(1)

Evropska komisija (v nadaljnjem besedilu: Komisija) je 14. novembra 2022 na podlagi člena 5 osnovne uredbe začela protidampinško preiskavo v zvezi z uvozom ploščatega jekla z robno izboklino s poreklom iz Ljudske republike Kitajske (v nadaljnjem besedilu: Kitajska ali LRK) in Turčije (v nadaljnjem besedilu: zadevni državi). Komisija je v Uradnem listu Evropske unije (2) objavila obvestilo o začetku (v nadaljnjem besedilu: obvestilo o začetku).

(2)

Komisija je preiskavo začela na podlagi pritožbe, ki jo je 30. septembra 2022 vložila družba Laminados Losal S.A.U. (v nadaljnjem besedilu: pritožnik ali Losal). Pritožba je bila vložena v imenu industrije ploščatega jekla z robno izboklino v Uniji v smislu člena 5(4) osnovne uredbe. Pritožba je vsebovala dokaze o dampingu in znatni škodi, ki je zaradi njega nastala, kar je zadostovalo za začetek preiskave.

(3)

Komisija je 12. julija 2023 v Uradnem listu Evropske unije objavila Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2023/1444 (3) o uvedbi začasne protidampinške dajatve na uvoz ploščatega jekla z robno izboklino s poreklom iz Kitajske in Turčije (v nadaljnjem besedilu: začasna uredba).

(4)

Po razkritju bistvenih dejstev in premislekov, na podlagi katerih je bila uvedena začasna protidampinška dajatev (v nadaljnjem besedilu: začasno razkritje), so vlada Turčije, turški proizvajalec izvoznik, tj. družba Özkan Demir, kitajski proizvajalec izvoznik, tj. družba Longteng, in uporabnik Unije, tj. družba Fincantieri S.p.A (v nadaljnjem besedilu: Fincantieri), v roku iz člena 2(1) začasne uredbe predložili pisna stališča glede začasnih ugotovitev. Poleg tega je družba Losal po roku, predvidenem v točki 8 obvestila o začetku, predložila pripombo glede stališča družbe Özkan Demir.

(5)

Stranem, ki so zahtevale zaslišanje, je bila ta možnost odobrena. Opravljena so bila zaslišanja z vlado Turčije ter družbama Özkan Demir in Fincantieri.

(6)

Komisija je nadaljevala zbiranje in preverjanje vseh informacij, ki so bile po njenem mnenju potrebne za njene dokončne ugotovitve. Pri dokončnih ugotovitvah je upoštevala pripombe, ki so jih predložile zainteresirane strani, in po potrebi popravila svoje začasne ugotovitve.

(7)

Komisija je vse zainteresirane strani obvestila o bistvenih dejstvih in premislekih, na podlagi katerih je nameravala uvesti dokončno protidampinško dajatev na uvoz ploščatega jekla z robno izboklino s poreklom iz LRK in Turčije (v nadaljnjem besedilu: dokončno razkritje). Za vse strani je bil določen rok, v katerem so lahko predložile pripombe glede dokončnega razkritja.

(8)

Stranem, ki so zahtevale zaslišanje, je bila odobrena tudi ta možnost. Opravljena so bila zaslišanja z družbama Longteng in Özkan Demir.

(9)

Po začasnem razkritju ni nobena zainteresirana stran predložila dodatnih trditev ali pripomb glede začetka preiskave, razen tistih iz oddelka 1.4 začasne uredbe. Komisija je zato potrdila svoje ugotovitve in sklepe iz uvodnih izjav 8 do 15 začasne uredbe.

(10)

Ker ni bilo pripomb glede vzorčenja proizvajalcev Unije, uvoznikov in proizvajalcev izvoznikov, je Komisija potrdila uvodne izjave 16 do 23 začasne uredbe.

(11)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 28 začasne uredbe, je preiskava dampinga in škode zajemala obdobje od 1. oktobra 2021 do 30. septembra 2022 (v nadaljnjem besedilu: obdobje preiskave). Preučitev trendov, pomembnih za oceno škode, je zajela obdobje od 1. januarja 2019 do konca obdobja preiskave (v nadaljnjem besedilu: obravnavano obdobje).

(12)

Komisija je opozorila, da je zadevni izdelek nelegirano ploščato jeklo z robno izboklino s širino do 204 mm (v nadaljnjem besedilu: ploščato jeklo z robno izboklino) s poreklom iz LRK in Turčije, ki se trenutno uvršča pod oznako KN ex 7216 50 91 (oznaka TARIC 7216509110) (v nadaljnjem besedilu: zadevni izdelek), kot je navedeno v uvodni izjavi 30 začasne uredbe.

(13)

Ploščato jeklo z robno izboklino se uporablja predvsem v ladjedelništvu za izgradnjo jeklenega okvira potniških ladij za križarjenje, trajektov, vojaških plovil in trgovskih plovil. Ploščato jeklo z robno izboklino se lahko uporablja tudi pri gradnji morskih ploščadi in tramvajskih tirnic, vendar se v Uniji uporaba za ta namen nanaša le na majhne količine.

(14)

Ker ni bilo nobene s tem povezane trditve ali pripombe, se potrdita sklepa iz uvodnih izjav 31 in 32 začasne uredbe.

(15)

Komisija je po začasnih razkritjih prejela pripombe družbe Longteng glede začasnih ugotovitev o dampingu.

(16)

Ker ni bilo nobene s tem povezane trditve ali pripombe, se potrdijo sklepi iz uvodne izjave 43 začasne uredbe.

(17)

Podrobnosti o obstoju znatnih izkrivljanj so bile navedene v oddelku 3.1.2.1 začasne uredbe. Ker ni bilo pripomb v zvezi s tem oddelkom, je Komisija potrdila svoje začasne sklepe.

(18)

Ker ni bilo nobene s tem povezane trditve ali pripombe, so bili sklepi iz uvodne izjave 84 začasne uredbe potrjeni.

(19)

Po začasnem razkritju je družba Longteng predložila pripombe v zvezi z referenčnimi vrednostmi, uporabljenimi za nekatere proizvodne dejavnike, ter s prodajnimi, splošnimi in administrativnimi stroški (v nadaljnjem besedilu: PSU-stroški), uporabljenimi za računsko določitev normalne vrednosti.

(20)

Družba Longteng je ponovila svoje trditve iz drugega obvestila k spisu in ni predložila novih elementov. Te trditve so bile povzete in ovržene v uvodnih izjavah 92 do 94 začasne uredbe. Družba je trdila še, da referenčne vrednosti, uporabljene za kisik in dušik, ne bi smele temeljiti na uvoznih cenah v Malezijo, saj ta uvoz temelji predvsem na uvozu iz Singapurja, ki ima domnevno omejeno industrijsko proizvodnjo, in navedene referenčne vrednosti ne morejo odražati stroškov, povezanih z množično proizvodnjo teh izdelkov. Družba Longteng je opozorila tudi na veliko nižje referenčne vrednosti „neizkrivljene vrednosti“ za kisik in dušik, ugotovljene v drugih postopkih, v katerih je bila Mehika izbrana za primerno reprezentativno državo. Družba Longteng je predlagala, naj se uporabijo vrednosti stroškov kisika in dušika sodelujočega turškega proizvajalca izvoznika, tj. družbe Özkan Demir.

(21)

Komisija je ugotovila, da je Singapur med prvimi desetimi državami na svetu, ko gre za te proizvodne dejavnike z vidika obsega izvoza (4). Izvoz iz Singapurja v Malezijo se zato lahko uporabi kot razumna podlaga za določitev teh referenčnih vrednosti. Poleg tega naj bi vrednosti uvoza v Malezijo zaradi konkurence odražale vrednost ustreznih proizvodnih dejavnikov v Maleziji. Splošna izjava v zvezi s stroški proizvodnje v državi izvoznici ima zato omejeno pomembnost. V zvezi z nižjimi referenčnimi vrednostmi, uporabljenimi v drugih postopkih, je v uvodni izjavi 90 začasne uredbe pojasnjeno, da se Mehika ni štela za primerno za določitev referenčnih vrednosti za te vložke, ker ni uvažala vseh treh vložkov (5) v reprezentativnih količinah. Poleg tega se te vrednosti niso nanašale na isto obdobje preiskave. Nazadnje, družba Özkan Demir zaradi drugačnega proizvodnega procesa ni kupovala kisika in dušika, zato take informacije niso bile na voljo.

(22)

Družba Longteng je trdila, da je povprečna uvozna cena argona v Turčiji umetno visoka, in predlagala, da se uporabijo dejanski stroški argona, ki jih je sporočila družba Özkan Demir, ali da se ta proizvodni dejavnik obravnava kot „potrošno blago“. Kot pa je veljalo za kisik in dušik, take informacije družbe Özkan Demir niso bile na voljo. Poleg tega glede na reprezentativni obseg uvoza argona v Turčijo ni bilo objektivnega razloga, da se te cene ne bi štele za reprezentativne ali da bi se argon obravnaval kot potrošno blago.

(23)

Na podlagi tega so bile trditve v zvezi s proizvodnimi dejavniki zavrnjene.

(24)

Po dokončnem razkritju je družba Longteng trdila, da so referenčne vrednosti, uporabljene pri računski določitvi normalne vrednosti za apnenec, dušik in kisik, precej drugačne od stroškov na enoto družbe. Poleg tega je predlagala, da se kot referenčna vrednost za apnenec uporabi uvozna cena v Braziliji, za dušik in kisik pa cene največje države izvoznice.

(25)

Komisija je te trditve zavrnila, ker družba Longteng ni predložila dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče potrditi, da so bile njene vrednosti za zadevne proizvodne dejavnike neizkrivljene v smislu drugega pododstavka člena 2(6a) osnovne uredbe. Argument, ki temelji na primerjavi z izkrivljenimi vrednostmi, je brezpredmeten. Poleg tega je Komisija v zvezi z alternativnimi referenčnimi vrednostmi, ki jih je predlagala družba Longteng, navedla, da Brazilija ni uvažala dušika in kisika v dovolj reprezentativnih količinah, in je izbrala Malezijo kot edino reprezentativno državo, ki je vse tri zadevne proizvodne dejavnike uvažala v dovolj reprezentativnih količinah, kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 90 začasne uredbe in uvodni izjavi 22 zgoraj. Zato se tak vir ni štel za primernega. Na podlagi tega je bila ta trditev zavrnjena.

(26)

Družba Longteng je trdila, da se nekateri elementi „stroškov trženja, prodaje in distribucije“, kot so prevoznina, izvoz, prevoz in provizija pri prodaji, ne bi smeli upoštevati pri izračunu PSU-stroškov reprezentativne družbe, saj je treba normalno vrednost izračunati na podlagi franko tovarna.

(27)

Komisija je znova preučila računovodske izkaze turškega proizvajalca, sprejela trditev družbe Longteng in izključila navedene stroške iz izračuna PSU-stroškov. V nasprotju s trditvami iz uvodne izjave 109 začasne uredbe so bili finančni podatki pridobljeni iz računovodskih izkazov družbe, ki so javno dostopni na spletnem mestu družbe.

