(1)

Ko je bila Komisija seznanjena, da bo 27. februarja 2011 začel veljati zakon, ki bo zakonski odlok št. 225 z dne 29. decembra 2010 preoblikoval v zakon, s katerim bo odobren odlog plačila obroka dajatev na mleko, ki ga morajo plačati italijanski proizvajalci mleka v okviru sheme obročnega plačevanja, odobrene v skladu z Odločbo Sveta št. 2003/530/ES z dne 16. julija 2003 o združljivosti pomoči, ki jo namerava Republika Italija dodeliti svojim proizvajalcem mleka, s skupnim trgom (1), (2), je z dopisom z dne 17. marca 2011 zaprosila italijanske organe za dodatne informacije v zvezi s tem.

(2)

Italijanski organi so Komisiji te dodatne informacije poslali z dopisom z dne 24. junija 2011, evidentiranim 29. junija 2011.

(3)

Po proučitvi informacij, ki so jih predložili italijanski organi, in ob upoštevanju dejstva, da je bil zadevni odlog plačila sprejet, ne da bi bila Komisija o tem vnaprej obveščena in ne da bi to odobrila, je Komisija s telefaksom z dne 14. oktobra 2011 italijanske organe obvestila, da je bil pod referenčno številko SA.33726 (2011/NN) odprt primer nepriglašene pomoči.

(4)

Z dopisom z dne 11. januarja 2012 je Komisija Italijo obvestila o svojem sklepu o začetku postopka iz člena 108(2) Pogodbe v zvezi z navedenim odlogom in programom obročnega plačevanja, odobrenim z Odločbo Sveta št. 2003/530/ES, kot je bila spremenjena z uvedbo odloga, ki pomeni novo pomoč (SA.33726 (11/C)]), pri čemer je italijanske organe pozvala, da v enem mesecu predložijo pripombe o začetku postopka.

(5)

Sklep Komisije o začetku postopka je bil objavljen v Uradnem listu Evropske unije (3). Komisija je pozvala zainteresirane strani, da predložijo svoje pripombe o zadevni pomoči.

(6)

Komisija je pripombe, ki so ji jih poslale zainteresirane strani, posredovala Italiji in ji omogočila, da se nanje odzove.

(7)

Z elektronskim sporočilom z dne 13. februarja 2012 je Stalno predstavništvo Italije pri Evropski uniji poslalo Komisiji dopis italijanskih organov, v katerem prosijo za dvomesečno podaljšanje roka za predložitev pripomb o začetku postopka. To podaljšanje roka je bilo odobreno s sporočilom, poslanim po telefaksu, z dne 21. februarja 2012.

(8)

Z elektronskima sporočiloma z dne 26. aprila 2012 in z dne 27. aprila 2012 je stalno predstavništvo Italije pri Evropski uniji poslalo Komisiji odgovor italijanskih organov v zvezi z začetkom postopka v skladu s členom 108(2) Pogodbe.

(9)

Italijanski organi niso predložili pripomb na pripombe zainteresiranih strani.

(10)

V členu 1 Odločbe 2003/530/ES je navedeno:

„Pomoč, ki jo namerava Republika Italija dodeliti proizvajalcem mleka in v okviru katere Skupnost sama izplača njihov dolgovani znesek dodatne dajatve na mleko in mlečne proizvode za obdobje od 1995/1996 do 2001/2002, tem proizvajalcem pa omogoči, da dolg v obliki odloženega plačila odplačajo v več letih brez obresti, izjemoma velja za združljivo s skupnim trgom pod pogojem, da:

(11)

Zakon št. 10/2011 v člen 1 zakonskega odloka št. 225 z dne 29. decembra 2010 uvaja odstavek 12 duodecies, ki določa odlog plačila obroka dajatev na mleko z zapadlostjo 31. decembra 2010 na 30. junij 2011. Stroški tega odloga so se krili s skupnimi proračunskimi sredstvi v znesku 5 milijonov EUR, ki zajemajo več namenov.

