7.3.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

L 63/16

(1)

Dne 21. decembra 2005 je Francija predložila Komisiji glavne obrise načrta reforme financiranja pokojnin državnih uslužbencev, zaposlenih pri La Poste.

(2)

Dne 2. marca 2006 je Francija z elektronsko pošto poslala načrt priglasitve reforme. Dne 29. marca 2006 je bil sklican sestanek pred priglasitvijo, na katerem je Komisija poudarila, da je načrt priglasitve zelo pomanjkljiv, in navedla, kaj manjka. Dne 7. aprila 2006 je Francija Komisiji poslala del manjkajočih podatkov.

(3)

Dne 23. junija 2006 je Francija Komisiji priglasila reformo financiranja pokojnin državnih uradnikov, zaposlenih pri La Poste („reforma“), v skladu s členom 88(3) Pogodbe s pripombo, da po njenem mnenju v priglasitvi opisana reforma ne vsebuje prvin državne pomoči v smislu člena 87(1) Pogodbe.

(4)

Dne 20. julija 2006 je Komisija Franciji poslala zahtevo za dodatna pojasnila glede priglašene reforme in tudi morebitnih izravnalnih ukrepov v korist La Poste v preteklosti. Francija je poslala svoj odgovor 17. avgusta 2006.

(5)

Z dopisom z dne 12. oktobra 2006 je Komisija obvestila Francijo o svoji odločitvi, da bo uvedla postopek, predviden v členu 88(2) Pogodbe, proti ukrepom, povezanim z reformo načina financiranja pokojnin državnih poštnih uslužbencev.

(6)

Francija je poslala svoje pripombe z dopisom 14. decembra 2006.

(7)

Odločitev Komisije, da sproži postopek, je bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije  (2). Komisija je zainteresirane stranke pozvala, naj predložijo svoje pripombe o zadevnih ukrepih.

(8)

Komisija je prejela pripombe […] (3), ki jih je posredovala Franciji. Od Francije je komentarje nanje prejela 27. februarja 2007.

(9)

Komisija je Franciji poslala dopolnilna vprašanja 12. marca 2007 in 30. maja 2007. Odgovore Francije je prejela 27. aprila 2007 in 8. junija 2007.

(10)

Cilj politike Skupnosti v poštnem sektorju je oblikovati notranji trg poštnih storitev in jamčiti z ustrezno normativno ureditvijo, da so lahko vsem državljanom Skupnosti na njenem celotnem ozemlju na voljo učinkovite, zanesljive in dobre poštne storitve po dostopnih cenah. Zaradi pomembnosti poštnih storitev za gospodarski razcvet pa tudi družbeno povezanost in blaginjo Skupnosti gre tu za prednostno področje ukrepanja Skupnosti.

(11)

Ti cilji Skupnosti na področju poštnih storitev so bili zakonsko opredeljeni z Okvirno poštno direktivo 97/67/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. decembra 1997 o skupnih pravilih za razvoj notranjega trga poštnih storitev v Skupnosti in za izboljšanje kakovosti storitve (4), s katero je bil vzpostavljen popoln zakonski okvir poštnih storitev Skupnosti.

(12)

V Direktivi 97/67/ES, kot je bila spremenjena z Direktivo 2002/39/ES (5), so opredeljene naslednje faze postopnega in nadzorovanega odpiranja trga ter še bolj omejeni storitveni sektorji, ki so lahko rezervirani. V skladu z Direktivo 97/67/ES lahko države članice izvzamejo iz uporabe pravil o konkurenci pošiljke korespondence:

(13)

Oktobra 2006 je Komisija oblikovala predlog (6) za popolno odprtje poštnih trgov Skupnosti konkurenci do leta 2009 v skladu s ciljnim datumom, navedenim v Direktivi 97/67/ES.

(14)

V Franciji so univerzalne poštne storitve opredeljene kot sklop, ki združuje rezervirani sektor (nacionalne in mednarodne pošiljke korespondence, vključno z direktno pošto, z omejitvami mase/cene, predpisanimi z Direktivo 97/67/ES) ter na nacionalni in mednarodni ravni nacionalno in mednarodno ponudbo odpošiljanja paketov mase do 20 kg, vsega tiska, priporočenih in vrednostnih pošiljk ter reekspedita.

(15)

Ena od značilnosti francoskega trga je velika konkurenca v zgornjem delu verige (kot „worksharing“). V dejavnostih v spodnjem delu verige se konkurenca krepi, zlasti zaradi dejavnosti operaterjev iz časopisnega sektorja glede nenaslovljene in naslovljene pošte. Pri pošiljkah na veliko so lokalni operaterji dejavni v velikih mestih pri pošti nad 50 g. In nazadnje sta trga hitre dostave in paketov („parcels“) liberalizirana, na njima pa se spopadajo mednarodni in nacionalni operaterji (7).

(16)

S francoskim zakonom št. 90-568 z dne 2. julija 1990 o organizaciji javnih poštnih in telekomunikacijskih storitev (v nadaljevanju „zakon iz leta 1990“) se je nekdanja Generalna direkcija za telekomunikacije preoblikovala v dve pravni osebi javnega prava: La Poste in France Télécom.

(17)

La Poste je od 1. januarja 1991 samostojna izvajalka javnega prava. V okviru planske pogodbe z državo La Poste opravlja svoje dejavnosti na področjih pisemskih pošiljk, hitre dostave paketov, finančnih storitev in storitev za občane.

(18)

La Poste in njene podružnice so javna skupina, ki po pogojih, določenih s predpisi, ki urejajo vsako od njenih področij dejavnosti, opravlja naloge splošnega gospodarskega interesa in konkurenčne dejavnosti.

(19)

V skladu z Direktivo 97/67/ES je bila La Poste z zakonom št. 99-533 z dne 25. junija 1999 o smernicah za urejanje in trajnostni razvoj prostora določena kot izvajalka univerzalnih poštnih storitev v Franciji. V notranjih in mednarodnih odnosih zagotavlja javne storitve pošiljanja pošte, ki zajemajo univerzalne poštne storitve, zlasti javne storitve prevoza in razpečevanja tiska, za katerega velja posebna ureditev, predpisana z zakonom o pošti in elektronskih komunikacijah. Zagotavlja tudi vse druge storitve prevzema, usmerjanja v distribucijskem centru, prenosa in dostave poštnih pošiljk, pošte v vseh oblikah, predmetov in blaga. Svoje finančne dejavnosti izvaja pod pogoji, predpisanimi v členu L 518-25 denarnega in finančnega zakona.

(20)

Promet La Poste je razdeljen takole (vir: Poročilo o delu skupine La Poste, 2005):

(21)

Stranke La Poste so podjetja, s katerimi ustvari 90 % svojih poštnih pošiljk in paketov/hitre dostave, ter občani, ki predstavljajo preostalih 10 % prometa na teh dveh področjih. Pri finančnih storitvah je položaj obrnjen, saj z občani La Poste ustvari 95 % neto bančnega proizvoda.

(22)

Zaposleni pri La Poste imajo dva različna statusa:

(23)

Struktura zaposlenih pri La Poste je naslednja (vir: Finančno poročilo skupine La Poste, 2005):

(24)

Od leta 1990 je La Poste postopoma prenehala zaposlovati uradnike in je v glavnem sprejemala na delo uslužbence zasebnega prava. Dejansko je La Poste začela postopno spreminjanje statusa osebja znotraj omejitev, ki so jih narekovali spoštovanje statusa uradnikov in zakonske omejitve, tako da so na mesta uradnikov, ki so odhajali v pokoj, prihajali uslužbenci zasebnega prava. V naslednjih letih, ko bo veliko uradnikov odšlo v pokoj, La Poste namerava nadaljevati zamenjavo uradnikov z uslužbenci zasebnega prava.

(25)

Pokojninski sistem, ki se uporablja za državne uradnike, ureja zakon o civilnih in vojaških pokojninah.

(26)

Po podatkih Računskega sodišča (8) ta sistem določa stopnjo odtegljajev od plače za pokojnine (7,85 %) in stopnjo delodajalskega prispevka v breme javnih ustanov, ki zaposlujejo napotene uradnike (33 %). Nasprotno pa pravno ne obstaja stopnja prispevka „delodajalca“ za uradnike, ki jih zaposluje država. Primerjava pokojninskih izdatkov, ki ostajajo v breme državi (po odbitku prejemkov iz odtegljajev od plač), z vsoto plač, izplačanih zaposlenim, pa omogoča izračun stopnje prispevka „delodajalca“, ki se pogosto ocenjuje kot impliciten (9). Po ocenah Ministrstva za gospodarstvo, finance in industrijo je v letu 2003 stopnja implicitnega prispevka v breme države kot delodajalca znašala 51,9 %, od tega 44,7 % iz naslova civilnega osebja in 91,8 % iz naslova vojaškega osebja, kar pomeni pri civilnih uradnikih več kot trikrat višjo stopnjo od stopnje, ki izhaja iz predpisov in kolektivnih pogodb, veljavnih za zaposlene v zasebnem sektorju (10).

(27)

Uradniki, zaposleni pri La Poste, pripadajo javni državni funkciji. Zaradi tega in v skladu s členom 20 zakona št. 83-634 z dne 13. julija 1983 o pravicah in obveznostih uradnikov spadajo v pokojninski sistem civilnega in vojaškega državnega osebja, ki ga ureja zakon o civilnih in vojaških pokojninah. Državni uradniki, zaposleni pri La Poste, ne uživajo nobenih posebnih pokojninskih ugodnosti v primerjavi z drugimi državnimi uradniki. Poleg tega La Poste v nasprotju z drugimi javnimi izvajalci ne sodeluje pri nobenem posebnem podjetniškem ali panožnem sistemu.

