podatki bi morali biti prenosljivi tudi prek odprtega interoperabilnega omrežja za izmenjavo podatkov brez vezanosti na ponudnika.

(37)

Digitalizirane informacije o izdelku in njegovem življenjskem ciklu oziroma, kadar je ustrezno, o njegovem potnem listu bi morale biti enostavno dostopne z optičnim branjem nosilca podatkov, kot je vodni žig ali hitroodzivna koda (koda QR). Nosilec podatkov bi moral biti po možnosti na samem izdelku, da se zagotovi dostopnost podatkov v celotnem življenjskem ciklu. Vendar pa bi morala biti pri tem možna odstopanja glede na naravo, velikost ali uporabo zadevnega izdelka.

(38)

Da se zagotovi dostop do digitalnega potnega lista izdelka za obdobje, določeno v delegiranih aktih, tudi po insolventnosti, likvidaciji ali prenehanju delovanja v Uniji, bi moral gospodarski subjekt pri dajanju izdelka na trg zagotoviti, da je na voljo tudi varnostna kopija digitalnega potnega lista izdelka prek ponudnika storitve digitalnega potnega lista izdelka, ki je neodvisna tretja oseba.

(39)

Da se zagotovi učinkovita uvedba digitalnih potnih listov izdelkov, bi morala njihova tehnična zasnova, zahteve glede podatkov in delovanje ustrezati sklopu bistvenih tehničnih zahtev, da bi bili dosledno uvedeni v vseh sektorjih. Opredeliti bi bilo treba tehnične specifikacije, da se zagotovi učinkovito izvajanje navedenih bistvenih zahtev, in sicer v obliki harmoniziranih standardov, katerih sklici se objavijo v Uradnem listu Evropske unije, ali (kot nadomestna možnost) v obliki skupnih specifikacij, ki jih z izvedbenimi akti sprejme Komisija. Pri tehnični zasnovi bi bilo treba zagotoviti, da so podatki v digitalnem potnem listu izdelka varni in da se upoštevajo pravila o zasebnosti. Potrebno je, da je digitalni potni list izdelka razvit v odprtem dialogu z mednarodnimi partnerji, da se pri pripravi tehničnih specifikacij zagotovi upoštevanje njihovih stališč ter da bodo pomagali odpraviti trgovinske ovire za okolju prijaznejše izdelke z daljšim življenjskim ciklom in krožnostjo, s čimer se bodo znižali stroški za trajnostne naložbe, trženje in skladnost ter podpirale inovacije. Da se zagotovi njihovo učinkovito izvajanje, je pomembno, da se tehnične specifikacije in zahteve, povezane s sledljivostjo vzdolž celotne vrednostne verige, kolikor je mogoče, razvijejo na podlagi soglasnega pristopa ter vključenosti in učinkovitega sodelovanja najrazličnejših akterjev, vključno z organi za standardizacijo, industrijskimi združenji, zagonskimi podjetji, potrošniškimi organizacijami, strokovnjaki, nevladnimi organizacijami in mednarodnimi partnerji, tudi gospodarstvi v razvoju.

(40)

Na Komisijo bi bilo treba prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte, da to uredbo dopolni, tako da jasno opredeli vlogo in odgovornosti različnih akterjev, kot so organi izdaje in ponudniki storitev, ki bodo sodelovali pri ustvarjanju, avtentikaciji ter obdelavi in shranjevanju podatkov in morebitnem umiku pomembnih elementov digitalnega potnega lista izdelka, kot so edinstvene identifikacijske oznake in nosilci podatkov. Komisija bi lahko v zvezi s tem izvedla oceno učinka, da bi preučila, ali bi bilo ustrezno razviti sistem certificiranja za ponudnike storitve digitalnega potnega lista izdelka.

(41)

Da bi bil digitalni potni list izdelka prožen, prilagodljiv in tržno usmerjen in da bi se razvijal v skladu s poslovnimi modeli, trgi in inovacijami, bi moral temeljiti na decentraliziranem podatkovnem sistemu, vzpostaviti in upravljati pa bi ga morali gospodarski subjekti. Vendar je treba pristojnim nacionalnim organom in Komisiji za namene izvrševanja in spremljanja omogočiti neposreden dostop do evidence vseh edinstvenih identifikacijskih oznak, povezanih z izdelki, danimi na trg ali v uporabo. V ta namen bi morala Komisija vzpostaviti in upravljati register digitalnih potnih listov izdelkov, v katerem se taki podatki shranjujejo (v nadaljnjem besedilu: register). Komisija bi morala, kadar je ustrezno, opredeliti druge podatke, vključene v digitalni potni list izdelka, ki jih je treba shranjevati v registru, kadar je to potrebno za nadaljnje spodbujanje izvrševanja.

(42)

Komisija bi morala vzpostaviti in voditi uporabniku prijazen in javno dostopen spletni portal, prek katerega bi lahko deležniki, kot so stranke, gospodarski subjekti in drugi ustrezni akterji, dostopali do podatkov, vključenih v digitalne potne liste izdelkov, ter podatke, vključene v te potne liste, iskali in primerjali v skladu s svojimi pravicami dostopa, določenimi v delegiranih aktih, ki določajo zahteve za okoljsko primerno zasnovo. Na spletnem portalu bi morale biti povezave do podatkov, ki jih gospodarski subjekt že hrani v svojem decentraliziranem digitalnem potnem listu izdelka.

(43)

Vsaka obdelava osebnih podatkov na podlagi te uredbe mora biti skladna s pravili o varstvu osebnih podatkov, ki se uporabljajo. Pristojni nacionalni organi v državah članicah morajo osebne podatke obdelovati v skladu z Uredbo (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta (37), pri tem pa posebno pozornost nameniti načeloma vgrajenega in privzetega varstva podatkov. Komisija mora osebne podatke, zlasti tiste, ki so shranjeni v registru, vedno obdelovati v skladu z Uredbo (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta (38). V digitalnem potnem listu izdelka se ne bi smeli shranjevati osebni podatki strank.

(44)

Učinkovito izvrševanje v zvezi z izdelki, ki se dajejo na trg Unije, ne glede na to, ali so proizvedeni v Uniji ali uvoženi, je bistvenega pomena za doseganje ciljev te uredbe. Ko Komisija vzpostavi register, bi torej morali carinski organi imeti neposreden dostop do njega prek okolja enotnega okenca EU za carino, vzpostavljenega z Uredbo (EU) 2022/2399 Evropskega parlamenta in Sveta (39). Carinski organi bi morali preveriti najmanj, da edinstvena identifikacijska oznaka izdelka, ki jim jo je treba zagotoviti ali dati na voljo, in ustrezna tarifna oznaka ustrezata podatkom, shranjenim v registru. Tako bi lahko carinski organi preverili, ali imajo uvoženi izdelki res digitalni potni list izdelka. Komisija bi morala v svojem izvedbenem aktu o registru po potrebi določiti, da morajo biti gospodarski subjekti dolžni posodabljati podatke, shranjene v registru.

(45)

Namen podatkov iz digitalnega potnega lista izdelka je carinskim organom omogočati, da bolje in lažje obvladujejo tveganja ter bolje izvajajo ciljni nadzor na meji. Carinskim organom bi bilo zato treba omogočiti, da za opravljanje svojih nalog v skladu s pravom Unije, vključno z obvladovanjem tveganj v skladu z Uredbo (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (40), pridobijo in uporabljajo podatke iz digitalnega potnega lista izdelka in povezanega registra.

(46)

Znaki bi morali zagotavljati jasne in lahko razumljive informacije, na podlagi katerih bi bilo mogoče izdelke učinkovito primerjati, na primer z navedbo razreda učinkovitosti, če tako zahtevajo delegirani akti, sprejeti na podlagi te uredbe, da se potrošniki spodbudijo k trajnostnim izbiram. Zlasti za potrošnike so lahko nalepke dodaten vir informacij na kraju prodaje. Znaki bi morali zagotavljati hitro vizualno osnovo, na podlagi katere lahko potrošniki razlikujejo med izdelki na podlagi njihove učinkovitosti v zvezi s posameznim parametrom izdelka ali več parametrov izdelka. Kadar je ustrezno, bi morali omogočati tudi dostop do dodatnih informacij, na primer z navedbo spletnih naslovov, dinamičnih kod QR, povezav do spletnih znakov ali na drug način, ki je za potrošnika ustrezen. Komisija bi morala v zadevnem delegiranem aktu določiti najučinkovitejši način prikaza takih znakov, tudi v primeru spletne prodaje na daljavo, pri tem pa upoštevati vpliv na stranke in gospodarske subjekte ter značilnosti zadevnega izdelka. Komisija bi morala imeti tudi možnost zahtevati, da se znak natisne na embalažo izdelka.

(47)

Uredba (EU) 2017/1369, ki vzpostavlja okvir za označevanje z energijskimi nalepkami, se vzporedno s to uredbo uporablja za izdelke, povezane z energijo. Energijske nalepke so uspešen instrument, kar zadeva podajanje ustreznih informacij o izdelkih, povezanih z energijo, potrošnikom. Razrede učinkovitosti, opredeljene v tej uredbi, bi bilo treba, kadar je ustrezno, vključiti v energijsko nalepko kot dodatne informacije, kakor to določa člen 16 Uredbe (EU) 2017/1369. Kadar zadevnih informacij o učinkovitosti izdelka v zvezi s parametrom izdelka ni mogoče vključiti kot dodatne informacije v energijsko nalepko, bi morala imeti Komisija možnost, da po potrebi zahteva, da se namesto energijske nalepke pripravi znak v skladu s to uredbo, kadar se lahko na ta način vključijo ustrezne informacije z energijske nalepke.

(48)

Potrošniki morajo biti zaščiteni pred zavajajočimi informacijami, ki bi lahko ovirale njihovo izbiro bolj trajnostnih izdelkov. Zato bi moralo biti prepovedano, da se na trg ali v uporabo dajo izdelki, ki nosijo ali jih je spremljajo znaki, ki bi stranke verjetno zavedli ali zmedli, ker posnemajo znake iz te uredbe, ali jih spremljajo kakršne koli druge informacije, ki bi stranke verjetno zavedle ali zmedle v zvezi z znamkami iz te uredbe. Znak EU za okolje in drugi znaki za okolje tipa I po standardu EN ISO 14024, ki so uradno priznani na nacionalni ali regionalni ravni, se ne štejejo za znake, ki bi lahko stranke zavedli ali zmedli, če so merila, oblikovana v okviru teh shem označevanja, vsaj tako stroga kot zahteve za okoljsko primerno zasnovo.