(28)

Komisija pa je hkrati ugotovila tudi, da začasni PSU-stroški in stopnja dobička turškega proizvajalca niso bili pravilno izračunani, saj so bile nekatere postavke vključene/izključene pri izračunu stopnje PSU-stroškov, ne pa tudi pri izračunu stopnje dobička, zato sta bila izračuna stopenj neusklajena. Podrobni popravki so bili razkriti sodelujočemu proizvajalcu izvozniku iz LRK. Na podlagi tega sta bila deleža PSU-stroškov in dobička ponovno izračunana ter sta nato znašala 13,3 % oziroma 16,9 % neizkrivljenih skupnih stroškov proizvodnje.

(29)

Po dokončnem razkritju je družba Longteng trdila, da je Komisija pri izračunu stopnje dobička reprezentativne družbe v izračun dobička napačno vključila stroške prevoza, ki so bili izključeni iz PSU-stroškov. Poleg tega je trdila, da ugotovljenih PSU-stroškov in stopnje dobička ni mogoče šteti za realne v jeklarski industriji.

(30)

Komisija je to trditev zavrnila, ker ni bilo razlogov za neupoštevanje postavk „drugi prihodki/stroški iz glavnih dejavnostih“ in „prihodki/stroški iz financiranja“ pri izračunu stopnje dobička, saj sta se ti postavki upoštevali pri izračunu skupnega zneska PSU-stroškov. Upoštevanje oziroma neupoštevanje teh postavk pri izračunu dobička in PSU-stroškov ne vpliva na končno ugotovitev dampinga, saj se ob morebitnem povečanju/zmanjšanju PSU-stroškov ustrezno zniža/zviša stopnja dobička.

(31)

Po dokončnem razkritju je družba Longteng trdila, da bi morala Komisija iz izračuna stopnje PSU-stroškov izključiti prihodke in stroške zaradi tečajnih razlik, saj izhajajo iz velikih nihanj vrednosti turške lire v obdobju preiskave.

(32)

V zvezi s tem je Komisija menila, da se prihodki in stroški zaradi tečajnih razlik običajno upoštevajo pri izračunu PSU-stroškov, če so taki stroški povezani z izdelkom v preiskavi. Poleg tega bi se ob izključitvi takih stroškov stopnja dobička, ki se uporablja, ustrezno zvišala, zato ne bi bilo učinka na skupno raven PSU-stroškov in dobička. Ta trditev je bila zato zavrnjena.

(33)

Družba Longteng je trdila še, da Komisija ne bi smela prilagoditi deleža dobička po odbitku stroškov prevoza, kot je zahtevala družba Longteng in je navedeno v uvodni izjavi 29. Trdila je tudi, da uporabljenih deležev PSU-stroškov in dobička ni mogoče šteti za realna v jeklarski industriji.

(34)

Komisija je menila, da so bili izračuni opravljeni v skladu s standardno prakso Komisije, družba Longteng pa s svojimi argumenti ni navedla veljavnega razloga za drugačno ravnanje. Komisija je menila, da se podatki, ki jih je predstavila družba Longteng, niso nanašali na reprezentativno državo, zato jih ni bilo mogoče upoštevati za to preiskavo. Na podlagi tega je bila ta trditev zavrnjena.

(35)

Komisija je po začasnem razkritju ugotovila, da so se cene električne energije in zemeljskega plina v Turčiji zviševale hitreje kot stopnja inflacije v Turčiji. Poleg tega turški statistični urad ni objavil informacij o cenah električne energije in zemeljskega plina v drugi polovici leta 2022. Zato se je Komisija odločila uporabiti neizkrivljene stroške električne energije in zemeljskega plina v Maleziji. Malezija je namreč država s stopnjo gospodarske razvitosti, ki je podobna stopnji LRK, ter se je uporabila tudi za izračun referenčnih vrednosti za kisik, dušik in apnenec. Poleg tega je bila uporabljena kot reprezentativna država tudi v drugih podobnih preiskavah.

(36)

Cene električne energije v Maleziji so bile javno dostopne na spletnem mestu družbe za oskrbo z električno energijo TNB (6). Komisija je uporabila tarife, ki so se uporabljale za odjemalce v kategoriji „srednja napetost“. Cene zemeljskega plina v Maleziji so bile javno dostopne na spletnem mestu komisije za energijo (7). Komisija je uporabila tarife za zemeljski plin, ki so se uporabljale za industrijske uporabnike v četrtem četrtletju 2021, in izbrala skupino porabe v skladu spritožnikovo porabo zemeljskega plina.

(37)

Razen sprememb, opisanih v uvodnih izjavah 26 do 36, je Komisija računsko določila normalno vrednost, kot je navedeno v uvodnih izjavah 110 do 114 začasne uredbe.

(38)

Podrobnosti izračuna izvozne cene so navedene v uvodnih izjavah 115 in 116 začasne uredbe. Ker ni bilo pripomb v zvezi s tem oddelkom, je Komisija potrdila svoje začasne sklepe.

(39)

Podrobnosti o primerjavi normalne vrednosti z izvozno ceno so navedene v uvodnih izjavah 117 in 118 začasne uredbe. Ker ni bilo pripomb v zvezi s tem oddelkom, je Komisija potrdila svoje začasne sklepe.

(40)

Komisija je po sklepih glede trditev družbe Longteng, opisanih v uvodnih izjavah 23 in 27, ter ugotovitvah, opisanih v uvodnih izjavah 28 in 36, popravila stopnji dampinga.

(41)

Dokončni stopnji dampinga, izraženi kot delež cene stroškov, zavarovanja in prevoznine (CIF) meja Unije brez plačane dajatve, sta naslednji:

(42)

Po začasnem razkritju je Komisija prejela pisne pripombe vlade Turčije in družbe Özkan Demir glede začasnih ugotovitev o dampingu. Po dokončnem razkritju je Komisija prejela pisne pripombe vlade Turčije in družbe Özkan Demir.

(43)

Podrobnosti izračuna normalne vrednosti so navedene v uvodnih izjavah 122 do 133 začasne uredbe.

(44)

Po začasnem razkritju je družba Özkan Demir v okviru podrednih trditev, opisanih v uvodni izjavi 74 v nadaljevanju, trdila, da bi moral biti „preskus običajnega poteka trgovanja“ opravljen na četrtletni osnovi. Svojo trditev je utemeljila na podlagi znatnega povečanja stroškov proizvodnje, ki so se v obdobju preiskave več kot podvojili. Pojasnila je, da so se zaradi tega nekatere transakcije obravnavale kot transakcije, ki ustvarjajo izgubo, čeprav so bile na četrtletni osnovi dejansko dobičkonosne. Družba Özkan Demir je trdila tudi, da je Komisija v preteklosti v primeru znatnih razlik v stroških proizvodnje opravila mesečni ali četrtletni izračun dampinga. Na zaslišanju je svoje trditve podprla s sklicevanjem na poročilo odbora v zadevi Dominikanska republika – Protidampinški ukrepi v zvezi z jeklenimi palicami (Kostarika) (8) .

(45)

Komisija je na začetku opozorila, da besedilo člena 2(4) osnovne uredbe v nobenem delu ne zahteva uporabe četrtletnih podatkov o stroških proizvodnje. Dejansko se člen 2(4) nanaša na tehtano povprečje stroškov v obdobju preiskave kot razumnem obdobju za ugotavljanje, ali cene zagotavljajo kritje stroškov. Komisija je menila, da je uporaba letnih stroškov proizvodnje splošno sprejeta in se zdi ustrezna v večini primerov, saj se tako izključijo skrajne vrednosti ter kratkoročna nihanja stroškov in cen. Pri praksi številnih preiskovalnih organov je to celo pravilo. Od uporabe letnih povprečnih stroškov se odstopa samo v zelo izjemnih okoliščinah. Komisija je skrbno preučila to trditev, da bi presodila, ali obstajajo razlogi za odstopanje od metode izvajanja preskusa običajnega poteka trgovanja na podlagi letnih povprečnih stroškov proizvodnje. Vendar je sklenila, da izjemnih okoliščin v tem primeru ni bilo.

(46)

Prvič, kot je pojasnila družba Özkan Demir, družba nima stalne proizvodnje izdelka v preiskavi. Dejansko je bilo v obdobju preiskave več mesecev, ko proizvodnje sploh ni bilo. Z uporabo razmeroma kratkih časovnih intervalov (trije meseci v primeru četrtletij) v takih razmerah se ne bi pridobil povprečen rezultat, ki bi točno izražal stroške za zajeto obdobje. Povedano drugače, ker v nekaterih četrtletjih ne bi bilo podatkov o proizvodnji za vsaj tretjino zadevnega obdobja, pridobljeno povprečje ne bi točno izražalo ustreznih stroškov v celotnem četrtletju. V takem primeru je uporaba daljšega obdobja, tj. enega leta, ustreznejša, saj letno povprečje točneje izraža stroške proizvodnje v navedenem obdobju.

(47)

Po dokončnem razkritju je družba Özkan Demir trdila, da je prednostna uporaba letnega izračuna, namesto četrtletnega, zaradi neobstoja proizvodnje v največ tretjini zadevnega obdobja neutemeljena, saj proizvodnja v zadevnih mesecih še vedno ne obstaja. Kot je navedeno v uvodni izjavi 46, je Komisija menila, da je mogoče z uporabo letnih povprečnih stroškov proizvodnje izraziti ustrezne stroške med celotnim letom, s čimer se zmanjša vpliv, povezan z neobstojem proizvodnje v zadevnih obdobjih. Povedano drugače, letno povprečje točneje izraža stroške proizvodnje v zajetem obdobju, tudi če podatki o stroških za nekatere mesece v letu niso bili na voljo. Družba Özkan Demir ni predložila dokazov o nasprotnem. Jasno je, da to ne velja za povprečje za četrtletje, kadar podatki o stroških niso na voljo za celotno tretjino navedenega četrtletja. Zato Komisija povprečne stroške proizvodnje za četrtletja, za katera je manjkala tretjina podatkov o stroških proizvodnje, ni štela za reprezentativne za obdobje, ki naj bi ga zajemali. Družba Özkan Demir v svojih pripombah glede dokončnega razkritja ni navedla argumentov ali rešitev, s katerimi bi se odpravila ta očitna pomanjkljivost četrtletne metode v zadevnem primeru. Poleg tega je Komisija ugotovila, da se za več vrst izdelka četrtletja, v katerih so se proizvajali nekateri modeli, niso ujemala s četrtletji, v katerih so se ti modeli prodajali na domačem trgu. Zato v primeru uporabe četrtletnega pristopa ne bi bilo mogoče za navedene vrste izdelka izvesti preskusa običajnega poteka trgovanja na podlagi člena 2(4) osnovne uredbe. Za nekatera četrtletja, v katerih so se izdelki prodajali, namreč ne bi bili na voljo nobeni podatki o stroških. Povedano drugače, s četrtletnim pristopom bi se pridobile vrednosti, ki na splošno ne bi bile reprezentativne, za posamezne vrste izdelka pa ne bi bilo mogoče primerjati cene, veljavne v zadevnem četrtletju, z ustreznimi stroški v istem četrtletju. Na podlagi tega je bilo potrjeno, da je mogoče z uporabo letnih povprečnih stroškov proizvodnje za vsak model izraziti ustrezne stroške med celotnim letom ter zagotoviti ustrezno osnovo za letni izračun dampinga. Trditev je bila zato zavrnjena.