(28)

V skladu s členom 30 zakona iz leta 1990 (11) država pravno še vedno jamči za status državnih uradnikov, zaposlenih pri La Poste, in je še vedno odgovorna za izplačilo njihovih pokojnin. Pokojninske dajatve, ki se izplačajo uradnikom, tudi zaposlenim pri La Poste (12), se vsako leto izglasujejo z zakonom o financah.

(29)

La Poste ni pristojna za odločitve o pokojninskem sistemu za državne uradnike, ki so pri njej zaposleni. Nima nobenega vpliva niti na višino prispevkov, ki se pobirajo, niti na raven dajatev, ki se plačujejo.

(30)

V členu 30 zakona iz leta 1990 je predvideno, da La Poste zagotavlja finančno ravnovesje sistema socialne varnosti za državne uradnike, ki so pri njej zaposleni. Na podlagi tega člena mora La Poste v celoti prevzeti financiranje pokojnin, ki jih država izplačuje svojim uradnikom, s tem da državi povrne zneske, ki jih je ta izplačala (po odbitku prispevkov, ki so jih vplačali zaposleni uradniki):

„[La Poste (…) mora] vplačati v državno blagajno:

(31)

Ta način financiranja odstopa od splošnega prava. Prispevek La Poste kot „delodajalca“ se namreč uvršča v sistem „z določenimi izplačili“, ker je namenjen za pokritje zneska pokojnin, ki jih vsako leto izplača država, ne da bi bil soodvisen od baze zaposlenih uradnikov, ki v La Poste plačujejo prispevke. V nasprotju z delodajalcem splošnega prava v dokladnem sistemu La Poste ne plačuje odvezujočega prispevka, ampak ji je bilo z zakonom iz leta 1990 naloženo, da mora uravnovesiti pokojninski sistem za svoje uradnike.

(32)

„Pogodba o ciljih in napredku“, ki vključuje okvirno pogodbo med državo in La Poste za obdobje 1998–2001, podaljšana za proračunski leti 2002 in 2003, in potem „Pogodba o učinkih in konvergencah“ za obdobje 2003–2007 sta ustalili to odplačevanje v stalnih eurih na ravni leta 1997 (v nadaljevanju „zgornja meja leta 1998“). Del pokojnin, ki jih izplačuje država in ni pokrit niti s prispevki „delodajalca“ La Poste niti s pokojninskimi odtegljaji uradnikov, ostaja v breme državi.

(33)

V spodnji tabeli so v milijonih eurov prikazani prispevki, ki jih je La Poste nakazala državi od leta 1998 naprej (izraženi v stalnih eurih), in izplačila države za pokojnine uradnikov, zaposlenih pri La Poste.

(34)

Skupni znesek pokojninskega bremena, ki ga je država prevzela v letih od 1998 do 2005, je po podatkih Francije torej 30. junija 2006 znašal približno […].

(35)

Obveznost vzpostaviti finančno ravnovesje sistema, ki bremeni La Poste, bi se brez reforme končala z vpisom obveznosti do države med zunajbilančne obveznosti La Poste, ki bi se štele kot rezervacije v računovodskih izkazih ob prehodu na mednarodne standarde računovodskega poročanja (IFRS – International Financial Reporting Standard), ki se mora zgoditi najpozneje leta 2007. Ker je La Poste družba v javni lasti, vendar ne kotira na borzi, je bilo sklenjeno, da bo prešla na standard IFRS po objavi svojih računovodskih izkazov za prvo polletje 2007.

(36)

Znesek obveznosti iz pravic, ki so jih uradniki pridobili do 31. decembra 2005 in so bile prenesene med zunajbilančne obveznosti La Poste, znaša 76 milijard EUR (od tega se 34 milijard nanaša na pravice, ki so jih pridobili redno zaposleni uradniki). Francija ocenjuje, da se […] milijard EUR nanaša na pravice, pridobljene pred ustanovitvijo La Poste, to je v času, ko glavne dejavnosti La Poste še niso bile odprte konkurenci.

(37)

Zaradi postopnega zmanjševanja zaposlovanja uradnikov po letu 1990 (14) in podaljševanja pričakovane življenjske dobe mora La Poste od leta 1990 samodejno plačevati čedalje večji znesek pokojnin (15) v primerjavi s plačami uradnikov, ki so še zaposleni pri La Poste.

(38)

Po členu 76 zakona št. 2003-775 z dne 21. avgusta 2003 o pokojninski reformi je bilo uvedeno dodatno pokojninsko zavarovanje za javne uslužbence, in sicer javni sistem dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki je obvezen od 1. januarja 2005. Gre za dokladni pokojninski sistem z oblikovanjem rezervacij in na točke, ki naj omogoči pridobitev pokojninskih pravic. Sistem upravlja javni zavod upravne narave, ki je pod nadzorom države in se imenuje „zavod za dodatno pokojninsko zavarovanje javnih uslužbencev“.

(39)

La Poste vplačuje prispevke v javni sistem dodatnega pokojninskega zavarovanja za državne uradnike, ki so zaposleni pri njej, in vsak mesec nakaže zavodu za dodatno pokojninsko zavarovanje javnih uslužbencev prispevke, ki jih dolguje kot delodajalec, in prispevke uradnikov, ki jih neposredno odtegne od njihove plače. Prispevki „delodajalca“, ki jih La Poste plačuje za dodatno pokojnino javnih uslužbencev, so odvezujoči.

(40)

Tako kot vsi drugi državni uradniki lahko uradniki, zaposleni pri La Poste, izkoristijo mehanizme za predčasno upokojitev, ki so bili uvedeni za uradnike: postopno prenehanje dela in dopust ob izteku poklicne poti.

(41)

Stroške teh mehanizmov za predčasno upokojitev v celoti nosi La Poste za uradnike, ki so pri njej zaposleni. V okviru tega je bila obračunana rezervacija za uradnike, ki so pristopili k enemu od mehanizmov za predčasno upokojitev.

(42)

Pravni temelji reforme sedanjega načina financiranja pokojnin državnih uradnikov, zaposlenih pri La Poste, bodo v domačem pravu postavljeni s spremembo člena 30 zakona iz leta 1990 in specifikacij La Poste, odobrenih z odlokom št. 90-1214 z dne 29. decembra 1990. V členu 46 omenjenih specifikacij je zlasti predvideno, kako bo La Poste državi odplačevala pokojninske izdatke, ki so ji bili naloženi z zakonom iz leta 1990.

(43)

Prenos reforme v domače pravo predpostavlja poleg spremembe teh dveh besedil natančno določitev, kako se bo določal in nakazoval odvezujoči prispevek „delodajalca“, ki bo bremenil La Poste in zamenjal odplačevanje pokojninskih izdatkov državi.

(44)

Zakonske določbe, ki so bile Komisiji posredovane kot osnutek v prilogi k pripombam Francije glede odločitve o sprožitvi postopka, je Parlament sprejel brez sprememb in danes predstavljajo člen 150 zakona o spremembah finančnega zakona za leto 2006 (16).

(45)

Glavni učinek teh določb v tej fazi je, da prispevku „delodajalca“, ki ga plačuje La Poste, dajejo odvezujoč značaj.

(46)

Člen 150 zakona o spremembah finančnega zakona za leto 2006 predpisuje tudi načelo pravične in konkurenčne stopnje ter skrb za določitev načinov izračuna in nakazila prispevka „delodajalca“ prepušča odloku. Ta odlok je bil objavljen 2. januarja 2007 (17). Omenjeni člen 150 sicer spreminja smer finančnih tokov, ker gredo prispevki odslej skozi državni javni zavod za financiranje pokojnin La Poste (18) in se ne nakazujejo več neposredno državi.

(47)

Po mnenju Francije je filozofija priglašene reforme v bistvu v tem, da se sedanji prispevek La Poste zamenja s prispevkom, podobnim prispevku, ki bi pokojninske izdatke La Poste prilagodil prispevkom njenih konkurentov in jim dal odvezujoč značaj.

(48)

Z reformo je predvideno, da bo La Poste od leta 2006 naprej plačevala prispevek „delodajalca“ po pravični in konkurenčni stopnji in s tem izpolnila vse svoje obveznosti. Prispevek se bo izračunal tako, da bo stopnja obveznih prispevkov za socialno varnost in davkov na dohodek enaka za La Poste in druga podjetja transportnega in bančnega sektorja, za katera velja splošno pravo socialnih dajatev. Sprva je Francija nameravala uporabiti ta izračun samo za tveganja, ki so skupna zaposlenim v zasebnih podjetjih in državnim uradnikom (19).

(49)

Ker so osnove in prispevne stopnje različne za uradnike in zaposlene zasebnega prava in ker se prispevki lahko nekoliko razlikujejo od enega do drugega gospodarskega sektorja, se metoda izenačevanja opira na rekonstrukcijo.

(50)

Kot je bilo razloženo v odločitvi o sprožitvi postopka, se izračun začne z rekonstrukcijo tega, kakšen bi bil strošek plače pri konkurentu, ki zaposluje uslužbence, za katere velja splošno pravo socialnih dajatev (vključno s pokojninami), s tem da bi jim dajal enako neto plačo, kot jo imajo uradniki pri La Poste, ter imel enako strukturo zaposlenih in enak portfelj dejavnosti.

