(1)

Evropska centralna banka (ECB) je odgovorna za učinkovito in skladno delovanje enotnega mehanizma nadzora ter je pooblaščena za mikrobonitetne in makrobonitetne naloge. S prenosom makrobonitetnih nalog na ECB se krepi njena vloga, da prispeva k finančni stabilnosti, ki je določena že v Pogodbi o delovanju Evropske unije (PDEU).

(2)

Pristojni nacionalni organi in imenovani nacionalni organi so odgovorni za določanje stopenj blažilnikov za globalne sistemsko pomembne institucije (GSPI) in druge sistemsko pomembne institucije (DSPI).

(3)

V skladu s členom 5(1) Uredbe (EU) št. 1024/2013 pristojni nacionalni organi ali imenovani nacionalni organi sodelujočih držav članic, kadar je to ustrezno ali se zdi potrebno, za odpravljanje sistemskih ali makrobonitetnih tveganj uveljavljajo zahteve za kapitalske blažilnike, ki jih morajo kreditne institucije vzdrževati na ustrezni ravni.

(4)

V skladu s členom 5(1) Uredbe (EU) št. 1024/2013 in členom 104 Uredbe (EU) št. 468/2014 pristojni nacionalni organi ali imenovani nacionalni organi o tem, da nameravajo uporabiti makrobonitetne ukrepe, uradno obvestijo ECB deset delovnih dni pred sprejetjem take odločitve (uradno obvestilo o „nameravanih makrobonitetnih ukrepih“). Po prejemu uradnega obvestila sekretar Nadzornega odbora nameravane makrobonitetne ukrepe nemudoma pošlje Svetu ECB in Nadzornemu odboru. Svet ECB na predlog Nadzornega odbora, ki temelji na nameravani pobudi in upošteva prispevek ustreznega odbora in notranje strukture ECB, v treh delovnih dneh odloči, ali bo ugovarjal ali ne. Kadar Svet ECB ugovarja nameravanim makrobonitetnim ukrepom, svoje razloge pisno pojasni pristojnim nacionalnim organom ali imenovanim nacionalnim organom v petih delovnih dneh po tem, ko je ECB prejela uradno obvestilo. Pristojni nacionalni organi ali imenovani nacionalni organi pred sprejetjem ustrezne končne odločitve proučijo razloge ECB.

(5)

ECB mora oceniti veliko nameravanih makrobonitetnih ukrepov, ki jih predložijo pristojni nacionalni organi ali imenovani nacionalni organi, vključno z ukrepi, s katerimi se določajo blažilniki za DSPI in GSPI. Te ocene je treba pogosto izvesti v zelo kratkem časovnem okviru. Da se olajša postopek odločanja, je primerno določiti prenos pooblastila za sprejemanje nekaterih odločitev znotraj ECB. Natančneje, pooblastilo za sprejemanje odločitev o neugovarjanju makrobonitetnim ukrepom, ki jih predložijo pristojni nacionalni organi ali imenovani nacionalni organi, bi bilo treba prenesti na vodje delovnih enot v ECB. Globalne sistemsko pomembne banke ali institucije (GSPB ali GSPI) so banke ali institucije, za katere se šteje, da zaradi svoje velikosti, medsebojne povezanosti, kompleksnosti, nenadomestljivosti ali globalnega obsega ne smejo propasti. Ker ima težava v kateri koli GSPB ali GSPI lahko posledice za druge finančne institucije v številnih državah in za svetovno gospodarstvo na splošno, to ni težava zgolj za pristojne nacionalne organe ali imenovane nacionalne organe, zato je potrebna harmonizacija na svetovni ravni, kar se kaže v globalnem sporazumu, ki ga dosežejo člani Baselskega odbora za bančni nadzor in Odbora za finančno stabilnost in katerega izid objavlja Odbor za finančno stabilnost. Svetovna skupnost obravnava ta vprašanja z večplastnim pristopom.