(49)

Komisija bi morala prednostno razvrstiti izdelke, ki naj jih ureja ta uredba, in zahteve, ki se zanje uporabljajo, da se čim bolj učinkovito dosežejo cilji evropskega zelenega dogovora in da se najprej uredijo izdelki z največjim vplivom. Na podlagi postopka prednostnega razvrščanja iz Direktive 2009/125/ES bi morala Komisija sprejeti delovni načrt, ki bi obsegal vsaj tri leta in bi vseboval seznam skupin izdelkov, za katere namerava sprejeti delegirane akte, pa tudi vidike izdelkov, glede katerih namerava sprejeti horizontalne delegirane akte. Komisija bi morala svojo prednostno razvrstitev utemeljiti na več merilih, ki se nanašajo zlasti na potencialni prispevek delegiranih aktov k doseganju podnebnih, okoljskih in energetskih ciljev Unije ter na njihov potencial za izboljšanje izbranih vidikov izdelkov, ne da bi javnim in gospodarskim subjektom zaradi tega nastali nesorazmerni stroški. Z državami članicami in deležniki bi se bilo treba posvetovati tudi prek foruma za okoljsko primerno zasnovo, ki ga vzpostavi Komisija. Glede na to, da se ta uredba in Uredba (EU) 2017/1369 o izdelkih, povezanih z energijo, dopolnjujeta, bi bilo treba uskladiti časovne okvire za delovne načrte na podlagi te uredbe in delovne načrte iz člena 15 Uredbe (EU) 2017/1369.Komisija bi morala pri prednostni razvrstitvi polizdelkov upoštevati tudi vpliv teh polizdelkov na končne izdelke, ki so izdelani iz njih. Glede na to, kako pomembni so izdelki, povezani z energijo, za doseganje energetskih ciljev Unije, bi moral delovni načrt vključevati ustrezen delež ukrepov, povezanih s tovrstnimi izdelki. Za vozila iz člena 2(1) Uredbe (EU) št. 167/2013, člena 2(1) Uredbe (EU) št. 168/2013 in člena 2(1) Uredbe (EU) 2018/858 že veljajo celovite določbe, vključno s posebnimi okoljskimi zahtevami, zato pri določanju zahtev za okoljsko primerno zasnovo ne bi smela biti prednostno razvrščena. Komisija bi morala v prvem delovnem načrtu prednostno razvrstiti železo, jeklo, aluminij, tekstil, zlasti oblačila in obutev, pohištvo, vključno z žimnicami, pnevmatike, detergente, barve, maziva, kemikalije, izdelke informacijske in komunikacijske tehnologije ter drugo elektroniko in izdelke, povezane z energijo, za katere je treba zahteve za okoljsko primerno zasnovo določiti prvič ali za katere je treba na podlagi te uredbe pregledati obstoječe ukrepe, sprejete na podlagi Direktive 2009/125/ES. Kadar se Komisija odloči ta seznam spremeniti, bi morala to ustrezno utemeljiti.

(50)

Cementna industrija kot eden energetsko, materialno in ogljično najbolj intenzivnih sektorjev je trenutno odgovorna za približno 7 % svetovnih in 4 % unijskih emisij CO2, kar pomeni, da je to ključni sektor za čimprejšnjo uskladitev s cilji Pariškega sporazuma in podnebnimi cilji Unije. Gradbene proizvode, vključno s cementom, je treba sicer zajeti z uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi harmoniziranih pogojev za trženje gradbenih proizvodov (v nadaljnjem besedilu: uredba o gradbenih proizvodih), a so še vedno zajeti tudi s to uredbo. Da bi preprečili pomanjkanje zahtev za izdelke, ki so nujno potrebne za doseganje naših podnebnih in okoljskih ciljev, bi morala Komisija, če za te izdelke v uredbi o gradbenih proizvodih ne bo ustreznih zahtev glede lastnosti in informacij, ne pred 31. decembrom 2028 in ne kasneje kot 1. januarja 2030 sprejeti delegirane akte, s katerimi bi določila zahteve za okoljsko primerno zasnovo za cement.

(51)

V zvezi z gradbenimi proizvodi bi morala ta uredba določati zahteve glede končnih izdelkov le, kadar ni verjetno, da bodo z obveznostmi na podlagi uredbe o gradbenih proizvodih in z njenim izvajanjem zadovoljivo doseženi cilji okoljske trajnostnosti iz te uredbe. Poleg tega bi morala Komisija pri oblikovanju delovnih načrtov upoštevati, da v skladu s sedanjo prakso uredba o gradbenih proizvodih glede izdelkov, povezanih z energijo, ki so tudi gradbeni proizvodi, daje prednost zahtevam glede trajnostnosti iz te uredbe. Tako bi moralo biti v primeru grelnikov, kotlov, toplotnih črpalk, naprav za ogrevanje vode in prostorov, ventilatorjev, sistemov za hlajenje in prezračevanje ter fotonapetostnih izdelkov (razen fotonapetostnih panelov, vgrajenih v stavbe). Uredba o gradbenih proizvodih lahko te izdelke po potrebi dopolnilno ureja, predvsem glede vidika varnosti, ob upoštevanju drugega prava Unije o izdelkih, kot so plinske naprave, nizkonapetostna oprema in stroji.

(52)

Da bi ta ustrezna posvetovanja potekala z vsemi zainteresiranimi stranmi, bi morala Komisija ustanoviti forum za okoljsko primerno zasnovo, sestavljen iz strokovnjakov, ki bi jih imenovale države članice in druge zainteresirane strani, kot so predstavniki industrije, vključno z MSP in obrtniki, socialna podjetja, sindikati, trgovci na debelo in drobno, uvozniki, potrošniške in okoljske organizacije, akterji, vključeni v dejavnosti krožnega gospodarstva, ter evropske organizacije za standardizacijo in raziskovalci. Komisija bi morala v okviru foruma za okoljsko primerno zasnovo ustanoviti strokovno skupino držav članic, ki bi morala prispevati k pripravi novih zahtev za okoljsko primerno zasnovo, ocenjevanju ukrepov za samoregulacijo, izmenjavi informacij in najboljših praks med državami članicami o ukrepih za povečanje skladnosti s to uredbo, kot so izobraževalne in informacijske kampanje ali podpora MSP, ter k določanju prednostnih nalog.

(53)

Kot izhaja že iz Direktive 2009/125/ES, bi morala ta uredba vključevati možnost, da industrija predlaga ukrepe za samoregulacijo, s čimer bi se ta za izdelke, ki niso vključeni v delovni načrt, spodbujala kot alternativna možnost regulativnim pristopom. Ukrepi za samoregulacijo bi morali biti usklajeni s cilji te uredbe. Komisija bi morala oceniti ukrepe za samoregulacijo, ki jih predlaga industrija, skupaj z informacijami in dokazili, ki jih predložijo podpisniki, med drugim glede na zaveze Unije na področju mednarodne trgovine in ob zagotavljanju skladnosti s pravom Unije. Glede na upoštevni trg ali tehnološki razvoj v zadevni skupini izdelkov je na primer prav tako primerno, da lahko Komisija zahteva revidirano različico ukrepov za samoregulacijo, kadar meni, da je to potrebno. Ko je ukrep za samoregulacijo vključen v izvedbeni akt, ki vsebuje seznam ukrepov za samoregulacijo, ki izpolnjujejo merila iz te uredbe, lahko gospodarski subjekti upravičeno pričakujejo, da bo Komisija najprej preučila vsebino takega ukrepa, preden bo predlagala delegirani akt, v katerem bo določila zahteve za okoljsko primerno zasnovo za zadevno skupino izdelkov. Vendar pa bi morala Komisija imeti možnost sprejeti zahteve za okoljsko primerno zasnovo, ki se nanašajo tudi na nekatere ali vse izdelke, za katere se uporabljajo priznani ukrepi za samoregulacijo, glede vidikov, ki jih ukrep za samoregulacijo ne obravnava. Kadar Komisija meni, da ukrep za samoregulacijo ne izpolnjuje več meril iz te uredbe, bi ga morala odstraniti iz navedenega izvedbenega akta. Posledično bi moralo biti mogoče določiti zahteve za okoljsko primerno zasnovo za skupine izdelkov, za katere se je pred tem uporabljal ta ukrep za samoregulacijo.

(54)

MSP bi lahko zelo koristilo povečanje povpraševanja po trajnostnih izdelkih, vendar bi jim nekatere zahteve lahko povzročale tudi stroške in težave. Komisija bi morala pri pripravi zahtev za okoljsko primerno zasnovo upoštevati, kako bodo vplivale na MSP, zlasti na mikropodjetja, ki delujejo v sektorju zadevnega izdelka. MSP, ki delujejo na področju proizvodnje izdelkov, za katere so določene zahteve za okoljsko primerno zasnovo, bi morale države članice in Komisija na svojih področjih odgovornosti zagotavljati ustrezne informacije, vključno s smernicami, ciljno in specializirano usposabljanje ter posebno pomoč in podporo, tudi finančno podporo. Taki ukrepi so zlasti pomembni v zvezi s skupinami izdelkov, na področju katerih je dejavnih veliko MSP. Komisija bi morala po potrebi pomagati pri izračunu okoljskega odtisa izdelka, tako da bi poskrbela za digitalna orodja, kot so orodja za izračun ocene življenjskega cikla, in pomagati pri uvajanju digitalnega potnega lista izdelka. Pomembno je, da Komisija predstavnikom MSP, zlasti mikropodjetij, zagotovi finančno podporo, da bodo lahko dejansko sodelovali v forumu za okoljsko primerno zasnovo, in da MSP da na voljo enostavno dostopne informacije o razpoložljivi finančni podpori in programih financiranja. Ukrepi držav članic bi morali biti sprejeti ob upoštevanju pravil o državni pomoči, ki se uporabljajo. Države članice lahko pri razvoju in izvajanju teh ukrepov izkoristijo podporo iz unijskih programov in pobud za MSP.