(12)

V dopisu z dne 24. junija 2011 so italijanski organi pojasnili, da se bo ekvivalent subvencije za ta ukrep prištel k pomoči de minimis za Italijo v skladu z Uredba Komisije (ES) št. 1535/2007 z dne 20. decembra 2007 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES (4) pri pomočeh de minimis v sektorju kmetijske proizvodnje (5).

(13)

Komisija se je odločila za začetek postopkov iz člena 108(2) Pogodbe iz naslednjih razlogov:

(14)

Italijanski organi so v dopisu, poslanem po elektronski pošti dne 26. aprila 2012, prvič poročali o uporabi sistema obročnega plačevanja dajatev na mleko, odobrenega v skladu z Odločbo 2003/530/ES, pri čemer so pojasnili, da je v okviru sheme 11 271 upravičencev. Od teh jih je 9 965 (tj. 88,41 % vseh) pravočasno plačalo obroke dajatev na mleko z zapadlostjo 31. decembra 2010. 1 291 jih je plačilo izvedlo do odloženega roka, medtem ko jih je bilo 15 izključenih iz programa, ker niso izvedli nobenih plačil.

(15)

Italijanski organi so nadalje pojasnili, da so se pri izračunu ekvivalenta subvencije za pomoč, ki so jo prejeli upravičenci do odloga, upoštevale obresti za obdobje med 1. januarjem 2011 in datumom dejanskega plačila obrokov, ki so bili predmet odloga, na podlagi trimesečne obrestne mere Euribor od 1. oktobra 2010, povečane za 100 baznih točk (1,942 %). Na podlagi rezultatov tega izračuna se je ekvivalent subvencije gibal med 0,08 EUR in 694,19 EUR, 1 187 od 1 291 upravičencev do odloga pa je prejelo pomoč, manjšo od 100,00 EUR. Po navedbah organov ti podatki kažejo, da odlog plačila v skladu z zakonom št. 10/2011 ni ogrozil nemotenega delovanja programa obročnega plačevanja, ki je še vedno v skladu z določbami Odločbe 2003/530/ES, kar dokazuje dejstvo, da je odlog izkoristilo le 11,45 % proizvajalcev, vključenih v zadevni program.

(16)

Na podlagi navedenega italijanski organi potrjujejo, kot je navedeno v dopisu z dne 24. junija 2011 (glej odstavek 13 zgoraj), da odlog, odobren za plačilo dajatev, pomeni pomoč de minimis. Opozarjajo tudi na ugotovitev, da je bila individualna zgornja meja iz člena 3(2) Uredbe (ES) št. 1535/2007 v celoti upoštevana, kot tudi zgornja meja 320 505 000 EUR v obdobju treh proračunskih let, določena za Italijo v okviru iste Uredbe, in da je ekvivalent subvencije za odlog plačila skupaj znašal 50 877,41 EUR. Nazadnje so sporočili, da preverjajo, ali se zadevne zgornje meje spoštujejo, ob upoštevanju drugih shem pomoči de minimis, odobrenih v letih 2009, 2010 in 2011.

(17)

V zvezi s stališčem Komisije, da je treba pomoč, ki je bila odobrena v skladu z Odločbo 2003/530/ES, glede na njeno naravo in izjemen značaj šteti za eno največjo dovoljeno pomoč, ki je ni mogoče kumulirati z nobeno drugo obliko ukrepa, so italijanski organi kot prvo poudarili, da so bile v okviru zadevne odločbe priznane izjemne okoliščine, na podlagi katerih je Svet obravnaval pomoč kot združljivo s členom 107 Pogodbe, če so izpolnjeni nekateri pogoji. Poudarili so tudi dejstvo, da so opravljena preverjanja pokazala, da je program obročnega plačevanja v skladu z določbami Odločbe 2003/530/ES, saj so vsi proizvajalci plačali sedmi obrok, razen 15 proizvajalcev, ki so že bili izključeni iz sheme. Po njihovem mnenju izjemne okoliščine, na podlagi katerih je bila sprejeta Odločba 2003/530/ES, prejemnikom pomoči, ki jo je odobril Svet, same po sebi ne preprečujejo dostopa do drugih ugodnosti. Pogodba se nanaša le na zgoraj navedene izjemne okoliščine, pri čemer na noben način ne omejuje narave odobrene pomoči ali podrobnih pravil za izvajanje pomoči; odstopanje od člena 107 in uredb iz člena 109 Pogodbe je bilo preprosto uvedeno s soglasnim sprejetjem odločbe Sveta. V tem specifičnem primeru je izjemen značaj, na podlagi katerega je bila sprejeta Odločba 2003/530/ES, v celoti izražen v načinu, na katerega je bila zadevna odločba sprejeta, tj. soglasno, in zadeva okoliščine, v katerih je bolj kot sama pomoč potrebno sprejetje pomoči.