(51)

Odvezujoči prispevek, ki ga bo La Poste po reformi plačevala državi, je enak razliki med tako rekonstruiranim stroškom plač in dejanskim stroškom plač uradnikov (brez pokojnin). Tako izračunani prispevek bo zamenjal prispevek La Poste, ki je predpisan v členu 30 zakona iz leta 1990. La Poste ga bo plačevala javnemu upravnemu zavodu.

(52)

S primerjavo prispevka z bruto plačami po razredih (20) uradnikov, zaposlenih pri La Poste, se določi prispevna stopnja La Poste, imenovana pravična in konkurenčna stopnja. Ta prispevek se bo izračunal vsako leto, da bi upoštevali realno gibanje plač uradnikov, zaposlenih pri La Poste, ter gibanje višine obveznih socialnih prispevkov in davkov splošnega prava.

(53)

Metoda izračuna odvezujočega prispevka za La Poste torej temelji na izenačitvi višine obveznih socialnih prispevkov in davkov od plač med La Poste in drugimi podjetji transportnega in bančnega sektorja, za katera velja splošno pravo. Ta metoda torej ne zagotavlja izenačenja vseh stroškov plač (plač in prispevkov).

(54)

Novi način izračuna prispevka La Poste ne bo vplival na položaj posameznih uradnikov, zaposlenih pri La Poste, na njihove pravice do pokojnin in prispevke ali na njihov status.

(55)

Ker La Poste deluje v dveh sektorjih, poštnem in bančnem, v katerih so prispevki splošnega prava „delodajalca“ različni, bosta v praksi izračunani dve pravični in konkurenčni stopnji:

(56)

Skupna pravična in konkurenčna stopnja se lahko vsako leto izračuna kot tehtano povprečje obeh stopenj, s tem da se tehta na podlagi mase v razrede razvrščenih bruto plač, ki ustreza obema področjema. Na podlagi podatkov za leto 2005 se skupna pravična in konkurenčna stopnja na začetku ocenjuje na 37,2 % mase v razrede razvrščenih bruto plač pri La Poste.

(57)

Pravična in konkurenčna stopnja, kot je bila opredeljena zgoraj, se bo uvajala postopoma do izteka štiriletnega prehodnega obdobja. Leta 2006 bo odvezujoči prispevek za La Poste določen tako, da bo dosežena višina prispevka v eurih enaka višini, ki se dobi s sedanjim mehanizmom (danes se ocenjuje na okoli […] % mase v razrede razvrščenih bruto plač). Za leta od 2007 do 2009 bo prispevna stopnja določena tako, da se pravični in konkurenčni stopnji doda začasni dodatni prispevek, določen na […] % mase v razrede razvrščenih bruto plač leta 2007, […] % leta 2008 in […] % leta 2009. Ta dopolnilni prispevek bo odpravljen od leta 2010.

(58)

Ob upoštevanju tega mehanizma naj bi bilo gibanje začetne skupne pravične in konkurenčne stopnje (22) v prehodnem obdobju naslednje (ocena na podlagi podatkov za leto 2005):

(59)

La Poste je 29. decembra 2006 nakazala državnemu javnemu zavodu za financiranje pokojnin La Poste izredni pavšalni prispevek 2 milijardi EUR (23). Ta prispevek je plačala leta 2006 v enem obroku.

(60)

Načelo in znesek tega prispevka sta bila določena na pogajanjih med državo in La Poste. Znesek je rezultat tehtanja med neposrednimi proračunskimi potrebami države in zmožnostjo prispevanja La Poste. […]

(61)

Različne enote skupine La Poste prispevajo k plačilu izrednega pavšalnega prispevka sorazmerno z maso plač državnih uradnikov, ki delajo neposredno zanje, v skladu z naslednjo razpredelnico:

(62)

Po izjavah Francije pomeni naslonitev pokojninskega sistema uradnikov, zaposlenih pri La Poste, na sisteme splošnega prava za državo možno izbiro. Do zdaj še ni bilo nobenih pogajanj s splošnimi pokojninskimi sistemi, čeprav Francija namerava čim prej začeti taka pogajanja.

(63)

Po končani predhodni obravnavi je Komisija najprej ugotovila, da priglašena reforma La Poste odvezuje obveznosti, ki bi jih morala izpolniti po zakonu iz leta 1990. Komisija zato dvomi, da stroški La Poste, za katere veljajo olajšave, v celoti ustrezajo „izrednemu“ prispevku v smislu sodne prakse Skupnosti. Zlasti ker v sodbi Combus  (25) kaže, da Sodišče prve stopnje Evropskih skupnosti kot „izredne“ stroške upošteva prispevke, ki izhajajo iz posebnega statusa zaposlenih v podjetju, za katero, kar zadeva upravljanje z zaposlenimi (26), po reformi velja splošno pravo, enako kot za konkurenčna podjetja. Vendar v tem primeru francoske oblasti niso sprejele nobenega zakona, ki bi ukinil ali spremenil posebno ureditev zaposlitve uradnikov pri La Poste in način pridobitve pravice do pokojnine.

(64)

Nadalje je Francija trdila, da je cilj reforme, da bi postopoma uskladili prispevke, ki jih La Poste izplača za pokojnine državnim uradnikom, ki so zaposleni pri La Poste, s prispevki konkurenčnih podjetij. Komisija je izrazila dvom v dejansko pravičnost konkurenčnih pogojev, ki naj bi jih vzpostavili s to reformo.

(65)

Končno po mnenju Francije La Poste v preteklosti ni bila deležna izravnalnih ukrepov, katerih cilj je bil zmanjšati dodatne stroške, ki so bili uvedeni z začasno ureditvijo podjetja La Poste na področju financiranja pokojnin uradnikov. Tako od leta 1998 La Poste državi ne vrača celotnega stroška pokojnin, izplačanih uradnikom, kar je v nasprotju z obveznostjo iz člena 30 zakona iz leta 1990.

(66)

Ob upoštevanju navedenega Komisija na tej stopnji ni mogla izključiti, da ukrepi La Poste ne dajejo gospodarske prednosti in da ne vključujejo elementov državne pomoči.

(67)

Komisija si je postavila vprašanje, ali bi lahko sporne ukrepe, v primeru da je šlo za obliko državne pomoči, proglasili za združljive v skladu z izjemami, ki jih pod točko c predvideva člen 87(3) Pogodbe.

(68)

V preteklosti je Komisija odobrila ukrepe državne pomoči, ki so podjetja določenega sektorja razbremenili pokojninskih obveznosti, značilnih za ta sektor, ki so presegale obveznosti splošnega pokojninskega sistema in so bile določene v obdobju monopola (27). Nadalje je Francija trdila, da je cilj reforme, da bi postopoma uskladili prispevke, ki jih La Poste izplača za pokojnine državnim uradnikom, ki so zaposleni pri La Poste, s prispevki konkurenčnih podjetij. Vendar Komisija na tej stopnji ni mogla ugotoviti, ali je bila La Poste dejansko v položaju, ki je primerljiv s položajem konkurenčnih podjetij, s čimer bi lahko dokazali, da je pomoč bila potrebna za popolno ohranitev koristi liberalizacije trga poštnih storitev.

(69)

Francija se med postopkom ni sklicevala na člen 86(2) Pogodbe.

(70)

Med postopkom sta dve zainteresirani stranki dali skupne pripombe: […].

(71)

[…].

(72)

Ukrepi, ki jih zadeva odločitev o sprožitvi postopka, odpirajo vsebinsko vprašanje, ali zaposlovanje uradnikov pomeni „izreden“ strošek, katerega olajšava ni državna pomoč.

(73)

[…] najprej trdita, da v tem primeru ni mogoče uporabiti sodbe Combus. Primer La Poste naj bi se v več prvinah razlikoval od primera Combus. Predvidena reforma naj tako podjetju La Poste ne bi odvzela možnosti, da zaposluje uradnike; neobstoj pomoči v zadevi Combus naj bi pripisali predvsem dejstvu, da je prispevek bremenil osebje Combusa; in nazadnje, konkurenčno okolje naj bi bilo popolnoma drugačno, saj ima La Poste izključne pravice.

(74)

Kot drugo, za presojo „izrednega“ značaja prispevkov v zvezi z zaposlitvijo uradnikov bi bilo treba knjižiti vse prednosti (28) in slabosti zaposlovanja omenjenih uradnikov.

(75)

Kot tretje, sporni ukrepi naj ne bi bili združljivi s členom 87(3)(c) Pogodbe, ker ne spodbujajo konkurence.

(76)

Zlasti naj ne bi bili izpolnjeni strogi pogoji za reformo pokojninskega sistema EDF/GDF, kot so opisani v Odločbi 2005/145/ES, kajti reforma naj bi po eni strani omejila možnost razvoja konkurentov na trgih, na katerih deluje La Poste, namesto da bi odpravila pregrade za vstop na trg, in po drugi strani ne bila sorazmerna, saj Francija ni dokazala, da sporni ukrepi kar najmanj škodijo konkurenci.

(77)

Poleg tega naj reforma ne bi bila pravična, saj naj ne bi vključila tveganja brezposelnosti v seznam splošnih tveganj in upoštevala konkurenčnih prednosti, odobrenih podjetju s podelitvijo izključnih pravic, uvedla naj bi subjektiven razdelitveni ključ v korist La Poste in naj ne bi upoštevala izravnalnih ukrepov, ki naj bi jih bila La Poste deležna v preteklosti (29).

(78)

V roku, določenem z odločitvijo o sprožitvi postopka, ni bilo drugih pripomb. Komisija ni podaljšala tega roka, ker je menila, da noben ustrezno upravičen primer v smislu člena 6(1) Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES (30) ni mogel privesti do podaljšanja tega roka.