(48)

Drugič, na podlagi podatkov, ki jih je predložila družba Özkan Demir, ni mogoče ugotoviti točnih in preverjenih PSU-stroškov za vsako četrtletje, saj so bile te informacije predložene le na letni osnovi in za celotno obdobje preiskave. Četrtletni podatki, na podlagi katerih bi bilo mogoče opraviti četrtletni izračun dampinga ali preskus običajnega poteka trgovanja z uporabo ustreznih informacij v zvezi s PSU-stroški, povezanih z vsakim četrtletjem, torej niso bili na voljo.

(49)

Po dokončnem razkritju je družba Özkan Demir trdila, da PSU-stroški niso nihali v obdobju preiskave, svojo trditev pa je podprla s sklicevanjem na deleže PSU-stroškov v letu 2021 in obdobju preiskave. Družba Özkan Demir je trdila tudi, da Komisija ni zahtevala teh informacij, ko je zahtevala informacije o mesečnih stroških proizvodnje.

(50)

V zvezi s tem je Komisija menila, da bi morala družba Özkan Demir predložiti vse ustrezne informacije, na podlagi katerih bi lahko Komisija opravila izračune, ko je zahtevala, naj Komisija opravi četrtletne izračune dampinga. Brez takih informacij Komisija ni mogla oceniti ravni PSU-stroškov za vsako četrtletje. Poleg tega družba Özkan Demir prav tako ni predložila PSU-stroškov na četrtletni osnovi, ko je predložila pripombe glede dokončnega razkritja. V zvezi s podatki o PSU-stroških v letu 2021 in obdobju preiskave je Komisija opozorila, da se morda zdi, da so veljavni deleži podobni, vendar se ne nanašajo na različna četrtletja obdobja preiskave, zato ne zagotavljajo analitičnega vpogleda v nihanje takih vrednosti v celotnem obdobju preiskave. Poleg tega je mogoče glede na neenakomerno nihanje vrednosti turške lire v primerjavi z eurom in ameriškim dolarjem v obdobju preiskave pričakovati, da tudi razvoj PSU-stroškov, ki jih v veliki meri sestavljajo dobički in izgube zaradi tečajnih razlik, ni bil enakomeren. Ta trditev je bila zato zavrnjena.

(51)

Nazadnje, kot je navedeno tudi v uvodni izjavi 77, domača prodaja ni bila skoncentrirana v določenem obdobju, ampak enakomerno porazdeljena po četrtletjih obdobja preiskave, pri čemer je bil obseg prodaje največji v tretjem četrtletju obdobja preiskave. Vzorec izvoza je bil enak, pri čemer je bila prodaja izdelka v preiskavi enakomerno porazdeljena na domačem in izvoznem trgu, tako da je bilo mogoče opraviti pošteno primerjavo domače prodaje in izvoza v istem obdobju.

(52)

Po dokončnem razkritju je družba Özkan Demir trdila, da je bila domača prodaja skoncentrirana v četrtem četrtletju 2021, izvoz pa v prvem četrtletju 2022. Vendar je bila metodologija družbe Özkan Demir pomanjkljiva, saj je temeljila na datumu naročila, ne na datumu računa. Poleg tega bi Komisija pri izvedbi četrtletnega izračuna dampinga uporabila datum računa, da bi prodajo ločila po četrtletjih. Vzorec trgovanja je torej treba analizirati tako, da se prodaja razporedi po četrtletjih glede na datum računa. Na podlagi tega je mogoče ugotoviti, da je bil obseg domače prodaje in izvoza največji v tretjem četrtletju obdobja preiskave. Ta trditev je bila zato zavrnjena.

(53)

Komisija je opozorila tudi, da je Dominikanska republika v zvezi s poročilom odbora v zadevi DS605, na katero se sklicuje družba Özkan Demir, vložila pritožbo, zato ga organ STO za reševanje sporov ni sprejel. Poleg tega so dejstva te zadeve drugačna. Pri preiskavi v zadevi DS605 je bilo več kot 50 % prodaje izključene iz izračuna normalne vrednosti. Poleg tega se je v zadevi DS605 povečanje stroškov nanašalo le na eno (glavno) surovino, medtem ko se je v tej zadevi nanašalo na kombinacijo povečanja stroškov proizvodnje, inflacije in devalvacije valute. Nasprotno pa je bilo v primeru družbe Özkan Demir za veliko večino domače prodaje (približno [65–70 %] obsega prodaje) ugotovljeno, da spada v okvir običajnega poteka trgovanja, zato je bila uporabljena pri izračunu normalne vrednosti. Komisija je namreč v tej zadevi sklenila tudi, da prodaja družbe Özkan Demir ni bila skoncentrirana v posameznem četrtletju, ampak porazdeljena po celotnem obdobju preiskave.

(54)

Za namene člena 2(4) osnovne uredbe je pomembno, da prodajne cene zagotavljajo kritje stroškov in trajnostno dobičkonosnost v razumnem obdobju; dobičkonosnost samo v določenem trenutku je manj pomembna.

(55)

V zvezi s tem je Komisija ob upoštevanju ustrezne sodne prakse STO opozorila, da je odbor v zadevi ES – Losos (Norveška) izrecno priznal, da bi „ugotovitev prodaje po cenah, višjih od tehtanega povprečja stroškov za obdobje preiskave, zadovoljivo dokazovala, da nobena prodaja, za katero se ne ugotovi, da je bila izvedena po ceni, višji od tehtanega povprečja stroškov za obdobje preiskave, ne zagotavlja kritja stroškov v razumnem obdobju“ (9). Odbor je obravnaval tudi pomen pojma „v času prodaje“, pri čemer je v točki 7.243 navedel, da „v členu 2.2.1 [protidampinškega sporazuma] ni pojasnjeno, kaj pomeni ‚cene, ki so v času prodaje nižje od stroškov na enoto‘“. V zvezi s tem je mogoče opaziti podobnost med prvim in drugim stavkom člena 2.2.1. Čeprav je v obeh predviden izračun stroškov na enoto v določenem obdobju, to obdobje v nobenem od njiju ni natančno določeno. Res je, da gre drugi stavek dlje od prvega, saj obravnava oceno stroškov v ‚času prodaje‘. Vendar to po našem mnenju pomeni le, da mora zadevno obdobje vključevati ‚čas prodaje‘. Zato bi bilo povsem v skladu z drugim stavkom člena 2.2.1, da bi preiskovalni organ izračunal stroške na enoto v ‚času prodaje‘ za določen dan prodaje ali povprečje, ki vključuje navedeni dan, za teden, mesec ali obdobje preiskave.“ Odbor je svoje razlogovanje dodatno pojasnil v opombi 417, v kateri je navedel: „V zvezi s tem se zdi pomembno, da so avtorji protidampinškega sporazuma v členu 2.4.1 sicer uporabili pojem ‚datum prodaje‘, medtem ko so se v drugem stavku člena 2.2.1 odločili uporabiti pojem ‚čas prodaje‘. Menimo, da ta razlika podpira stališče, da ‚čas prodaje‘ iz drugega stavka člena 2.2.1 ne pomeni nujno ‚datuma prodaje‘, ampak lahko vključuje druga ‚časovna‘ obdobja.“

(56)

Komisija je opozorila tudi, da pri znatnem deležu domače prodaje ni bilo razlike, če se je dobičkonosnost ocenila na četrtletni ali na letni osnovi, kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 81 spodaj.

(57)

Po dokončnem razkritju se je družba Özkan Demir znova sklicevala na poročilo odbora v zadevi DS605. Kot je navedeno v uvodni izjavi 52, je Dominikanska republika v zvezi s tem poročilom vložila pritožbo, zato ga organ STO za reševanje sporov ni sprejel. Vsekakor v primeru družbe Özkan Demir zaradi zelo specifičnih razlogov, povezanih s podatki družbe za obdobje preiskave, zanesljivega četrtletnega izračuna ni bilo mogoče izvesti, kot je navedeno v uvodnih izjavah 46 do 48. Glede na navedene premisleke je Komisija zavrnila zahtevo za izvedb četrtletnega preskusa običajnega poteka trgovanja.

(58)

Podrobnosti izračuna izvozne cene so navedene v uvodnih izjavah 134 in 135 začasne uredbe. Ker ni bilo pripomb v zvezi s tem oddelkom, je Komisija potrdila svoje začasne sklepe.

(59)

Podrobnosti o primerjavi normalne vrednosti z izvozno ceno so navedene v uvodnih izjavah 136 do 138 začasne uredbe.

(60)

Po objavi začasne uredbe je družba Özkan Demir predložila pripombe glede uporabe datuma nabavnega naloga za pretvorbo normalne vrednosti in izvozne cene v turško liro (TRY) v skladu s členom 2(10), točka (j), osnovne uredbe.

(61)

Komisija je zaradi znatne devalvacije turške lire v obdobju preiskave in dejstva, da so bili bistveni pogoji prodaje opredeljeni z datumom nabavnega naloga, kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 138 začasne uredbe, pri pretvorbi cene domače prodaje in izvoza iz eura in ameriškega dolarja v turško liro na podlagi člena 2(10), točka (j), osnovne uredbe uporabila menjalni tečaj na datum nabavnega naloga (namesto na datum računa).

(62)

Družba Özkan Demir je trdila, da bi morala Komisija za pretvorbo valut uporabiti datum računa. Trdila je, da bistveni pogoji prodaje niso bili opredeljeni z datumom naročila, saj so se nekateri računi nanašali na količine zunaj dovoljenega odstopanja (+/–5 ali 10 %), navedenega na nabavnem nalogu. Vendar je Komisija opozorila, da stranke niso izpodbijale nobene prodaje zunaj dovoljenih odstopanj ter da v nasprotju z osnovno količino in ceno na enoto dovoljena odstopanja ne spadajo med take bistvene pogoje prodaje. Poleg tega je analiza konkretne prakse turškega proizvajalca izvoznika pokazala, da so bili bistveni pogoji prodaje, vključno s količinami in ceno, opredeljeni z datumom nabavnega naloga, kot je navedeno v uvodni izjavi 138 začasne uredbe.

(63)

Po dokončnem razkritju je družba Özkan Demir ponovila svojo trditev, da bi morala Komisija za pretvorbo valut uporabiti datum računa. Trdila je predvsem, da so bili bistveni pogoji prodaje ter zlasti končna količina in cena opredeljeni z datumom računa. Poleg tega je trdila, da je Komisija priznala, da dovoljena odstopanja ne pomenijo bistvenih pogojev prodaje, vendar je vseeno izbrala nabavni nalog, na katerem je količina odvisna predvsem od dovoljenega odstopanja, kot determinanto za opredelitev bistvenih pogojev prodaje.

(64)

Komisija je opozorila, da je uporaba dovoljenega odstopanja splošna praksa pri prodaji ploščatega jekla z robno izboklino, pa tudi pri prodaji izdelkov iz jekla na splošno. Družbe v tej panogi se ob naročilu dogovorijo o količinah in cenah na enoto. Uporaba dovoljenih odstopanj je značilna za jeklarski sektor, v katerem se dovoljena odstopanja uporabljajo za naročanje približnih količin, da se upošteva, da proizvajalci zaradi narave izdelka ne morejo dobaviti točnih količin. Uporaba takih dovoljenih odstopanj ne vpliva na dejstvo, da so bistveni pogoji prodaje, tj. količine in cene na enoto, opredeljeni v trenutku naročila. Tako ovrženje je potrjeno tudi z dejstvom, da stranke niso izpodbijale nobene prodaje zunaj dovoljenih odstopanj, kot je navedeno v uvodni izjavi 62. Na podlagi tega je bila ta trditev zavrnjena.