(18)

Italijanski organi so tudi navedli, da odlog plačila pomeni pomoč de minimis in ga je zato treba glede na nizko stopnjo uporabe odloga s strani proizvajalcev, majhno vrednost zadevnih zneskov in nespreminjanje programa obročnega plačevanja, katerega struktura je tako v zvezi s skupnim številom obrokov kot tudi datumom izteka veljavnosti ostala enaka, obravnavati kot ločen ukrep.

(19)

Nazadnje so italijanski organi ponovno navedli, da morajo v skladu z italijansko ministrsko odredbo z dne 30. julija 2003 o izvajanju Odločbe Sveta udeleženci v programu obročnega plačevanja opustiti kakršen koli pravni ukrep v zvezi s plačilom zapadlih dajatev in da je treba dolžnike, ki ne izvedejo plačil, izključiti iz programa. Italijanski organi trdijo, da bo ta pogoj vključeval začetek postopkov za prisilno izterjavo, zaradi česar bodo proizvajalci vložili nove pritožbe. Zato bi bilo smiselno preprečiti pravne spore za izterjavo zelo majhnih zneskov na podlagi postopkov, katerih stroški so višji od zneskov, ki jih je treba izterjati. V zvezi s tem se italijanski organi sklicujejo na člen 32(6) Uredba Sveta (ES) št. 1290/2005 z dne 21. junija 2005 o financiranju skupne kmetijske politike (7), ki navaja, da se države članice v utemeljenih primerih lahko odločijo, da ne bodo izvajale postopkov izterjave, če so že obstoječi stroški in stroški, ki bodo verjetno nastali pri izterjavi, višji od zneska, ki ga je treba izterjati. Po njihovem mnenju je treba to določbo na podoben način uporabiti v tem primeru. Podobne določbe vsebuje tudi člen 25(4) zakona št. 289/2002 (finančni zakon iz leta 2003), v skladu s katerim se znesek 12 EUR šteje za majhen znesek in ga ni treba izterjati. Med upravičenci do odloga jih je 559 prejelo pomoč, manjšo od 12 EUR.

(20)

V dopisu, poslanem po elektronski pošti dne 26. aprila 2012, so italijanski organi predložili seznam upravičencev do odloga in znesek pomoči, ki ga je vsak od njih prejel.

(21)

Komisija je 7. marca 2012 prejela pripombe tretje strani o začetku postopka.

(22)

Zainteresirana stran je želela predvsem izvedeti, zakaj je Komisija začetek postopka omejila na odlog plačila iz zakona št. 10/2011 in ga ni razširila na določbe člena 40 bis zakona št. 122/2010, ki predvideva odlog plačila obrokov v okviru dodatnega programa obročnega plačevanja, ki je bil uveden z zakonom št. 33/2009, pri čemer je Komisijo pozvala, naj v skladu s tem razširi področje uporabe postopka. V zvezi s tem je zainteresirana stran navedla, da je bila pritožba glede določb iz člena 40 bis zakona št. 122/2010 Komisiji že predložena in da je Komisija primer zaključila.