(79)

Francija je svoje pripombe predložila 14. decembra 2006. Dne 27. aprila 2007 in 8. junija 2007 je navedla še dodatne elemente kot odgovor na vprašanja Komisije.

(80)

Francija je po svojem mnenju dokazala, da predvidena reforma ne vsebuje prvin državne pomoči. Sedanji način financiranja pokojnin uradnikov, zaposlenih pri La Poste, kot je bil vzpostavljen z zakonom z dne 2. julija 1990, bi podjetju La Poste naložil ogromno finančno breme splošnega prava, ki bi podjetje spravilo v znatno slabši konkurenčni položaj. Cilj predvidene reforme naj bi bil odpraviti slabši konkurenčni položaj, ki je posledica tega sistema, tako da se za La Poste uskladijo pogoji financiranja prispevkov za pokojnine uradnikov s pogoji, ki veljajo za zaposlene v zasebnih podjetjih iz sektorjev, v katerih La Poste opravlja svoje dejavnosti. Z odpravo takega izrednega finančnega bremena, ki ga je država naložila La Poste, naj bi ji ne bila podeljena nobena prednost v primerjavi z njenimi konkurenti.

(81)

Pokojninski prispevki, ki jih mora La Poste plačevati po zakonu iz leta 1990, naj ne bi bili del njenih rednih stroškov. Že samo dejstvo, da je bil z zakonom določen poseben sistem za eno podjetje, naj ne bi temu sistemu dajalo značaja normalnosti. Presoja „običajnega“ značaja prispevka v smislu pravil Skupnosti glede državnih pomoči je namreč popolnoma odmaknjena od narave njene pravne podlage. Sklicujoč se na trditve, razložene v priglasitvi, Francija meni, da prehodne obveznosti splošnega prava, naložene z zakonom iz leta 1990, ne spadajo med tiste vrste obveznosti, ki bi bile del „običajnih stroškov“ podjetja v skladu s točko 63 Smernic Skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah (31) („obveznosti samega podjetja v skladu z zaposlitveno zakonodajo ali kolektivnimi pogodbami s sindikati, v okviru katerih mora podjetje poskrbeti za nadomestila presežnim zaposlenim in/ali zgodnje pokojnine“).

(82)

Francija se ne strinja z zelo restriktivno razlago obsega sodbe Combus, za katero se je odločila Komisija. Po ustaljeni sodni praksi Sodišča Evropskih skupnosti in Sodišča prve stopnje naj bi se namreč pojem državne pomoči uporabljal samo za državne posege, ki v različnih oblikah olajšujejo stroške, običajno bremeneče proračun podjetja, in zato lahko izkrivljajo konkurenčni boj s tem, da zadevnemu podjetju prinašajo prednosti. Iz tega načela naj bi izhajali praksa odločanja Komisije in sodna praksa Skupnosti, po katerih odprava strukturno slabšega položaja po krivdi države ne pomeni prednosti, ki bi jo lahko opredelili kot pomoč, ker je njen namen podjetje rešiti izrednega stroška in tako ponovno vzpostaviti enake konkurenčne pogoje. To načelo naj bi izhajalo neposredno iz pojma državne pomoči, kot ga je natančno pojasnilo Sodišče. Priznano in uporabljeno je bilo ne samo v sodbi Combus, ampak tudi v več drugih zadevah, navedenih v priglasitvi, kot sta Sabena proti Swissair in Enirisorse  (32).

(83)

Pripombe Komisije glede različnih okoliščin sodbe Combus bi bilo treba zavrniti. Po eni strani naj okoliščina, da je bil v zadevi Combus sporni ukrep kompenzacija, ki jo je država izplačala uradnikom kot odškodnino za spremembo njihovega statusa, ne bi pomenila, da bi morala odpravo stroška, ki ga La Poste nepotrebno nosi za financiranje pokojnin državnih uradnikov, nujno spremljati sprememba statusa teh uradnikov in odškodnina zanje. Po mnenju Sodišča prve stopnje si je treba postaviti vprašanje, (i) ali je bil Combus strukturno v slabšem položaju v primerjavi s svojimi konkurenti (zaradi „privilegiranega in dragega statusa uradnikov“) in (ii) ali je poseg države omogočil, da se Combus reši slabšega konkurenčnega položaja (v tem primeru s spremembo statusa osebja in izplačilom državne odškodnine). Po drugi strani Francija meni, da pri La Poste od leta 1990 uslužbenci zasebnega prava dejansko postopno zamenjujejo državne uradnike v mejah, predpisanih z zakonom iz leta 1990, tako da na mesta uradnikov, ki odhajajo v pokoj, prihajajo uslužbenci zasebnega prava in da se postopoma opušča zaposlovanje uradnikov. Torej je v tem primeru prisotna tudi ta okoliščina. Poleg tega je bil maja 2005 spremenjen zakon iz leta 1990, da so bile odpravljene omejitve za zaposlovanje uslužbencev zasebnega prava. Odslej zakon predvideva splošno načelo zaposlovanja uslužbencev zasebnega prava z določbo, da „La Poste lahko zaposli v skladu s kolektivnimi pogodbami pogodbene uslužbence znotraj smernic, določenih z okvirno pogodbo“.

(84)

Francija opozarja, da La Poste v preteklosti, zlasti ob svoji ustanovitvi v letih 1990–1991, ni bila deležna izravnalnega ukrepa, ki naj bi bil dodeljen za izravnavo učinkov izrednega strukturnega bremena La Poste v zvezi s financiranjem pokojnin uradnikov, zaposlenih pri La Poste.

(85)

Stabilizacijski mehanizem iz leta 1998 naj bi prinesel samo delno razbremenitev stroškov, ki po nepotrebnem bremenijo La Poste. Učinek tega mehanizma je zadržanje bruto zneskov, ki jih La Poste plačuje državi za uradnike, vendar nima nobenega vpliva na zmanjšanje števila redno zaposlenih uradnikov, za katere se plačujejo prispevki.

(86)

Stabilizacijski mehanizem naj tudi ne bi omilil pretiranega bremena, ki ga nosi La Poste na podlagi zakona iz leta 1990, ker prispevek La Poste še vedno ostaja v okviru sistema „vnaprej določenih pravic“ in ne pomeni odvezujočega prispevka. Stabilizacijski mehanizem torej ni spremenil niti načela knjiženja pokojninskih obveznosti med zunajbilančne obveznosti La Poste, niti načinov izračuna, niti obveznosti, da ob prehodu na mednarodne standarde računovodskega poročanja (IFRS) za te obveznosti oblikujejo knjigovodske rezervacije, če se bo mehanizem obdržal.

(87)

Na koncu Francija navaja, da La Poste poleg univerzalnih poštnih storitev nosi dodatne neto stroške, povezane s storitvami splošnega gospodarskega interesa prevoza in distribucije tiska ter načrtovanja rabe prostora. Razlika do polne kompenzacije za ti dve nalogi je znašala približno […] na leto v obdobju 2000–2005.

(88)

Za količinsko oceno dodatnih stroškov, naloženih s posebnim sistemom, veljavnim za La Poste za obdobje 1998–2005, je La Poste za nazaj natančno izračunala pravične in konkurenčne stopnje za to obdobje (33).

(89)

S tem naj bi zadržanje vračila pokojninskih prispevkov državi v stalnih eurih samo delno izravnalo strukturno slabši položaj in naj zlasti ne bi dajalo podjetju La Poste nikakršne prednosti v primerjavi z njegovimi konkurenti. Torej naj ne bi pomenilo pomoči.

(90)

V zvezi z dejanskim značajem pravičnosti in konkurenčnosti se Francija ne strinja s tremi dvomi, navedenimi v odločitvi o začetku postopka.

(91)

Izključitev tveganja brezposelnosti iz izračuna pravične in konkurenčne stopnje naj bi bila najprej utemeljena zaradi dejstva, da gre za tveganje, ki mu državni uradniki niso izpostavljeni zaradi svojega statusa. Sicer bi bilo nesmiselno podjetju La Poste vsiljevati plačilo prispevka za brezposelnost, če nima pravice do prožnosti pri upravljanju osebja v zameno za plačevanje tega prispevka. V odgovor na vprašanje Komisije Francija posebej navaja, da pri La Poste zaposleni uradniki nimajo možnosti, da bi imeli polno pravico do „vrnitve“ v državno upravo. Za tako premestitev bi morali biti izpolnjeni trije pogoji: prošnja zadevnega uradnika (načelo prostovoljnosti), prosta delovna mesta v sprejemni upravi, in sicer delovna mesta, za katera se zahtevajo enake kvalifikacije. Upoštevajoč te elemente, Francija meni, da je potencialni učinek mehanizma mobilnosti neznaten v primerjavi s togostjo zaposlitve uradnikov.

(92)

Poleg tega Francija poudarja, da za La Poste zaposlovanje uradnikov pomeni dodaten strošek v primerjavi z zaposlovanjem uslužbencev zasebnega prava (34), in to ne glede na upoštevani rang in vključno s popravkom razlik zaradi delovne dobe. Kljub izključitvi tveganja brezposelnosti in brez upoštevanja velikih dodatnih stroškov zaradi togosti statusa uradnikov bo zato La Poste, kljub pravičnemu in konkurenčnemu prispevku, po reformi še naprej nosila večji celotni strošek plač kot njeni konkurenti, dokler bodo pri La Poste delali uradniki.