(6)

Sodišče Evropske unije je potrdilo, da je prenos pooblastil potreben in primeren za to, da se instituciji, ki mora sprejeti veliko odločitev, omogoči opravljanje njenih nalog. Pooblastila, ki so prenesena na institucijo, vključujejo pravico, da se nekatera od teh pooblastil ob upoštevanju določb PDEU prenesejo, pod pogoji, ki jih določi institucija. Institucija Unije lahko zato sprejme organizacijske ukrepe, s katerimi pooblastila za odločanje prenese na svoje notranje organe ali osebe, če so ti ukrepi upravičeni in skladni z načelom sorazmernosti. Za zagotovitev pravne varnosti bi moral biti prenos pooblastil za odločanje omejen in sorazmeren, obseg prenosa pa bi moral biti jasno opredeljen in odvisen od pogojev, ki jih določi institucija.

(7)

Svet ECB je 24. junija 2020 odločil, da se vzpostavi tesno sodelovanje med ECB in centralno banko Българска народна банка (Bolgarska narodna banka) (3). Za potrebe tesnega sodelovanja se bo v skladu z ustreznimi določbami tega sklepa sprejela tudi odločitev o neugovarjanju nameravanim makrobonitetnim ukrepom, ki se nanašajo na Republiko Bolgarijo.

(8)

Kadar merila za sprejetje delegiranega sklepa niso izpolnjena, bi bilo treba odločitve sprejeti v skladu s postopkom, ki je določen v členu 5(1) Uredbe (EU) št. 1024/2013 in členu 13h Sklepa Evropske centralne banke ECB/2004/2 (4) –

(1)

„nameravani makrobonitetni ukrepi“ pomeni ukrepe, ki jih nameravajo uporabiti pristojni nacionalni organi in imenovani nacionalni organi, da bi od bank zahtevali vzdrževanje blažilnikov za DSPI ali GSPI v skladu s členom 131 Direktive 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta (5), ter o katerih je bila ECB uradno obveščena, da odloči, ali jim bo ugovarjala ali ne;

(2)

„blažilnik za DSPI“ pomeni kapital, ki ga je treba zagotavljati v skladu s členom 131(5) Direktive 2013/36/EU;

(3)

„blažilnik za GSPI“ pomeni kapital, ki ga je treba zagotavljati v skladu s členom 131(4) Direktive 2013/36/EU;

(4)

„tehnična ocena ECB“ pomeni neodvisno tehnično oceno, ki jo izvede ECB in pri kateri presodi o ustreznih stopnjah blažilnika;

(5)

„najnižja raven ECB“ pomeni najnovejšo veljavno različico metodologije ECB za določanje najnižje ravni blažilnikov za DSPI, ki jo je sprejel Svet ECB in temelji na rezultatu ocenjevanja sistemske pomembnosti bank, v skladu s katerim se vsaka banka uvrsti v eno od več kategorij sistemske pomembnosti, pri čemer je vsaka kategorija povezana z določenim blažilnikom za DSPI, ki bi ga bilo treba obravnavati kot najnižjo raven;

(6)

„občutljivost“ ali „občutljiv“ pomeni značilnost ali dejavnik, ki bi lahko negativno vplival na ugled ECB in/ali učinkovito in dosledno delovanje enotnega mehanizma nadzora, kar med drugim vključuje naslednje: (a) resne pomisleke, izražene v razpravah v ustreznem odboru in ustrezni notranji strukturi, ki niso vključeni v tehnično oceno ECB; (b) nameravane makrobonitetne ukrepe, ki bi lahko pritegnili negativno pozornost medijev ali javnosti.

(a)

pri teh nameravanih makrobonitetnih ukrepih se uporablja najnovejša metodologija za določanje najnižje ravni ECB;

(b)

tehnična ocena ECB, ki se nanaša na te ukrepe, ne vzbuja pomislekov glede:

(c)

iz tehnične ocene ECB ne izhaja, da bi morala ECB tem nameravanim makrobonitetnim ukrepom ugovarjati.