25.6.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

L 164/19

(1)

Morske vode pod suverenostjo in v pristojnosti držav članic Evropske unije vključujejo vode Sredozemskega, Baltiškega in Črnega morja ter severovzhodnega Atlantskega oceana, vključno z vodami, ki obdajajo Azore, Madeiro in Kanarske otoke.

(2)

Očitno je, da so obremenitve naravnih morskih virov in povpraševanje po morskih ekoloških storitvah pogosto preveliki in da bi morala Skupnost zmanjšati vpliv na morske vode ne glede na to, kje se pojavijo njihovi učinki.

(3)

Morsko okolje je dragocena dediščina, ki jo je treba varovati, ohranjati in – kjer je to mogoče – obnavljati, da bi ohranili biotsko raznovrstnost in zagotovili raznolike in dinamične ter čiste, zdrave in produktivne oceane in morja. V tem pogledu bi ta direktiva morala med drugim spodbujati vključitev okoljskih razmislekov v vse zadevne politike in zagotoviti okoljski steber prihodnje pomorske politike Evropske unije.

(4)

V skladu s Sklepom št. 1600/2002/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. julija 2002 o šestem okoljskem akcijskem programu Skupnosti (4) je bila oblikovana tematska strategija za varstvo in ohranitev morskega okolja s splošnim ciljem pospeševanja trajnostne rabe morij in ohranitve morskih ekosistemov.

(5)

Razvoj in izvajanje tematske strategije bi morala stremeti k ohranitvi morskih ekosistemov. Ta pristop bi moral vključevati zavarovana območja in obravnavati vse človekove dejavnosti, ki vplivajo na morsko okolje.

(6)

Vzpostavitev zaščitenih morskih območij, vključno z območji, ki so že določena ali še bodo določena v skladu z Direktivo Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (5) (v nadaljevanju „Direktiva o habitatih“), Direktivo Sveta 79/409/EGS z dne 2. aprila 1979 o ohranjanju prosto živečih ptic (6) (v nadaljevanju „Direktiva o pticah“) ter v skladu z mednarodnimi ali regionalnimi sporazumi, katerih podpisnice so Evropska skupnost ali države članice, je pomemben prispevek k doseganju dobrega okoljskega stanja v skladu s to direktivo.

(7)

Vzpostavitev takšnih zaščitenih območij v skladu s to direktivo bo pomemben korak k izpolnitvi obveznosti, sprejetih na svetovnem vrhu o trajnostnem razvoju in v Konvenciji o biološki raznovrstnosti, odobreni s Sklepom Sveta 93/626/EGS (7), ter bo prispevala k razvoju skladnega in reprezentativnega omrežja teh območij.

(8)

Z uporabo ekosistemskega pristopa k upravljanju človekovih dejavnosti in ob hkratnem zagotavljanju trajnostne rabe morskega blaga in storitev bi bilo treba prednost nameniti doseganju ali ohranjanju dobrega okoljskega stanja v morskem okolju Skupnosti, nadaljnjemu varstvu in ohranjanju tega okolja ter preprečevanju nadaljnjega slabšanja.

(9)

Za dosego teh ciljev je potreben pregleden in usklajen zakonodajni okvir. Ta okvir bi moral pripomoči k skladnosti različnih politik in spodbujati vključevanje okoljskih vidikov v druge politike, kot so skupna ribiška politika, skupna kmetijska politika in druge ustrezne politike Skupnosti. Zakonodajni okvir bi moral zagotoviti splošen okvir za ukrepe in omogočiti usklajenost in skladnost sprejetih ukrepov ter njihovo primerno povezanost z ukrepi v okviru ostale zakonodaje Skupnosti in z mednarodnimi sporazumi.

(10)

Raznoliki pogoji, težave in potrebe različnih morskih regij ali podregij, ki sestavljajo morsko okolje v Skupnosti, zahtevajo drugačne in posebne rešitve. Ta raznolikost bi se morala upoštevati na vseh ravneh oblikovanja morskih strategij, še zlasti pa pri pripravi, načrtovanju in izvajanju ukrepov na ravni morskih regij in podregij za dosego dobrega okoljskega stanja v morskem okolju Skupnosti.