(93)

Glede pravične in konkurenčne stopnje Francija nato meni, da je bila pri njeni določitvi dovolj previdna. Francija namreč poudarja, da je samozavarovanje, ki ga je La Poste sklenila za denarne dajatve za bolniške dopuste, materinstvo, očetovstvo in posvojitev, dražje od prispevkov za splošni sistem, ki jih plačujejo podjetja splošnega prava. Prav ta dodatni strošek pa ni bil upoštevan pri izračunu pravične in konkurenčne stopnje.

(94)

Vsekakor je Francija kot odgovor na zahtevo Komisije izračunala pravično in konkurenčno stopnjo ob upoštevanju vseh tveganj, vključno s tveganji, ki niso skupna, in tveganji, ki so predmet ločenega sistema samozavarovanja La Poste (35). Leta 2006 naj bi bil učinek hipotetičnega upoštevanja prispevkov za brezposelnost in AGS ter izrednega solidarnostnega prispevka in denarnih dajatev za bolniške dopuste, materinstvo, očetovstvo in posvojitev na pravično in konkurenčno stopnjo naslednji: spremenjena skupna pravična in konkurenčna stopnja (PKS) naj bi znašala […] % namesto 37,2 % priglašene pravične in konkurenčne stopnje (PKS). Po sektorjih naj bi spremenjena pravična in konkurenčna stopnja (PKS) znašala […] % v poštnem sektorju (namesto priglašenih 36,9 %) in […] % v bančnem sektorju (namesto priglašenih 39,9 %).

(95)

Francija je tudi izračunala neto sedanje vrednosti (NSV) prispevkov „delodajalca“ La Poste po naslednjih scenarijih:

(96)

Po navedbah Francije naj bi imela sprememba pravične in konkurenčne stopnje za posledico povečanje neto sedanje vrednosti, ki bi jo morala plačati La Poste, za dve milijardi EUR. Francija ugotavlja, da ta znesek ustreza izrednemu pavšalnemu prispevku, ki ga je La Poste plačala 29. decembra 2006.

(97)

Francija sklepa, da priglašena reforma ne vsebuje državne pomoči, ker La Poste v primerjavi s konkurenti ne bo deležna nobenih prednosti.

(98)

Vendar je Francija kot odgovor na pripombe in vprašanja Komisije izrazila pripravljenost, da se s celovitim sporazumom o tej reformi zaveže glede naslednjih točk:

(99)

Glede razmejitve mase uradniških plač med sektor „finančnih storitev“ in sektor „pošta – paketi“ Francija navaja, da ta temelji na dveh objektivnih merilih:

(100)

Kljub nesoglasjem glede načel je Francija v pričakovanju celovitega sporazuma o tej reformi izrazila pripravljenost zavezati se, da bo pri vsakoletnem izračunu pravične in konkurenčne stopnje bančnemu sektorju na podlagi podatkov iz analitičnega knjigovodstva La Poste dodelila delež multidisciplinarnega osebja, ki se ga zaračuna naprej banki La Banque Postale.

(101)

Za odgovor na vprašanja Komisije je Francija tudi raziskala tako imenovani „notranji“ pristop, osredotočen na analizo kritja njenih obveznosti, ki jih podjetje krije v zvezi s pokojninami uradnikov. Francija najprej opozarja na dejstvo, da se ji ta pristop zdi še posebno neprimeren za položaj La Poste, ki (i) so ji bili dodeljeni državni uradniki z obdržanim statusom, ki ga še naprej določa država, in katerih pokojninski sistem je sistem, uporabljen za vse civilne in vojaške osebe države, in (ii) ki je ustavila zaposlovanje uradnikov.

(102)

Francija je nato preučila vprašanje, ali prispevek, ki ga La Poste plačuje državi za financiranje pokojnin uradnikov, zaposlenih pri njej, ustreza pogojem, ki bi jih sprejel izvajalec iz zasebnega sektorja. Zato bi moralo biti plačilo, ki ga prejme država, vsaj enako neto sedanji vrednosti obveznosti, ki jih nosi La Poste, in tako zagotavlja celotno kapitalsko kritje za te obveznosti. Z uporabo teh načel je Francija preverila, da so plačila La Poste v preteklosti pokrila normalne prispevke za zavarovanje (38) in da je neto sedanja vrednost prihodnjih plačil La Poste državi enaka neto sedanji vrednosti normalnih letnih prispevkov za zavarovanje. Francija iz te analize sklepa, da bi bila prispevna stopnja „delodajalca“ […] % oziroma bistveno manjši znesek od priglašene pravične in konkurenčne stopnje. Uporaba te stopnje bi primorala La Poste k plačilu dodatka […] v primerjavi z obveznostjo, ki gre na njen račun, to je obveznostjo v skladu z leti delovne dobe, ki so jih uradniki opravili v podjetju od njegove ustanovitve leta 1990 naprej.

(103)

Če bi Komisija sklenila, da reforma vsebuje pomoči, se Francija načeloma strinja z razmislekom glede njihove skladnosti, ki ga je Komisija razložila v odločitvi o sprožitvi postopka, saj je namen priglašene reforme ravno ta, da bi La Poste postavili v primerljiv položaj z njenimi konkurenti. Francija namreč poudarja opozorilo v odločitvi o sprožitvi postopka, da je pomoč še posebno združljiva, kadar podjetju omogoča, da se reši bremena iz časov pred fazo liberalizacije, ki bi občutno prizadelo njegovo konkurenčnost v okolju v procesu liberalizacije.

(104)

Glede predvidene naslonitve financiranja pokojnin na sistem splošnega prava Francija poudarja, da to vprašanje nima nobenega vpliva na analizo priglašene reforme z vidika državne pomoči. Kar zadeva razmerja med La Poste in državo, za zagotovitev neobstoja kakršne koli državne pomoči zadostuje uvedba odvezujočega prispevka, ki ga plača La Poste in temelji na pravični in konkurenčni stopnji, ne da bi bilo treba preučiti načine financiranja pokojnin državnih uradnikov, ki bodo ostali po koncu reforme. V tem okviru naj bi pri predvideni naslonitvi sodelovali samo še dve stranki, država in Caisse nationale d'assurance vieillesse (Državna blagajna za pokojninsko zavarovanje), medtem ko bi bila La Poste po priglašeni reformi v tem pogledu odvezana vsake odgovornosti. Ker nobene pri naslonitvi sodelujočih strank ni mogoče opredeliti kot podjetje v smislu Pogodbe, naslonitev ne more vsebovati nobene državne pomoči.

(105)

Francija je predstavila svoje komentarje na pripombe zainteresiranih strank 27. februarja 2007. Po njenem mnenju zadevne pripombe niso v nasprotju z analizo, da predvideni ukrep ne vsebuje prvin državne pomoči, kakršna je bila razložena v priglasitvi in med številnimi poznejšimi razpravami s Komisijo. Francija tako meni, da tretje osebe niso mogle predložiti umestnih trditev, ki bi bile kaj več kot preprosto ponavljanje dvomov, izraženih v odločitvi o sprožitvi postopka, glede katerih Francija meni, da je dokazala njihovo neutemeljenost.

(106)

Ukrepa, ki ju je Komisija preučila s to odločbo, sta določitev zgornje meje leta 1998 in priglašena reforma pokojninskega sistema za državne uradnike, zaposlene pri La Poste, na podlagi člena 150 zakona o spremembah finančnega zakona za leto 2006.

(107)

V skladu s členom 87(1) Pogodbe pomeni ukrep državno pomoč, če so izpolnjeni naslednji štirje kumulativni pogoji:

(108)

Člen 87(1) Pogodbe zadeva pomoči, ki jih odobrijo države, ali pomoči iz državnih sredstev. Z drugimi besedami, zadevni ukrepi se morajo izkazati kot posledica ravnanja, ki se ga lahko pripiše državi, in biti podeljeni iz državnih sredstev.

(109)

Po eni strani je bila zgornja meja prispevka La Poste postavljena leta 1998 na podlagi pogodbe med francosko državo in La Poste, ki jo Francija opredeljuje kot „poseben način uporabe določb zakona iz leta 1990“. Reforma iz leta 2006 temelji na zakonu. Zadevni ukrepi se zato lahko pripišejo Franciji.

(110)

Po drugi strani preučevani ukrepi lahko potegnejo za seboj odpoved države finančnim sredstvom, ker La Poste ne zagotavlja več finančnega ravnovesja v pokojninskem sistemu državnih uradnikov, ki so pri njej zaposleni. V skladu z ustaljeno sodno prakso pa velja, da odpoved državnih oblasti določenim davčnim prihodkom ali drugemu pomeni državna sredstva (39). Potemtakem zadevni ukrepi vključujejo državna sredstva.

(111)

Komisija ugotavlja, da so trgi, na katerih deluje La Poste, na stežaj odprti trgovini znotraj Skupnosti, zlasti po zaslugi Direktive Sveta 88/361/EGS z dne 24. junija 1988 o izvajanju člena 67 Pogodbe (40) (prost pretok kapitala), Druge direktive Sveta 89/646/EGS z dne 15. decembra 1989 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti kreditnih institucij in o spremembi Direktive 77/780/EGS (41) (svoboda ustanavljanja) in Direktive 97/67/ES (Poštne direktive). Finančno poročilo skupine La Poste za leto 2005 tako poroča:

(112)

Poleg tega omenjeno finančno poročilo poudarja sposobnost razvoja skupine na trgih, odprtih v Franciji in Evropi.