(55)

To, da gospodarski subjekti neprodane potrošniške izdelke, kot so tekstil in obutev, uničujejo, postaja razširjena okoljska težava v vsej Uniji, zlasti zaradi hitre rasti spletne prodaje. To povzroča izgubo dragocenih gospodarskih virov, saj se blago proizvede, transportira in nato uniči, ne da bi sploh bilo uporabljeno za svoj namen. Zato mora ta uredba zaradi varstva okolja vzpostaviti okvir za preprečevanje uničenja neprodanih izdelkov, primarno namenjenih potrošnikom, vključno z izdelki, ki niso bili ponujeni v prodajo ali so jih potrošniki vrnili na podlagi pravice do odstopa od pogodbe, kot je določena v Direktivi 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta (41), ali v morebitnem daljšem odstopnem roku, ki ga omogoči trgovec. Pojem uničenja, kakor je opredeljen v tej uredbi, bi moral zajemati zadnje tri dejavnosti iz hierarhije ravnanja z odpadki, tj. recikliranje, drugo predelavo in odstranjevanje. Priprava za ponovno uporabo, vključno z obnovo in ponovno izdelavo, se ne bi smela šteti za uničenje. S preprečevanjem uničenja bi se zmanjšal okoljski vpliv takih izdelkov, saj bi se zmanjšalo nastajanje odpadkov in odvračalo od čezmerne proizvodnje. Gospodarski subjekti bi morali sprejeti ukrepe, ki so potrebni, da neprodanih potrošniških izdelkov ne bo več treba uničiti. Ob upoštevanju, da je več držav članic uvedlo nacionalno zakonodajo o uničenju neprodanih potrošniških izdelkov, kar povzroča izkrivljanje trga, so potrebna tudi harmonizirana pravila o uničenju neprodanih potrošniških izdelkov, s čimer bi se zagotovilo, da v vseh državah članicah za distributerje, prodajalce na drobno in druge gospodarske subjekte veljajo ista pravila in spodbude.

(56)

Za odvračanje od uničenja neprodanih potrošniških izdelkov in za zbiranje dodatnih podatkov o tej praksi bi morala ta uredba uvesti obveznost glede preglednosti za gospodarske subjekte (z izjemo mikro, malih in srednjih podjetij), na podlagi katere bi morali ti vsaj na enostavno dostopni strani svojega spletišča razkriti informacije o številu in teži neprodanih potrošniških izdelkov, ki jih na leto zavržejo. Po potrebi bi morali imeti tudi možnost, da te informacije vključijo v svoja poslovna poročila na podlagi Direktive 2013/34/EU Evropskega parlamenta in Sveta (42). Ta obveznost bi se morala za srednja podjetja začeti uporabljati šest let po začetku veljavnosti te uredbe. Gospodarski subjekt bi moral navesti vrsto ali kategorijo izdelkov, razlog za zavrženje izdelkov in njihovo oddajo, da bi bili nato obdelani kot odpadki, ter ukrepe, ki so bili že sprejeti in se načrtujejo za preprečevanje uničenja neprodanih potrošniških izdelkov.

(57)

Kot je opisano v sporočilu Komisije z dne 30. marca 2022 z naslovom Strategija EU za trajnostne in krožne tekstilne izdelke, imata nepotrebno velik obseg proizvodnje tekstila in kratko obdobje njegove uporabe znaten vpliv na okolje, pri čemer oblačila predstavljajo največji delež potrošnje tekstilnih izdelkov v Uniji. Novoproizvedeni, a neprodani tekstilni izdelki, zlasti pa oblačila, naj bi bili med tistimi izdelki, ki so uničeni. Oblačila bi bilo treba bolj ceniti, dlje nositi in jih dlje vzdrževati kot v primeru današnje kulture hitre mode. Z vidika krožnega gospodarstva je tako zapravljanje dragocenih virov v očitnem nasprotju s cilji te uredbe. Zato je upravičeno, da se uničenje neprodanih potrošniških oblačil in oblačilnih dodatkov ter obutve prepove.

(58)

Da bi se upošteval okoljski vpliv uničenja drugih vrst neprodanih potrošniških izdelkov, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte, s katerimi bi to uredbo spremenila, tako da bi dodala nove izdelke na seznam potrošniških izdelkov, ki jih gospodarski subjekti ne smejo uničiti. Glede na širok nabor izdelkov, ki se lahko uničijo, ne da bi se kadar koli prodajali ali uporabljali, mora Komisija oceniti, v kolikšni meri se taki izdelki v praksi uničujejo, ob upoštevanju informacij, ki jih zagotovijo gospodarski subjekti, kadar je ustrezno. Za zagotavljanje sorazmernosti te obveznosti bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte, da to uredbo dopolni, tako da določi posebna odstopanja, na podlagi katerih bi bilo uničenje neprodanih potrošniških izdelkov še vedno dovoljeno, na primer zaradi zdravja in varnosti. Za spremljanje učinkovitosti te prepovedi in odvračanje od izogibanja prepovedi bi morali gospodarski subjekti razkriti število in težo zavrženih neprodanih potrošniških izdelkov in razloge za njihovo zavrženje in ustrezna odstopanja. Nazadnje, mikro in mala podjetja bi bilo treba izvzeti iz prepovedi uničenja specifičnih izdelkov, kot so določene v tej uredbi, da jim ne bi bila naložena nepotrebna upravna bremena. Ta prepoved bi se morala za srednja podjetja začeti uporabljati šest let po začetku veljavnosti te uredbe. Kadar pa obstajajo utemeljeni dokazi, da bi se lahko mikro in mala podjetja uporabila za izogibanje tej prepovedi, bi morala imeti Komisija možnost v delegiranih aktih zahtevati, da se za specifične izdelke prepoved uničenja neprodanih potrošniških izdelkov ali obveznost razkritja uporablja tudi za navedena podjetja.

(59)

Državam članicam ne bi smelo biti preprečeno, da v zvezi z uničenjem neprodanih potrošniških izdelkov za izdelke, za katere ne velja prepoved iz te uredbe, uvedejo ali ohranijo nacionalne ukrepe, če so ti ukrepi v skladu s pravom Unije.

(60)

Komisija bi morala na podlagi informacij, ki jih razkrijejo gospodarski subjekti, in drugih razpoložljivih dokazov na svojem spletišču objaviti konsolidirane informacije o uničenju neprodanih potrošniških izdelkov in v delovnem načrtu opredeliti izdelke, za katere bi veljalo razmisliti o prepovedi uničenja. Razmisliti bi veljalo o tem, da bi bila električna in elektronska oprema vključena v prvi delovni načrt.

(61)

Gospodarski subjekti bi morali biti glede na svojo vlogo v dobavni verigi odgovorni za skladnost izdelkov z zahtevami za okoljsko primerno zasnovo, da se zagotovi prosto gibanje teh izdelkov na notranjem trgu in izboljša njihova trajnostnost. Gospodarski subjekti, ki sodelujejo v dobavni in distribucijski verigi, bi morali sprejeti ustrezne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da so na trgu dostopni samo izdelki, ki so skladni s to uredbo in delegiranimi akti, sprejetimi na njeni podlagi.

(62)

Proizvajalci bi morali biti odgovorni za izvedbo postopka ugotavljanja skladnosti, ki se uporablja, ali za to, da poskrbijo, da se ta postopek izvede v njihovem imenu, saj natančno poznajo proces zasnove in proizvodnje.

(63)

Za zaščito delovanja notranjega trga je treba zagotoviti, da so izdelki iz tretjih držav, ki vstopajo na trg Unije, skladni s to uredbo in delegiranimi akti, sprejetimi na njeni podlagi, ne glede na to, ali so uvoženi kot izdelki, sestavni deli ali polizdelki. Zlasti je treba zagotoviti, da proizvajalci glede navedenih izdelkov izvedejo ustrezne postopke ugotavljanja skladnosti. Od uvoznikov bi bilo treba zahtevati, da zagotovijo, da izdelki, ki jih dajo na trg, izpolnjujejo navedene zahteve ter da sta oznaka CE in dokumentacija, ki jo pripravijo proizvajalci, na voljo pristojnim nacionalnim organom za inšpekcijski pregled. Prav tako bi bilo od uvoznikov treba zahtevati, da zagotovijo razpoložljivost digitalnega potnega lista za take izdelke, kadar je ustrezno.

(64)

Pri dajanju izdelka na trg bi morali uvozniki na izdelku navesti svoje ime, registrirano trgovsko ime ali registrirano znamko, ter poštni naslov in vrsto elektronske komunikacije, prek katerih so dosegljivi. Odstopanja bi morala biti omogočena, kadar velikost izdelka ne omogoča take navedbe ali kadar bi morali uvozniki odpreti embalažo, da bi lahko na izdelku navedli svoje ime in naslov, ali kadar je izdelek premajhen, da bi se lahko navedle te informacije.

(65)

Ker distributerji zagotavljajo dostopnost izdelkov na trgu, ki sta jih nanj že dala proizvajalec ali uvoznik, bi morali ravnati s potrebno skrbnostjo glede zahtev za okoljsko primerno zasnovo, ki se uporabljajo. Distributerji bi morali tudi zagotoviti, da njihovo ravnanje z izdelki nima negativnega vpliva na skladnost teh izdelkov z zahtevami iz te uredbe ali delegiranimi akti, sprejetimi na njeni podlagi.

(66)

Distributerji in uvozniki so blizu trga in imajo pomembno vlogo pri zagotavljanju skladnosti izdelkov, zato bi morali biti vključeni v naloge nadzora trga, ki jih izvajajo pristojni nacionalni organi, ter bi morali biti pripravljeni na dejavno udeležbo in navedenim organom zagotoviti vse potrebne informacije v zvezi z zadevnim izdelkom.

(67)

Ker trgovci ponujajo izdelke naprodaj, v najem ali nakup s pridržanim lastništvom ali pa izdelke razstavljajo strankam ali osebam, ki jih nameščajo, morajo svojim strankam, vključno s potencialnimi strankami, zagotoviti učinkovit dostop do informacij, ki se zahtevajo na podlagi te uredbe, tudi v primeru prodaje na daljavo. Zlasti bi morala ta uredba od trgovcev zahtevati, naj svojim strankam, vključno s potencialnimi strankami, zagotovijo dostopnost digitalnih potnih listov izdelkov in naj zagotovijo, da so znaki oziroma nalepke jasno vidni, v skladu z zahtevami, ki se uporabljajo. Trgovci bi morali te obveznosti izpolniti vsakokrat, ko izdelek ponudijo naprodaj, v najem ali nakup s pridržanim lastništvom.