(11)

Vsaka država članica bi morala zato za svoje morske vode oblikovati morsko strategijo, ki bi ob upoštevanju posebnih značilnosti njenih voda odražala celotno perspektivo zadevne morske regije ali podregije. Morske strategije bi morale voditi k izvajanju programov ukrepov za dosego ali ohranitev dobrega okoljskega stanja. Vendar pa od držav članic ne bi smeli zahtevati, da sprejmejo posebne korake, če ni bistvenega tveganja za morsko okolje ali če bi bili ob upoštevanju tveganja za morsko okolje stroški nesorazmerni, pod pogojem, da je vsaka odločitev o neukrepanju ustrezno utemeljena.

(12)

Obalne vode, skupaj z morskim dnom in podtaljem, so sestavni del morskega okolja in bi morale biti zajete v tej direktivi, kolikor posamezni vidiki morskega okolja niso obravnavani že v Direktivi 2000/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike (8) ali v drugi zakonodaji Skupnosti, da se zagotovi komplementarnost in v izogib nepotrebnemu prekrivanju.

(13)

Zaradi čezmejne narave morskega okolja bi morale države članice sodelovati, da bi zagotovile usklajen razvoj morskih strategij za posamezno morsko regijo ali podregijo. Ker si države članice morske regije ali podregije delijo z drugimi državami članicami in tretjimi državami, bi si morale vedno prizadevati za zagotovitev tesnega usklajevanja z vsemi zadevnimi državami članicami in tretjimi državami. Če je to izvedljivo in primerno, bi bilo treba obstoječe institucionalne strukture, vzpostavljene v morskih regijah ali podregijah, predvsem konvencije o regionalnih morjih, uporabiti za zagotovitev takšnega usklajevanja.

(14)

Države članice, ki mejijo na isto morsko regijo ali podregijo, ki jo zajema ta direktiva, bi si morale, če je stanje morja tako kritično, da je ukrepanje nujno potrebno, prizadevati za dosego soglasja o programu dela, ki vključuje zgodnejši začetek izvajanja programov ukrepov. V takih primerih bi bilo treba Komisijo pozvati, naj razmisli o zagotovitvi podpornih ukrepov državam članicam pri njihovih okrepljenih prizadevanjih za izboljšanje morskega okolja, s tem da zadevno regijo označi za pilotni projekt.

(15)

Vse države članice nimajo morskih voda, kot so opredeljene v tej direktivi, zato bi bilo treba učinek določb te direktive, ki so izključno naslovljene na države članice, ki imajo morske vode, omejiti le na te države članice.

(16)

Ker je ukrepanje na mednarodni ravni nujno potrebno, da se zagotovi sodelovanje in usklajenost, bi morala ta direktiva povečati koherenco prispevka Skupnosti in njenih držav članic na podlagi mednarodnih sporazumov.

(17)

Skupnost in njene države članice so pogodbenice Konvencije Združenih narodov o pomorskem pravu (UNCLOS), ki je bila potrjena s Sklepom Sveta 98/392/ES z dne 23. marca 1998 o sklenitvi UNCLOS in Sporazuma o izvajanju dela XI Konvencije z dne 28. julija 1994 s strani Evropske skupnosti (9). Obveznosti Skupnosti in njenih držav članic iz teh sporazumov bi bilo treba zato v celoti upoštevati v tej direktivi. Poleg določb, ki veljajo za morske vode pogodbenic, so v UNCLOS tudi splošne obveznosti za zagotovitev, da dejavnosti pod oblastjo ali nadzorom posamezne pogodbenice ne povzročajo škode onkraj svojih morskih voda, ter v izogib prenosu škode ali tveganja iz enega območja v drugo ali pretvorbe ene vrste onesnaževanja v drugo.