(113)

Podobno v odgovoru na poročilo Računskega sodišča o La Poste leta 2003 (42) predsednik La Poste razlaga, da bo „skupina nadaljevala svojo internacionalizacijo, da bi upoštevala odpiranje trgov in internacionalizacijo svojih največjih strank. Podjetja na področju pošte, paketov in hitre dostave namreč čedalje pogosteje objavljajo evropske razpise. Skupina mora biti sposobna prijaviti se nanje.“

(114)

V tem okviru je dovolj ugotoviti, da trgi, na katerih deluje La Poste, segajo čez meje in da La Poste konkurira podjetjem s sedežem v drugih državah članicah in francoskim podjetjem, ki delujejo na teh mednarodnih trgih.

(115)

Zadevni ukrepi otežujejo poslovne dejavnosti operaterjev iz Skupnosti, ki bi se želeli razvijati v Franciji.

(116)

Ker zadevni ukrepi krepijo položaj La Poste v primerjavi z drugimi konkurenčnimi operaterji v trgovini znotraj Skupnosti, Komisija meni, da škodijo trgovini med državami članicami in da utegnejo izkrivljati konkurenco med operaterji.

(117)

Obstoj monopola, ki ga ima La Poste nad nekaterimi dejavnostmi, ne spreminja te ugotovitve. V okviru postopne liberalizacije, ki teče od leta 1998, in na pragu popolne liberalizacije poštnih storitev je mogoče predvideti nevarnost škodljivih vplivov na trgovino (43), celo za dejavnosti, ki so danes pod monopolom, saj monopolne in prosto konkurenčne dejavnosti (kot je hitra dostava) uporabljajo skupne industrijske procese v proizvodnem sistemu La Poste. Sicer pa monopolistične dejavnosti tudi lahko posredno konkurirajo nepoštnim dejavnostim, odprtim konkurenci, kot je uporaba elektronske pošte („e-substitucija“) (44) ali faksa.

(118)

Da bi presodili, ali zadevni ukrepi vsebujejo sestavine državne pomoči, je treba ugotoviti, ali ti ukrepi dajejo La Poste gospodarsko prednost s tem, da ji omogočajo izogibanje plačevanju stroškov, ki bi navadno morali bremeniti lastna finančna sredstva podjetja, in ali so tako preprečili, da bi prisotne tržne sile prišle do polnega izraza (45).

(119)

Pomoč pomeni razbremenitev stroškov, ki navadno bremenijo proračun podjetja, upoštevajoč naravo ali organizacijo zadevnega stroškovnega sistema. Nasprotno bi lahko opredelili pojem „izrednega stroška“ kot dodatnega stroška v primerjavi z rednimi stroški (46). Odprava takega izrednega stroška z zakonsko določbo naj upravičencu ne bi dajala prednosti in torej ne bi pomenila državne pomoči.

(120)

Po zgledu sodne prakse Sodišča pri analizi selektivnosti (47), ki vključuje primerjavo z referenčnim okvirom za ugotovitev skladnosti ali neskladnosti z „naravo in organizacijo sistema“ različnega obravnavanja določenih podjetij ali določenih proizvodenj, pri običajnem položaju na trgu v strukturnem pogledu opredelitev „rednega“ ali „izrednega“ stroška vključuje opredelitev referenčnega okvira ali primerjave s ciljem, da se odkrijejo podjetja v primerljivem pravnem in dejanskem položaju z vidika cilja, ki naj bi ga dosegli z zadevnimi ukrepi (48).

(121)

Uvodoma velja spomniti, da reforma ne predvideva izenačenja pokojninskih pravic zadevnih uradnikov s pravicami zaposlenih pri glavnih konkurentih La Poste. Prav tako so zadevni člani osebja po definiciji uradniki, ki ohranjajo svoj posebni status, medtem ko so uslužbenci glavnih konkurentov La Poste zaposleni na podlagi pogodbe zasebnega prava. Zato cilj, ki ga zasledujejo zadevni ukrepi, ne zadeva strogo sistema prispevkov, ki ga vzpostavljajo različni pokojninski sistemi, pa naj zadevajo uslužbence zasebnega prava ali uradnike. Gre bolj za širši cilj, da se zagotovi pravična konkurenca med La Poste in njenimi konkurenti z upoštevanjem zlasti dejstva, da so nekateri uslužbenci La Poste uradniki, ki so ji bili dodeljeni.

(122)

Teoretično bi lahko bilo več referenčnih okvirov: položaj konkurentov La Poste, drugih javnih ustanov, pokojninski sistem, ki velja za državne uradnike, ali pa France Télécom (oddelek 6.1.3.1). Če nobena tovrstna zunanja primerjava ne bi bila primerna, potem bi bil referenčni okvir za obstoj prednosti položaj La Poste pred odobritvijo ukrepov (oddelek 6.1.3.2).

(123)

Nazadnje bo Komisija zaradi dvomov, izraženih v odločitvi o sprožitvi tega postopka, preučila tudi, ali stroški La Poste, ki so predmet razbremenitve, v celoti ustrezajo ali ne „izrednemu“ strošku ali „strukturno slabšemu položaju“ v smislu sodne prakse Sodišča prve stopnje (oddelek 6.1.3.3).

(124)

Komisija bi zelo težko prepoznala operaterje, ki bi bili v primerljivem pravnem in dejanskem položaju z La Poste ob vzpostavitvi enakih pogojev (level playing field), zlasti kar zadeva pokojninski sistem.

(125)

Kar zadeva najprej konkurente La Poste, lahko ugotovimo, da gre pri njih za družbe zasebnega prava, ki delujejo na trgih, odprtih konkurenci, medtem ko ima La Poste podoben status kot javna ustanova industrijskega in trgovskega značaja (49), ki ji je z zakonom dan monopol (50). Poleg tega dejstvo, da imajo konkurenti La Poste uslužbence, zaposlene na podlagi pogodbe zasebnega prava, medtem ko gre pri primerjavi posebej za uradnike, zaposlene pri La Poste, pomeni, da jih znotraj analize obstoja prednosti v smislu člena 87(1) Pogodbe ni mogoče obravnavati, kot da so v primerljivem pravnem in dejanskem položaju glede na cilj ukrepov. Treba je namreč poudariti, da pokojninski sistem uradnikov izhaja, kot je navedeno v uvodni izjavi (25) in naslednjih, iz pravno različnega sistema, jasno ločenega od sistema, ki velja za uslužbence zasebnega prava. V vsakem primeru to pomeni, da je z vidika širšega cilja, tj. zagotovitve pravične konkurence med La Poste in njenimi konkurenti, jasno, da je treba La Poste in njene konkurente obravnavati, kot da so v različnem dejanskem in pravnem položaju.

(126)

Potemtakem konkurentov La Poste ne bi mogli uporabiti za primerjavo v analizi, ki bi jo morala opraviti Komisija, da bi ugotovila obstoj prednosti v smislu člena 87(1) Pogodbe.

(127)

Vendar Komisija že zdaj opozarja, da bo takšna primerjava očitno primerna za preučitev skladnosti morebitnih zadevnih pomoči z vidika člena 87(3)(c) Pogodbe, ko bo treba natančneje oceniti izkrivljanje konkurence na trgih, ki so pod vplivom pomoči.

(128)

Komisija je razmišljala, ali bi lahko našli druge primerjave.

(129)

Teoretično bi za primerjavo lahko uporabili pokojninski sistem, veljaven za državne uradnike, ki ga ureja zakon o civilnih in vojaških pokojninah. Vendar pa ta sistem kot tak ne bi bil primeren za uporabo pri podobnih dejanskih okoliščinah, kakršne so pri La Poste. Na primer, državni uradniki na splošno ne delajo na prodajnih trgih, na kakršnih deluje La Poste.

(130)

Med javnimi industrijskimi in trgovskimi ustanovami s podobnim statusom kot La Poste Komisija ni mogla odkriti skupine gospodarskih subjektov, ki bi bili homogena skupina, primerna za primerjavo. Samo nekaj posamičnih javnih industrijskih in trgovskih ustanov, zlasti Office National des Forêts (Državni urad za gozdarstvo) ali la Monnaie de Paris, ima nekaj podobnosti s položajem La Poste. Vendar ti razpršeni elementi ne bi bili zadostni, da bi dobili ustrezno primerjavo.

(131)

Zato Komisija meni, da niti javne ustanove niti pokojninski sistem, ki velja za državne uradnike, ne bi bili primerni za primerjavo v tej zadevi.

(132)

Poleg tega je Komisija preučila možnost za primerjavo La Poste in France Télécom. Z zakonom iz leta 1990 se je nekdanja Generalna direkcija za telekomunikacije preoblikovala v dve pravni osebi javnega prava La Poste in France Télécom. Čeprav France Télécom zaposluje hkrati uslužbence na podlagi pogodb zasebnega prava in uradnike, je leta 1996 postal delniška družba, ki kotira na borzi. Zato ni več v primerljivem pravnem in dejanskem položaju z vidika cilja zadevnih ukrepov. Poleg tega je, […], združljivost pravil, ki se uporabljajo za France Télécom glede obveznih socialnih prispevkov in davkov, predmet pritožbe Komisiji in Komisija s to odločbo ne more vnaprej soditi o svojem sklepu v tej zadevi.

(133)

Skratka, Komisija meni, da ne obstaja nobena zunanja primerjava, ki bi omogočila, da se določi „običajni“ prispevek, ki bi bremenil podjetja v primerljivem pravnem in dejanskem položaju kot La Poste z vidika cilja, zasledovanega z zadevnimi ukrepi.

(134)

Če bi Komisija lahko izbrala primerno zunanjo primerjavo, na podlagi katere bi bilo mogoče opredeliti obstoj „neobičajnih“ stroškov, zadevni ukrepi lahko ne bi bili državna pomoč pod določenimi pogoji, ki bi zadevali predvsem izračun pravične in konkurenčne stopnje.