(23)

Komisija je 10. marca 2012 prejela pripombe druge zainteresirane strani o začetku postopka.

(24)

Zadevna zainteresirana stran je Komisijo opozorila na določbe člena 1(4) zakonskega odloka št. 16/2012, ki podjetjem v finančnih težavah omogoča plačevanje dolgovanih zneskov v rednih obrokih. Komisijo je pozvala k posredovanju, pri čemer je poudarila, da ti ukrepi niso združljivi z enotnim trgom.

(25)

Komisija je 14. marca 2012 prejela pripombe še ene zainteresirane strani o začetku postopka.

(26)

V teh pripombah se je zainteresirana stran sklicevala tudi na zakonski odlok št. 16/2012, pri čemer je poudarila različno obravnavanje kmetov in tudi točnost podatkov, ki jih agencija AGEA (Agenzia per le Erogazioni in Agricoltura – italijanska plačilna agencija) uporablja za izračun dodatnih dajatev.

(27)

V skladu s členom 107(1) Pogodbe „je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva z notranjim trgom, kolikor prizadene trgovino med državami članicami.“

(28)

Za zadevni ukrep, tj. pomoč, povezana z odlogom plačila (odobritev ekvivalenta brezobrestnega posojila, glej drugo alineo odstavka 13 zgoraj), pa tudi nova pomoč, ki izhaja iz kršenja Odločbe 2003/530/ES (neplačane obresti za letne obroke, ki so že poravnani, ter neplačana glavnica in obresti za preostala leta do izteka obročnega plačevanja, tj. do 31. decembra 2017) (nova pomoč, glej tretjo alineo odstavka 13), se uporablja naslednja opredelitev:

(29)

Ukrep gre v breme državi, saj izhaja iz nacionalne zakonodaje; financira se iz javnih sredstev, pri čemer se je italijanska država z odobritvijo odloga plačila letnega obroka v skladu z Odločbo 2003/530/ES in z uvedbo nove pomoči na podlagi odloga za določeno obdobje odrekla znesku, ki bi ga lahko uporabila za druge namene.

(30)

V teh razmerah imajo prednost določena podjetja, zlasti kmetijska gospodarstva, ki se ukvarjajo s proizvodnjo mleka.

(31)

Glede na položaj Italije na trgu (8) lahko te razmere vplivajo tudi na trgovino.

(32)

Prav tako lahko izkrivlja konkurenco, saj so si podjetja, ki so prejela pomoč, zagotovila prednost (odlog ne ustvarja obresti in je zato enakovreden brezobrestnemu posojilu), ki je ne bi mogla pridobiti pod običajnimi tržnimi pogoji in zaradi katere so zadevna podjetja v bolj ugodnem konkurenčnem položaju kot podjetja, ki te pomoči niso prejela (9).

(33)

Vendar je treba ob upoštevanju dodatnih informacij, ki so jih italijanski organi predložili kot odgovor na začetek postopka v skladu s členom 108(2) Pogodbe, ugotoviti, ali je mogoče zadevni ukrep šteti za pomoč de minimis v skladu z Uredbo (ES) št. 1535/2007 in ga tako izključiti iz opredelitve državne pomoči v smislu člena 107(1) Pogodbe.

(34)

V dopisu, poslanem z elektronsko pošto dne 26. aprila 2012, so italijanski organi pojasnili, da so obresti, povezane z odlogom plačil, znašale med 0,08 EUR in 694,19 EUR. Navedli so tudi, da so preverjanja pokazala, da zgornja meja, določena za Italijo v obdobju treh proračunskih let, ni bila presežena, vendar da morajo kljub temu preveriti, ali je še prisotno tveganje, da se v primeru kumulirane pomoči de minimis za proračunska leta 2009, 2010 in 2011 preseže individualna zgornja meja.