(65)

Družba Özkan Demir je trdila tudi, da Komisija ni ustrezno utemeljila, zakaj je odstopala od svoje standardne prakse in za pretvorbo uporabila datum naročila, namesto datuma računa. Komisija je menila, da je s sklicevanjem na trenutek opredelitve bistvenih pogojev prodaje, devalvacijo turške lire ter vpliv cene in primerjave cen navedla zadostne razloge za utemeljitev prilagoditve. Čeprav so cene domače prodaje in prodaje v EU izražene v tuji valuti, je časovna razlika med datumom nabavnega naloga in datumom računa pri posameznih transakcijah različna in v povprečju večja pri prodaji v EU kot pri domači prodaji. Zato lahko nihanje menjalnega tečaja vpliva na primerjavo cen, za pošteno primerjavo pa je treba uporabiti datum prodaje za pretvorbo valut v turško liro.

(66)

Po dokončnem razkritju je družba Özkan Demir ponovila svojo trditev, da Komisija ni izpolnila obveznosti dokaznega bremena za izvedbo prilagoditve ter ni dokazala vpliva nihanja menjalnega tečaja na cene in primerljivost cen. Komisija je najprej opozorila, da je prilagoditev, predvidena v členu 2(10), točka (j), osnovne uredbe pretvorba valut, na podlagi katere je mogoče izračunati damping, kadar je treba primerjati vrednosti za stroške in cene v različnih valutah. Družba Özkan Demir ne izpodbija potrebe po tej prilagoditvi. Pri tej prilagoditvi mora Komisija izbrati datum za pretvorbeni količnik. V skladu s členom 2(10), točka (j), se lahko uporabi datum „nabavnega naloga ali potrditve naročila, če so s temi datumi bistveni pogoji prodaje bolj ustrezno opredeljeni“. Kot je pojasnjeno zgoraj in v uvodni izjavi 138 začasne uredbe, so v zadevnem primeru bistveni pogoji prodaje ustrezneje opredeljeni z nabavnim nalogom. Družbi Özkan Demir v njenih pripombah glede dokončnega razkritja ni uspelo ovreči tega dejstva. Komisija je namreč ugotovila, da je stopnja devalvacije turške lire v primerjavi z eurom v obdobju preiskave znašala približno 74 %. Ugotovila je tudi veliko razliko v časovnem zamiku med datumom naročila in datumom računa: med 0 in 266 dni pri domači prodaji in med 20 in 219 dni pri prodaji v EU. To pomeni, da bi bili v primeru uporabe menjalnega tečaja na datum računa bistveni pogoji prodaje (kot so cene), opredeljeni z datumom nabavnega naloga, izkrivljeni zaradi precejšnje razlike v menjalnem tečaju med navedenim datumom in datumom računa, ki je nastala zaradi devalvacije turške lire. Komisija je opozorila tudi, da je družba Özkan Demir uporabljala tuje valute za domačo prodajo in izvoz, kar kaže, da je predvidela velika nihanja vrednosti domače valute v primerjavi s tujimi. Torej je družba sama blažila učinke devalvacije na ceno, dogovorjeno na datum nabavnega naloga, in prihodke, ki bi se lahko ustvarili na podlagi dogovorjene cene ob izstavitvi računa. Povedano drugače, družba Özkan Demir je sama uporabljala mehanizme, ki temeljijo na valuti, da bi preprečila izkrivljanje cen, dogovorjenih na nabavnih nalogih, zaradi devalvacije turške domače valute.

(67)

Po dokončnem razkritju se je družba Özkan Demir sklicevala na preteklo preiskavo (10), v kateri sta dva turška izvoznika zahtevala prilagoditev zaradi pretvorbe valut v skladu s členom 2(10), točka (j), osnovne uredbe, in trdila, da je Komisija pri izvedbi prilagoditve zaradi pretvorbe valut uporabljala nižji dokazni standard. Na podlagi dejstev obravnavane zadeve je Komisija menila, da je dokazala, da obstaja dovolj elementov za utemeljitev uporabe datuma nabavnega naloga kot datuma menjalnega tečaja, kot je navedeno v uvodni izjavi 138 začasne uredbe in uvodnih izjavah 61 do 66 zgoraj. Na podlagi tega je bila ta trditev zavrnjena.

(68)

Družba Özkan Demir je trdila tudi, da je uporaba datuma naročila privedla do spremembe obdobja preiskave in uporabe nepopolnega nabora podatkov. Komisija se ni strinjala in je menila, da je obdobje preiskave ostalo nespremenjeno. Obdobje preiskave se je dosledno uporabljalo za opredelitev izračuna dampinga in njegovo utemeljitev na podlagi popolnega nabora transakcij z datumom računa v obdobju preiskave. Uporaba datuma naročila je bila omejena izključno na prilagoditev na podlagi člena 2(10), točka (j), osnovne uredbe.

(69)

Po dokončnem razkritju je družba Özkan Demir ponovila svojo trditev, da je Komisija uporabila nepopolne nabore podatkov, ker se je datum prodaje spremenil iz datuma računa v datum naročila. Ker ni bilo novih elementov o tej točki, se je Komisija sklicevala na uvodno izjavo 68, v kateri je trditev družbe Özkan Demir ovržena.

(70)

Družba Özkan Demir se je sklicevala tudi na navodila iz protidampinškega vprašalnika, ki ga je prejela, pri čemer je trdila, da je morala v skladu z navodili „uporabiti datum računa kot datum prodaje za določitev prodaje, ki spada v obdobje preiskave“, ter navedla, da je uporaba datuma naročila pri izračunu v nasprotju s takimi navodili in je povzročila spremembo nabora podatkov. V zvezi s tem se je družba Özkan Demir sklicevala na zadevo Dominikanska republika – Protidampinški ukrepi v zvezi z jeklenimi palicami (Kostarika) (11), v kateri je EU navedla, da „bi morali preiskovalni organi povezati izvozne in domače cene, ki spadajo v isto [obdobje preiskave], in na podlagi istih meril (npr. datuma računa)“. V zvezi s tem je v uvodni izjavi 68 potrjeno, da je bil datum računa uporabljen za opredelitev obdobja preiskave za domačo prodajo in izvoz, datum naročila pa za prilagoditev na podlagi člena 2(10), točka (j), osnovne uredbe. Na podlagi tega je bila ta trditev zavrnjena.

(71)

Ker sta bila celotni izvoz v EU in večina domače prodaje izvedena v eurih, je družba Özkan Demir trdila, da bi se lahko pri izračunih stopnje dampinga uporabil euro, da bi se preprečil morebiten učinek, povezan s pretvorbo valut. Družba Özkan Demir je opozorila, da osnovna uredba ne vsebuje ničesar o valuti, uporabljeni za izračun stopnje dampinga. Vendar je Komisija menila, da bi bilo treba pri tej metodologiji v eure pretvoriti tudi stroške proizvodnje in prodajno ceno določenega dela domače prodaje. Zato se je štelo za ustrezno, da se izračuni dampinga opravijo v valuti države izvoznice.

(72)

Na podlagi tega so bile trditve družbe Özkan Demir zavrnjene.

(73)

Pritožnik je trdil, da bi bilo treba kot osnovo za pretvorbo valut uporabiti datum ponudbe (ki je zgodnejši od datuma naročila). Vendar člen 2(10), točka (j), osnovne uredbe ne določa take osnove za pretvorbo. Predvsem pa ponudbe ni mogoče šteti za dogovor med dvema stranema o bistvenih pogojih prodaje. Trditev pritožnika je bila zato zavrnjena.

(74)

Družba Özkan Demir je predložila nekaj podrednih trditev, če bi Komisija zavrnila njene trditve v zvezi z uporabo datuma nabavnega naloga za namene prilagoditve na podlagi člena 2(10), točka (j), osnovne uredbe.

(75)

Prva podredna trditev je bila, da bi bilo treba izključiti transakcije z datumom naročila zunaj obdobja preiskave. Komisija je menila, da se s to metodologijo ne bi upoštevalo znatno število transakcij, za katere je bil račun izdan v obdobju preiskave. Obdobja preiskave in povezanih transakcij med preiskavo ni bilo mogoče spremeniti, kot je v svojem stališču pravilno opozorila tudi družba Özkan Demir. Ta trditev je bila zato zavrnjena.

(76)

Druga podredna trditev je bila, da bi bilo treba izračun dampinga opraviti na četrtletni osnovi.

(77)

Prvič, družba Özkan Demir je to trditev utemeljila z visoko stopnjo devalvacije in hiperinflacije v Turčiji v obdobju preiskave. Vendar je Komisija opozorila, da ni bilo bistvene razlike v vzorcih domače prodaje in izvoza, ki bi upravičevala četrtletne izračune. Dejansko sta bila domača prodaja in izvoz enakomerno porazdeljena po četrtletjih, pri čemer je bil obseg prodaje na domačem in izvoznem trgu največji v tretjem četrtletju obdobja preiskave. Čeprav so razlike v porazdelitvi domače prodaje in izvoza neizbežne, lahko Komisija samo v izjemnih okoliščinah opusti letni pristop in namesto letnih izračunov opravi četrtletne. Take izjemne okoliščine niso bile ugotovljene, zato se metodologija zaradi tega argumenta ne more spremeniti.

(78)

Po dokončnem razkritju je družba Özkan Demir ponovila trditve iz uvodnih izjav 75 in 76. Ker ni bilo novih elementov o tej točki, se je Komisija sklicevala na uvodno izjavo 77, v kateri je ovrgla trditev družbe Özkan Demir.

(79)

Poleg tega je družba Özkan Demir pred začasnim razkritjem v svojem odgovoru na drugi poziv k dopolnitvi izrecno navedla, da mesečni izračun v tem primeru morda ni primeren. Komisija ne razume, zakaj bi bil četrtletni izračun dampinga točnejši od mesečnega, ki ga je družba zavrnila. Dejansko bi se vsaj teoretično morali z mesečnim izračunom celo bolj nevtralizirati učinki znatnega povečanja stroškov v obdobju preiskave in/ali visoke inflacije in devalvacije turške lire. Komisija ne more biti obvezana odstopati od standardne metodologije v skladu z osnovno uredbo, vedno kadar proizvajalec izvoznik zahteva drugačno metodologijo, s katero bi se izboljšala njegova stopnja dampinga.

(80)

Poleg tega sta bila domača prodaja in izvoz enakomerno porazdeljena po četrtletjih, pri čemer je bil obseg prodaje na domačem in izvoznem trgu največji v tretjem četrtletju obdobja preiskave, kot je navedeno že v uvodni izjavi 77. To je pokazalo, da je bila izvedena poštena primerjava glede na prodajo, opravljeno v kolikor je mogoče istem času, v skladu s členom 2(10) osnovne uredbe. Dejstvo, da so bili deleži obsega izvoza in domače prodaje za nekatere vrste izdelka med posameznimi četrtletji nekoliko različni, na katero je opozorila družba Özkan Demir, ni spremenilo tega sklepa. Poleg tega teoretični primeri, ki jih je navedla družba Özkan Demir (12), dejansko kažejo, da so razlike v času prodaje pomembne, vendar so to poenostavitve dejanskega stanja, saj se pri njih ne upošteva na primer devalvacija turške lire v primerjavi z eurom.

