(1)

Člen 4(1) Direktive 2014/59/EU za ugotavljanje, ali bi morale države članice institucijam v svojih jurisdikcijah odobriti poenostavljene obveznosti, od navedenih držav članic zahteva zagotovitev, da bodo pristojni organi in organi za reševanje ocenili učinek, ki bi ga lahko imel propad institucije zaradi številnih dejavnikov, določenih v navedenem členu.

(2)

Navedena ocena bi morala biti ločena od vseh drugih ocen, ki jih morajo izvesti organi za reševanje, zlasti od vsake ocene rešljivosti institucije ali skupine ali od ocene izpolnjevanja pogojev za reševanje iz Direktive 2014/59/EU in Uredbe (EU) št. 806/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (2), ter teh ocen ne bi smela vnaprej določati.

(3)

Opredelitev meril iz člena 4(1) Direktive 2014/59/EU bi morala biti praktična, učinkovita in uspešna. Učinek, ki ga ima lahko propad institucije, bi bilo zato treba oceniti najprej na podlagi kvantitativnih meril in nato na podlagi kvalitativnih meril. Na splošno bi bilo treba oceno na podlagi kvalitativnih meril izvesti le, kadar ocena na podlagi kvantitativnih meril ne privede do zaključka, da se glede na učinek, ki bi ga lahko imel propad institucije, zahtevajo popolne obveznosti namesto samo poenostavljenih obveznosti.

(4)

Da bi se zagotovila usklajena in učinkovita uporabe te uredbe, bi morali pristojni organi in organi za reševanje pri ocenjevanju kvantitativnih meril uporabiti skupni prag Unije v obliki skupnega kvantitativnega rezultata. Pristojni organi in organi za reševanje bi morali izračunati navedeni skupni kvantitativni rezultat v skladu z nizom kazalnikov, pri čemer bi morali uporabiti vrednosti iz veljavnega okvira za nadzorniško poročanje iz Izvedbene uredbe (EU) št. 680/2014 (3).

(5)

Da bi zagotovili primerno ravnovesje, kar zadeva pričakovan delež institucij v državah članicah, ki ne izpolnjujejo pogojev za poenostavljene obveznosti, in razdelitev teh institucij po državah članicah, bi bilo treba prag Unije za skupni kvantitativni rezultat za kreditne institucije načeloma določiti v višini 25 bazičnih točk. Vendar bi moralo biti pristojnim organom in organom za reševanje omogočeno, da zvišajo ali znižajo prag v višini 25 bazičnih točk in ga glede na posebnosti bančnega sektorja države članice določijo v razponu od 0 do 105 bazičnih točk. Zelo koncentriran bančni sektor lahko upravičuje višji prag, medtem ko lahko veliko število malih institucij skupaj z majhnim številom velikih institucij privede do nižjega praga. S pragom bi moralo biti doseženo pravo ravnovesje med skupno vrednostjo vseh sredstev kreditnih institucij, ki bi lahko izpolnjevale pogoje za poenostavljene obveznosti v določeni državi članici, in kreditnimi institucijami, ki na podlagi kvantitativne ocene ne bi izpolnjevale pogojev.

(6)

Kadar pristojni organi in organi za reševanje kot del nadzorniškega poročanja ne prejmejo vrednosti kazalnikov od institucij, bi morali uporabiti ustrezne približke na podlagi nacionalnih splošno sprejetih računovodskih načel (GAAP). Če bi bila opredelitev približkov preveč zapletena, bi morali imeti pristojni organi ali organi za reševanje možnost, da zadevnim kazalnikom dodelijo vrednost nič. Navedena možnost pa bi morala biti omejena na institucije, ki ne poročajo na podlagi predloge 20 v skladu s členom 5(a)(4) Izvedbene uredbe (EU) št. 680/2014, ker ne presegajo praga iz navedenega člena.

(7)

Za zagotovitev, da je pristop iz te uredbe v celoti v skladu z načelom sorazmernosti in da se odpravi kakršno koli nesorazmerno breme, bi moralo biti mogoče, da se male kreditne institucije kvantitativno ocenijo le na podlagi njihove velikosti. Pristojnim organom in organom za reševanje bi moralo biti zato omogočeno, da brez uporabe skupnega kvantitativnega rezultata zaključijo, da propad majhne kreditne institucije verjetno ne bi imel znatnega negativnega učinka na finančne trge, druge institucije ali pogoje financiranja, pod pogojem, da njihova kvalitativna ocena podpira navedeni zaključek. Za navedene male kreditne institucije bi bilo treba oceno kvalitativnih meril prav tako izvajati sorazmerno.