(35)

Komisija lahko zagotovo potrdi, da znesek obresti, povezanih z odlogom, sam po sebi ne presega 7 500 EUR iz člena 3(2) Uredbe (ES) št. 1535/2007. Prav tako ugotavlja, da skupni znesek pomoči, zagotovljen z odlogom, tj.50 877,41 EUR, ni presegel zgornje meje 320 505 000 EUR, ki je v skladu s prilogo k Uredbi dovoljena za Italijo. Kljub temu Komisija nima nobenih novih informacij, ki bi dokazovale, da individualna zgornja meja v znesku 7 500 EUR ni bila presežena v nobenem primeru, tudi ob upoštevanju vse pomoči de minimis, ki jo je v obdobju treh proračunskih let prejel isti upravičenec, ker od 26. aprila 2012 od italijanskih organov, ki sodelujejo pri izvajanju teh preverjanj, ni prejela nobenih informacij. Zato Komisija ne more sprejeti sklepa, da se je navedena individualna zgornja meja pomoči spoštovala v vseh primerih, zlasti ker mora upoštevati tudi novo pomoč, ki izhaja iz kršenja Odločbe 2003/530/ES. Dejansko mora v celoti proučiti zadevni ukrep (tj. pomoč, povezano z odobritvijo odloga, odobritev ekvivalenta brezobrestnega posojila in novo pomoč, ki izhaja iz kršenja Odločbe 2003/530/ES): ta odlog je koristilo precejšnje število upravičencev (več kot 1 250), znesek pomoči pa vključuje tudi del zneska glavnice (tj. del, ki je enak letnim obrokom z zapadlostjo 31. decembra 2013, 2014, 2015, 2016 in 2017), povečan za obresti, ki daleč presegajo obresti, povezane z odlogom plačila, na katere se italijanski organi sklicujejo v svojih trditvah.

(36)

Člen 3(7) Uredbe (ES) št. 1535/2007 določa, da se „[p]oleg pomoči de minimis […] v zvezi z istimi upravičenimi stroški ne sme dodeliti še državna pomoč, če bi takšno seštevanje povzročilo intenzivnost pomoči, ki bi presegala intenzivnost, določeno za posebne okoliščine vsakega primera v predpisih Skupnosti“.

(37)

V zvezi s tem je Komisija z začetkom postopka iz člena 108(2) Pogodbe že nakazala, da je bil ta odlog odobren poleg pomoči, ki jo je odobril Svet in ki bi se morala šteti za največjo dovoljeno pomoč, ki se lahko odobri v tem kontekstu.

(38)

Italijanski organi tudi menijo, da je treba odlog plačila glede na nizko stopnjo uporabe odloga s strani proizvajalcev, majhno vrednost zadevnih zneskov in nespreminjanje programa obročnega plačevanja, katerega struktura je tako v zvezi s skupnim številom obrokov kot tudi datumom izteka veljavnosti ostala enaka, obravnavati kot samostojen ukrep.

(39)

Komisija se s tem ne strinja. Dejansko je jasno, da je odlog plačila neposredno povezan s povračilom, plačilom v obrokih, ki je podrobno določeno v Odločbi 2003/530/ES. V prvi alinei člena 1(1) navedene odločbe je jasno določeno, da se povračilo izvede v „letnih enako velikih obrokih“. Zato odloga ni mogoče obravnavati kot popolnoma nepovezanega s sistemom obročnega plačevanja iz Odločbe 2003/530/ES.

(40)

Italijanski organi tudi izpodbijajo trditev, da je pomoč, ki jo je odobril Svet, največji dovoljeni znesek, ki se lahko dodeli proizvajalcem mleka. Menijo, da so bile v okviru zadevne odločbe priznane izjemne okoliščine, na podlagi tega pa je bil odobren program obročnega odplačevanja, vendar ta izjemen značaj sam po sebi ne utemeljuje, da upravičenci ne morejo prejeti nobene druge pomoči, ker se Pogodba nanaša le na izjemne okoliščine, ne da bi omejevala naravo odobrene pomoči ali podrobnih pravil za izvajanje pomoči. V tem specifičnem primeru je izreden značaj, na podlagi katerega je bila sprejeta Odločba Sveta 2003/530/ES, v celoti izražen v načinu, na katerega je bila zadevna odločba sprejeta, tj. soglasno, in zadeva okoliščine, v katerih je bolj kot sama pomoč potrebno sprejetje pomoči.