(81)

Z izračunom dampinga na četrtletni osnovi bi se zgolj v omejenem obsegu obravnaval pomislek družbe Özkan Demir v zvezi z obravnavanjem domače prodaje kot prodaje, ki ustvarja izgubo, medtem ko je bila ob uporabi četrtletnih ali mesečnih izračunov v določenem trenutku dobičkonosna v zelo omejenem obsegu. Tudi če bi Komisija izvedla četrtletni izračun dampinga, se delež domače prodaje, ki bi se štel za dobičkonosnega, ne bi znatno povečal (za manj kot 10 %) v primerjavi z letnimi izračuni dampinga.

(82)

Komisija je zato sklenila, da v tem primeru ni bilo zadostnih razlogov za odstopanje od letnega izračuna dampinga in uporabo druge metode. Ta trditev je bila zato zavrnjena.

(83)

Drugič, zadnja podredna trditev je bila, da bi morala Komisija ponovno izračunati stroške nadomestil, vknjiženih v turških lirah, ki se nanašajo predvsem na stroške prevoza, pri čemer bi morala uporabiti menjalni tečaj na datum naročila, namesto na datum računa, v skladu z izračunom vrednosti prodaje. Komisija je opozorila, da se je uporaba datuma naročila nanašala na prilagoditev za pretvorbo valute v skladu s členom 2(10), točka (j), osnovne uredbe, medtem ko so prilagoditve v zvezi s stroški prevoza, zavarovanja, manipuliranja, natovarjanja in drugi tozadevni stroški urejene s členom 2(10), točka (e), osnovne uredbe, pri čemer se uporabijo nastali stroški. Ta trditev je bila zato zavrnjena.

(84)

Dokončni stopnji dampinga, izraženi kot delež cene stroškov, zavarovanja in prevoznine (CIF) meja Unije brez plačane dajatve, sta naslednji:

(85)

Ker ni bilo nobene s tem povezane trditve ali pripombe, so bili sklepi iz uvodnih izjav 143 do 145 začasne uredbe potrjeni.

(86)

Ker ni bilo nobene s tem povezane trditve ali pripombe, so bili sklepi iz uvodnih izjav 146 do 149 začasne uredbe potrjeni.

(87)

Vlada Turčije je trdila, da bi bilo treba uvoz preučiti ločeno za vsako zadevno državo. Trdila je, da je Komisija opravila kumulativno analizo uvoza, „da bi lahko ugotovila povečanje uvoza in sprejela ukrep“. Poleg tega je vlada Turčije trdila, da 4-odstotno povečanje tržnega deleža zadevnih držav ne pomeni znatnega povečanja uvoza, kot je opredeljeno v protidampinškem sporazumu STO.

(88)

Odločitev Komisije, da kumulativno preuči uvoz iz Kitajske in Turčije, je bila v skladu s členom 3(4) osnovne uredbe in členom 3.3 protidampinškega sporazuma STO. Oba člena določata dva pogoja, pod katerima lahko Komisija izvede kumulativno oceno, tj. da: „(a) je stopnja dampinga, ugotovljena za uvoz iz vsake od teh držav, večja kot de minimis, kot je opredeljen v členu 9(3) [osnovne uredbe in odstavku 8 člena 5 protidampinškega sporazuma STO], in da obseg uvoza iz vsake od teh držav ni zanemarljiv, ter (b) kumulativna ocena učinkov uvoza ustreza konkurenčnim pogojem med uvoženimi izdelki in konkurenčnim pogojem med uvoženimi izdelki na eni strani in podobnim [domačim] izdelkom Unije na drugi strani.“

(89)

„Znatno povečanje uvoza“, na katero se sklicuje vlada Turčije, ni del teh pogojev. Vlada Turčije ni izpodbijala, da sta bila v tem primeru izpolnjena oba elementa. Sklep, da sta bila pogoja za kumulativno oceno izpolnjena, iz uvodnih izjav 150 do 153 začasne uredbe je bil zato potrjen.

(90)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 87 zgoraj, je vlada Turčije trdila, da se 4-odstotno povečanje tržnega deleža zadevnih držav med letom 2019 in obdobjem preiskave, kot je prikazano v preglednici 3 začasne uredbe, ne bi smelo šteti za znatno. Vendar je STO opozorila, da bi bilo treba pojem „znatno“ razlagati v skladu z njegovo opredelitvijo v Oxfordovem slovarju, po kateri pomeni „omembe vredno; pomembno, vplivno“. Poleg tega člen 3.2 protidampinškega sporazuma STO (ki je enakovreden členu 3(3) osnovne uredbe), ki se nanaša na potrebo po ugotavljanju, ali je prišlo je do znatnega povečanja dampinškega uvoza, „ne določa minimalnega praga za to, kar se šteje za ‚znatno povečanje‘; ali je povečanje ‚znatno‘, je odvisno od specifičnih okoliščin primera“ (13) .

(91)

Komisija je v obravnavani zadevi menila, da je 4-odstotno povečanje znatno, zlasti ob upoštevanju veliko večjih povečanj v prejšnjih letih zadevnega obdobja. Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 157 začasne uredbe, je bil manjši tržni delež v obdobju preiskave v primerjavi z letoma 2020 in 2021 posledica posebnih razmer na trgu Unije, ki niso bile strukturne, niti ni bilo verjetno, da se bodo nadaljevale tudi po obdobju preiskave. Zato je Komisija zavrnila to trditev in potrdila uvodne izjave 154 do 157 začasne uredbe.

(92)

Po objavi začasne uredbe je družba Özkan Demir izpodbijala metodologijo, ki jo je Komisija uporabila za izračun nelojalnega nižanja cen. Družba Özkan Demir je trdila, da je Komisija opravila „dvojno pretvorbo“ prodaje EU, saj je zneske na računih družbe Özkan Demir, izražene v eurih, pretvorila v turške lire z uporabo menjalnega tečaja na datum naročila ter jih nato pretvorila nazaj v eure z uporabo drugega menjalnega tečaja, tj. tečaja v mesecu računa. Komisija je priznala to napako in izvedla potrebni popravek, tako da je za izračun uvoznih cen uporabila zneske na računih družbe Özkan Demir, izražene v eurih (prilagojene za vrednost CIF ob iztovorjenju).

(93)

Posledično je bila popravljena tudi povprečna uvozna cena za Turčijo v obdobju preiskave, navedena v preglednici 4 začasne uredbe, kot je prikazano v spodnji preglednici:

Preglednica 4

Uvozne cene (v EUR/tono)

(94)

Po tem popravku je povprečna stopnja nelojalnega nižanja prodajnih cen za Turčijo postala stopnja de minimis, pri čemer je stopnja nelojalnega nižanja ciljnih cen za Turčijo znašala 15,41 %. Kot je sklenjeno v oddelku 4.3.3 začasne uredbe, je Komisija ugotovila obstoj oviranja dviga cen. Zaradi znatnega cenovnega pritiska, ki ga je na trgu Unije povzročil dampinški uvoz v zelo velikem obsegu, industrija Unije ni mogla zvišati prodajnih cen, da bi dosegla dobičkonosnost v zadevnem obdobju.

(95)

Vlada Turčije je vprašala, ali je Komisija upoštevala breme na uvoz ploščatega jekla z robno izboklino zaradi zaščitnih ukrepov, ki so v obdobju preiskave veljali za izdelke iz jekla (14), vključno z zadevnim izdelkom. Če bi se tarifna kvota za skupino izdelkov, ki vključuje ploščato jeklo z robno izboklino, izčrpala, bi morali uvozniki plačati zaščitne dajatve v višini 25 % za uvoz zunaj kvote.

(96)

Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 252 začasne uredbe, je Komisija pri analizi učinka zaščitnih dajatev upoštevala njihovo začasno naravo. Poleg tega je bilo ugotovljeno, da so bile v obdobju preiskave zaščitne dajatve plačane le za 18,5 % celotnega uvoza ploščatega jekla z robno izboklino v Unijo. Vendar na podlagi razpoložljivih carinskih podatkov za to obdobje ni bilo mogoče razlikovati med izdelkom v preiskavi in drugim ploščatim jeklom z robno izboklino, ki vključuje ploščato jeklo z robno izboklino v velikostih zunaj obsega izdelka v sedanji preiskavi. Ker pa se ploščato jelko z robno izboklino večjih velikosti ne proizvaja v Uniji, je tako jeklo verjetno predstavljalo večji delež obsega uvoza kot izdelek v preiskavi. To je bilo potrjeno tudi z informacijami, pridobljenimi pri preveritvi na kraju samem pri sodelujočem uporabniku Unije, tj. družbi Fincantieri.

(97)

Ker (1) zaščitne dajatve niso veljale za več kot 80 % uvoza ploščatega jekla z robno izboklino iz Turčije, (2) je verjetno, da je bil velik delež ploščatega jekla z robno izboklino, za katerega so bile plačane zaščitne dajatve, zunaj obsega sedanje preiskave, poleg tega (3) niso bili predloženi dokazi, ki bi kazali učinek zaščitnih dajatev na izvozne cene turških proizvajalcev izvoznikov, (4) zaščitne dajatve pa so začasne, zato je Komisija menila, da prilagoditev cen CIF za upoštevanje zaščitnih dajatev ni bila utemeljena. Kar zadeva uporabo zaščitnih dajatev za uvoz ploščatega jekla z robno izboklino iz LRK, kvote v nobenem četrtletju v obdobju preiskave niso bile izčrpane.

(98)

Po dokončnem razkritju je vlada Turčije ponovila svoje pripombe o vključitvi zaščitnih ukrepov v izračun stopnje škode. Po njenih trditvah bi se lahko z vključitvijo zaščitnih ukrepov v izračun stopnja škode znižala pod stopnjo dampinga. Kot pa je poudarjeno v uvodnih izjavah 96 in 97, so zaščitni ukrepi v obdobju preiskave veljali le za omejen obseg izvoza. Predložen ni bil noben dokaz, da bi bilo treba za celotni omejeni obseg plačati zaščitno dajatev v višini 25 %. Zato ni verjetno, da bi zaščitni ukrep kakor koli vplival na izvozne cene.

(99)

Poleg tega Komisiji ni bil predložen noben dokaz o vplivu zaščitnih ukrepov na izvozne cene. Po dokončnem razkritju je vlada Turčije trdila, da niti vlada sama niti turški izvozniki nimajo informacij o vplivu zaščitnih dajatev na cene izvoznikov, saj imajo samo uvozniki take informacije. Trdila je, da bi se morala Komisija namesto tega opreti na uvozne transakcije in carinske deklaracije. Vendar cene določita dobavitelj in stranka. Če bi zaščitne dajatve vplivale na izvozne cene, bi bilo to vprašanje verjetno vključeno v pogajanja o ceni. Proizvajalci izvozniki bi torej dobro poznali vpliv zaščitnih dajatev na izvozne cene. Vendar noben uvoznik ali proizvajalec izvoznik ni predložil nobene trditve v zvezi s tako prilagoditvijo niti ni bil predložen noben dokaz, ki bi ga bilo mogoče uporabiti za izračun take prilagoditve. Ta trditev je bila zato zavrnjena.

(100)

Ker ni bilo nobene s tem povezane trditve ali pripombe, so bili sklepi iz uvodnih izjav 164 do 167 začasne uredbe potrjeni.