(135)

Niti odločba Komisije v zadevi Sabena proti Swissair  (51) niti sodba v zadevi Enirisorse, ki ju navaja Francija, ne spreminjata ugotovitev Komisije o obstoju prednosti v korist La Poste. Odločba Sabena proti Swissair namreč določa, da je ukrep, ki zadeva sektor (letalski prevoz) in ne posebno podjetje, splošen ukrep gospodarske politike. Sektorski in ne individualni značaj (omejen na eno samo podjetje) ukrepa pomeni pomembno razliko v primerjavi s primerom La Poste, zlasti ker je Komisiji omogočil, da je določila zunanjo primerjavo, in sicer sistem socialnih prispevkov, ki se uporablja za druge belgijske industrijske sektorje. Prav tako je Sodišče v sodbi Enirisorse svoj sklepni predlog utemeljilo s primerjavo spornega ukrepa z „običajnim položajem“ (52), ki ga je Sodišče lahko opredelilo, vendar ne obstaja podobno v tej zadevi.

(136)

Za analizo obstoja prednosti v smislu člena 87(1) Pogodbe bi torej Komisija morala preučiti položaj La Poste s primerjavo obveznih socialnih prispevkov in davkov pred zadevnimi ukrepi in po njih.

(137)

Obvezni socialni prispevki in davki pred zadevnimi ukrepi so tisti, ki jih določa zakon iz leta 1990. Ker zunanja primerjava ni mogoča, bi lahko bili referenčni okvir, ki bi omogočil ugotovitev obstoja prednosti.

(138)

Uvedba zgornje meje leta 1998 je omogočila, da se zmanjša znesek prispevka „delodajalca“ za pokojnine uradnikov, zaposlenih pri La Poste, za znesek, ki ga Francija sama ocenjuje na približno […] EUR za obdobje 1998–2006.

(139)

Po zakonu iz leta 2006 se je predvsem prispevek La Poste zamenjal s prispevkom, ki izenačuje pokojninske prispevke, ki jih plačuje La Poste, s prispevki njenih konkurentov in je odvezujoč. Brez tega zakona bi se prispevne stopnje „delodajalca“ v prihodnjih letih kljub ugodnim učinkom zgornje meje še naprej občutno povečevale predvsem zaradi poslabševanja razmerja med aktivnimi (ki plačujejo prispevke) in neaktivnimi (upravičenci do dajatev), ki je posledica tega, da je La Poste prenehala zaposlovati uradnike.

(140)

Komisija torej ugotavlja, da zadevni ukrepi La Poste razbremenjujejo prispevkov, ki bi jih morala plačevati na podlagi zakona iz leta 1990.

(141)

V analizi, ali so pokojninski prispevki za La Poste običajni ali ne, je Komisija mnenja, da so obveznosti, ki jih mora podjetje izpolniti na podlagi delovne zakonodaje ali kolektivnih pogodb, sklenjenih s sindikati glede nadomestil za odpustitev in/ali predčasno upokojitev, del rednih stroškov, ki jih mora podjetje financirati iz lastnih sredstev (53).

(142)

Po analogiji Komisija sklepa, da so pokojninski prispevki, ki jim je La Poste zavezana po zakonu iz leta 1990, redni stroški (54). Ker bi torej zadevni ukrepi omogočili, da bi se La Poste rešila stroškov, ki bi jih običajno morala kriti iz lastnih sredstev, ti ukrepi operaterju dajejo prednost v smislu člena 87(1) Pogodbe.

(143)

Zadevna prednost je selektivna, ker zadeva samo La Poste. Ker ni zunanjega referenčnega okvira, ta omejitev po naravi in organizaciji zadevnega sistema ni upravičena.

(144)

V odločitvi o sprožitvi postopka je podrobno predstavljena sodba Combus, v kateri se zdi, da Sodišče prve stopnje kot „neobičajne“ stroške obravnava stroške, ki so posledica posebnega statusa osebja podjetja, ki se je po reformi, kar zadeva upravljanje z zaposlenimi, znašlo v položaju splošnega prava, torej v enakem kot njegovi konkurenti. Sodišče prve stopnje tako izjavlja (55): „Namen zadevnega ukrepa je bil zamenjati privilegiran in drag status uradnikov, zaposlenih pri Combusu, s statusom pogodbenih uslužbencev, podobnim statusu zaposlenih v drugih avtobusnih podjetjih, ki so konkurirala Combusu. Šlo je torej za to, da se Combus reši iz strukturno slabšega položaja v primerjavi z njegovimi zasebnimi konkurenti. Toda edini namen člena 87(1) ES je prepovedati prednosti, ki koristijo določenim podjetjem, kajti pojem pomoči se nanaša samo na posege, ki zmanjšujejo stroške, ki gredo po navadi na račun podjetja in ki jih je treba obravnavati kot gospodarsko prednost, ki je upravičeno podjetje ne bi pridobilo v običajnih tržnih razmerah. […] Sicer pa bi danska država lahko dosegla enak učinek, če bi, namesto da je plačala znesek 100 milijonov DKK neposredno uradnikom, zaposlenim pri Combusu, prerazporedila iste uradnike znotraj javne uprave brez izplačila posebnega dodatka, kar bi Combusu omogočilo, da takoj zaposli pogodbene uslužbence, za katere velja status zasebnega prava.“

(145)

Na splošno je treba najprej spomniti, da Sodišče ni potrdilo sodne prakse Combus. Nekatere prvine sodne prakse Sodišča govorijo proti predpostavki, da bi izravnava strukturno slabšega položaja izključila opredelitev kot pomoč. Tako je Sodišče stalno navajalo, da je treba obstoj pomoči presojati po učinkih in ne po vzrokih ali ciljih državnih posegov (56). Sodišče je tudi poudarilo, da pojem pomoči pokriva prednosti, ki jih odobrijo državni organi in s katerimi se v različnih oblikah olajšajo stroški, ki gredo običajno na račun podjetja (57). Sodišče je prav tako tudi jasno povedalo, da stroški v zvezi s plačilom zaposlenih po svoji naravi bremenijo proračun podjetij ne glede na to, ali ti stroški izhajajo iz zakonskih obveznosti ali kolektivnih pogodb ali ne (58). V tem okviru je bilo Sodišče mnenja, da je treba državne ukrepe kljub dejstvu, da je njihov namen izravnati dodatne stroške, opredeliti kot pomoč (59).

(146)

Vendar se Francija vztrajno sklicuje na uporabo načela, ki ga je Sodišče prve stopnje postavilo v sodbi Combus, s trditvijo, da priglašena reforma samo razbremenjuje La Poste „neobičajnih“ stroškov. Komisija mora poudariti, da se ta zadeva po stvarnih elementih razlikuje od zadeve Combus, kot to zgovorno kažejo naslednji elementi:

(147)

Komisija meni, da so dejanske razlike med zadevo Combus in tem primerom zadostne, da upravičijo različen razmislek o obeh zadevah.

(148)

Na koncu tako imenovani „notranji“ pristop, ki ga predlaga Francija, po mnenju Komisije ni primeren, zlasti zaradi posebnosti zadevne (zaprte) populacije uradnikov in nedavne ustanovitve podjetja. Tako je sicer tudi stališče Francije. Sicer izračuni Francije primerjajo prispevke, ki jih La Poste dejansko plačuje (torej vključno z zgornjo mejo leta 1998), s prispevki, ki bi jih La Poste plačevala, če bi ob svoji ustanovitvi 1. januarja 1991 vzpostavila nov pokojninski sistem, ki bi ponujal enake dajatve, vendar bi ga upravljala po naložbenem sistemu. Po mnenju Komisije je ta primerjava preveč hipotetična, da bi na njeni podlagi lahko prišli do primernih sklepov o zadevnih ukrepih v smislu pomoči.

(149)

Zadevni ukrepi dajejo selektivno gospodarsko prednost, ker zadevajo eno samo podjetje, to je La Poste (63). Takšni ukrepi načelno pomenijo nevarnost izkrivljanja konkurence (64).

(150)

Iz predhodnih razmislekov in z vidika ustrezne sodne prakse, vključno s sodbo Combus, izhaja, da zadevni ukrepi pomenijo državno pomoč v smislu člena 87(1) Pogodbe.

(151)

Zgornja meja leta 1998 je bila uvedena brez predhodne priglasitve Komisiji. Zato je nezakonita.

(152)

S tem v zvezi Komisija pripominja, da je zgornja meja učinkovala hkrati na liberaliziranih trgih in v dejavnostih, ki so pod zakonskim monopolom. La Poste torej ni opravljala samo monopolističnih dejavnosti (65). Zgornje meje torej ni mogoče obravnavati kot sedanje pomoči.

(153)

Reforma 2006 je bila priglašena Komisiji. Njeno izvajanje je odloženo, ker La Poste še naprej plačuje prispevek „delodajalca“, ki izhaja iz uvedbe zgornje meje leta 1998. Reforma 2006 se torej ni začela izvajati.

(154)

Odstopanja, določena v členu 87(2) Pogodbe, glede pomoči socialnega značaja, dodeljene posameznim, pomoči za povrnitev škode, ki so jo povzročile naravne nesreče ali izjemni dogodki, kot tudi pomoči, dodeljenea gospodarstvu nekaterih območij Zvezne republike Nemčije, očitno niso primerna v tem primeru.