(68)

Znaki bi morali biti jasno vidni in razpoznavni, kadar se tako zahteva, da se olajša izbira bolj trajnostnih izdelkov. Iz njih bi moralo jasno izhajati, da pripadajo zadevnemu izdelku, ne da bi morale stranke, vključno s potencialnimi strankami, za to prebrati trgovsko znamko in številko modela na znakih. Znaki bi morali pritegniti pozornost strank, ki brskajo med razstavljenimi izdelki. Trgovec in odgovorni gospodarski subjekt bi morala znake prikazati ob vsakem oglaševanju izdelka, tudi v primeru prodaje na daljavo, vključno s spletno prodajo, da se zagotovi, da so znaki strankam dostopni, ko razmišljajo o nakupu.

(69)

Uvozniki ali distributerji, ki pod svojim imenom ali znamko dajejo na trg izdelek, za katerega se uporablja delegirani akt, sprejet na podlagi te uredbe, ali ki tak izdelek, preden je dan v uporabo, spremenijo tako, da bi to lahko vplivalo na skladnost s to uredbo ali z zadevnimi delegiranimi akti, bi se morali šteti za proizvajalca in prevzeti obveznosti proizvajalca.

(70)

Ponudniki spletnih tržnic imajo ključno vlogo v dobavni verigi, saj gospodarskim subjektom omogočajo, da dosežejo več strank. Zaradi svoje pomembne vloge kot posredniki med gospodarskimi subjekti in strankami pri prodaji izdelkov bi morali ponudniki spletnih tržnic prevzeti odgovornost za obravnavanje prodaje izdelkov, ki niso skladni z zahtevami za okoljsko primerno zasnovo, in sodelovati z organi za nadzor trga. Direktiva 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta (43) določa splošni okvir za e-trgovanje in nekatere obveznosti za spletne platforme. Uredba (EU) 2022/2065 Evropskega parlamenta in Sveta (44) ureja obveznost in odgovornost ponudnikov posredniških storitev prek spleta v zvezi z nezakonitimi vsebinami, vključno z izdelki, ki niso skladni z zahtevami za okoljsko primerno zasnovo. Na podlagi tega splošnega okvira bi bilo treba uvesti posebne zahteve glede prodaje neskladnih izdelkov prek spleta.

(71)

Bistvenega pomena je, da ponudniki spletnih tržnic tesno sodelujejo z organi za nadzor trga. Obveznost sodelovanja ponudnikov storitev informacijske družbe z organi za nadzor trga izhaja iz člena 7(2) Uredbe (EU) 2019/1020 Evropskega parlamenta in Sveta (45), in sicer v zvezi z izdelki, na katere se nanaša navedena uredba, vključno z izdelki, za katere so določene zahteve za okoljsko primerno zasnovo na podlagi te uredbe. V ta namen bi se morale uporabljati splošne obveznosti iz poglavja IV Uredbe (EU) 2022/2065, zlasti obveznost ponudnikov spletnih tržnic glede skladnosti zasnove iz člena 31 Uredbe (EU) 2022/2065. Za namene člena 31(3) Uredbe (EU) 2022/2065 bi morali ponudniki spletnih tržnic med drugim uporabljati informacije, ki so na voljo v javnem uporabniškem vmesniku informacijskega in komunikacijskega sistema iz Uredbe (EU) 2019/1020. Ponudniki spletnih tržnic bi morali sodelovati tudi z organi za nadzor trga pri spoprijemanju z nezakonitimi vsebinami, povezanimi z neskladnimi izdelki. Ukrepi v okviru tega sodelovanja bi morali vključevati vzpostavitev redne in strukturirane izmenjave informacij o ukrepih, ki jih sprejmejo ponudniki spletnih tržnic, vključno z umikom ponudb izdelkov. Ponudniki spletnih tržnic bi morali tudi omogočiti dostop do svojih vmesnikov, da bi organom za nadzor trga pomagali odkrivati neskladne izdelke, ki se prodajajo prek spleta. Poleg tega obstaja možnost, da bodo morali organi za nadzor trga s spletnih tržnic tudi nabrati podatke.

(72)

Na podlagi člena 14 Uredbe (EU) 2019/1020 so organi za nadzor trga pooblaščeni, da kadar ni drugega učinkovitega načina, s katerim bi odpravili resno tveganje, zahtevajo, da se s spletnega vmesnika odstrani vsebina, ki se nanaša na neskladne izdelke. Pooblastila, ki so organom za nadzor trga podeljena z navedeno uredbo, se bi morala uporabljati tudi v kontekstu te uredbe. Vendar pa bi se morala za učinkovit nadzor trga na podlagi te uredbe in za preprečevanje prisotnosti neskladnih izdelkov na trgu Unije ta pooblastila uporabljati v vseh potrebnih in sorazmernih primerih, tudi za izdelke z manj kot resnim tveganjem. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu s členom 9 Uredbe (EU) 2022/2065.

(73)

Z zagotavljanjem sledljivosti izdelka v celotni dobavni verigi se organom za nadzor trga omogoča lažja izsleditev gospodarskih subjektov, ki so dali na trg neskladne izdelke ali omogočili njihovo dostopnost na trgu. Zato bi se moralo od gospodarskih subjektov zahtevati, da določeno časovno obdobje hranijo informacije o svojih transakcijah.

(74)

Na Komisijo bi bilo treba prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte, da to uredbo dopolni, tako da od odgovornih gospodarskih subjektov zahteva, naj dajo določene dele tehnične dokumentacije v digitalni obliki na voljo pristojnim nacionalnim organom in Komisiji, če je to potrebno, da se pospeši in olajša preverjanje skladnosti izdelkov, ki se dajo na trg. Na ta način bi lahko pristojni nacionalni organi brez zahteve dostopali do teh informacij, pri tem pa še naprej zagotavljali varstvo poslovnih skrivnosti in pravic intelektualne lastnine. Možni načini, kako zagotoviti digitalni dostop do teh informacij, bi morali praviloma vključevati digitalni potni list izdelka ali dostop do dela zbirke podatkov o izdelkih, kot je navedena v Uredbi (EU) 2017/1369, ki se nanaša na skladnost, ali prek spletišča gospodarskega subjekta. Kljub taki obveznosti bi morali pristojni nacionalni organi ohraniti pravico, da na zahtevo dostopajo do drugih delov tehnične dokumentacije.

(75)

Na Komisijo bi bilo treba prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte, da to uredbo dopolni, tako da zahteva, da se zbirajo ustrezni in zanesljivi podatki o prodaji izdelkov, da bi se omogočilo zbiranje takih podatkov s strani Komisije ali v njenem imenu neposredno od proizvajalcev ali prodajalcev na drobno, zato da se omogoči boljša ocena prodora zadevnih izdelkov na trg, da se zagotovijo boljši podatki za študije, na podlagi katerih se oblikujejo ali posodabljajo zahteve za okoljsko primerno zasnovo in delovni načrti, ter kot pomoč pri opredelitvi tržnih deležev posameznih skupin izdelkov, da se pospeši oblikovanje ali pregled zahtev za okoljsko primerno zasnovo. Komisija bi morala pri sprejemanju pravil o spremljanju in poročanju upoštevati, da je potrebnih čim več razpoložljivih podatkov o prodoru na trg in da je treba čim bolj zmanjšati upravno breme za gospodarske subjekte, zlasti za MSP.

(76)

Komisija bi morala imeti dostop do neosebnih podatkov o dejanski porabi energije izdelkov, ko so ti v uporabi, če je to pomembno za druge parametre učinkovitosti, da se izboljšajo prihodnje zahteve za okoljsko primerno zasnovo in zaupanje končnih uporabnikov pri zaznavanju in odpravi odstopanj med porabo energije med uporabo ter drugimi parametri učinkovitosti, izmerjenimi v preskusnih pogojih in pri dejanskem delovanju. Zato bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme delegirane akte, da dopolni to uredbo, da bi lahko glede posameznih izdelkov (podobno kot pri cestnih vozilih) zahtevala, naj se beležijo njihova poraba energije med uporabo in drugi upoštevni parametri učinkovitosti ter da se ustrezni podatki jasno prikažejo končnemu uporabniku. Glede izdelkov, povezanih s spletom, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov za dopolnitev te uredbe, da bi lahko od gospodarskih subjektov zahtevala, naj na daljavo zbirajo neosebne podatke, pridobljene med uporabo, in o njih poročajo Komisiji, saj so bistvenega pomena za to, da se lahko ugotovi, kako učinkoviti so izdelki, ter o tem obvesti javnost. Glede izdelkov, pri katerih je učinkovitost med uporabo zelo odvisna tudi od podnebnih ali geografskih pogojev, bi bilo treba zbirati tudi splošne podnebne in geografske podatke in o njih poročati, in sicer tako, da ne bi bilo mogoče določiti specifične lokacije naprav posameznikov. Končni uporabniki bi morali izrecno privoliti v to, da se zbirajo informacije, za katere menijo, da jih je primerno deliti. Informacij o delovanju naprav ne bi smelo biti dovoljeno zbirati v situacijah, v katerih lahko posameznik razumno pričakuje, da ni opazovan ali sneman, ali kadar bi zbiranje informacij privedlo do tega, da bi se ali da bi se lahko posamezniki identificirali ali sklepalo o njihovem vedenju.

(77)

Za lažje preverjanje skladnosti z zahtevami za okoljsko primerno zasnovo, tudi za to, da se olajša ugotavljanje skladnosti in nadzor trga, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v ustrezno utemeljenih primerih od akterjev v dobavni verigi zahteva, naj brezplačno predložijo informacije o izdelkih, ki jih dobavljajo, na primer informacije o količini in vrsti ali kemični sestavi uporabljenih materialov ali uporabljenem proizvodnem procesu, ali informacije o pogojih, ki jih uporabljajo pri opravljanju storitev. Proizvajalcem bi moralo biti tudi mogoče dovoliti, da dostopajo do dokumentov, ki vsebujejo take informacije, ali do dejanskih prostorov akterjev v dobavni verigi, da bi lahko dobili neposreden dostop do potrebnih informacij, če ti akterji zahtevanih informacij ne bi predložili v razumnem roku. Na Komisijo bi bilo treba prenesti pooblastilo tudi za to, da priglašenim organom in nacionalnim organom omogoči preverjanje točnosti informacij, povezanih z dejavnostmi akterjev v dobavni verigi.

