(1)

Sredstvo za gnojenje, ki izpolnjuje zahteve iz prilog I in II k Uredbi (EU) 2019/1009 za ustrezno funkcijsko kategorijo sredstev (v nadaljnjem besedilu: FKS) oziroma kategorijo sestavnih materialov (v nadaljnjem besedilu: KSM), je označeno v skladu s Prilogo III k navedeni uredbi in je uspešno prestalo postopek ugotavljanja skladnosti iz Priloge IV k Uredbi (EU) 2019/1009, se lahko označi z oznako CE in lahko prosto kroži na notranjem trgu kot sredstvo za gnojenje EU.

(2)

Z Uredbo (EU) 2019/1009 je Komisija pooblaščena, da spremeni njene priloge I (delno), II, III in IV.

(3)

Med pripravo na prehod na nova harmonizacijska pravila so države članice in zainteresirani deležniki Komisijo obvestili o potrebi po prilagoditvi nekaterih tehničnih določb v prilogah k Uredbi (EU) 2019/1009. Nekatere od teh sprememb so potrebne za izboljšanje skladnosti z drugimi zakonodajnimi akti Unije, ki bi olajšala dostop do notranjega trga ter prosti pretok varnih in agronomsko učinkovitih sredstev za gnojenje. Nekatere spremembe so potrebne za zagotovitev visoke stopnje zaščite, ki se želi doseči z Uredbo (EU) 2019/1009, s čimer se zagotovi, da sredstva za gnojenje EU, ki imajo dostop do notranjega trga v skladu z navedeno uredbo, ne predstavljajo tveganja za zdravje, varnost ali okolje. Druge spremembe so potrebne, da se preprečijo položaji, v katerih bi bile pomembne kategorije sredstev za gnojenje nenamerno izključene iz harmonizacijskih pravil. Te spremembe bodo zagotovile dostop do notranjega trga za sredstva za gnojenje, ki so agronomsko učinkovita in varna ter s katerimi se že obsežno trguje na trgu.

(4)

Uredba (EU) 2019/1009 določa pravila za sredstva za gnojenje EU, ki vsebujejo snov z mejnimi vrednostmi ostankov za živila in krmo, določenimi v skladu z Uredbo Sveta (EGS) št. 315/93 (2), v Uredbi Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 396/2005 (3), Uredbi (ES) št. 470/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (4) ali Direktivi 2002/32/ES Evropskega parlamenta in Sveta (5). Proizvajalec mora zagotoviti navodila za uporabo, da se zagotovi, da predvidena uporaba sredstva za gnojenje EU ne bo presegla mejnih vrednosti za živila in krmo. Poleg tega mora proizvajalec v tehnično dokumentacijo vključiti rezultate izračunov, ki dokazujejo skladnost s to zahtevo. V razpravah o načinu izvajanja te obveznosti je postalo jasno, da je proizvajalci ne morejo izpolnjevati, kar sredstvom za gnojenje, ki so agronomsko učinkovita in varna ter s katerimi se že obsežno trguje, preprečuje, da bi uspešno prestala postopek ugotavljanja skladnosti in imela dostop do notranjega trga v skladu z Uredbo (EU) 2019/1009. Navedene obveznosti bi bilo zato treba nadomestiti z obveznostmi, ki so bolj sorazmerne in izvedljive z obeh vidikov.

(5)

Prvič, preseganje navedenih mejnih vrednosti ali ravni v kmetijskih rastlinah je mogoče preprečiti tako, da se končnemu uporabniku na etiketi zagotovijo pravilne informacije. Posledično bi bilo treba Uredbo (EU) 2019/1009 spremeniti, da se proizvajalcu naloži obveznost obveščanja končnega uporabnika, kadar koli sredstvo za gnojenje EU vsebuje sestavni material, ki, če se da na trg kot živilo ali krma, presega mejne vrednosti ali ravni, določene v Uredbi (ES) št. 470/2009 ali Uredbi (ES) št. 396/2005 v skladu z Uredbo (EGS) št. 315/93 ali v Direktivi 2002/32/ES. Poleg tega bi bilo treba za zagotovitev visoke ravni varovanja zdravja ljudi, zdravja živali in okolja v zvezi s krmnimi dodatki dodati Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1831/2003 (6). Tako bo končni uporabnik zmožen sprejeti vse potrebne ukrepe za zagotovitev skladnosti kmetijskih rastlin s pravili o živilih in krmi.