(18)

Ta direktiva bi morala ravno tako podpirati trdno stališče Skupnosti v okviru Konvencije o biološki raznovrstnosti, in sicer o ustavitvi zmanjševanja biotske raznovrstnosti, ohranjevanju in trajnostni rabi morske biotske raznovrstnosti in o ustanovitvi globalnega omrežja zaščitenih morskih območij do leta 2012. Poleg tega bi morala ta direktiva prispevati k doseganju ciljev sedme konference pogodbenic Konvencije o biološki raznovrstnosti, ki je sprejela dovršen program dela o morski in obalni biotski raznovrstnosti s številnimi cilji in dejavnostmi, usmerjenimi k ustavitvi zmanjšanja biotske raznovrstnosti na nacionalni, regionalni ter svetovni ravni in k varovanju zmogljivosti morskih ekosistemov za podporo zagotovitve blaga in storitev ter program dela za zaščitena območja s ciljem ustanovitve in vzdrževanja ekološko reprezentativnih sistemov morskih zaščitenih območij do leta 2012. Obveznost držav članic, da imenujejo območja Natura 2000 v skladu z Direktivo o pticah in Direktivo o habitatih, bo pomemben prispevek k temu procesu.

(19)

Ta direktiva bi morala prispevati k izpolnitvi obveznosti in pomembnih zavez v zvezi z varstvom morskega okolja pred onesnaževanjem, katerim so se Skupnost in države članice zavezale v okviru relevantnih mednarodnih sporazumov: Konvencija o varstvu morskega okolja območja Baltiškega morja, odobrena s Sklepom Sveta 94/157/ES (10), Konvencija o varstvu morskega okolja severovzhodnega Atlantika, odobrena s Sklepom Sveta 98/249/ES (11), vključno z njeno novo Prilogo V o varstvu in ohranjanju ekosistemov in biotske raznovrstnosti morskega območja in ustreznega dodatka 3, odobrena s Sklepom Sveta 2000/340/ES (12), Konvencija o varstvu morskega okolja in obalne regije Sredozemskega morja, odobrena s Sklepom Sveta 77/585/EGS (13), in njene spremembe iz leta 1995, odobrene s Sklepom Sveta 1999/802/ES (14), in njen Protokol o varstvu Sredozemskega morja pred onesnaževanjem iz virov na kopnem, odobren s Sklepom Sveta 83/101/EGS (15), ter njegove spremembe iz leta 1996, odobrene s Sklepom Sveta 1999/801/ES (16). Ta direktiva bi morala pomagati tudi pri izpolnitvi obveznosti držav članic v okviru Konvencije o varstvu Črnega morja pred onesnaževanjem, s katero so se zavezale k pomembnim obveznostim v zvezi z varstvom morskega okolja pred onesnaževanjem in katere Skupnost še ni podpisnica, ampak ima status opazovalke.

(20)

K sodelovanju v procesu, določenim v tej direktivi, bi bilo treba povabiti tretje države, ki imajo morske vode v isti morski regiji ali podregiji kot država članica, pri čemer bi na ta način pripomogle k dosegi dobrega okoljskega stanja v zadevni morski regiji ali podregiji.

(21)

Za dosego ciljev iz te direktive je bistveno, da se zagotovi vključitev ciljev ohranjanja, ukrepov upravljanja ter dejavnosti spremljanja in ocenjevanja, določenih za prostorske varovalne ukrepe, kakršni so posebna ohranitvena območja, posebna območja varstva in morska zaščitena območja.

(22)

Upoštevati bi bilo treba tudi biotsko raznovrstnost in potencial za morske raziskave v zvezi z globokomorskim okoljem.

(23)

Ker bodo programi ukrepov, ki se izvajajo v skladu z morskimi strategijami, učinkoviti le, če bodo oblikovani na podlagi temeljitega poznavanja stanja morskega okolja na določenem območju in bodo ob upoštevanju splošne perspektive zadevne morske regije ali podregije čim bolj prilagojeni potrebam zadevnih vod za vsako državo članico, bi bilo treba oblikovati določbe, s katerimi se na nacionalni ravni zagotovi pripravo ustreznega okvira, vključno z raziskavami morja in postopki spremljanja stanja, za utemeljeno oblikovanje politik. Na ravni Skupnosti bi morala biti podpora s tem povezanim raziskavam nenehno sestavni del raziskovalne in razvojne politike. Pomemben korak v tej smeri je upoštevanje morskih vprašanj v Sedmem okvirnem programu za raziskave in razvoj.