(78)

Da se bodo zahteve za okoljsko primerno zasnovo iz te uredbe, tudi o vidikih, kot so poraba energije ali učinkovitost, trajnost in zanesljivost ter vsebnost recikliranih materialov, učinkovito in usklajeno uporabljale, bi bilo treba skladnost z navedenimi zahtevami meriti na podlagi zanesljivih, natančnih in ponovljivih metod, pri katerih se upoštevajo najnovejše splošno priznane metode. Delegirani akti, ki določajo zahteve za okoljsko primerno zasnovo izdelkov, bi morali praviloma vsebovati specifikacije za preskuse, meritve ali izračune, ki so potrebni za ugotavljanje ali preverjanje skladnosti. Poleg tega bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte, da to uredbo dopolni, tako da zahteva uporabo digitalnih orodij, iz katerih izhajajo zahteve glede izračunavanja, ki se uporabljajo, da se zagotovi njihova usklajena uporaba.

(79)

Ta uredba bi morala vsebovati celovite in splošne določbe, ki bi se uporabljale za vse izdelke, za katere veljajo zahteve za okoljsko primerno zasnovo, ter preprečevati izogibanje takim zahtevam, da se zagotovi, da zahteve za okoljsko primerno zasnovo dosežejo nameravane učinke. Zato bi morale biti prepovedane vse prakse, ki omogočajo neupravičeno spreminjanje učinkovitosti izdelka med preverjanjem skladnosti ali v kratkem obdobju po oddaji izdelka v uporabo in zaradi katerih se navedena učinkovitost izdelka ne bi skladala z njegovo dejansko učinkovitostjo med uporabo.

(80)

Kadar je ustrezno, se lahko delegirani akti, ki določajo zahteve za okoljsko primerno zasnovo, sklicujejo na uporabo standardov za ugotavljanje ali preverjanje skladnosti. Taki standardi bi morali biti harmonizirani na ravni Unije, da se preprečijo ovire za trgovino na notranjem trgu. Ko je sklic na take standarde sprejet v skladu z Uredbo (EU) št. 1025/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (46) ter objavljen v Uradnem listu Evropske unije, bi se morali izdelki, skladni s takimi standardi, šteti za skladne z zahtevami za okoljsko primerno zasnovo, sprejetimi na podlagi te uredbe, če se nanje nanašajo zadevni harmonizirani standardi. Podobno bi se morale tudi metode preskusov, meritev ali izračunov, ki so skladne s harmoniziranimi standardi, šteti za skladne z zahtevami za preskusne, merilne in računske metode, kot so določene v zadevnih delegiranih aktih o zahtevah za okoljsko primerno zasnovo, če se nanje nanašajo zadevni harmonizirani standardi.

(81)

Sedanji unijski okvir za standardizacijo, ki temelji na načelih novega pristopa iz resolucije Sveta z dne 7. maja 1985 o novem pristopu k tehničnem usklajevanju in standardom (47) in na Uredbi (EU) št. 1025/2012, je privzet okvir za razvoj standardov, s katerimi se zagotavlja domneva o skladnosti z ustreznimi zahtevami iz te uredbe. Če ni ustreznih sklicev na harmonizirane standarde, bi morala imeti Komisija možnost, da z izvedbenimi akti določi skupne specifikacije kot izjemno nadomestno rešitev, na podlagi katere bi lahko proizvajalec lažje izpolnjeval obveznosti zagotavljanja skladnosti z zahtevami za okoljsko primerno zasnovo, na primer kadar postopek standardizacije zastane zaradi pomanjkanja soglasja med deležniki ali kadar pride do zamud pri vzpostavitvi harmoniziranega standarda in ga ni mogoče vzpostaviti v predpisanem roku. Take zamude se lahko na primer pojavijo, če ni dosežena zahtevana kakovost. Poleg tega bi morala biti ta rešitev na voljo, kadar Komisija v skladu z Uredbo (EU) št. 1025/2012 omeji ali umakne sklice na zadevne harmonizirane standarde. Skladnost s skupnimi specifikacijami bi morala biti tudi podlaga za domnevo o skladnosti. Za zagotovitev učinkovitosti bi morala Komisija v postopek določitve skupnih specifikacij, ki bi zajemale zahteve za okoljsko primerno zasnovo, sprejete na podlagi te uredbe, vključiti ustrezne deležnike.

(82)

Na Komisijo bi bilo treba prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte, da to uredbo dopolni, tako da določi postopke ugotavljanja skladnosti, ki so ustrezni in sorazmerni glede na naravo zadevnega izdelka in parametre izdelka, ki se urejajo, s čimer bi se gospodarskim subjektom omogočilo dokazati, pristojnim organom pa preveriti, da izdelki, katerih dostopnost se zagotovi na trgu, izpolnjujejo zahteve za okoljsko primerno zasnovo, sprejete na podlagi te uredbe. Za zagotavljanje skladnosti z drugim pravom Unije bi bilo treba postopke ugotavljanja skladnosti izbrati izmed tistih v modulu notranjega nadzora proizvodnje, vključenega v to uredbo, ter modulih iz Sklepa št. 768/2008/ES Evropskega parlamenta in Sveta (48), ki segajo od najmanj strogega do najbolj strogega. Komisija bi morala izbrani modul po potrebi ustrezno prilagoditi, da se nadalje zagotovi, da je ustrezen in sorazmeren glede na naravo zadevnega izdelka in parametre izdelka, ki se urejajo.

(83)

Proizvajalci bi morali pripraviti EU izjavo o skladnosti, s katero bi zagotovili informacije o skladnosti izdelkov s to uredbo. Od proizvajalcev bi lahko tudi na podlagi drugega prava Unije zahtevali, naj pripravijo EU izjavo o skladnosti. Pripraviti bi bilo treba enotno EU izjavo o skladnosti za vse pravo Unije, da se zagotovi učinkovit dostop do informacij za namene nadzora trga. Omogočiti bi bilo treba, da je taka enotna EU izjava o skladnosti tudi dosje z zadevnimi posameznimi EU izjavami o skladnosti, da se zmanjša upravno breme za gospodarske subjekte.

(84)

Uredba (ES) št. 765/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (49) določa pravila za akreditacijo organov za ugotavljanje skladnosti ter splošna načela glede oznake CE in njen odnos z drugimi oznakami. Navedena uredba bi se morala uporabljati za izdelke, na katere se nanaša ta uredba, da se zagotovi, da izdelki, vključeni v prosti pretok blaga znotraj Unije, izpolnjujejo zahteve, ki zagotavljajo visoko raven zaščite javnih interesov, kot so zdravje ljudi, varnost in okolje. Kadar so bile glede izdelka sprejete zahteve za okoljsko primerno zasnovo, bi moralo biti v oznaki CE navedeno, da je ta izdelek skladen s to uredbo in zahtevami za okoljsko primerno zasnovo, sprejetimi na njeni podlagi, kolikor se nanašajo na izdelek. Glede na to, da ta uredba omogoča določanje zahtev za okoljsko primerno zasnovo za velik nabor izdelkov, bi se moralo z delegiranimi akti, s katerimi se določajo te zahteve, določiti pravila glede razmerja med oznakami o skladnosti in zahtevami za okoljsko primerno zasnovo, da se zagotovi skladnost z zahtevami na podlagi prava Unije, ki se uporabljajo za zadevne izdelke, da ne pride do zamenjave z drugimi oznakami ter da se čim bolj zmanjša upravno breme gospodarskih subjektov.

(85)

Nekateri moduli za ugotavljanje skladnosti iz Sklepa št. 768/2008/ES zahtevajo posredovanje organov za ugotavljanje skladnosti. Organi držav članic bi morali take organe priglasiti Komisiji, da se zagotovijo enotni pogoji izvajanja te uredbe.

(86)

Določiti je treba zahteve glede priglasitvenih organov, ki sodelujejo pri ugotavljanju skladnosti, priglasitvi in spremljanju priglašenih organov, da se zagotovi stalna raven kakovosti pri ugotavljanju skladnosti. Države članice bi morale zlasti zagotoviti, da priglasitveni organ deluje objektivno in nepristransko. Poleg tega bi se moralo od priglasitvenih organov zahtevati, da varujejo zaupnost informacij, ki jih pridobijo, pri čemer bi morali imeti možnost, da si z nacionalnimi organi, priglasitvenimi organi drugih držav članic in Komisijo izmenjujejo informacije o priglašenih organih, da se zagotovi usklajenost ugotavljanja skladnosti. Za učinkovito ugotavljanje in spremljanje usposobljenosti in neodvisnosti prijavljenih organov bi morali priglasitveni organi oceniti le posamezni pravni organ, ki vloži zahtevek za priglasitev, ne pa tudi usposobljenosti in neodvisnosti matičnih ali sestrskih družb. Iz istega razloga bi morali priglasitveni organi vse prijavljene organe oceniti glede na vse zadevne zahteve in naloge ugotavljanja skladnosti, pri tem pa upoštevati harmonizirane standarde glede zahtev in nalog, na katere se ti standardi nanašajo.

(87)

Glede na osrednjo vlogo priglasitvenih organov pri zagotavljanju zanesljivosti ugotavljanja skladnosti v zvezi z zahtevami za okoljsko primerno zasnovo je bistvenega pomena, da imajo ti na voljo dovolj usposobljenega osebja in sredstev za ustrezno opravljanje svojih nalog.

(88)

Bistveno je, da vsi priglašeni organi opravljajo svoje funkcije na enaki ravni ter pod enakimi konkurenčnimi pogoji in pogoji avtonomije. Zato bi bilo treba določiti zahteve glede organov za ugotavljanje skladnosti, ki želijo pridobiti status priglašenega organa in opravljati dejavnosti ugotavljanja skladnosti. Te zahteve bi se morale še naprej uporabljati, da se zagotovi vzdrževanje usposobljenosti priglašenega organa. Za zagotovitev avtonomije priglašenega organa bi se moralo od organa in njegovega osebja zahtevati, da ohranjata neodvisnost od gospodarskih subjektov v vrednostni verigi izdelkov, za katere je bil organ priglašen, in od drugih družb, vključno s poslovnimi združenji ter matičnimi in sestrskimi ter odvisnimi družbami ter podizvajalci.

(89)

Če organ za ugotavljanje skladnosti izkaže skladnost z merili, določenimi v harmoniziranih standardih, bi se moralo šteti, da izpolnjuje ustrezne zahteve iz te uredbe.