(6)

Drugič, potrebni so dodatni ukrepi glede nekaterih farmakološko aktivnih snovi, ki so že zajete z Uredbo (ES) št. 470/2009. Pristop bi moral biti drugačen, odvisno od tega, ali gre za dovoljeno snov, ki je navedena v razpredelnici 1 v Prilogi k Uredbi Komisije (EU) št. 37/2010 (7) in za katero je bila morda določena mejna vrednost ostankov, oziroma ali gre za nedovoljeno snov z referenčno vrednostjo za ukrepe iz Uredbe Komisije (EU) 2019/1871 (8). Ostanki dovoljene snovi so lahko prisotni v sredstvu za gnojenje EU le, če je zadevna snov navedena v razpredelnici 1 Priloge k Uredbi (EU) št. 37/2010. Vendar nedovoljena farmakološko aktivna snov, ki je bolj nevarna za zdravje potrošnika, če je v živilih, prav tako ne sme biti prisotna nad referenčno vrednostjo za ukrepe v sredstvu za gnojenje EU.

(7)

Sredstvo za gnojenje EU lahko vsebuje tudi aktivne snovi v smislu Uredbe (ES) št. 1107/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (9). Ker Uredba (EU) 2019/1009 ne zajema fitofarmacevtskih sredstev, bi moralo biti v besedilu navedene uredbe jasno navedeno, da sredstvo za gnojenje EU, ki vsebuje aktivno snov, ne sme imeti fitofarmacevtske funkcije v smislu Uredbe (ES) št. 1107/2009. To pojasnilo je potrebno za zagotovitev skladnosti z Uredbo (ES) št. 1107/2009, ki bo gospodarskim subjektom in nacionalnim organom olajšala izvajanje harmonizacijskih pravil in tako olajšala tudi dostop do notranjega trga na podlagi Uredbe (EU) 2019/1009.

(8)

Uredba (EU) 2019/1009 vsebuje izčrpen seznam tipologij za enostavno anorgansko gnojilo z mikrohranili ter njihove pripadajoče opise in minimalne koncentracije mikrohranil. Pri gnojilih z mikrohranili v obliki soli je 10 masnih odstotkov gnojila sestavljenih iz vodotopnega mikrohranila. Vendar pa obstajajo gnojila na osnovi karbonatnih ali fosfatnih soli, ki vsebujejo mikrohranila, ki niso vodotopna. To ne vpliva na njihovo delovanje kot gnojil ali vnos hranil v kmetijske rastline. Takšnim gnojilom z mikrohranili v obliki soli bi bilo zato treba omogočiti dostop do notranjega trga z odstranitvijo pogoja glede vodotopnosti. Pri kelatih UVCB (10) so navedeni samo železovi kelati. Vendar so lahko tudi druga mikrohranila kelati UVCB in se lahko počasi sproščajo v rastline. Gnojila s počasnim sproščanjem so koristna pri preprečevanju onesnaževanja s hranili v tleh, tako da počasi sproščajo mikrohranila in s tem povečujejo možnosti, da jih bodo rastline absorbirale. Zato je primerno take nišne proizvode vključiti na področje harmonizacijskih pravil in spodbujati njihov prosti pretok na notranjem trgu.

(9)