(24)

Kot prvi korak pri pripravi programov ukrepov bi morale države članice, ki mejijo na morsko regijo ali podregijo, analizirati lastnosti ali značilnosti svojih morskih voda ter obremenitve teh voda in vplive nanje, da bi določile bistvene obremenitve voda in vplive nanje, in opraviti ekonomsko in socialno analizo njihove uporabe in stroškov degradacije morskega okolja. Kot podlago za analize lahko uporabijo ocene, ki so bile že opravljene v okviru konvencij o regionalnih morjih.

(25)

Na podlagi teh analiz bi morale nato države članice za svoje morske vode določiti niz značilnosti za dobro okoljsko stanje. V ta namen bi bilo treba sprejeti določbe za oblikovanje meril in metodoloških standardov, da bi zagotovili doslednost in bi lahko primerjali, v kolikšni meri je bilo v različnih morskih regijah ali podregijah doseženo dobro okoljsko stanje. Merila in standarde bi bilo treba oblikovati v sodelovanju z vsemi zainteresiranimi stranmi.

(26)

Naslednji korak k doseganju dobrega okoljskega stanja bi morala biti določitev okoljskih ciljnih vrednosti in programov spremljanja za stalno presojo, ki omogočajo redno ocenjevanje stanja zadevnih morskih voda.

(27)

Države članice bi morale nato oblikovati in izvajati programe ukrepov, ki so oblikovani za doseganje ali ohranjanje dobrega okoljskega stanja v zadevnih vodah, obenem pa so prilagojeni obstoječim zahtevam Skupnosti in mednarodnim zahtevam ter potrebam zadevne morske regije ali podregije. Ti ukrepi bi morali biti zasnovani na podlagi načela previdnosti in načela, da je treba delovati preventivno, da je treba okoljsko škodo prednostno odpravljati pri viru in da mora plačati povzročitelj obremenitve.

(28)

Primerno je, da države članice zgoraj navedene korake izvajajo s posebnim poudarkom. Da bi zagotovili skladnost ukrepov Skupnosti kot celote in v zvezi z zavezami na svetovni ravni, je bistveno, da države članice Komisiji sporočijo sprejete korake, da lahko Komisija presodi o skladnosti ukrepanja v zadevni morski regiji ali podregiji ter po potrebi zagotovi smernice pri možnih potrebnih spremembah.

(29)

Države članice bi morale sprejeti potrebne ukrepe za dosego ali ohranitev dobrega okoljskega stanja v morskem okolju. Treba pa bi bilo priznati, da do leta 2020 morda ne bo možno doseči ali ohraniti dobrega okoljskega stanja v vseh vidikih in v vseh morskih vodah. Zato in zaradi pravičnosti ter izvedljivosti je primerno sprejeti določbe za primere, v katerih država članica ne bi mogla popolnoma doseči zastavljenih okoljskih ciljnih vrednosti oziroma doseči ali ohraniti dobrega okoljskega stanja.

(30)

V zvezi s tem bi bilo treba sprejeti določbe za dva posebna primera. Prvi posebni primer zadeva položaj, v katerem država članica ne more izpolniti svojih okoljskih ciljnih vrednosti, in sicer zaradi ukrepanja ali neukrepanja, za katero zadevna država članica ni odgovorna, zaradi naravnih vzrokov ali višje sile ali zaradi ukrepov, ki jih je ta država članica sprejela sama zaradi višjega javnega interesa, ki je prevladal nad negativnimi vplivi na okolje, ali zato, ker naravni pogoji ne omogočajo pravočasnega izboljšanja stanja morskih voda. Zadevna država članica bi morala utemeljiti, zakaj je po njenem mnenju do takšnega primera prišlo in določiti zadevno območje, nato pa sprejeti ustrezne ad-hoc ukrepe z namenom nadaljevati prizadevanja za dosego okoljskih ciljnih vrednosti, preprečevati nadaljnje poslabšanje stanja prizadetih morskih voda in ublažiti škodljive vplive v zadevni morski regiji ali podregiji.