(90)

Organi za ugotavljanje skladnosti za dele svojih dejavnosti, povezanih z ugotavljanjem skladnosti, pogosto sklenejo pogodbo s podizvajalci ali jih prenesejo na odvisno družbo. Podizvajalci in odvisne družbe za ugotavljanje skladnosti bi morali izpolnjevati iste zahteve kot priglašeni organi v zvezi z opravljanjem nalog ugotavljanja skladnosti na podlagi te uredbe, da se zagotovi skladnost izdelkov, danih na trg Unije, z zahtevami za okoljsko primerno zasnovo. Da bi zagotovili, da se to doseže, bi morali ustrezni priglašeni organi vzpostaviti postopke za tekoče spremljanje usposobljenosti, dejavnosti in učinkovitosti svojih podizvajalcev ali odvisnih družb, na primer prek matrike kvalifikacij.

(91)

Priglasitveni organi morajo biti in ostati neodvisni, da lahko učinkovito ugotavljajo ter spremljajo usposobljenost in neodvisnost prijavljenih organov. Zato bi moral posamezni priglašeni organ izključno sam opravljati nekatere dejavnosti in postopke odločanja, in sicer glede ugotavljanja skladnosti izdelkov in glede drugih notranjih dejavnosti priglašenega organa.

(92)

Za lažje vodenje postopka ugotavljanja in spremljanja usposobljenosti in neodvisnosti prijavljenih organov bi morali ti predložiti opis, kako so njihovo zadevno osebje, njihov status in naloge ustrezni za naloge ugotavljanja skladnosti, v zvezi s katerimi želijo biti ti organi priglašeni, na primer v obliki matrike kvalifikacij, na podlagi česar bi lahko priglasitveni organ učinkoviteje ocenil ustreznost kadrovanja in nadaljnjo avtonomijo priglašenih organov. Priglašeni organi zagotovijo, da se osebje, ki izvaja različne naloge ugotavljanja skladnosti, menja.

(93)

Ker bi se lahko storitve, ki jih ponujajo priglašeni organi v državi članici, nanašale na izdelke, dostopne na trgu po vsej Uniji, je primerno, da se drugim državam članicam in Komisiji da priložnost, da podajo ugovore glede priglašenega organa.

(94)

Da se postopek ugotavljanja skladnosti olajša in pospeši in da se zagotovi enaka obravnava gospodarskih subjektov, je bistveno, da priglašeni organi dosledno uporabljajo postopke ugotavljanja skladnosti ter da se gospodarskim subjektom ne nalagajo nepotrebna bremena.

(95)

Pred sprejetjem končne odločitve o tem, ali se lahko za izdelek izda certifikat o skladnosti, bi moral imeti gospodarski subjekt, ki želi tak izdelek dati na trg, le eno možnost, da zadevno dokumentacijo dopolni. Ta omejitev je potrebna, da se zagotovi, da priglašeni organi ne morejo pomagati proizvajalcem pri uvajanju sprememb, da se doseže skladnost, saj bi s tem storitev, ki se zagotavlja, postala svetovanje, v praksi pa bi se razvrednotila narava nalog priglašenega organa, ki se izvajajo v javnem interesu. Kadar je ustrezno, bi morali priglašeni organi prav tako imeti možnost omejiti, začasno preklicati ali odvzeti vsak certifikat ali odpraviti vsako odločbo o odobritvi.

(96)

Za lažje zaznavanje in reševanje primerov neskladnosti priglašenih organov, proizvajalcev ali izdelkov bi morali priglašeni organi zadevne informacije, ki so jim na voljo, proaktivno pošiljati priglasitvenim organom ali organom za nadzor trga.

(97)

Bistvenega pomena je zagotoviti učinkovito izmenjavo informacij med priglašenimi organi in organi za nadzor trga, tudi iz drugih držav članic. V ta namen bi morali priglasitveni in priglašeni organi zagotoviti, da se v zvezi z zahtevami organov za nadzor trga po informacijah nadalje ukrepa.

(98)

Komisija bi morala omogočiti ustrezno usklajevanje priglašenih organov in sodelovanje med njimi. Priglašeni organi bi morali razpravljati in se usklajevati o temah, pri katerih bi se lahko razhajali, da se zagotovi harmonizirana uporaba zahtev za okoljsko primerno zasnovo. Pri tem bi morali upoštevati vse ustrezne smernice in priporočila, ki jih izdajo pristojni tehnični odbori evropskih organov za standardizacijo.

(99)

Da bi se potrošniki spodbudili k trajnostnim izbiram, bi se lahko zagotovilo mehanizme, kot so ekološki kuponi in okoljske dajatve, zlasti kadar najbolj trajnostni izdelki niso dovolj cenovno ugodni. Kadar se države članice odločijo uporabiti spodbude za nagrajevanje najuspešnejših izdelkov, bi morale take spodbude usmeriti v dva najštevilčnejša razreda učinkovitosti, določena v delegiranih aktih, sprejetih na podlagi te uredbe, in sicer ne nujno kumulativno, kadar so bili razredi učinkovitosti določeni glede na več kot en parameter. Za izdelke, povezane z energijo, ki jih zajema Uredba (EU) 2017/1369, ali pnevmatike, za katere veljajo zahteve za označevanje glede na izkoristek goriva in druge parametre iz Uredbe (EU) 2020/740 Evropskega parlamenta in Sveta (50), bi se morala namesto meril iz te uredbe uporabljati merila iz navedenih dveh aktov. Ne bi pa smele države članice imeti možnosti prepovedati dajanja na trg izdelkov glede na njihov razred učinkovitosti. Uvedba spodbud držav članic ne bi smela posegati v pravila Unije o državni pomoči.

(100)

Javno naročanje obsega 14 % BDP Unije. Da bi prispevali k cilju doseganja podnebne nevtralnosti, izboljšanja energetske učinkovitosti in učinkovite rabe virov ter prehoda na krožno gospodarstvo, ki varuje javno zdravje in biotsko raznovrstnost, in sicer z zagotavljanjem zadostnega povpraševanja po okoljsko bolj trajnostnih izdelkih, bi morali javni naročniki in naročniki svoje javno naročanje po potrebi uskladiti s posebnimi zahtevami glede zelenih javnih naročil. V primerjavi s pristopom na podlagi prostovoljnosti glede zelenih javnih naročil se bodo lahko obvezne zahteve glede tovrstnih javnih naročil uporabile kot najbolj učinkovit vzvod javne porabe za povečanje povpraševanja po okoljsko bolj učinkovitih izdelkih. Pomembno je, da države članice nacionalne javne naročnike podpirajo pri izpopolnjevanju in preusposabljanju osebja, pristojnega za zelena javna naročila. Navedene zahteve glede zelenih javnih naročil bi morale biti minimalne zahteve, kar pomeni, da bi morali imeti javni naročniki in naročniki možnost določiti dodatne in strožje zahteve. Te zahteve bi morale biti pregledne, objektivne in nediskriminatorne. Javni naročniki in naročniki bi morali postopek za oddajo javnega naročila izvesti v skladu z direktivama 2014/24/EU (51) in 2014/25/EU (52) Evropskega parlamenta in Sveta ter sektorsko zakonodajo, ki se uporablja, in tudi mednarodnimi zavezami Unije, vključno s Sporazumom o javnih naročilih in drugimi mednarodnimi sporazumi, ki zavezujejo Unijo. Te zahteve ne posegajo v možnost javnih naročnikov in naročnikov, da uporabijo odstopanja ali izjeme v zvezi z javnimi naročili, določene v pravu Unije, zlasti v direktivah 2014/24/EU in 2014/25/EU. Zahteve, določene za posamezne skupine izdelkov, bi se morale upoštevati pri neposrednem naročanju takih izdelkov na podlagi javnih naročil blaga, pa tudi pri javnih naročilih gradenj in storitev, kadar bodo taki izdelki uporabljeni pri dejavnostih, ki so del vsebine navedenih naročil. Te zahteve bi bilo treba določiti v zvezi z vidiki izdelkov, obravnavanimi v delegiranem aktu, ki ureja zadevne izdelke. Komisija lahko v sklopu teh zahtev določi minimalne obvezne tehnične specifikacije, v skladu s katerimi morajo izdelki doseči najboljše možne ravni učinkovitosti, kot so določene v ustreznih delegiranih aktih, vključno z dvema najboljšima razredoma učinkovitosti ali ocenama, kadar sta na voljo. Tako bi bili javni naročniki in naročniki na primer dolžni od ponudnikov zahtevati, da njihovi izdelki izpolnjujejo posebne zahteve glede ogljičnega odtisa. V skladu z okvirom za javno naročanje bi moralo biti s temi minimalnimi obveznimi tehničnimi specifikacijami preprečeno, da se konkurenca umetno omejuje in da se daje prednost določenemu gospodarskemu subjektu. Komisija bi lahko določila tudi obvezna minimalna merila za oddajo javnega naročila, med drugim bi lahko tem merilom dodelila poseben ponder med 15 in 30 % in tako poskrbela, da lahko znatno prispevajo k temu, da bodo prednostno izbrani izdelki, ki so okoljsko najbolj trajnostni. Tako bi bili javni naročniki in naročniki na primer reciklirani vsebini zadevnih izdelkov dolžni dodeliti vsaj 20- do 30-odstotni ponder. Posledično bi imeli javni naročniki in naročniki v konkretnem postopku za oddajo javnega naročila možnost, da reciklirani vsebini dodelijo ponder, ki je višji od 30 %, a ne nižji od 20 %. Kadar obstaja negotovost glede razpoložljivosti ali cene okoljsko najbolj učinkovitih izdelkov na trgu Unije, bi morala imeti merila za oddajo javnega naročila prednost pred tehničnimi specifikacijami. Komisija bi lahko določila tudi pogoje in cilje za izvedbo naročila, v skladu s katerimi bi morali javni naročniki in naročniki na primer najmanj 50 % letnih naročil, ki jih oddajo za določene izdelke, oddati za izdelke, pri katerih je mogoče več kot 70 % materiala reciklirati. Države članice bi tako imele možnost, da za oddajo naročil za navedene izdelke določijo še višje cilje. Komisija bi morala pri pripravi izvedbenih aktov in zlasti pri preučevanju, ali so za javne naročnike in naročnike z ekonomskega vidika izvedljivi, upoštevati najboljše možne okoljske izdelke in rešitve, ki so na voljo na trgu, učinke zahtev na konkurenco in dejstvo, da imajo lahko različni javni naročniki in naročniki v različnih državah članicah različne proračunske zmogljivosti ali se soočajo z drugimi omejitvami, kot so podnebni pogoji ali omrežna infrastruktura.