(41)

Komisija se z italijanskimi organi ne strinja. Čeprav je v tretjem odstavku člena 108(2) Pogodbe navedeno, da „[…] lahko Svet soglasno sklene, da se državna pomoč […] šteje kot združljiva z notranjim trgom […] če takšen sklep upravičujejo izjemne okoliščine“, v uvodni izjavi 8 Odločbe 2003/530/ES pa je navedeno, da „obstajajo izjemne okoliščine, ki upravičujejo, da se pomoč šteje za združljivo s skupnim trgom“, je dejstvo to, da je v izvedbenem delu Odločbe Svet sam določil, da se pomoč „izjemoma“ šteje za združljivo z notranjim trgom in ne „ob upoštevanju izjemnih okoliščin“. Izraz „izjemoma“ jasno izraža namero Sveta, da poudari odobritev pomoči, ki ji pripisuje edinstveno naravo, ne glede na obstoj izjemnih okoliščin iz uvodne izjave 8. Čeprav lahko sklicevanje italijanskih organov na soglasnost dejansko dokazuje, da je bil postopek izjemen, to ne izpodbija edinstvene narave pomoči iz Odločbe.

(42)

Ob upoštevanju dejstva, da je bila pomoč, ki jo je odobril Svet, glede na svojo edinstveno naravo največji dovoljeni znesek v zadevnem kontekstu, tj. 100-odstotni ekvivalent pomoči, bi odlog plačila poleg odobrene pomoči pomenil samodejno uporabo določb člena 3(7) Uredbe (ES) št. 1535/2007, zaradi česar se ekvivalent subvencije odloga ne more šteti kot del področja uporabe navedene uredbe in zato pomeni državno pomoč. Njegovo združljivost z notranjim trgom je treba oceniti na podlagi pravil o konkurenci, ki so se uporabljala, ko je bil odlog odobren, enako pa velja tudi za novo pomoč, ki izhaja iz kršenja Odločbe 2003/530/ES.

(43)

Pravila o konkurenci, ki so se uporabljala, ko je bil odlog odobren, so navedena v Smernicah Skupnosti o državni pomoči v kmetijskem in gozdarskem sektorju 2007–2013.

(44)

Stališče italijanskih organov, ki so ga izrazili v dopisu, poslanem po elektronski pošti dne 26. aprila 2012, je temeljilo na trditvi, da je treba odlog plačila obravnavati kot del sheme de minimis. Zato organi niso predložili nobene razlage o združljivosti odloga plačila z notranjim trgom ali združljivosti nove pomoči, ki ni zajeta v okvir Odločbe 2003/530/ES, ob upoštevanju pravil iz zgoraj navedenih smernic.

(45)

Tako Komisija nima nobenih novih informacij, ki bi odpravile dvome, ki jih je imela ob uvedbi postopka iz člena 108(2) Pogodbe. Pomoč, povezana z odlogom plačil, in s tem nova pomoč, ki izhaja iz kršenja Odločbe 2003/530/ES, torej pomenita enostransko pomoč, katere edini namen je izboljšati finančni položaj proizvajalcev, ne da bi prispevala k razvoju sektorja. Pomeni torej operativno pomoč, ki ni združljiva z notranjim trgom v smislu točke 15 zgoraj navedenih smernic.

(46)

V skladu s Pogodbo in sodno prakso Sodišča je Komisija v primeru ugotovitve, da pomoč ni združljiva z notranjim trgom, pooblaščena za odločitev, ali mora zadevna država odpraviti ali spremeniti pomoč (10). Prav tako je glede na sodno prakso Sodišča namen obveznosti države, v skladu s katero mora odpraviti pomoč, ki je po mnenju Komisije nezdružljiva z notranjim trgom, ponovno vzpostaviti predhodne razmere. V zvezi s tem je Sodišče razglasilo, da je bil ta cilj dosežen, ko je prejemnik pomoči povrnil zneske, ki so mu bili dodeljeni, ter s tem izgubil pridobljeno prednost pred konkurenti na trgu in ponovno vzpostavil razmere, kakršne so bile pred plačilom pomoči (11).