(101)

Vlada Turčije je navedla, da Komisija „predpostavlja, da je stečaj družbe Laminorul povezan s povečanjem uvoza in domnevnim dampingom“, in da morala Komisija temeljito analizirati vzroke za stečaj družbe Laminorul. Poleg tega je vlada Turčije vprašala, ali so se podatki družbe Laminorul upoštevali pri stopnjah proizvodnje, zmogljivosti in izkoriščenosti zmogljivosti.

(102)

Komisija ni nikoli navedla nobenih trditev glede vzrokov za propad družbe Laminorul. Stečaj navedene družbe je bil pravzaprav dejstvo, ki se je upoštevalo le kot tako. Kot je bilo pojasnjeno v uvodnih izjavah 11 in 12 začasne uredbe, je Komisija menila, da je bila družba Laminorul del industrije Unije v obravnavanem obdobju, zato je bila družba vključena v podatke in analizo Komisije.

(103)

V uvodni izjavi 12 začasne uredbe je pojasnjeno tudi, da se je učinek vključitve podatkov družbe Laminorul v analizo Komisije izrecno upošteval v več oddelkih začasne uredbe. To je veljalo tudi za proizvodnjo in zmogljivost, pri čemer je Komisija v uvodnih izjavah 169 in 170 začasne uredbe pokazala, da so se brez družbe Laminorul obseg proizvodnje in stopnje izkoriščenosti zmogljivosti v obravnavanem obdobju zmanjšali, zmogljivost pa je ostala stabilna. Te trditve so bile zato zavrnjene.

(104)

Ker ni bilo nobene druge s tem povezane trditve ali pripombe, so bili sklepi iz uvodnih izjav 168 do 170 začasne uredbe potrjeni.

(105)

Ker ni bilo nobene s tem povezane trditve ali pripombe, so bili sklepi iz uvodnih izjav 171 in 172 začasne uredbe potrjeni.

(106)

Ker ni bilo nobene s tem povezane trditve ali pripombe, so bili sklepi iz uvodne izjave 173 začasne uredbe potrjeni.

(107)

Ker ni bilo nobene s tem povezane trditve ali pripombe, so bili sklepi iz uvodnih izjav 174 do 176 začasne uredbe potrjeni.

(108)

Ker ni bilo nobene s tem povezane trditve ali pripombe, so bili sklepi iz uvodnih izjav 177 in 178 začasne uredbe potrjeni.

(109)

Ker ni bilo nobene s tem povezane trditve ali pripombe, so bili sklepi iz uvodnih izjav 179 do 181 začasne uredbe potrjeni.

(110)

Ker ni bilo nobene s tem povezane trditve ali pripombe, so bili sklepi iz uvodnih izjav 182 in 183 začasne uredbe potrjeni.

(111)

Ker ni bilo nobene s tem povezane trditve ali pripombe, so bili sklepi iz uvodnih izjav 184 in 185 začasne uredbe potrjeni.

(112)

Ker ni bilo nobene s tem povezane trditve ali pripombe, so bili sklepi iz uvodnih izjav 186 do 190 začasne uredbe potrjeni.

(113)

Glede na navedeno in ker ni bilo nobene druge s tem povezane trditve ali pripombe, so bili sklepi iz uvodnih izjav 191 do 198 začasne uredbe potrjeni.

(114)

Vlada Turčije je navedla, da se je tržni delež Turčije v zadevnem obdobju zmanjšal, pri čemer se je v obdobju preiskave zmanjšal na raven, nižjo kot leta 2019. Poleg tega je opozorila, da je imel proizvajalec Unije možnost povečati svojo prodajo z zvišanjem cene nad proizvodne stroške. Po navedbah vlade Turčije bi to pokazalo, da industrija Unije ni konkurenčna.

(115)

Komisija pa je ugotovila, da je bil tržni delež Turčije v letih 2020 in 2021 nad ravnjo iz leta 2019, v obdobju preiskave pa le nekoliko pod navedeno ravnjo. Kot je že bilo pojasnjeno v uvodni izjavi 91 zgoraj in uvodni izjavi 157 začasne uredbe, je bilo to rahlo zmanjšanje tržnega deleža v obdobju preiskave povezano predvsem z nestrukturnimi razmerami v tem obdobju, za katere ni bilo verjetno, da se bo nadaljevale tudi po obdobju preiskave. Vsekakor specifične spremembe turškega uvoza niso pomembne, saj je Komisija pri analizi škode kumulirala uvoz iz Turčije in LRK.

(116)

Po dokončnem razkritju je vlada Turčije trdila, da Komisija ne bi smela „prezreti pozitivnega trenda v zvezi s kazalniki industrije Unije kot nestrukturnimi elementi trga in trditi, da se industrija sooča z znatno škodo“. Vendar je na podlagi sklepov o škodi iz oddelka 4.4.4 začasne uredbe jasno, da v zvezi s kazalniki industrije Unije ni bilo mogoče ugotoviti nobenega pozitivnega trenda. Nestrukturni elementi trga, na katere se sklicuje vlada Turčije, so se nanašali le na povečanje tržnega deleža Unije med letom 2020 in obdobjem preiskave, v zvezi s katerim je bilo pojasnjeno, da je bilo verjetno začasno. Poleg tega je bil tržni delež industrije Unije v obdobju preiskave še vedno manjši kot leta 2019, tj. na začetku zadevnega obdobja.

(117)

Kar zadeva zvišanje cene nad proizvodne stroške, ki ga je navedla vlada Turčije, je bila povprečna prodajna cena na enoto v Uniji v celotnem obdobju preiskave stalno nižja od proizvodnih stroškov. Poleg dejstva, da analiza Komisije ni bila omejena izključno na uvoz Turčije, temveč se je pri njej upošteval tudi uvoz Kitajske, je Komisija opozorila, da zaradi stalnega pritoka dampinškega uvoza po nizkih cenah iz Turčije in LRK industrija Unije ni mogla zvišati svojih cen na potrebno raven, da bi dosegla dobičkonosnost. Tega ni izpodbijala nobena zainteresirana stran. Ta trditev vlade Turčije je bila zato zavrnjena.

(118)

Glede na navedeno in ker ni bilo dodatnih pripomb, so bile uvodne izjave 200 do 206 začasne uredbe potrjene.

(119)

Vlada Turčije je Komisijo pozvala, naj preuči vpliv drugih dejavnikov, kot so spremembe tehnologije, preference strank in konkurenčni pritisk nedampinškega uvoza, ki so bili po trditvah vlade Turčije izključeni iz analize Komisije.

(120)

Prvič, ni bilo jasno, na katere spremembe tehnologije se vlada Turčije sklicuje, niti ni nobena zainteresirana stran v zvezi s tem vprašanjem predložila nobenih dokazov.

(121)

Drugič, vpliv preferenc strank, ki dajejo prednost uvoženemu ploščatemu jeklu z robno izboklino pred ploščatemu jeklu z robno izboklino, proizvedenemu v Uniji, je bil vključen v analizo v oddelku 2.3 začasne uredbe. V navedenem oddelku je pojasnjeno, da imata ploščato jeklo z robno izboklino, proizvedeno v zadevnih državah, in ploščato jeklo z robno izboklino, proizvedeno v Uniji, enake osnovne fizikalne, kemične in tehnične lastnosti ter sta namenjena enaki osnovni uporabi. Preference strank morda obstajajo, vendar nimajo vloge pri analizi dampinga in škode. Vsekakor uvedeni ukrepi niso namenjeni zapiranju trga ali izključevanju strani z njega. Zato je bil ta argument nepomemben.

(122)

Tretjič, konkurenčni pritisk nedampinškega uvoza je bil temeljito analiziran v oddelku 5.2.1 začasne uredbe. V njem je bilo ugotovljeno, da zaradi posebnosti proizvodnje ploščatega jekla z robno izboklino v Združenem kraljestvu in razmeroma visokih uvoznih cen konkurenčni pritisk zaradi tega uvoza ni bil takšen, da bi se zmanjšala vzročna zveza med škodo industriji Unije in dampinškim uvozom iz zadevnih držav.

(123)

Sodelujoči uporabnik Unije, tj. družba Fincantieri, je trdil, da je Komisija podcenila vpliv stečaja družbe Laminorul in pandemije COVID-19 na uspešnost industrije Unije. Družba Fincantieri je trdila, da je Komisija napačno menila, da ta dejavnika nista mogla zmanjšati vzročne zveze med škodo, ki jo je utrpela industrija Unije, in dampinškim uvozom iz zadevnih držav. V zvezi s tem je družba Fincantieri izpostavila zlasti propad družbe Laminorul kot vzrok za škodo industriji Unije kot celoti.

(124)

Kot pa je pojasnjeno v uvodni izjavi 103 zgoraj, je bilo v celotni začasni uredbi dokazano, da je škoda obstajala, če je bila družba Laminorul vključena v analizo škode ali ne. Na podlagi podatkov je jasno, da ni mogoče trditi, da je „negativne kazalnike uspešnosti industrije Unije v letu 2019“ – ali v preostalem zadevnem obdobju – povzročil „predvsem, če ne celo izključno“ stečaj družbe Laminorul, kot je trdila družba Fincantieri.

(125)

Na primer, tako z vključitvijo družbe Laminorul kot tudi brez nje je stopnja izkoriščenosti zmogljivosti leta 2019 znašala manj kot 50 % (uvodna izjava 170 začasne uredbe), tržni delež je znašal manj kot 50 % (uvodni izjavi 171 in 172), povprečna prodajna cena v Uniji je bila nižja od stroškov proizvodnje (preglednica 8 začasne uredbe), pritožnik je ustvarjal izgubo (preglednica 11 začasne uredbe), donosnost naložb pa je bila negativna (prav tako preglednica 11). Kot je še bilo ugotovljeno v oddelku 4.4.4 začasne uredbe, je ta škoda sovpadala z znatnim obsegom dampinškega uvoza iz zadevnih držav.

(126)

Družba Fincantieri se je sklicevala tudi na trditev iz uvodne izjave 172 začasne uredbe, da se je del prodaje družbe Laminorul nadomestil z uvozom in ne s prodajo drugih proizvajalcev Unije.

(127)

V zvezi s tem je družba Fincantieri trdila, prvič, da so bili proizvajalci Unije še naprej glavni vir oskrbe za ladjedelništvo Unije.

(128)

Drugič, družba Fincantieri je trdila, da dejstvo, da se proizvajalec Unije, Olifer s.p.l. (v nadaljnjem besedilu: Olifer) ni javil, kaže, da uvoz iz zadevnih držav ni negativno vplival na njegov gospodarski položaj. Po trditvah družbe Fincantieri je to kazalo, da je težava povezana s pritožnikom, tj. družbo Losal. Družba Fincantieri je trdila, da so na poslovni model družbe Losal vplivale resne strukturne pomanjkljivosti. Po navedbah družbe Fincantieri je imela družba Losal enake strukturne in logistične težave, kot so bile težave, ki so povzročile stečaj družbe Laminorul in so bile posledica dejavnikov, ki niso bili povezani z uvozom iz zadevnih držav.

(129)

Vendar, čeprav so bili proizvajalci Unije dejansko pomemben vir oskrbe za ladjedelništvo Unije, je v obdobju preiskave [57,0–64,0 %] trga pokrival uvoz iz Turčije in LRK. Glavni vir oskrbe za ladjedelništvo Unije torej ni bila industrija Unije, ampak zadevni državi.