(31)

Drugi posebni primer je položaj, kadar država članica odkrije zadevo, ki vpliva na okoljsko stanje njenih morskih voda, mogoče celo celotne zadevne morske regije ali podregije, vendar je ni mogoče rešiti z ukrepi, sprejetimi na nacionalni ravni ali povezanimi z drugo politiko Skupnosti ali mednarodnim sporazumom. V takšnem primeru bi bilo treba zagotoviti, da se Komisija v okviru uradnega obvestila o programih ukrepov o tem ustrezno obvesti, če pa je potrebno ukrepanje Skupnosti, pa bi bilo treba Komisiji in Svetu pripraviti ustrezna priporočila.

(32)

Vseeno bi bilo treba prožnost, uvedeno za posebne primere, nadzorovati na ravni Skupnosti. V zvezi s prvim posebnim primerom je zato primerno, da se ustrezno upošteva učinkovitost vseh sprejetih ad-hoc ukrepov. Kadar se država članica sklicuje na ukrepe, sprejete zaradi prevladujočih razlogov javnega interesa, bi morala Komisija oceniti, ali katera od sprememb morskega okolja posledično na dolgi rok izključuje ali ogroža doseganje dobrega okoljskega stanja v zadevni morski regiji ali podregiji ali v morskih vodah drugih držav članic. Komisija bi morala zagotoviti smernice pri možnih potrebnih spremembah, če meni, da predvideni ukrepi niso zadostni ali primerni za zagotovitev skladnosti ukrepanja v zadevni morski regiji ali podregiji.

(33)

V zvezi z drugim posebnim primerom bi morala Komisija preučiti zadevo in odgovoriti v roku šestih mesecev. Po potrebi bi morala Komisija priporočila zadevne države članice upoštevati, ko zadevne predloge predstavi Evropskemu parlamentu in Svetu.

(34)

Ob upoštevanju dinamične narave morskih ekosistemov ter njihove naravne spremenljivosti in ob upoštevanju, da se lahko obremenitve le-teh in vplivi nanje razlikujejo z razvijanjem različnih vzorcev človekovih dejavnosti in zaradi vpliva podnebnih sprememb, je bistveno priznati, da bo mogoče treba opredelitev dobrega okoljskega stanja sčasoma prilagoditi. V skladu s tem je primerno, da so programi ukrepov za zaščito in upravljanje morskega okolja prožni in prilagodljivi ter upoštevajo znanstveni in tehnološki razvoj. Potrebno bi bilo sprejeti določbe za redno posodabljanje morskih strategij.

(35)

Treba bi bilo tudi sprejeti določbo za objavljanje programov ukrepov in za njihovo posodobitev ter za predstavitev vmesnih poročil Komisiji, ki opisujejo napredek pri izvajanju teh programov.

(36)

Za zagotovitev dejavne vključenosti širše javnosti pri oblikovanju, izvajanju in posodabljanju morskih strategij bi bilo treba v skladu z zakonodajo Skupnosti o dostopu javnosti do informacij o okolju, predvideti ustrezne določbe o ustreznih javnih informacijah o različnih elementih morskih strategij ali njihovih ustreznih posodobitvah, na zahtevo pa tudi ustrezne informacije, ki se uporabijo za razvoj morskih strategij.

(37)

Komisija mora prvo ocenjevalno poročilo o izvajanju te direktive predložiti v dveh letih po prejemu vseh programov ukrepov, v vsakem primeru pa najpozneje do leta 2019. Nadaljnja poročila Komisije bi se morala nato objavljati vsakih šest let.