Uredba (EU) 2019/1009 določa mejne vrednosti za onesnaževala, vključno z nikljem, v rastnem mediju, ki je sredstvo za gnojenje EU, ki ni zemlja na kraju samem in katerega funkcija je, da v njem rastejo rastline ali gobe. Uredba (EU) 2019/1009 določa harmonizacijska pravila za to vrsto sredstva za gnojenje. Na trgu že obstajajo številne vrste rastnih medijev, ki temeljijo na nacionalnih pravilih in imajo zelo raznolike značilnosti ter bi lahko bili kandidati, da postanejo sredstva za gnojenje EU. Vendar mejna vrednost za nikelj, določena v Uredbi (EU) 2019/1009 za vse vrste rastnih medijev, ustvarja težave za nekatere rastne medije, ki vsebujejo samo sestavine mineralnega izvora. Takšni proizvodi so nišni proizvodi, ki so v skladu z načeli krožnega gospodarstva in že izpolnjujejo merila znaka EU za okolje, določena za rastne medije s Sklepom Komisije (EU) 2015/2099 (11). V navedenem sklepu obstaja razlikovanje med mineralnimi rastnimi mediji in drugimi kategorijami rastnih medijev glede metod določanja vsebnosti onesnaževal, vključno z nikljem. Zato bo za vse rastne medije, razen za mineralne rastne medije, določena skupna vsebnost onesnaževala, medtem ko bo za mineralne rastne medije določena le biološko razpoložljiva vsebnost. To razlikovanje je utemeljeno z dejstvom, da se mineralni rastni mediji praviloma proizvajajo pri visokih temperaturah, kar ustvarja močno kemijsko vez onesnaževal s strukturo mineralnih sestavin, kar omejuje obseg, v katerem so taka onesnaževala biološko razpoložljiva. Vendar Uredba (EU) 2019/1009 ne vsebuje takega razlikovanja. Glede na razpoložljive informacije mineralni rastni mediji, ki so na voljo na trgu, čeprav bi bili v skladu z mejno vrednostjo, določeno za nikelj v Uredbi (EU) 2019/1009, če se določi le biološko razpoložljiva vsebnost onesnaževala, ne morejo biti v skladu z enako mejno vrednostjo, če se določi skupna vsebnost, kot se trenutno zahteva. Zato je pomembno zagotoviti skladnost med zahtevami za označevanje teh proizvodov z oznako CE na podlagi Uredbe (EU) 2019/1009 in uporabo znaka za okolje, da se prepreči neželen položaj, v katerem bi bili proizvodi, varni za okolje in torej opremljeni z znakom za okolje, zunaj področja uporabe harmonizacijskih pravil. Zato bi se morala mejna vrednost za nikelj iz Priloge I k Uredbi (EU) 2019/1009 uporabljati samo za biološko razpoložljivo vsebnost za mineralne rastne medije.

(10)

Kot zaščitni ukrep bi bilo treba navedeno pravilo uporabljati le, če je uporaba teh proizvodov omejena na poklicno vrtnarsko uporabo, zelene strehe ali zelene stene. To bi zagotovilo boljše ravnanje z uporabljenimi rastnimi mediji in višjo stopnjo njihove predelave z resničnimi možnostmi za recikliranje materialov po uporabi. Poleg tega bi moral proizvajalec tudi sodelovati z uporabnikom za zagotovitev varnega odstranjevanja proizvodov, ko niso več v uporabi. Proizvod tudi ne bi smel priti v neposreden stik s tlemi, da ne bi prispeval h kopičenju onesnaževal v njih.

(11)

Sredstva za gnojenje EU lahko vsebujejo samo sestavne materiale, ki izpolnjujejo zahteve, določene za eno od kategorij sestavnih materialov v Prilogi II k Uredbi (EU) 2019/1009. Sredstva za gnojenje, zlasti gnojila, pogosto vsebujejo tehnične dodatke na osnovi polimerov, ki so pomembni za zagotovitev njihove učinkovitosti in varne uporabe. Ti dodatki niso zajeti v nobeni od obstoječih kategorij sestavnih materialov. Vendar so gnojila, ki jih vsebujejo, zajeta s harmonizacijskimi pravili iz Uredbe (ES) št. 2003/2003 Evropskega parlamenta in Sveta (12). Taki tehnični dodatki so na primer sredstva proti strjevanju, ki preprečujejo nastanek grud, in sredstva proti prašenju, ki preprečujejo emisije prahu iz sredstva za gnojenje med njegovo uporabo. Sredstva proti strjevanju so bistvenega pomena za učinkovito uporabo hranil, saj se brez njih gnojilo ne bi enakomerno razporedilo in bi zato končni uporabnik uporabil več gnojila, da bi to doseglo vse rastline. Sredstva proti prašenju so zelo pomembna tudi za zaščito zdravja uporabnikov. Zato bi bilo treba med sestavne materiale, dovoljene v sredstvih za gnojenje na podlagi Uredbe (EU) 2019/1009, vključiti polimere, ki ne povzročajo nobenih nevarnosti za okolje. To bi zagotovilo, da imajo pomembne kategorije proizvodov z izboljšano agronomsko učinkovitostjo in varnostjo še naprej dostop do notranjega trga.

(12)

Da bi ugotovili, kateri polimeri ne povzročajo nobenih nevarnostih za okolje, je ustrezno opreti se na znanstvena mnenja Odbora za oceno tveganja (13) in Odbora za socialno-ekonomsko analizo Evropske agencije za kemikalije v skladu z Uredbo (ES) št. 1907/2006 Evropskega parlamenta in Sveta (14) o mikroplastičnih delcih, namerno dodanih vsem vrstam proizvodov za potrošniško ali profesionalno uporabo.