(47)

V skladu s to sodno prakso je v členu 14 Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES (12) navedeno, da „[č]e se v primerih nezakonite pomoči sprejmejo negativne odločbe, Komisija odloči, da mora zadevna država članica sprejeti vse potrebne ukrepe, da upravičenec vrne pomoč“ (v obravnavanem primeru so to vsi upravičenci, ki so izkoristili odlog plačila).

(48)

Zato se od Italije zahteva, da sprejme vse potrebne ukrepe za izterjavo nezdružljive pomoči od upravičencev. V skladu z odstavkom 42 Obvestila Komisije „Za učinkovito izvajanje odločb Komisije, ki od držav članic zahtevajo dosego vračila nezakonite in nezdružljive državne pomoči“ (13), ima Italija od začetka veljavnosti te odločbe štiri mesece časa, da izvede navedene določbe. Plačajo se tudi obresti za izterjane zneske, ki se izračunajo na podlagi Uredbe Komisije (ES) št. 794/2004 z dne 21. aprila 2004 o izvajanju Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES (14).

(49)

Odločbo je treba nemudoma izvesti, zlasti izterjavo vse odobrene nezdružljive individualne pomoči.

(50)

Glede na zelo specifičen kontekst, v katerem je bila pomoč odobrena (pomoč je bila dodana programu, ki tvori paket, ki ga je odobril Svet), in posledice pomoči (kršenje Odločbe 2003/530/ES s strani tistih, ki so izkoristili odlog plačila, medtem ko je bila pomoč v okviru Odločbe že izjemoma odobrena) je treba od tistih, ki so izkoristili odlog plačila, izterjati:

(51)

Pomembnost, ki jo italijanski organi pripisujejo majhni vrednosti zneskov, ki jih je treba izterjati, in tveganju, da bodo proizvajalci pri nacionalnih sodiščih vložili nove pritožbe, ne spremeni dejstva, da je treba državno pomoč, ki ne izpolnjuje potrebnih pogojev za uporabo odstopanj iz člena 107 Pogodbe in je zato nezdružljiva z notranjim trgom, izterjati od upravičencev, da bi se ponovno vzpostavil konkurenčni položaj, kakršen je bil pred odobritvijo pomoči. Sodna praksa Sodišča dejansko kaže, da je odstranitev nezakonite pomoči, ki je bila razglašena za nezdružljivo z enotnim trgom, logičen rezultat takšne nezakonitosti, saj je edini namen izterjave ponovna vzpostavitev predhodnega položaja (15). Cilj ponovne vzpostavitve predhodnega položaja je dosežen, ko upravičenec vrne nezakonito pomoč, nezdružljivo z notranjim trgom, in ko upravičenec s tem izgubi pridobljeno prednost pred konkurenti na trgu. V takšnih primerih je tako ponovno vzpostavljen položaj, kakršen je bil pred odobritvijo pomoči (16).

(52)

V zvezi z majhno vrednostjo zneskov, ki jih je treba izterjati, se zdi, da italijanski organi omejujejo obseg izterjave le na obresti, ki jih je treba dodati letnemu plačilu za leto, ki je predmet odloga. Vendar mora izterjava, ki zadeva le tiste, ki so dejansko izkoristili odlog plačila, poleg vseh zapadlih obresti vključevati vso pomoč, ki je bila razglašena za nezdružljivo (glej odstavek 50 zgoraj).

(53)

Trditve, da se bodo proizvajalci morda pritožili pri nacionalnih sodiščih, ni mogoče obravnavati za pomembno, ker v skladu s sodno prakso Sodišča zgolj možnost notranjih težav, tudi če so te nepremagljive, ne upravičuje neizpolnjevanja obveznosti v skladu s pravom Unije s strani države članice (17).