(38)

Predvideti bi bilo treba določbe za sprejetje metodoloških standardov za presojo stanja morskega okolja, za spremljanje, določitev okoljskih ciljnih vrednosti in sprejetje tehničnih formatov za prenos in obdelavo podatkov v skladu z Direktivo 2007/2/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. marca 2007 o vzpostavitvi infrastrukture za prostorske informacije v Evropski skupnosti (INSPIRE) (17).

(39)

Ukrepi, ki urejajo upravljanje ribištva, se lahko sprejmejo v okviru skupne ribiške politike, kot je določeno v Uredbi Sveta (ES) št. 2371/2002 z dne 20. decembra 2002 o ohranjevanju in trajnostnem izkoriščanju ribolovnih virov v okviru skupne ribiške politike (18), ki temelji na znanstvenem mnenju, za podporo doseganju ciljev iz te direktive, vključno s popolno prepovedjo ribolova na nekaterih območjih, da se omogoči ohranjanje ali ponovna vzpostavitev celovitosti, strukture in delovanja ekosistemov ter, kjer je to potrebno, za varovanje drstišč, območij odraščanja in hranjenja. Izpuste in emisije, ki so posledica uporabe radioaktivnega materiala, urejata člena 30 in 31 Pogodbe Euratom, zato jih ta direktiva ne bi smela obravnavati.

(40)

Skupna ribiška politika bi morala tudi v prihodnji reformi upoštevati vplive ribolova na okolje in cilje te direktive.

(41)

Če države članice menijo, da je ukrepanje na zgoraj omenjenih področjih ali drugih področjih, povezanih z drugo politiko Skupnosti ali mednarodnim sporazumom, zaželeno, bi morale pripraviti ustrezna priporočila o ukrepanju Skupnosti.

(42)

Resna okoljska vprašanja, zlasti kot posledica podnebnih sprememb, v zvezi z arktičnimi vodami kot morskim območjem posebnega pomena za Skupnost je treba obravnavati v okviru institucij Skupnosti in lahko zahtevajo ukrepe za varstvo okolja v Arktiki.

(43)

Ker ciljev te direktive, in sicer varstvo in ohranjanje morskega okolja, preprečevanje njegovega slabšanja in, kadar je to izvedljivo, obnovo tega okolja na območjih, ki so jih prizadeli škodljivi učinki, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker te cilje zaradi obsega in učinkov te direktive lažje doseže Skupnost, Skupnost lahko sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za doseganje navedenih ciljev.

(44)

Podlaga za programe ukrepov in nadaljnjih ukrepov držav članic bi moral biti ekosistemski pristop k upravljanju človekovih dejavnosti ter načelo iz člena 174 Pogodbe, zlasti previdnostno načelo.

(45)

Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki jih priznava Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (19), zlasti člen 37 Listine, ki spodbuja vključevanje visoke ravni varstva okolja v politike Unije in izboljšanje kakovosti okolja v skladu z načelom trajnostnega razvoja.

(46)

Ukrepe, potrebne za izvajanje te direktive, bi bilo treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (20).

(47)

Komisiji bi bilo treba zlasti podeliti pooblastila za prilagoditev prilog III, IV in V te direktive znanstvenemu in tehničnemu napredku. Ker so to ukrepi splošnega obsega in so namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te direktive, jih je treba sprejeti v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 5a Sklepa 1999/468/ES.

(48)

Komisiji bi bilo treba tudi podeliti pooblastila za opredelitev meril in metodoloških standardov za uporabo s strani držav članic ter za sprejetje specifikacij in standardiziranih metod za spremljanje in presojo. Ker so ti ukrepi splošnega obsega in so namenjeni njenemu dopolnjevanju z novimi nebistvenimi določbami, jih je treba sprejeti v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 5a Sklepa 1999/468/ES –

(a)

zagotavljajo varstvo in ohranjanje morskega okolja, preprečijo njegovo propadanje ali, če je mogoče, obnovijo morske ekosisteme na območjih, ki so jih prizadeli škodljivi učinki;

(b)

preprečujejo in zmanjšujejo vnose v morsko okolje za postopno odpravljanje onesnaževanja, kakor je opredeljeno v členu 3(8), ter tako zagotavljajo, da ni večjih posledic za morsko biotsko raznovrstnost, morske ekosisteme, človekovo zdravje ali zakonito uporabo morja ter da ti niso pretirano ogroženi.