(13)

Z vključitvijo teh kategorij polimerov v KSM 1 (snovi in zmesi neobdelanega materiala) in KSM 11 (stranski proizvodi v smislu Direktive 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta (15)) je zagotovljeno tudi, da bodo navedeni polimeri registrirani v skladu z Uredbo (ES) št. 1907/2006 z dokumentacijo, ki vključuje poročilo o varnosti za njihovo uporabo kot sredstvo za gnojenje. To bi zagotovilo, da bi bila izvedena podrobna ocena kakršnih koli tveganj zaradi uporabe teh dodatkov v sredstvih za gnojenje in da so sredstva za gnojenje, ki jim je bil s to spremembo omogočen dostop do notranjega trga, varna za zdravje ljudi in okolje.

(14)

Gnojila z mikrohranili lahko vsebujejo kelatne reagente ali kompleksirajoče reagente, ki so snovi, namenjene povečanju dolgoročne razpoložljivosti mikrohranil za rastline.

(15)

Uredba (EU) 2019/1009 zahteva, da sredstva za gnojenje, ki vsebujejo kelatne reagente, ostanejo stabilna v standardni Hoaglandovi raztopini pri pH 7 in 8 najmanj tri dni, da se zagotovi, da se mikrohranila počasi sproščajo v rastline. Sestava kmetijskih tal in razlike v vrednostih pH lahko motijo stabilnost teh sredstev. Nov tehnični napredek omogoča oceno morebitnih motenj in določitev razpona vrednosti pH, v katerem so sredstva stabilna za kmetijske namene. Na podlagi zgoraj navedenega je sredstvo lahko stabilno pri vrednostih pH, ki nista pH 7 in 8, in še vedno izpolnjuje svoj namen zagotavljanja dolgoročne razpoložljivosti mikrohranil. Zato bi bilo treba Uredbo (EU) 2019/1009 spremeniti, da se omogoči stabilnost takih sredstev v drugem razponu vrednosti pH. Tako bi se harmonizacijska pravila uporabljala za več sredstev, ki počasi sproščajo mikrohranila v rastline in tako zmanjšujejo izpiranje hranil v tla. Kot dodaten ukrep bi bilo treba na etiketi navesti razpon vrednosti pH, v katerem so sredstva za gnojenje EU stabilna, da se končnim uporabnikom zagotovijo pravilne informacije.

(16)

Uredba (EU) 2019/1009 zahteva deklaracijo odstotka vsakega mikrohranila, kelatiranega s posameznim kelatnim reagentom, in vsakega mikrohranila, kompleksiranega s posameznim kompleksirajočim reagentom, kot je ustrezno. Proizvodi z mikrohranili lahko vsebujejo mešanico kelatnih reagentov ali kompleksirajočih reagentov ali oboje. V takih primerih se z razpoložljivimi analiznimi metodami ne more določiti natančen odstotek vsakega mikrohranila, kelatiranega ali kompleksiranega s posameznim reagentom. Uredbo (EU) 2019/1009 bi bilo zato treba spremeniti, da se proizvajalcu omogoči izpolnjevanje teh zahtev za označevanje in se mu tako olajša dostop do notranjega trga.

(17)

V nekaterih sredstvih za gnojenje, na primer rastnih medijih, je kot glavna sestavina uporabljena šota. Spodbujanje uporabe drugih možnosti namesto šote je pomembno v boju proti podnebnim spremembam, zlasti za preprečevanje izgube ogljika in emisij toplogrednih plinov ter ohranjanje občutljivih ekosistemov. Za delno nadomestitev šote v rastnih medijih bi se lahko uporabila rastlinska vlakna. Vendar pa je treba za nadgradnjo potenciala neobdelanih rastlinskih vlaken ta preoblikovati v vlakna z drobnejšimi delci, saj se s tem izboljšajo njihova stopnja biološke razgradljivosti, njihova interakcija s hranili in zadrževanje vode. Kondicioniranje surovih rastlinskih vlaken z različnimi fizikalnimi predobdelavami za namene vlaknjenja bi moralo biti vključeno v izčrpen seznam obdelav v KSM 2 (rastline, deli rastlin in rastlinski izvlečki). Kot zaščitni ukrep bi bilo treba metodam obdelave dodati nekatere omejitve, kot sta najvišja temperatura in prepoved dodatkov, razen vode.