(8)

Da se zagotovita uspešnost in učinkovitost ocene učinka propada institucij na finančne trge, druge institucije ali pogoje financiranja, bi bilo treba opredelitev kvantitativnih in kvalitativnih meril določiti na podlagi pogojev in kategorij, ki so že določeni v Direktivi 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta (4).

(9)

Zlasti so v skladu s členom 131(2) Direktive 2013/36/EU globalne sistemsko pomembne institucije (v nadaljnjem besedilu: GSPI) opredeljene kot takšne med drugim na podlagi svoje velikosti, medsebojne povezanosti s finančnim sistemom, zapletenosti in čezmejne dejavnosti. Ker se navedena merila v veliki meri prekrivajo z merili iz člena 4(1) Direktive 2014/59/EU, bi morali imeti pristojni organi in organi za reševanje možnost, da brez opravljene kvantitativne ocene odločijo, da bi imel propad GSPI verjetno znaten negativen učinek na finančne trge, druge institucije ali pogoje financiranja.

(10)

Poleg tega so v skladu s členom 131(3) Direktive 2013/36/EU druge sistemsko pomembne institucije (v nadaljnjem besedilu: DSPI) opredeljene kot takšne med drugim na podlagi svoje velikosti, pomena za gospodarstvo Unije ali zadevne države članice, pomena svojih čezmejnih dejavnosti in medsebojne povezanosti s finančnim sistemom. Ker so navedena merila zelo podobna merilom iz člena 4(1) Direktive 2014/59/EU, bi morali imeti pristojni organi in organi za reševanje možnost, da brez opravljene kvantitativne ocene odločijo, da bi imel propad DSPI verjetno znaten negativen učinek na finančne trge, druge institucije ali pogoje financiranja.

(11)

Poleg tega člen 107(3) Direktive 2013/36/EU zahteva, da Evropski bančni organ (EBA) izda smernice o skupnih postopkih in metodologijah za proces nadzorniškega pregledovanja in ovrednotenja v skladu s členom 16 Uredbe (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (5). Pristojni organi in finančne institucije, na katere so navedene smernice naslovljene, morajo storiti vse, kar je v njihovi moči, da jih upoštevajo. Zato bi bilo treba v okviru ocene iz člena 4(1) Direktive 2014/59/EU upoštevati kategorizacijo v skladu s smernicami EBA za proces nadzorniškega pregledovanja in ovrednotenja, ki so jo pripravili pristojni organi. Pristojni organi razvrščajo institucije v štiri kategorije. Prva kategorija (kategorija 1 procesa nadzorniškega pregledovanja in ovrednotenja) zajema GSPI in DSPI ter, kjer je primerno, druge institucije, ki jih je kot takšne razvrstil pristojni organ na podlagi njihove velikosti, notranje organizacije ter narave, obsega in zapletenosti njihovih dejavnosti. V skladu s tem bi morali v primeru, če je pristojni organ ugotovil, da institucija spada v kategorijo 1 procesa nadzorniškega pregledovanja in ovrednotenja, pristojni organi in organi za reševanje imeti možnost, da brez opravljene kvantitativne ocene odločijo, da bi imel propad navedene institucije verjetno znaten negativen učinek na finančne trge, druge institucije ali pogoje financiranja.

(12)

Da se zagotovi usklajena ocena institucij, je treba določiti minimalni seznam vidikov, na podlagi katerih bi morali pristojni organi in organi za reševanje izvajati svoje kvalitativne ocene, ne da bi bilo tem organom preprečeno upoštevanje drugih relevantnih vidikov. Minimalni seznam kvalitativnih vidikov bi se moral nanašati na okoliščine, ki kažejo, da bi imel lahko propad institucije znaten negativen učinek na finančne trge, druge institucije ali pogoje financiranja.