(101)

Državam članicam ne bi smelo biti preprečeno, da uvedejo ali ohranijo nacionalne ukrepe za zelena javna naročila v zvezi s skupinami izdelkov, za katere zahteve glede javnih naročil, predvidene v tej uredbi, še niso določene, ali da uvedejo strožje nacionalne zahteve v zvezi z izdelki, ki spadajo na področje uporabe izvedbenih aktov, ki določajo zahteve glede zelenih javnih naročil, če so ti ukrepi in zahteve v skladu s pravom Unije.

(102)

Učinkovito izvrševanje zahtev za okoljsko primerno zasnovo je bistvenega pomena za zagotavljanje enakih konkurenčnih pogojev na trgu Unije, doseganje pričakovanih koristi te uredbe ter prispevek k doseganju ciljev Unije na področju podnebja, energije in krožnosti. Uredba (EU) 2019/1020, ki določa horizontalni okvir za nadzor trga in izdelkov, ki vstopajo na trg Unije, bi se torej morala uporabljati za izdelke, glede katerih so na podlagi te uredbe določene zahteve za okoljsko primerno zasnovo, če ta uredba ne vsebuje posebnih določb z istim ciljem, naravo ali učinkom. Poleg tega bi morala ta uredba vsebovati posebna dodatna pravila, ki bi dopolnjevala okvir iz Uredbe (EU) 2019/1020, da se zmanjšajo skrb vzbujajoče ravni neskladnosti izdelkov, na katere se nanašajo izvedbeni ukrepi, sprejeti na podlagi Direktive 2009/125/ES, za učinkovitejše preprečevanje neskladnosti s prihodnjimi zahtevami za okoljsko primerno zasnovo ter ob upoštevanju širšega področja uporabe in večjih ambicij te uredbe v primerjavi z Direktivo 2009/125/ES. Cilj navedenih pravil bi moral biti nadaljnja krepitev načrtovanja, usklajevanja in podpore prizadevanjem držav članic ter zagotavljanje dodatnih orodij, s katerimi bi Komisija pomagala zagotoviti, da bi organi za nadzor trga sprejeli zadostne ukrepe za preprečevanje neskladnosti z zahtevami za okoljsko primerno zasnovo.

(103)

Poleg organov za nadzor trga imajo tudi carinski organi pomembno vlogo pri izvrševanju te uredbe glede uvoženega blaga, pri čemer se lahko oprejo na Uredbo Sveta (ES) št. 515/97 (53).

(104)

Države članice bi morale v svoji nacionalni strategiji za nadzor trga iz člena 13 Uredbe (EU) 2019/1020 pripraviti posebno poglavje, v katerem bi navedle izdelke ali zahteve, za katere so določile, naj se prednostno obravnavajo pri nadzoru trga na podlagi te uredbe, ter načrtovane dejavnosti za zmanjševanje ali odpravo neskladnosti zadevnih izdelkov z zadevnimi zahtevami za okoljsko primerno zasnovo, da se zagotovi izvajanje ustreznih preverjanj zahtev za okoljsko primerno zasnovo v zadostnem obsegu.

(105)

Prednostne naloge glede nadzora trga na podlagi te uredbe bi morale biti opredeljene na podlagi objektivnih meril, kot so zaznane ravni neskladnosti ali okoljski vplivi zaradi neskladnosti. Dejavnosti, načrtovane za izvajanje navedenih prednostnih nalog, bi morale biti sorazmerne glede na dejstva, ki so bila podlaga za prednostno razvrstitev.

(106)

Na podlagi podatkov, vnesenih v informacijski in komunikacijski sistem iz Uredbe (EU) 2019/1020, bi morala Komisija pripraviti poročilo z informacijami o naravi in številu opravljenih preverjanj, o zaznanih ravneh neskladnosti ter o naravi in višini kazni, izrečenih v zvezi z neskladnostjo z zahtevami za okoljsko primerno zasnovo v predhodnih štirih koledarskih letih. Poročilo bi moralo vsebovati primerjavo dejavnosti držav članic z načrtovanimi dejavnostmi, okvirna referenčna merila in seznam prednostnih nalog za organe za nadzor trga. Kadar Komisija preučuje možnost sprejetja izvedbenih aktov v skladu s členom 11(4) Uredbe (EU) 2019/1020, bi morala upoštevati rezultate poročil, ki jih pripravi na podlagi te uredbe, za kar uporabi informacije, ki jih organi za nadzor trga vnesejo v informacijski in komunikacijski sistem iz Uredbe (EU) 2019/1020, ter po potrebi obravnavati izdelke ali skupine izdelkov, ki jih zajemajo delegirani akti, sprejeti na podlagi te uredbe, v zvezi s katerimi se nenehno ugotavljajo posebno tveganje ali resne kršitve, da se zagotovi visoka raven skladnosti s to uredbo.

(107)

Da bi opredelila izdelke ali zahteve, ki so na podlagi te uredbe opredeljeni kot prednostni glede nadzora trga, in opredelila načrtovane dejavnosti za zmanjšanje ali odpravo neskladnosti s to uredbo, bi se morala skupina za upravno koordinacijo (ADCO), ustanovljena na podlagi Uredbe (EU) 2019/1020, redno srečevati in opredeliti skupne prednostne naloge glede nadzora trga, ki bi jih države članice morale upoštevati pri svojih nacionalnih strategijah za nadzor trga, prednostne naloge za zagotavljanje podpore Unije in zahteve, sprejete na podlagi te uredbe, ki se različno uporabljajo ali razlagajo, kar povzroča izkrivljanje trga, da se nadalje okrepi usklajevanje organov za nadzor trga.

(108)

Komisija bi morala, kadar je ustrezno, uporabiti podporne ukrepe iz Uredbe (EU) 2019/1020 v podporo državam članicam pri njihovih prizadevanjih za zagotovitev zadostnih ukrepov za preprečevanje neskladnosti z zahtevami za okoljsko primerno zasnovo. Komisija bi morala organizirati in, kadar je ustrezno, tudi financirati skupne projekte nadzora trga in preskušanja na področjih v skupnem interesu, na področjih skupnih naložb v zmogljivosti nadzora trga ter skupnih programov usposabljanj osebja organov za nadzor trga ter carinskih, priglasitvenih in priglašenih organov. Poleg tega bi morala Komisija pripraviti smernice o uporabi in izvrševanju zahtev, sprejetih na podlagi te uredbe, kadar je to potrebno za zagotavljanje njihove usklajene uporabe.

(109)

Izdelki se lahko dajo na trg le, če ne predstavljajo tveganja. Za namene te uredbe bi bilo treba izdelek, ki pomeni tveganje, opredeliti kot izdelek, ki bi lahko škodljivo vplival na okolje ali druge javne interese, zaščitene z zadevnimi zahtevami, zaradi neskladnosti z zahtevo za okoljsko primerno zasnovo ali ker odgovorni gospodarski subjekt ne izpolnjuje zahteve za okoljsko primerno zasnovo, da se doseže boljša usklajenost s posebnimi značilnostmi zahtev za okoljsko primerno zasnovo in da se zagotovi osredotočenost prizadevanj glede nadzora trga na neskladnost s to zahtevo. Ta bolj specifična opredelitev bi se morala uporabljati pri uporabi členov 19 in 20 Uredbe (EU) 2019/1020.

(110)

Vzpostaviti bi bilo treba postopek, po katerem se zainteresirane strani obvestijo o načrtovanih ukrepih v zvezi z izdelki, ki pomenijo tveganje. Poleg tega bi moral tak postopek organom za nadzor trga v državah članicah omogočati, da v sodelovanju z zadevnimi gospodarskimi subjekti v zgodnji fazi ukrepajo v zvezi s takimi izdelki. V ta namen bi bilo treba zaščitno klavzulo, ki je trenutno vključena v Direktivo 2009/125/ES, posodobiti in uskladiti z zaščitnimi postopki iz druge harmonizirane zakonodaje Unije in Sklepa št. 768/2008/ES.

(111)

Organi za nadzor trga bi morali imeti pravico od gospodarskih subjektov zahtevati, naj sprejmejo korektivne ukrepe na podlagi ugotovitev, da je izdelek neskladen z zahtevami za okoljsko primerno zasnovo ali da je gospodarski subjekt kršil pravila o dajanju izdelkov na trg ali njihovi dostopnosti na trgu oziroma druga pravila, ki se na to nanašajo.

(112)

Pri sprejemanju delegiranih aktov na podlagi člena 290 PDEU je zlasti pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (54). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(113)

Da se zagotovijo enotni pogoji izvajanja te uredbe, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila, kar zadeva: (a) vzpostavitev postopkov za izdajo in preverjanje digitalnih potrdil, s katerimi bodo lahko gospodarski subjekti in drugi ustrezni akterji na podlagi svojih pravic dostopali do podatkov, shranjenih v digitalnem potnem listu; (b) določitev izvedbene ureditve glede medsebojne povezanosti registra in carinskega sistema enotnega okenca EU za izmenjavo potrdil, vključno s sporočanjem edinstvene identifikacijske oznake registracije; (c) določitev skupnih zahtev glede oblike znakov; (d) sprejetje in posodabljanje seznama ukrepov za samoregulacijo, ki so opredeljeni kot veljavne alternative delegiranemu aktu, sprejetemu na podlagi te uredbe; (e) določitev podrobnosti in oblike za razkritje informacij o zavrženih neprodanih potrošniških izdelkih; (f) določitev, spremembo ali razveljavitev skupnih specifikacij, ki zajemajo zahteve za okoljsko primerno zasnovo, bistvene zahteve glede digitalnih potnih listov izdelkov ali zahteve glede preskusnih, merilnih ali računskih metod; (g) določitev minimalnih zahtev za oddajo javnih naročil za nakup izdelkov, za katere veljajo zahteve za okoljsko primerno zasnovo, ali za gradnje ali storitve, kadar se ti izdelki uporabljajo za dejavnosti, ki so predmet teh naročil, ter (h) odločitev na podlagi zaščitnega postopka Unije, ali je nacionalni ukrep upravičen ali ne. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (55).