(18)

KSM 3 (kompost) in KSM 5 (digestat, razen digestata svežih kmetijskih rastlin) določata izčrpen seznam vhodnih materialov, ki jih je mogoče uporabiti. Navedeni seznam vključuje pridobljene proizvode iz člena 32 Uredbe (ES) št. 1069/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (16) ter živalske stranske proizvode, ki se lahko štejejo za mrtve organizme, če je bila določena končna točka v proizvodni verigi v skladu s tretjim pododstavkom člena 5(2) navedene uredbe.

(19)

Uredba (EU) 2019/1009 prvič določa harmonizacijska pravila za kompost in digestat kot sestavna materiala sredstev za gnojenje EU. Vendar so ti materiali na trgu prisotni v skladu z nacionalnimi pravili. Trenutno se živalski stranski proizvodi, ki jih ni mogoče šteti za mrtve organizme (zlasti nepredelan gnoj), pogosto uporabljajo kot vhodni materiali za kompost in digestat. Tako se ti materiali spremenijo v sredstva za gnojenje s čisto ekonomsko in okoljsko dodano vrednostjo. Uporaba kompostiranih živalskih iztrebkov, vključno s perutninskim gnojem in kompostiranim hlevskim gnojem, pa tudi digestata, ki vsebuje živalske stranske proizvode, prebavljene skupaj s snovmi rastlinskega ali živalskega izvora, je vključena v izčrpen seznam gnojil, dodatkov za izboljšanje tal in hranil, ki so dovoljeni v ekološkemu kmetovanju, v Prilogi I k Uredbi Komisije (ES) št. 889/2008 (17). Zato je primerno omogočiti dostop do notranjega trga za sredstva za gnojenje, ki vsebujejo kompost ali digestat s takimi živalskimi stranskimi proizvodi kot vhodnimi materiali. To bi zagotovilo tudi skladnost z vhodnimi materiali, dovoljenimi v nedavno uvedenih KSM 12 (oborjene fosfatne soli in njihovi derivati), KSM 13 (materiali, pridobljeni s toplotno oksidacijo, in njihovi derivati) ter KSM 14 (materiali, pridobljeni s pirolizo in uplinjanjem).

(20)

KSM 3 in KSM 5 prav tako iz vhodnih materialov izključujeta žive ali mrtve organizme iz organske frakcije mešanih komunalnih odpadkov iz gospodinjstev. V nasprotju s tem KSM 12, KSM 13 in KSM 14 iz vhodnih materialov izključujejo žive ali mrtve organizme iz materialov iz mešanih komunalnih odpadkov in ne samo odpadkov iz gospodinjstev. Cilj teh določb je spodbujati ločeno zbiranje odpadkov v občinah, tako da se ne ponujajo možnosti za uporabo mešanih odpadkov. Utemeljitev je enaka, če odpadke ustvarjajo gospodinjstva, restavracije ali drugi subjekti v občinah. Nobenega razloga ni, da bi se prepovedala uporaba samo mešanih odpadkov iz gospodinjstev kot vhodnega materiala v kompostu in digestatu. Da bi zagotovili skladen in dosleden pristop k predelavi mešanih komunalnih odpadkov in s tem okrepili varstvo okolja, je treba določbe v KSM 3 in KSM 5 uskladiti z določbami v nedavno uvedenih KSM 12, KSM 13 in KSM 14.

(21)

Uredba (EU) 2019/1009 določa obveznost proizvajalca, da na etiketi navede vse sestavine, katerih delež v teži proizvoda znaša več kot 5 %. Vendar bi bilo treba element, za katerega velja meja 5 %, prilagoditi fizikalnim značilnostim zadevnega sredstva za gnojenje, zato bi bilo treba dovoliti deklariranje sestavin, ki predstavljajo 5 % prostornine. Zlasti pri proizvodih, pri katerih je količina navedena s prostornino, je bolje, da se navedejo sestavine, ki predstavljajo 5 % prostornine, saj relativna teža sestavin v teži proizvoda ni vedno znana. To bi olajšalo dostop takšnih proizvodov do notranjega trga. Za sredstvo za gnojenje EU v tekoči obliki je ustrezno označiti sestavine, katerih delež znaša več kot 5 % po teži suhe snovi, saj bi se v nasprotnem primeru lahko zgodilo, da bi bila kot sestavina navedena le voda. To bi zagotovilo dostop proizvodov do notranjega trga v skladu z Uredbo (EU) 2019/1009 le, če so uporabniki pravilno obveščeni o njihovih sestavinah, tako da lahko proizvode varno uporabljajo.