1.

„morske vode“ pomeni:

2.

„morska regija“ pomeni morsko regijo, opredeljeno v členu 4. Morske regije in njene podregije so opredeljene za namene lažjega izvajanja te direktive in so določene na podlagi hidroloških, oceanografskih in biogeografskih značilnosti;

3.

„morska strategija“ pomeni strategijo, ki jo je treba razviti in izvajati v zvezi z vsako zadevno morsko regijo ali podregijo, kakor določa člen 5;

4.

„okoljsko stanje“ pomeni celotno stanje okolja v morskih vodah, ob upoštevanju strukture, delovanja in procesov sestavnih morskih ekosistemov, skupaj z naravnimi fiziografskimi, geografskimi biološkimi, geološkimi in podnebnimi dejavniki ter fizičnimi, akustičnimi in kemičnimi razmerami, vključno s tistimi, ki so posledica človekovih dejavnosti znotraj ali zunaj zadevnega območja;

5.

„dobro okoljsko stanje“ pomeni okoljsko stanje morskih voda, če te predstavljajo ekološko raznolike in dinamične oceane ter morja, ki so čista, zdrava in produktivna v okviru svojih naravnih pogojev, in če je uporaba morskega okolja na trajnostni ravni, tako da se ohrani možnost uporabe in dejavnosti za sedanje in prihodnje generacije, tj.:

Dobro okoljsko stanje se določi na ravni morske regije ali podregije iz člena 4 na podlagi kakovostnih deskriptorjev iz Priloge I. Na podlagi ekosistemskega pristopa se uporablja prilagodljivo upravljanje s ciljem doseganja dobrega okoljskega stanja;

6.

„merila“ pomeni posebne tehnične značilnosti, ki so tesno povezane s kakovostnimi deskriptorji;

7.

„okoljska ciljna vrednost“ pomeni kakovostno ali količinsko izjavo o želenem stanju različnih elementov morskih voda, obremenitev morskih voda in vplivov nanje v zvezi z vsako morsko regijo ali podregijo. Okoljske ciljne vrednosti so oblikovane v skladu s členom 10;

8.

„onesnaževanje“ pomeni neposredno ali posredno vnašanje snovi ali energije v morsko okolje, kot posledica človekove dejavnosti, vključno z morskim podvodnim hrupom, ki ga povzroča človek in ki povzroči ali bi lahko povzročil škodljive učinke na žive vire in morske ekosisteme, vključno z izgubljanjem biotske raznovrstnosti, nevarnost za zdravje ljudi, ovire za pomorske dejavnosti, vključno z ribolovom, turizmom in rekreacijo ter drugimi zakonitimi uporabami morja, poslabšanje kakovosti morske vode glede njene uporabnosti ter zmanjšanje možnosti, ki jih ponuja morje, ali na splošno poslabšanje trajnostne uporabe morskega blaga in storitev;

9.

„regionalno sodelovanje“ pomeni sodelovanje in usklajevanje dejavnosti med državami članicami in po potrebi tretjimi državami, ki si delijo isto morsko regijo ali podregijo, za namene razvoja in izvajanja morskih strategij;

10.

„konvencija o regionalnih morjih“ pomeni katero koli mednarodno konvencijo ali mednarodni sporazum, skupaj z njegovimi vodstvenimi organi, ki so bili sklenjeni za namene varstva morskega okolja morskih regij iz člena 4, kot so Konvencija o varstvu morskega okolja območja Baltiškega morja, Konvencija o varstvu morskega okolja severovzhodnega Atlantika in Konvencija o varstvu morskega okolja in obalnih območij Sredozemskega morja.

(a)

Baltsko morje;

(b)

Severovzhodni Atlantski ocean;

(c)

Sredozemsko morje;

(d)

Črno morje.