(13)

Glede na različne vrste investicijskih podjetij, ki jih zajema Direktiva 2014/59/EU, in potrebo, da se ne prepreči sedanje delo na ravni Unije v zvezi s pregledom bonitetnih zahtev za navedena podjetja, bi bilo treba v tej uredbi določiti le kazalnike, ki bi jih pristojni organi in organi za reševanje morali upoštevati pri ocenjevanju merila velikosti. Navedeni organi bi morali določiti uteži, dodeljene navedenim kazalnikom, in določiti ustrezne pragove.

(14)

Institucija, ki spada v skupino, nad katero se izvaja konsolidiran nadzor v skladu s členoma 111 in 112 Direktive 2013/36/EU (čezmejna skupina), je močno medsebojno povezana in njene dejavnosti so veliko bolj zapletene kot dejavnosti samostojne institucije. Učinek propada institucije, ki spada v čezmejno skupino, bo torej po vsej verjetnosti znatnejši. Pristojni organi in organi za reševanje bi zato morali zaključiti, da bi imel propad institucije, ki spada v čezmejno skupino, verjetno znaten negativen učinek na finančne trge, druge institucije ali na pogoje financiranja, kadar je to ugotovljeno na podlagi katere koli ocene na ravni posameznih držav članic, v katerih je skupina prisotna. Da bi bilo to doseženo, bi morali pristojni organi in organi za reševanje usklajevati svoje ocene in si izmenjevati vse potrebne informacije znotraj strukture bančne unije ter v okviru kolegijev nadzornikov in kolegijev za reševanje.

(15)

Pristojni organi in organi za reševanje bi morali imeti možnost, da odločijo, da propad nekaterih institucij verjetno ne bi imel znatnega negativnega učinka, kot je naveden v členu 4(1) Direktive 2014/59/EU, tudi če njihov skupni kvantitativni rezultat dosega vnaprej določeni prag. Navedeno različno obravnavanje navedenih institucij bi moralo biti utemeljeno z njihovimi izjemnimi značilnostmi. Prvo takšno skupino sestavljajo spodbujevalne banke, katerih namen je pospeševati cilje javne politike enot centralne ali regionalne ravni države članice ali lokalnih organov z zagotavljanjem promocijskih kreditov na nekonkurenčni in neprofitni osnovi. Za kredite, ki jih dajejo navedene institucije, neposredno ali posredno jamči enota centralne ali regionalne ravni države ali lokalni organ. Spodbujevalne banke se torej lahko obravnavajo kot institucije, katerih propad verjetno ne bi imel znatnega negativnega učinka na finančne trge, druge institucije ali pogoje financiranja, če je ta zaključek v skladu s kvalitativno oceno, ki je bila opravljena za navedene spodbujevalne banke. Drugo skupino sestavljajo kreditne institucije, ki so bile predmet postopka prenehanja v skladu s predpisi. Ker postopek prenehanja v skladu s predpisi na splošno onemogoča novo poslovanje, se lahko kreditne institucije, ki so bile predmet takšnega postopka, prav tako obravnavajo kot institucije, katerih propad verjetno ne bi imel znatnega negativnega učinka na finančne trge, druge institucije ali pogoje financiranja, če je to v skladu s kvalitativno oceno, ki je bila opravljena za navedene kreditne institucije.

(16)

Pristojni organi in organi za reševanje iz iste države članice bi morali imeti možnost, da glede na različne namene načrtovanja sanacije in reševanja sprejmejo različne zaključke za svoje ocene, opravljene v skladu s to uredbo. Zlasti lahko sprejemajo različne odločitve, ko določajo pragove za skupni kvantitativni rezultat, uporabljajo posebno obravnavo za spodbujevalne banke in institucije, ki so predmet postopka prenehanja v skladu s predpisi, ter pridejo do različnih zaključkov o možnosti odobritve poenostavljenih obveznosti. V teh primerih bi morali pristojni organi in organi za reševanje redno ocenjevati, ali je razlika še vedno upravičena.

(17)

Ta uredba temelji na osnutkih regulativnih tehničnih standardov, ki jih je EBA predložila Komisiji.

(18)

EBA je opravila odprto javno posvetovanje o osnutkih regulativnih tehničnih standardov, na katerih temelji ta uredba, analizirala morebitne povezane stroške in koristi ter prosila za mnenje interesno skupino za bančništvo, ustanovljeno v skladu s členom 37 Uredbe (EU) št. 1093/2010 –