(22)

Na etiketi organsko-mineralnega gnojila, trdnega ali tekočega anorganskega gnojila z makrohranili in anorganskega gnojila z mikrohranili morajo biti navedena imena in kemijski simboli deklariranih mikrohranil, ki jim sledijo imena njihovih protiionov. V nekaterih primerih je deklarirana raven mikrohranil lahko naravno prisotna v sestavnih materialih sredstev za gnojenje EU. To še zlasti velja za gnojila iz materialov, pridobljenih z izkopom. Glede na njihov naravni izvor zaradi analitičnih ali tehničnih omejitev ni vedno mogoče določiti imen protiionov za ta mikrohranila . Zato bi bilo treba dovoliti deklariranje mikrohranil, ki niso namerno dodana sredstvu za gnojenje EU, četudi ustreznih protiionov ni mogoče določiti. V nasprotnem primeru anorganskih gnojil z mikrohranili iz materialov, pridobljenih z izkopom, ne bi bilo mogoče tržiti v skladu z Uredbo (EU) 2019/1009, saj proizvajalec ni bi mogel izpolniti te zahteve za označevanje. Poleg tega je navedba vsebnosti mikrohranil v organsko-mineralnih in anorganskih gnojilih z makrohranili brez ustreznih protiionov koristna tako za končnega uporabnika, ki bi lahko prilagodil načrt gnojenja ob upoštevanju tudi vsebnosti mikrohranil, kot za okolje, saj bi se lahko izognili prekomernemu gnojenju. Izključitev protiionov z etikete ne vpliva na učinkovitost ali varnost gnojila.

(23)

Proizvajalec trdnega anorganskega gnojila z makrohranili mora na etiketi navesti obliko fizične enote s sklicevanjem na eno od štirih različnih oblik, navedenih v Uredbi, in sicer prah, granule, kroglice in peleti. Vendar v nekaterih primerih uporaba samo ene od zgornjih posebnih oblik ni mogoča, saj fizična oblika proizvoda združuje dve od štirih oblik. Da bi se proizvajalcu omogočilo, da izpolni to zahtevo za označevanje, opis fizične enote ne bi smel biti omejen na samo eno mogočo obliko, temveč bi moral omogočati tudi uporabo kombinacije oblik. Opredelitve fizičnih enot bi morale zajemati vse vrste gnojil in ne bi smele omejevati dajanja na trg proizvodov, ki sicer ustrezajo zahtevam iz Uredbe (EU) 2019/1009.

(24)

Uredba (EU) 2019/1009 določa pravila v zvezi s toleranco za vsako FKS za različne vrednosti, deklarirane na etiketi. Uredba (EU) 2019/1009 določa negativne tolerance (dejanska vrednost ne sme biti nižja od deklarirane vrednosti, znižane za negativno toleranco) in pozitivne tolerance (kar pomeni, da dejanska vrednost ne sme biti višja od deklarirane vrednosti, povišane za ustrezno toleranco). To je še zlasti pomembno za deklariranje hranil, kjer mora proizvajalec, da bi preprečil nezadostno in prekomerno gnojenje, zagotoviti, da deklarirana vsebnost hranil ni niti pod niti nad deklarirano vrednostjo ob upoštevanju toleranc.

(25)

Nekatere tolerance, določene za anorganska gnojila, so glede na obstoječe tehnične zmogljivosti zelo ozke. To še zlasti velja za deklarirana hranila, kjer je lahko vsebnost hranil v primerjavi s celotnim proizvodom relativno nizka. Nizka vsebnost hranil pomeni, da je tudi odstopanje od njene deklarirane vrednosti majhno, saj je navedeno kot odstotek vsebnosti hranil. Zato bi bilo treba tolerance za nekatere zahteve za anorganska gnojila razširiti, da se zagotovi pravično ravnovesje med tehničnimi zmogljivostmi proizvajalca in potrebo po zagotavljanju pravilnih informacij končnemu uporabniku.