(a)

v Severovzhodnem Atlantskem oceanu:

(b)

v Sredozemskem morju:

(a)

priprava:

(b)

programi ukrepov:

(a)

zadevne države članice obvestijo Komisijo o svojem spremenjenem časovnem razporedu in ukrepajo v skladu s tem;

(b)

Komisija se povabi naj razmisli o zagotavljanju podpornih ukrepov državam članicam pri njihovih povečanih prizadevanjih za izboljšanje morskega okolja, s tem da zadevno regijo označi za pilotni projekt.

(a)

analizo bistvenih lastnosti in značilnosti in sedanjega okoljskega stanja zadevnih voda, ki temelji na okvirnem seznamu elementov, določenih v tabeli 1 Priloge III, in zajema fizikalno-kemijske lastnosti, tipe habitatov, biološke lastnosti in hidromorfologijo;

(b)

analizo prevladujočih pritiskov in vplivov, vključno s človekovimi dejavnostmi na okoljsko stanje zadevnih voda, ki:

(c)

ekonomsko in socialno analizo uporabe teh morskih voda ter stroške poslabšanja morskega okolja.

(a)

so metode za pripravo presoje v morski regiji ali podregiji usklajene;

(b)

se upoštevajo čezmejni vplivi in čezmejne lastnosti.

(a)

so metode za spremljanje v vseh morskih regijah ali podregijah usklajene, da se s tem omogoči lažjo primerljivost rezultatov spremljanja;

(b)

se upoštevajo pomembni čezmejni vplivi in čezmejne lastnosti.

(a)

ukrepanje ali neukrepanje, za katero zadevna država članica ni odgovorna;

(b)

naravni vzroki;

(c)

višja sila;

(d)

spremembe ali menjave fizičnih značilnosti morskih voda, ki so jih povzročili ukrepi, sprejeti zaradi razlogov prevladujočega javnega interesa, ki so prevladali nad negativnim vplivom na okolje, vključno s kakršnim koli čezmejnim učinkom;

(e)

naravne razmere, ki ne dopuščajo pravočasnega izboljšanja stanja zadevnih morskih voda.

(a)

začetno presojo iz člena 8(1) in določitev dobrega okoljskega stanja iz člena 9(1);

(b)

okoljske ciljne vrednosti, oblikovane v skladu s členom 10(1);

(c)

programe spremljanja, izdelane v skladu s členom 11(1);

(d)

programe ukrepov, določeni v skladu s členom 13(2).

(a)

začetne presoje iz člena 8(1) in določitve dobrega okoljskega stanja iz člena 9(1);

(b)

okoljskih ciljnih vrednosti, oblikovanih v skladu s členom 10(1);

(c)

programov spremljanja, izdelanih v skladu s členom 11(1);

(d)

programov ukrepov, določenih v skladu s členom 13(2).

(a)

pregled napredka pri izvajanju te direktive;

(b)

pregled stanja morskega okolja Skupnosti, ki se izvede v sodelovanju z Evropsko agencijo za okolje in ustreznimi regionalnimi organizacijami za morje in ribištvo ter v skladu z ustreznimi konvencijami;

(c)

pregled morskih strategij s predlogi za njihovo izboljšanje;

(d)

povzetek informacij, ki so jih zagotovile države članice v skladu s členoma 12 in 16, in presoj, ki jih izvede Komisija v skladu s členom 16 v zvezi z informacijami, prejetimi od držav članic v skladu s členom 15;

(e)

povzetek odgovora držav članic na vsako poročilo, predloženo Komisiji v skladu s členom 18;

(f)

povzetek odgovorov na pripombe Evropskega parlamenta in Sveta o predhodnih morskih strategijah;

(g)

povzetek prispevkov drugih politik Skupnosti k doseganju ciljev te direktive.

(a)

se lahko sprejmejo metodološki standardi za uporabo prilog I, III, IV, in V;

(b)

se lahko sprejmejo tehnični formati za namene prenosa in obdelave podatkov, vključno s statističnimi ter kartografskimi podatki.