(130)

Komisija ne pozna razloga za nesodelovanje družbe Olifer, vendar je lahko povezan na primer s časom in trudom, ki sta potrebna za sodelovanje pri preiskavi in nista zanemarljiva, zlasti za mala in srednja podjetja, kot je družba Olifer. Lahko je povezan tudi s strahom pred poslabšanjem odnosov z glavnimi strankami, med katerimi je tudi družba Fincantieri. Vsekakor ni dokazov, da nesodelovanje družbe Olifer pove kar koli o njenem gospodarskem položaju. Poleg tega je med uporabniki Unije pri preiskavi sodelovala le sama družba Fincantieri. Če argument družbe Fincantieri drži za družbo Olifer, bi ga bilo mogoče uporabiti tudi za ladjedelništvo Unije, ki vključuje veliko družb poleg družbe Fincantieri. Poleg tega je analiza Komisije temeljila tudi na makroekonomskih kazalnikih, navedenih v oddelku 4.4.2 začasne uredbe. Za navedeno analizo ni bilo pomembno, kdo je sodeloval in kdo ni.

(131)

Kar zadeva trditev, da je sedanji položaj družbe Losal posledica strukturnih težav, primerljivih s težavami družbe Laminorul pred njenim stečajem, Komisija ni mogla primerjati položajev teh dveh družb. Javno dostopne informacij in pripombe družb Losal in Fincantieri kažejo, da ni bilo soglasja glede razlogov za propad in poznejši stečaj družbe Laminorul.

(132)

Vendar je bilo iz informacij, ki sta jih predložili družbi Losal in Fincantieri, razvidno, da so v obdobju preiskave dejansko obstajale nekatere težave z dobavami družbe Losal. Vendar se na podlagi navedb družbe Fincantieri iz njenega stališča o začetku postopka in navedb družbe Losal med preveritvijo na kraju samem zdi, da so bile te težave omejene na dve konkretni naročili in da so vplivale le na del teh naročil. Težave so bile predvsem posledica težav s prevozom, ki so jih povzročile stavke v nekaterih prevoznih podjetjih in težava pri iskanju družb, ki bi dostavljale v Palermo v Italiji. Vsekakor je bil nato posebej za družbo Fincantieri vzpostavljen sistem, s katerim je lahko uporabnik tedensko spremljal stanje naročil. Poleg tega je bila družba Fincantieri sicer pomembna stranka družbe Losal, vendar je imela zadnjenavedena družba še veliko drugih strank, te trditve pa ni podprla nobena druga stranka/uporabnik.

(133)

Družba Fincantieri je trdila tudi, da družba Losal ni imela rednega načrta dela in je proizvodnjo začela šele, ko je prejela večje število naročil svojih strank. Vendar dokazi, zbrani med preveritvenim obiskom na kraju samem v družbi Losal, kažejo, da to ni res.

(134)

Po dokončnem razkritju je družba Fincantieri ponovila svoje pripombe v zvezi s strukturnimi težavami družbe Losal in navedla, da je Komisija podcenila njihov vpliv na družbo Fincantieri. Ponovila je tudi svojo trditev, da je bila negativna uspešnost posledica dejavnikov, ki niso bili povezani z uvozom iz zadevnih držav. V podporo tem trditvam ni bil predstavljen noben nov element.

(135)

Glede na navedeno je Komisija sklenila, da argumenti družbe Fincantieri v zvezi z učinkom stečaja družbe Laminorul ter strukturnimi in logističnimi težavami, povezanimi s pritožnikom, ne zmanjšujejo vzročne zveze med škodo industriji Unije in dampinškim uvozom iz zadevnih držav.

(136)

Ker ni bilo nobene s tem povezane trditve ali pripombe, razen tistih, ki so obravnavane v uvodni izjavi 122 zgoraj, so bile uvodne izjave 207 do 211 začasne uredbe potrjene.

(137)

Ker ni bilo nobene s tem povezane trditve ali pripombe, so bili sklepi iz uvodnih izjav 212 do 214 začasne uredbe potrjeni.

(138)

Vlada Turčije in družba Fincantieri sta ponovili trditev, da je imela pandemija COVID-19 pomembno vlogo pri negativnem položaju industrije Unije, zlasti v zvezi z vplivom na obseg prodaje. Ker ni bil predstavljen noben nov element v primerjavi s tistimi, ki so bili obravnavani v uvodnih izjavah 215 in 216 začasne uredbe, je bil sklep iz navedenih uvodnih izjav potrjen.

(139)

Vlada Turčije je ponovila svojo trditev v zvezi z vplivom višjih cen energije na škodo industriji Unije. Ker ni bil predstavljen noben nov argument v primerjavi s tistimi, ki so bili obravnavani v uvodnih izjavah 217 do 220, je bil sklep iz navedenih uvodnih izjav potrjen.

(140)

Ker ni bilo nobene s tem povezane trditve ali pripombe, so bili sklepi iz uvodnih izjav 221 do 225 začasne uredbe potrjeni.

(141)

Komisija je ob upoštevanju pripomb zainteresiranih strani ocenila vpliv drugih dejavnikov in sklenila, da ti dejavniki niso zmanjšali vzročne zveze. Dejavniki, kot je stečaj družbe Laminorul, pandemija COVID-19 ali drugi dejavniki, na katere so opozorile različne strani, so morda dejansko vplivali na uspešnost industrije Unije. Vendar ti dejavniki niso pojasnili oviranja dviga cen, ki ga je industrija Unije utrpela v celotnem obravnavanem obdobju in zlasti v obdobju preiskave. V običajnih konkurenčnih razmerah bi morala imeti industrija Unije možnost, da zviša svoje prodajne cene na dobičkonosno raven ali vsaj tako, da pokrije svoje proizvodne stroške. Nezmožnosti industrije Unije, da bi zvišala cene, ni bilo mogoče pojasniti z učinkom dejavnikov, obravnavanih zgoraj, če je sploh obstajal.

(142)

Komisija je zato potrdila sklep iz uvodnih izjav 226 do 228 začasne uredbe.

(143)

Ker ni bilo nobene s tem povezane trditve ali pripombe, so bili sklepi iz uvodnih izjav 229 do 235 začasne uredbe potrjeni.

(144)

Komisija je v skladu s členom 9(4), tretji pododstavek, osnovne uredbe in glede na to, da v obdobju predhodnega razkritja ni registrirala uvoza, analizirala razvoj obsega uvoza, da bi ugotovila, ali je v obdobju predhodnega razkritja, opisanem v uvodni izjavi 1.2 začasne uredbe, prišlo do nadaljnjega znatnega povečanja uvoza, ki je predmet preiskave, in tako upoštevala dodatno škodo, ki izhaja iz takega povečanja, pri določitvi stopnje škode.

(145)

Na podlagi podatkov iz podatkovne zbirke Surveillance 2 je bil obseg uvoza iz LRK in Turčije v štiritedenskem obdobju predhodnega razkritja za 831,8 % oziroma 13,7 % večji od povprečnega obsega uvoza vsake štiri tedne v obdobju preiskave. Na podlagi tega je Komisija sklenila, da se je uvoz, ki je predmet preiskave, v obdobju prehodnega razkritja znatno povečal za obe državi.

(146)

Da bi Komisija upoštevala dodatno škodo, ki jo je povzročilo povečanje uvoza, se je odločila prilagoditi stopnjo odprave škode na podlagi povečanja obsega uvoza, ki je veljal za ustrezni utežni faktor na podlagi določb člena 9(4) osnovne uredbe. Zato je izračunala množilni količnik, tako da je vsoto obsega uvoza v štiritedenskem obdobju predhodnega razkritja v višini [1 400–1 800] ton (za LRK) in [2 100–2 500] ton (za Turčijo) ter 52 tednih obdobja preiskave delila z obsegom uvoza v obdobju preiskave, ekstrapoliranim na 56 tednov. Izračunani količnik, tj. 59,3 % za LRK in 1 % za Turčijo, izraža dodatno škodo, ki jo je povzročilo nadaljnje povečanje uvoza. Začasne stopnje škode so bile tako pomnožene s tem količnikom.

(147)

Kot je opisano v uvodnih izjavah 92 in 94, je Komisija popravila stopnje škode. Zato je končna stopnja odprave škode za sodelujoča proizvajalca izvoznika in vse druge družbe naslednja:

(148)

Na podlagi zgornje ocene bi bilo treba dokončne protidampinške dajatve v skladu s členom 7(2) osnovne uredbe določiti, kot je navedeno v nadaljevanju:

(149)

Ker ni bilo nobene s tem povezane trditve ali pripombe, so bili sklepi iz uvodnih izjav 238 do 241 začasne uredbe potrjeni.

(150)

Družba Fincantieri je trdila, da dejstvo, da je imela industrija Unije v celotnem obravnavanem obdobju proste zmogljivosti, ni nujno kazalo, da je lahko dejansko proizvedla več. Družba Fincantieri se je tudi pritožila, da je Komisija predpostavljala, da bo povpraševanje ostalo stabilno, čeprav je pandemija COVID-19 močno prizadela potrošnjo. Poleg tega se je zdelo, da družba Fincantieri meni, da je Komisija v začasni uredbi domnevala, da bi lahko proizvajalci Unije proizvedli dovolj, da bi zadostili potrebam ladjedelništva. Podobno je vlada Turčije dvomila, da proizvodna zmogljivost industrije Unije zadostuje za domačo potrošnjo.

(151)

Komisija je na podlagi preverjenih podatkov družbe Losal in razpoložljivih informacij za družbo Olifer ugotovila, da so bile na voljo znatne proste zmogljivosti. Industrija Unije je uporabljala manj kot polovico svoje zmogljivosti za proizvodnjo ploščatega jekla z robno izboklino. Z ekonomskega vidika ni logično, da se zagotovi in vzdržuje zmogljivost za proizvodnjo in prodajo večjih količin izdelka, vendar se proizvodnja dejansko ne poveča, razen če ni bilo zadostnega povpraševanja po izdelku. Na podlagi preverjenih dejstev je bilo jasno, da je bila industrija Unije sposobna in pripravljena svojim strankam dobavljati večje količine ploščatega jekla z robno izboklino.

(152)

Vendar ni Komisija nikoli navedla, da je bila industrija Unije sposobna dobaviti dovolj ploščatega jekla z robno izboklino, da bi zadostila potrebam ladjedelništva Unije. Kot jasno kažejo podatki iz preglednic 2 in 5 začasne uredbe, je potrošnja Unije v celotnem zadevnem obdobju stalno presegala proizvodno zmogljivost Unije. V uvodni izjavi 246 začasne uredbe je jasno navedeno tudi, da protidampinški ukrepi niso namenjeni zapiranju trga Unije za uvoz iz tretjih držav, ampak odpravi učinkov škodljivega dampinga, ki izkrivljajo trgovino. Vendar dejstvo, da industrija Unije ni mogla v celoti zadostiti povpraševanju Unije, ne pomeni, da bi bilo treba dopustiti uvoz ploščatega jekla z robno izboklino po dampinških cenah. Ta sklep velja ne glede na razvoj povpraševanja. Komisija je zato zavrnila te trditve.