(114)

Za povečanje zaupanja v izdelke, ki se dajejo na trg, zlasti glede skladnosti izdelkov z zahtevami za okoljsko primerno zasnovo, mora javnost vedeti, da bodo gospodarskim subjektom, ki na trg dajo neskladne izdelke, izrečene kazni. Zato morajo države članice določiti pravila o kaznih za kršitve te uredbe in zagotoviti, da se ta pravila izvršujejo. Te kazni bi morale biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne ter vključevati vsaj globe in časovno omejeno izključitev iz postopkov za oddajo javnega naročila. Da bi se lahko kazni dosledneje uporabljale, bi bilo treba brez poseganja v procesno avtonomijo držav članic ter v diskrecijsko pravico pristojnih organov in sodnikov, da v posameznih primerih naložijo ustrezne kazni, določiti skupna neizčrpna merila, na podlagi katerih bi bili določeni vrsta in višina kazni, ki se naloži v primeru kršitve te uredbe. Ta merila bi morala med drugim vključevati naravo, težo in trajanje kršitve, finančni položaj fizične ali pravne osebe, ki velja za odgovorno zanjo, kot je na primer razviden iz skupnega prometa ali letnega prihodka, ter ekonomske koristi, pridobljene s kršitvijo in zaradi nje, če je te koristi mogoče določiti.

(115)

Komisija bi morala opraviti vrednotenje te uredbe. Na podlagi odstavka 22 Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje bi moralo navedeno vrednotenje temeljiti na petih merilih, to je uspešnosti, učinkovitosti, ustreznosti, skladnosti in dodani vrednosti, ter biti podlaga za ocene učinka glede morebitnih nadaljnjih ukrepov. Komisija bi morala Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij predložiti poročilo o izvajanju te uredbe ter njenih učinkih na okoljsko trajnostnost izdelkov in delovanje notranjega trga. Po potrebi bi bilo treba poročilu priložiti predlog za spremembo te uredbe.

(116)

Ustrezno je, da Komisija morebitne koristi določitve zahtev oceni tudi v zvezi s socialnimi vidiki izdelkov. Komisija bi morala v okviru te ocene preučiti, v kolikšni meri bi lahko te zahteve dopolnile pravo Unije, da bi se tako obravnavali škodljivi učinki, ki jih imajo poslovanje podjetij in izdelki na človekove in socialne pravice. Komisija bi zato morala v štirih letih od datuma začetka veljavnosti te uredbe izvesti oceno koristi, ki bi lahko nastale, če bi bile zahteve glede socialne trajnostnosti vključene v področje uporabe te uredbe. Komisija bi morala poročilo o oceni posredovati Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij. Po potrebi bi morala poročilu priložiti zakonodajni predlog za spremembo te uredbe.

(117)

Za lažje zasebno uveljavljanje te uredbe bi morali imeti potrošniki, ki so zaradi neskladnosti izdelka z zahtevami za okoljsko primerno zasnovo utrpeli škodo, pravico zahtevati odškodnino od proizvajalca izdelka ali, če proizvajalec nima sedeža v Uniji, od uvoznika ali pooblaščenega zastopnika proizvajalca ali, če nobeden od teh gospodarskih subjektov nima sedeža v Uniji, od ponudnika storitev odpremnih skladišč. Ta pravica do odškodnine ne bi smela posegati v druga pravna sredstva, ki so potrošnikom na voljo na podlagi prava Unije, kot so jamčevalni zahtevki proti prodajalcu v primeru neskladnosti prodanega blaga v skladu z Direktivo (EU) 2019/771 Evropskega parlamenta in Sveta (56). Poleg tega državam članicam ne bi smelo biti preprečeno, da ohranijo ali uvedejo pravice potrošnikov do drugih pravnih sredstev v skladu z nacionalnim pravom, na primer do popravila ali nadomestitve izdelkov, ki kršijo zahteve za okoljsko primerno zasnovo.

(118)

Potrošniki bi morali imeti pravico, da svoje pravice v zvezi z obveznostmi, ki se na podlagi te uredbe naložijo proizvajalcem in, kadar je ustrezno, uvoznikom, pooblaščenim zastopnikom in ponudnikom storitev odpremnih skladišč, uveljavljajo z zastopniškimi tožbami v skladu z Direktivo (EU) 2020/1828 Evropskega parlamenta in Sveta (57). V ta namen bi bilo treba v tej uredbi določiti, da se Direktiva (EU) 2020/1828 uporablja za zastopniške tožbe, kadar to uredbo kršijo proizvajalci in, kadar je ustrezno, uvozniki, pooblaščeni zastopniki in ponudniki storitev odpremnih skladišč, ki se na podlagi člena 3, točka 2, navedene direktive štejejo za trgovce, kadar te kršitve škodijo ali bi lahko škodile kolektivnim interesom potrošnikov. Prilogo I k navedeni direktivi bi bilo zato treba ustrezno spremeniti. Države članice morajo zagotoviti, da se ta sprememba odraža v njihovih ukrepih za prenos, sprejetih v skladu z navedeno direktivo, četudi sprejetje nacionalnih ukrepov za prenos v zvezi s tem ni pogoj za uporabo navedene direktive za te zastopniške tožbe. Navedena direktiva bi se morala za zastopniške tožbe, vložene proti proizvajalcem in, kadar je ustrezno, uvoznikom, pooblaščenim zastopnikom in ponudnikom storitev odpremnih skladišč zaradi kršitev določb te uredbe, ki škodijo ali bi lahko škodile kolektivnim interesom potrošnikov, začeti uporabljati z datumom začetka veljavnosti te uredbe.

(119)

Zahteve za okoljsko primerno zasnovo se morajo nanašati na najširši možni nabor izdelkov, ne samo na izdelke, povezane z energijo, opredelitev takih zahtev pa je treba razširiti, da bodo vključevale vse vidike krožnosti. Prav tako je treba to uredbo uskladiti z novim zakonodajnim okvirom iz Uredbe (ES) št. 765/2008 in Sklepa št. 768/2008/ES ter izboljšati določbe, povezane z nadzorom trga. Direktivo 2009/125/ES bi bilo zato treba nadomestiti. Določbe glede obveznosti v zvezi s preglednostjo, ki se nanašajo na zavrženje neprodanih potrošniških izdelkov, izogibanje in nadzor trga, bi se morale od datuma začetka veljavnosti te uredbe uporabljati enako za vse gospodarske subjekte v Uniji, da se zagotovijo pravna varnost za vse gospodarske subjekte in enaki konkurenčni pogoji za podjetja, ki delujejo na notranjem trgu. Direktivo 2009/125/ES bi bilo zato treba nadomestiti z uredbo.

(120)

V delovnem načrtu za okoljsko primerno zasnovo in označevanje z energijskimi nalepkami za obdobje 2022–2024, določenem v sporočilu Komisije z dne 4. maja 2022, so opredeljene prednostne naloge za delo v zvezi z izdelki, povezanimi z energijo. Ko bodo začele veljati določbe te uredbe, bo že precej napredovalo pripravljalno delo, s katerim se ocenjuje izvedljivost zahtev na podlagi Direktive 2009/125/ES za okoljsko primerno zasnovo fotovoltaičnih panelov, grelnikov prostorov in kombiniranih grelnikov, grelnikov vode, lokalnih grelnikov prostorov na trdno gorivo, klimatskih naprav, vključno s toplotnimi črpalkami zrak-zrak in komfortnimi ventilatorji, kotlov na trdno gorivo, izdelkov za toplozračno ogrevanje in izdelkov za hlajenje, prezračevalnih enot, sesalnikov, kuhalnih aparatov, vodnih črpalk, industrijskih ventilatorjev, obtočnih črpalk, zunanjih napajalnikov, računalnikov, strežnikov in izdelkov za shranjevanje podatkov, močnostnih transformatorjev, profesionalne opreme za hlajenje ter opreme za slikovno snemanje in obdelavo. Na podlagi tega pripravljalnega dela so bila opredeljena številna področja, na katerih je mogoče prihraniti energijo in material, potekala pa so tudi obsežna posvetovanja z državljani in deležniki. Če bi v okviru te uredbe s pripravljalnim delom začeli znova, bi bile zahteve za te izdelke glede prihrankov energije in materiala sprejete veliko kasneje. Da pripravljalno delo ne bi šlo v nič, je zato treba določiti prehodna pravila, v skladu s katerimi bodo lahko za te izdelke na podlagi Direktive 2009/125/ES sprejeti izvedbeni ukrepi, in sicer najpozneje do 31. decembra 2026. Da bi izvedbeni ukrepi, sprejeti na podlagi člena 15 Direktive 2009/125/ES, pravilno delovali, pa bi bilo treba, če je primerno, do 31. decembra 2030 v skladu z ustreznimi določbami navedene direktive sprejeti tudi potrebne spremembe, s katerimi bodo rešena tehnična vprašanja.

(121)

Z namenom zagotavljanja pravne varnosti in kontinuitete glede izdelkov, danih na trg ali v uporabo v skladu z izvedbenimi ukrepi, sprejetimi na podlagi Direktive 2009/125/ES, v različici, kot se uporablja na datum začetka veljavnosti te uredbe, bi morali taki ukrepi ostati veljavni tudi po navedenem datumu, dokler ne prenehajo veljati na podlagi delegiranega akta, sprejetega na podlagi te uredbe. Iz istega razloga bi moralo več določb Direktive 2009/125/ES še naprej v celoti veljati glede uporabe navedenih izvedbenih ukrepov. To se zlasti nanaša na določbe Direktive 2009/125/ES, na podlagi katerih so z njenega področja uporabe izvzeta potniška ali tovorna prevozna sredstva, določbe z opredelitvami pojmov, ki se nanašajo na izvedbene ukrepe, določbe o odgovornosti gospodarskih subjektov v zvezi z izdelki, danimi na trg, določbe, ki podrobno opredeljujejo zadevne postopke ugotavljanja skladnosti in ES izjavo o skladnosti, določbe, s katerimi se uvaja domneva skladnosti za izdelke, ki jim je bil dodeljen znak EU za okolje, ter določbe, ki omogočajo potrebno ukrepanje glede harmoniziranih standardov. Ob upoštevanju pomena zagotavljanja prostega pretoka blaga, prepovedi praks, s katerimi se nezakonito spreminja učinkovitost izdelkov, da se doseže ugodnejši rezultat, in zagotavljanja ustreznega izvrševanja zahtev za okoljsko primerno zasnovo bi se morale upoštevne določbe te uredbe uporabljati za izdelke, povezane z energijo, ki se dajejo na trg v skladu z izvedbenimi ukrepi na podlagi Direktive 2009/125/ES.

(122)

Ker ciljev te uredbe, in sicer izboljšanja okoljske trajnostnosti izdelkov in zagotovitve prostega pretoka izdelkov, za katere so določene zahteve za okoljsko primerno zasnovo, na notranjem trgu, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi njihovega obsega in učinkov lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za dosego navedenih ciljev –