(1)

Konvencija o mednarodnem civilnem letalstvu (v nadaljnjem besedilu: Čikaška konvencija), ki ureja mednarodni letalski promet, je začela veljati 4. aprila 1947. Z njo je bila ustanovljena Mednarodna organizacija civilnega letalstva (ICAO).

(2)

Vse države članice so države pogodbenice Čikaške konvencije in članice ICAO, Unija pa ima status opazovalke v določenih organih ICAO. V Svetu ICAO je zastopanih šest držav članic.

(3)

Svet ICAO lahko na podlagi člena 54 Čikaške konvencije sprejme mednarodne standarde in priporočene prakse v obliki prilog k Čikaški konvenciji.

(4)

Svet ICAO naj bi na svojem 231. zasedanju sprejel spremembo 19 Priloge 13 – Preiskovanje letalskih nesreč in incidentov – k Čikaški konvenciji (v nadaljnjem besedilu: sprememba 19).

(5)

Glavni namen spremembe 19 je izboljšati varnost v letalstvu z zagotavljanjem visoke ravni učinkovitosti, hitrosti in kakovosti preiskav v zvezi z varnostjo v civilnem letalstvu.

(6)

Namen predlaganih sprememb je izpolniti te cilje z nudenjem pomoči organom držav pogodbenic za preiskave v zvezi z varnostjo pri njihovih preiskavah glede daljinsko vodenih zrakoplovov ter z zagotavljanjem takojšnjega dostopa do informacij in podatkov iz zapisovalnikov, nameščenih na zrakoplovu. Sprememba 19 priznava tudi pričakovanja javnosti in medijev o obveščenosti, zato vključuje določbe za pravočasno zagotavljanje informacij o dejstvih med preiskavami v zvezi z varnostjo. Poleg tega sprememba 19 odraža dejstvo, da lahko uporaba sodobnih tehnologij omogoča skrajšanje posvetovalnega obdobja za osnutke končnih poročil in tako pospeši objavo končnega poročila. Končno sprememba 19 uvaja prednost, da se končna poročila pošljejo v elektronski obliki, tako da jih je mogoče naložiti v osrednjo podatkovno zbirko ICAO.

(7)

Evropsko omrežje organov za preiskave v zvezi z varnostjo civilnega letalstva (ENCASIA), vzpostavljeno na podlagi člena 7 Uredbe (EU) št. 996/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (1), ki je med drugim odgovoren za svetovanje institucijam Unije o vseh vidikih oblikovanja ter izvajanja politik Unije in predpisov o preiskavah v zvezi z varnostjo ter o preprečevanju nesreč in incidentov, je prispevalo k pripravi predloga spremembe 19.

(8)

Primerno je določiti stališče, ki se v imenu Unije zastopa v Svetu ICAO, saj bo sprememba 19 zavezujoča v mednarodnem pravu v skladu s členom 90(a) Čikaške konvencije in bo lahko odločilno vplivala na pravo Unije, zlasti Uredbo (EU) št. 996/2010.

(9)

Stališče Unije na 231. zasedanju Sveta ICAO ali katerem koli nadaljnjem zasedanju v zvezi s sprejetjem spremembe 19 bi moralo biti, da se v celoti podpre sprejetje navedene spremembe. To stališče bi morale izraziti države članice Unije, ki so članice Sveta ICAO.

(10)

V skladu s členom 38 Čikaške konvencije vsaka država pogodbenica, ki meni, da ne more v celoti izpolnjevati mednarodnega standarda ali postopka ali v celoti uskladiti svojih predpisov ali praks s takim mednarodnim standardom ali postopkom, ali meni, da mora sprejeti predpise in prakse, ki se v nekaterih pogledih razlikujejo od tistih, predpisanih v mednarodnih standardih, ICAO takoj obvesti o razlikah med lastno prakso in prakso, ki jo določa mednarodni standard.

(11)

V skladu s členom 90 Čikaške konvencije vsaka priloga iz člena 54, pododstavek 1, navedene konvencije oziroma vsaka sprememba priloge začne veljati v treh mesecih po njeni predložitvi državam pogodbenicam ICAO ali po izteku daljšega časovnega obdobja, ki ga morda predpiše Svet ICAO, razen če medtem večina držav pogodbenic ICAO priglasi svoje nestrinjanje.

(12)

Stališče Unije, potem ko bo Svet ICAO sprejel spremembo 19, kar naznani generalni sekretar ICAO v postopku z dopisom ICAO, bi moralo biti, da se ne priglasi nestrinjanje in da se navedeno spremembo upošteva. Kadar bi zakonodaja Unije odstopala od novo sprejetih standardov in priporočenih praks po predvidenem datumu začetka njihove uporabe, bi bilo treba ICAO priglasiti odstopanja od teh določenih standardov in priporočenih praks. Stališče Unije v zvezi s takim odstopanjem bi moralo temeljiti na pisnem dokumentu, ki ga Komisija predloži Svetu v razpravo in odobritev.

(13)

Navedeno stališče bi morale izraziti vse države članice, ki delujejo skupno v interesu Unije –