(54)

Italija bi torej lahko za izterjavo individualne pomoči od upravičencev, ki so ob dodelitvi nezakonite pomoči, nezdružljive z notranjim trgom, izpolnjevali vse zahteve veljavne uredbe de minimis (Uredba (ES) št. 1535/2007), uporabila pravila de minimis, ki se uporabljajo za kmetijski sektor. V odstavku 49 Obvestila Komisije „Za učinkovito izvajanje odločb Komisije, ki od držav članic zahtevajo dosego vračila nezakonite in nezdružljive državne pomoči“ (18) je navedeno, da bo morala država članica opraviti podrobno analizo za vsako individualno pomoč, odobreno na podlagi zadevne sheme. Za določitev točnega zneska pomoči, ki ga je treba izterjati od posameznega upravičenca v okviru sheme, bo morala Italija določiti obseg pomoči, dodeljene za določen projekt, ki je ob dodelitvi izpolnjeval vse pogoje iz uredbe o skupinskih izjemah ali iz sheme pomoči, ki jo je odobrila Komisija. V takšnih primerih lahko država članica uporabi tudi vsebinska merila de minimis, ki so se uporabljala ob odobritvi nezakonite in nezdružljive pomoči, ki je predmet odločbe o vračilu v skladu s členom 2 Uredbe (ES) št. 994/98 z dne 7. maja 1998 o uporabi členov 92 in 93 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za določene vrste horizontalne državne pomoči (19). Na podlagi tega merila individualna pomoč, odobrena v okviru tega ukrepa, ne pomeni pomoči za upravičence, ki so ob odobritvi pomoči izpolnjevali pogoje iz veljavne uredbe de minimis (Uredba (ES) št. 1535/2007).

(55)

V zvezi s pripombami prve zainteresirane strani (odstavek 22) želi Komisija poudariti, da odlog plačila v skladu s členom 40 bis zakona št. 122/2010 za en obrok, plačljiv v okviru dodatnega programa obročnega plačevanja, vzpostavljenega z zakonom št. 33/2009, ni zajet v postopkih iz tega sklepa, saj ne zadeva dodatnega programa obročnega plačevanja, vzpostavljenega z Odločbo 2003/530/ES.

(56)

Komisija trenutno še proučuje pripombe ostalih dveh zainteresiranih strani o zakonskem odloku št. 16/2012 (odstavka 24 in 26). Vendar meni, da jih je treba zaradi upravne učinkovitosti proučiti ločeno, med drugim zato, ker bi združitev dveh postopkov z razširitvijo postopkov in uporaba vseh povezanih upravnih formalnosti povzročili bistvene zamude pri zaključevanju postopkov v okviru tega sklepa.

(57)

Komisija ugotavlja, da je Italija nezakonito izvedla zadevni odlog plačila, zaradi česar sta nezakoniti tudi pomoč, na katero se odlog nanaša (glej drugo alineo odstavka 13), in nova shema pomoči, ki krši Odločbo 2003/530/ES (glej tretjo alineo odstavka 13). Zato se nobena pomoč ne more šteti za združljivo z enotnim trgom, saj italijanski organi niso predložili nobenih informacij, ki bi dokazovale združljivost v skladu s pravili o konkurenci, ki se uporabljajo v kmetijskem sektorju (glej odstavke 43 do 45). (Navedli so le, da je treba odlog plačila obravnavati ločeno, tj. ne da bi se upošteval učinek na Odločbo 2003/530/ES, in da se lahko šteje za shemo de minimis). Komisija zato ni mogla odpraviti dvomov, ki jih je že izrazila z uvedbo postopka iz člena 108(2) Pogodbe.

(58)

Nezdružljivo pomoč je treba z obrestmi izterjati od zadevnih upravičencev, tj. od tistih, ki so dejansko izkoristili zadevni odlog plačila –