(26)

Poleg tega bi bilo treba razširiti tudi toleranco v absolutnem smislu za vsebnost organskega ogljika v sredstvu za izboljšanje tal. Sredstva za izboljšanje tal imajo lahko visoko vsebnost organskega ogljika, kar samo po sebi ni problematično, saj organski ogljik dejansko izboljša kakovost tal z obogatitvijo njihove vsebnosti organskih snovi. V takih primerih je dovolitev odstopanja v absolutnem smislu le za eno odstotno točko zelo omejevalno. Zato je primerno dovoliti večje odstopanje v absolutnem smislu, hkrati pa ohraniti obstoječe relativno odstopanje.

(27)

Dodati bi bilo treba tolerance za količino rastlinskega biostimulanta in mešanice sredstev za gnojenje, saj morajo biti te informacije navedene na etiketi. Pri mešanici sredstev za gnojenje bi bilo treba razlikovati med mešanico, ki vsebuje dve sredstvi za gnojenje EU in v kateri je mogoče določiti delež vsakega od njiju ter je torej mogoče izračunati povprečje že določenih toleranc za vsako sredstvo, odvisno od njunega deleža v mešanici, in ga uporabiti za celotno mešanico, ter funkcionalno mešanico, v kateri en in isti material uspešno prestane ugotavljanje skladnosti za dve sredstvi za gnojenje EU, ki spadata v dve različni FKS, in ni mogoče objektivno določiti deleža posameznega sredstva v mešanici. V zadnjem primeru bi bilo treba za celotno mešanico uporabiti strožjo toleranco za količino sestavnih FKS. Proizvajalec mora namreč dokazati skladnost z zahtevami posamezne FKS, kar vključuje navedbo količine posamezne FKS v skladu z njeno ustrezno toleranco. Ker v tem primeru vsaka FKS predstavlja 100 % mešanice, mora biti mešanica kot celota v skladu s strožjo toleranco.

(28)

V skladu z Uredbo (EU) 2019/1009 obstajajo štirje postopki ugotavljanja skladnosti, ki se uporabljajo za sredstva za gnojenje EU, z različnimi stopnjami kompleksnosti, odvisno od njihovih KSM in FKS: moduli A, A1, B + C in D1.

(29)

Modul D1 je bil prilagojen, da odraža posebne vidike sredstev za gnojenje EU, pridobljenih iz odpadkov. Proizvajalec lahko uporabi modula B + C pri ocenjevanju skladnosti inhibitorja (FKS 5) ali rastlinskega biostimulanta (FKS 6), ne glede na njune sestavne materiale. Kot nenamerni učinek besedila Priloge IV k Uredbi (EU) 2019/1009 tako nič ne more preprečiti uporabe modulov B + C, niti v primeru ocenjevanja inhibitorja ali rastlinskega biostimulanta, ki vsebuje sestavne materiale, za katere je obvezen strožji modul D1. Kadar sredstvo za gnojenje EU vsebuje sestavne materiale, pridobljene iz odpadkov, ne glede na njegovo FKS, je primerno uporabiti strog postopek ugotavljanja skladnosti. Da bi zagotovili visoko in dosledno stopnjo zaščite, bi morala biti modula B + C dovoljena za inhibitorje in rastlinske biostimulante le, če ne vsebujejo takšnih sestavnih materialov.

(30)

Kadar proizvajalec izvede postopke ugotavljanja skladnosti, mora v tehnični dokumentaciji med drugim navesti informacije o celotnem kromu, kadar ta preseže 200 mg/kg. V Uredbi (EU) 2019/1009 ni navedeno, ali se ta omejitev uporablja za suho snov ali svežo snov. Te obveznosti ni mogoče enotno izpolnjevati po Uniji, če ni jasno, kako bi bilo treba izračunati 200 mg/kg. Pri določanju mejnih vrednosti za onesnaževala, vključno s šestvalentnim kromom (Cr VI), Uredba (EU) 2019/1009 upošteva suho snov. Zato bi bilo treba zaradi doslednosti vsebnost celotnega kroma izračunati glede na suho snov.

(31)

Posvetovanja o spremembah Uredbe (EU) 2019/1009 so bila opravljena v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu o boljši pripravi zakonodaje (18) z dne 13. aprila 2016. Opravljeno je bilo posvetovanje s strokovno skupino Komisije za sredstva za gnojenje.

(32)

Ker se bodo zahteve iz prilog I, II, III in IV k Uredbi (EU) 2019/1009 uporabljale z učinkom od 16. julija 2022, je treba začetek uporabe te uredbe preložiti na isti datum –