(153)

Družba Fincantieri je izpodbijala tudi trditve iz uvodnih izjav 249 in 250 začasne uredbe, da bi lahko proizvajalca Unije ponovno ocenila svojo naložbeno strategijo in se osredotočila na svoje druge, donosnejše proizvodne linije, saj je morebitno tveganje izginotja industrije Unije zgolj hipotetično in ni podprto z nobenim dokazom. Vendar, če neka industrija stalno ustvarja izgubo in nima možnosti, da bi zvišala cene na raven, na kateri bi lahko pokrila svoje stroške, kaj šele, da bi dosegla razumen dobiček, je zelo malo verjetno, da bi se lahko tak položaj nadaljeval dalj časa.

(154)

Enako malo verjetno je, da bi se zaradi uvedbe protidampinških ukrepov za uvoz iz zadevnih držav „nabor razpoložljivih dobaviteljev drastično zmanjšal“, kot je trdila družba Fincantieri. Kot je navedla družba Fincantieri sama, zmogljivost industrije Unije ne more v celoti zadostiti povpraševanju, kar kaže na stalno potrebo po diverzificirani oskrbi s ploščatim jeklom z robno izboklino. Znano je, da je na svetu le peščica dobaviteljev ploščatega jekla z robno izboklino, tj. predvsem dva proizvajalca Unije ter družbi Özkan Demir in Longteng. Zaradi povečanja stroškov ploščatega jekla z robno izboklino se potreba po uvozu teh dobaviteljev ne bo zmanjšala. To velja zlasti, ker se, kot je trdila družba Fincantieri, povpraševanje po ploščatem jeklu z robno izboklino povečuje. Niti ne bo uvedba protidampinških ukrepov strankam Unije preprečila, da bi uvažale ploščato jeklo z robno izboklino, čeprav ob večjih stroških. Čeprav je družba Longteng po dokončnem razkritju trdila, da bo imela raven protidampinških dajatev za Kitajsko preprečevalni učinek na uvoz iz Kitajske, ni nobena zainteresirana stran predložila dokazov, da bo uvedba protidampinških dajatev preprečila uvoz ploščatega jekla z robno izboklino iz Kitajske ali Turčije. Komisija je zato zavrnila to trditev.

(155)

V zvezi s tem je družba Fincantieri trdila tudi, da je jasno, da bi uvedba protidampinških dajatev škodovala uporabnikom, saj vpliv ukrepov ni zanemarljiv, ladjedelniške družbe pa ne morejo povečanja stroškov prenesti na svoje končne stranke.

(156)

Družba Fincantieri je opozorila, da je skupina Fincantieri v letu 2022 ustvarila neto izgubo v višini 323 milijonov EUR, zato bi bil negativni vpliv povečanja stroškov ploščatega jekla z robno izboklino znaten. Vendar je bilo iz izpolnjenega vprašalnika, ki ga je v okviru te preiskave predložila družba Fincantieri in ki je bil preverjen na kraju samem, razvidno, da je bil v letu 2021 in obdobju preiskave ustvarjen precejšen dobiček v višini [8–10 %], in sicer tako za družbo Fincantieri S.p.A. kot tudi za izdelke, ki vsebujejo ploščato jeklo z robno izboklino. Finančni računi družbe Fincantieri za leto 2022 (15) so pokazali, da je bila skupina Fincantieri leta 2021 še vedno dobičkonosna. Znatne izgube v letu 2022 so se zdele v veliki meri povezane z izrednimi in enkratnimi prihodki in odhodki, ki niso bili povezani z izdelkom v preiskavi, kot so izgube zaradi oslabitve, druga neopredmetena sredstva in pravdni postopki.

(157)

Po dokončnem razkritju je družba Fincantieri trdila, da za oceno škode, povzročene Uniji, ni pomembno, ali so bile take izgube povezane z izdelkom v preiskavi. Tudi če bi se ta trditev sprejela, ne vpliva na dejstvo, da so se izgube, na katere se sklicuje družba Fincantieri, nanašale na skupino Fincantieri in ne na preverjeno italijansko družbo Fincantieri S.p.A. Skupina Fincantieri je vključevala več neunijskih subjektov, med njimi ladjedelnice, doke in hčerinske družbe v Aziji, Oceaniji ter Severni in Južni Ameriki. Uporaba rezultatov skupine kot pokazatelja finančne vzdržnosti subjektov Unije bi bila najmanj netočna in nepravilna.

(158)

Poleg tega je družba Fincantieri v svojih pripombah navedla, da „Komisija ni dokazala, da so bile izgube v letu 2022 povezane z ‚izrednimi prihodki, ki se ne ponavljajo‘“. Vendar je v finančnih računih za leto 2022 za skupino Fincantieri navedeno: „Na neto rezultat so vplivali stroški, opredeljeni kot izredni, za spore, povezane z izpostavljenostjo azbestu, v prejšnjih finančnih letih (52 milijonov EUR), oslabitev neopredmetenih sredstev (164 milijonov EUR), verjetna tveganja, povezana z neizpolnitvijo obveznosti iz sporazumov o izravnavi (20 milijonov EUR) in drugi stroški (2 milijona EUR) (16).“ Finančni računi za skupino Fincantieri za prvo polovico leta 2023 (17) so pokazali tudi, da ti stroški dejansko v veliki meri niso bili več pomembni in da je skupina Fincantieri na koncu junija 2023 zmanjšala svoje izgube na 22 milijonov EUR. Poleg tega so bili ob upoštevanju okrevanja sektorja križarjenj po pandemiji COVID-19 ter večjih naložb na področju obrambe zaradi svetovnih političnih razmer in na področju proizvodnje vetrne energije na morju obeti pozitivni.

(159)

Poleg tega bi dodatni stroški zaradi protidampinških dajatev, na katere je opozorila družba Fincantieri, predstavljali le zelo majhen delež skupnih stroškov družbe. Kot je navedeno v uvodni izjavi 248 začasne uredbe, so stroški ploščatega jekla z robno izboklino predstavljali zanemarljiv del skupnih stroškov proizvodnje družbe Fincantieri (manj kot 0,5 %) za izdelke, ki vsebujejo ploščato jeklo z robno izboklino. Ni bilo mogoče utemeljeno trditi, da bi povečanje stroškov, ki so tako majhen del skupnih stroškov proizvodnje, škodovalo uporabnikom.

(160)

Družba Fincantieri je trdila, da povečanja stroškov ne more prenesti na svoje končne stranke, ker po sklenitvi pogodbe z lastnikom ladje nima možnosti, da bi se znova pogajala o pogodbenih pogojih ali jih prilagodila. Kot pa je navedeno v uvodni izjavi 156, je bilo iz izpolnjenega vprašalnika družbe jasno razvidno, da je kljub povečanju stroškov surovin in energije v zadnjih letih ostala dobičkonosna. Ali lahko uporabnik na svoje stranke prenese določen del povečanj stroškov zaradi uvedbe protidampinških dajatev ali ne, zato ni pomembno za vprašanje, ali lahko družba Fincantieri absorbira zvišanje cen. Poleg tega ni bil predložen noben dokaz, da ladjedelniška družba ne bi mogla večjih stroškov prenesti na svoje stranke pri prihodnjih pogodbah. Družba Fincantieri v svojih pripombah glede dokončnega razkritja ni predložila nobenih novih elementov v zvezi s tem. Komisija je zato zavrnila te trditve.

(161)

Glede na navedeno je Komisija potrdila sklep iz uvodne izjave 253 začasne uredbe, da ni utemeljenih razlogov, zaradi katerih uvedba ukrepov za uvoz ploščatega jekla z robno izboklino s poreklom iz zadevnih držav ne bi bila v interesu Unije.

(162)

Glede na sprejete sklepe o dampingu, škodi, vzročni zvezi, stopnji ukrepov in interesu Unije bi bilo treba v skladu s členom 9(4) osnovne uredbe uvesti dokončne protidampinške ukrepe za preprečitev, da bi dampinški uvoz zadevnega izdelka še naprej povzročal škodo industriji Unije.

(163)

Na podlagi navedenega bi morale biti stopnje dokončne protidampinške dajatve, izražene kot cena CIF meja Unije brez plačane dajatve, naslednje:

(164)

Stopnje protidampinške dajatve za posamezne družbe, navedene v tej uredbi, so bile določene na podlagi ugotovitev te preiskave. Zato odražajo stanje, v kakršnem so bile te družbe med navedeno preiskavo. Te stopnje dajatve tako veljajo izključno za uvoz izdelka v preiskavi, ki ima poreklo v zadevni državi in ki so ga proizvedli poimensko navedeni pravni subjekti. Za uvoz zadevnega izdelka, ki ga je izdelala katera koli druga družba, ki ni izrecno omenjena v izvedbenem delu te uredbe, vključno s subjekti, ki so povezani z izrecno omenjenimi subjekti, se te stopnje ne morejo uporabiti in zanj velja stopnja dajatve, ki velja za „vse druge družbe“.

(165)

Družba lahko zahteva uporabo teh individualnih stopenj protidampinške dajatve, če naknadno spremeni ime svojega subjekta. Zahtevek je treba nasloviti na Komisijo (18). Vsebovati mora vse ustrezne informacije, s katerimi je mogoče dokazati, da sprememba ne vpliva na pravico družbe do stopnje dajatve, ki se zanjo uporablja. Če sprememba imena družbe ne vpliva na njeno upravičenost do stopnje dajatve, ki se zanjo uporablja, se v Uradnem listu Evropske unije objavi uredba o spremembi imena.

(166)

Kot je pojasnjeno v uvodnih izjavah 95 do 97, ploščato jeklo z robno izboklino spada v kategorijo izdelkov iz jekla, za katere veljajo zaščitni ukrepi (19). Posledično bi bilo treba, ko bodo tarifne kvote, določene v okviru zaščitnega ukrepa, presežene, za isti uvoz plačati tarifno dajatev nad kvoto in protidampinško dajatev. Ker lahko taka kumulacija protidampinških ukrepov z zaščitnimi ukrepi povzroči večji učinek na trgovino, kot je zaželeno, je Komisija sklenila, da v času trajanja uvedbe zaščitne dajatve prepreči sočasno uporabo protidampinške dajatve in tarifne dajatve nad kvoto za zadevni izdelek.

(167)

To pomeni, da kadar se za zadevni izdelek začne uporabljati tarifna dajatev nad kvoto iz člena 1(6) Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2019/159 (20) in ta dajatev preseže stopnjo protidampinške dajatve v skladu s to uredbo, se pobira samo tarifna dajatev nad kvoto iz navedenega člena. V obdobju sočasne uporabe zaščitne in protidampinške dajatve se pobiranje dajatev, uvedenih v skladu s to uredbo, opusti.

(168)

Glede na ugotovljene stopnje dampinga in glede na stopnjo škode, povzročene industriji Unije, bi bilo treba zneske, zavarovane z začasnimi protidampinškimi dajatvami, ki so bile uvedene z začasno uredbo, dokončno pobrati v obsegu, določenem v tej uredbi.

(169)

V skladu s členom 109 Uredbe (EU, Euratom) 2018/1046 Evropskega parlamenta in Sveta (21) bi morala biti obrestna mera, ki jo je treba plačati, kadar je treba znesek povrniti na podlagi sodbe Sodišča Evropske unije, obrestna mera, ki jo Evropska centralna banka uporablja v svojih operacijah glavnega refinanciranja, objavljena v seriji C Uradnega lista Evropske unije, in ki velja na prvi koledarski dan posameznega meseca.

(170)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem odbora, ustanovljenega s členom 15(1) Uredbe (EU) 2016/1036 –