(155)

Glede odstopanj, določenih v členu 87(3) Pogodbe Komisija ugotavlja, da zadevne pomoči niso namenjene za pospeševanje gospodarskega razvoja območij, kjer je življenjska raven izjemno nizka ali kjer je velika podzaposlenost, da ne pomenijo pomoči pri projektu skupnega evropskega interesa ali za odpravljanje resne motnje v francoskem gospodarstvu. Prav tako niso namenjene za pospeševanje kulture in ohranjanje kulturne dediščine.

(156)

Velja preučiti, ali Komisija ukrepe lahko razglasi kot združljive v skladu s členom 87(3)(c) Pogodbe, po katerem se pomoč za pospeševanje razvoja določenih gospodarskih dejavnosti ali določenih gospodarskih območij lahko razglasi za združljivo s skupnim trgom, kadar ne spreminja trgovinskih pogojev v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi.

(157)

Komisija še spominja, da se Francija ni sklicevala na člen 86(2) Pogodbe kot na podlago za združljivost dodeljene pomoči podjetju La Poste.

(158)

Upoštevajoč naravo in učinke reforme, ki izenačuje prispevke La Poste s prispevki njenih konkurentov, Komisija meni, da je treba presojo združljivosti pomoči voditi v primerjavi z vzpostavljenimi enakimi pogoji („level playing field“) glede obveznih socialnih prispevkov in davkov med La Poste in njenimi konkurenti na področjih pošta – paketi in finančne storitve, ki predstavljata glavni del dejavnosti La Poste (66).

(159)

Za analizo učinkov pomoči in oceno intenzivnosti izkrivljanja konkurence mora Komisija z vidika zavez Francije najprej preučiti višino prispevkov, ki jih je La Poste plačala v primerjavi s konkurenti. Nato bo Komisija ugotovila, kaj bi se zgodilo, če La Poste ne bi prejemala zadevnih pomoči. Preučila bo ugodne in neugodne učinke pomoči. In potem bo mogoče narediti bilanco celotne združljivosti.

(160)

Komisija je zelo podrobno preučila mehanizem izračuna pravične in konkurenčne stopnje.

(161)

Predhodno je treba opomniti, da se sistem prispevkov La Poste razlikuje od splošnega prava po dveh elementih:

(162)

Po prvi točki delodajalec splošnega prava plačuje odvezujoče prispevke v dokladnem sistemu. La Poste ne plačuje odvezujočega prispevka, ampak ji je bilo z zakonom iz leta 1990 naloženo, da mora uravnovesiti pokojninski sistem za svoje uradnike. Uvedba zgornje meje leta 1998, ki določa zgornji znesek prispevka „delodajalca“ ne glede na prispevno stopnjo, in potem še temeljiteje zakon iz leta 2006 imata za posledico vzpostavitev odvezujočega prispevka.

(163)

Zadevne pomoči torej rešujejo prvi element razlike med sistemom La Poste in splošnim pravom.

(164)

Glede druge točke je Komisija preverila, da je neto sedanja vrednost bodočih finančnih tokov po zakonu iz leta 1990 višja od neto sedanje vrednosti bodočih finančnih tokov, ki so rezultat uporabe spremenjene pravične in konkurenčne stopnje (67). Brez pomoči bi torej La Poste morala plačati višje prispevke od prispevkov po splošnem pravu.

(165)

Komisija še pripominja, da vzpostavitev „resnično enakih pogojev“ s konkurenti La Poste zahteva dve spremembi pravične in konkurenčne stopnje:

(166)

Spremembe, ki jih je Francija vnesla v izračun pravične in konkurenčne stopnje, omogočajo, da zadevni mehanizem izenači višino obveznih socialnih prispevkov in davkov na osnovi plač med La Poste in drugimi podjetji sektorja „pošta – paketi“ ter bančnim sektorjem, ki spadajo pod splošno pravo socialnih dajatev. Vendar v prehodnem obdobju, ki ga Francija v priglasitvi predvideva v letih 2006–2010, La Poste ne bo mogla plačevati manjših prispevkov od spremenjene pravične in konkurenčne stopnje.

(167)

Brez reforme bi morala La Poste oblikovati rezervacije za računovodska leta od leta 2006 naprej za pokojninske obveznosti svojega uradniškega osebja. To oblikovanje rezervacij bi bilo neposredna posledica tega, da prispevki „delodajalca“ za pokojnine uradnikov La Poste ne bi bili odvezujoči.

(168)

Brez pomoči prispevki La Poste ne bi bili izenačeni v višini, ki jo plačujejo njeni konkurenti. Posledično bi se La Poste znašla v slabšem položaju in ne bi mogla konkurirati na liberaliziranih trgih (kot so finančne storitve ali hitra dostava).

(169)

Brez reforme bi morala La Poste zagotoviti ustrezno letno financiranje svojih prispevkov, kar bi ji prineslo dodatno letno breme več sto milijonov eurov v primerjavi z reformiranim sistemom (71). Vendar pa Komisija meni, da ti dodatni stroški (ki jih konkurenti La Poste ne nosijo) ne dosegajo takega zneska, da bi bila La Poste prisiljena omejiti svoje dejavnosti v konkurenci odprtih sektorjih znotraj področja uporabe storitev splošnega gospodarskega interesa ali zunaj njega.

(170)

Pomemben del zadevnih prispevkov je namreč povezan s storitvami splošnega gospodarskega interesa, kar naj bi načeloma La Poste omogočilo, da prejme izravnavo za dodatne stroške, ki se navezujejo nanje (72). Sicer prispevki, pripadajoči dejavnostim, ki ne spadajo med storitve splošnega gospodarskega interesa, ne bi imeli stvarnega učinka na načrtovane dejavnosti La Poste. Zadevni prispevki so fiksni stroški. Fiksna narava stroškov ravno pomeni, da naj ne bi vplivali na tržne odločitve La Poste, zlasti ne na prihodnje odločitve o naložbah. La Poste mora nositi fiksne stroške, pa naj se odloči za tak ali drugačen naložbeni projekt.

(171)

Okoliščine, v katerih bi višina prispevkov lahko znatno prizadela dejavnosti La Poste, sta bodisi izjemno visok znesek prispevkov, ki bi La Poste prisilili, da se umakne s trga, bodisi zelo veliko povečanje stroškov kapitala.

(172)

Tveganje stečaja La Poste se ne zdi stvarno glede na položaj La Poste (73).

(173)

Teoretično sicer ni mogoče povsem izključiti, da bi dodatni letni prispevki, ki bi jih morala plačati La Poste, poslabšali njeno bilanco, kar bi lahko spremenilo pogoje financiranja operaterja zaradi višjih stroškov kapitala. Vendar se ta možnost zdi le malo verjetna, če pomislimo na prej razložene utemeljitve, in spremembe tržnih pogojev bi bile (če obstajajo) vnaprej neznatne.

(174)

Liberalizacija poštnega sektorja je potekala neprekinjeno od leta 1998 (74). Postavitev zgornje meje in reforma pokojninskega sistema, ki se uporablja za La Poste, sta pomembni etapi v prilagajanju podjetja postopni liberalizaciji in pričakovanju popolne liberalizacije francoskega poštnega trga (75). Sicer je znano, da ima liberalizacija poštnih trgov na ravni Skupnosti pomembno vlogo v okviru lizbonske strategije za rast in zaposlovanje (76). Z bolj političnega vidika, vendar še vedno v povezavi z interesom Skupnosti, Komisija meni, da bi liberalizacija poštnega sektorja lahko postala težja, če ne bi odobrili takih načrtov pokojninske reforme, kot je načrt, ki je predmet te odločbe.

(175)

V tem okviru velja spomniti, da ima pokojninski sistem, ki se uporablja za La Poste, po zakonu iz leta 1990 posebne značilnosti (kot je neodvezujoči značaj prispevkov „delodajalca“ La Poste ali višina teh prispevkov, večja od tiste, ki jo plačujejo konkurenti), ki vsaka zase povzroča izkrivljanje konkurence na škodo La Poste. Glavni učinek zadevnih pomoči je, da izenačujejo prispevke La Poste s prispevki njenih konkurentov in s tem odpravljajo posebno izkrivljanje konkurence, ki prizadeva La Poste.

(176)

Komisija poleg tega meni, da se zadevni ukrepi ujemajo s ciljem skupnostnega interesa, ki ga zasledujejo. Z nobenim drugim instrumentom se ne bi bilo mogoče lotiti vprašanja učinkoviteje. V sektorjih, ki skrbijo za storitve splošnega gospodarskega interesa, bi seveda lahko odobrili nadomestila za javne storitve, vendar tak pristop dolgoročno ne bi bil zdržen zaradi strukturne narave problema.

(177)

Poleg tega sta zgornja meja in potem reforma pomagali La Poste, da postopno začne delovati kot zasebni vlagatelj, ki je izpostavljen običajnim tržnim silam. Na tej poti so se začeli izvajati že sprejeti ukrepi, kot je zaposlovanje uslužbencev po pogodbi zasebnega prava (namesto uradnikov).

(178)

Z vidika sorazmernosti ukrepov je odobrena pomoč omejena na najmanjšo možno mero, saj se spremenjena pravična in konkurenčna stopnja izračunava ob vključitvi vseh ustreznih prispevkov.

(179)

Nazadnje zadevni ukrepi, čeprav ne zadevajo posebnega sistema v zvezi z dajatvami za pokojnine, omogočajo trajnost mehanizma financiranja, ki je zaradi zgodovinskega razvoja postal zastarel. Komisija ocenjuje, da ti ukrepi zato spadajo v širši okvir reforme pokojninskih sistemov držav članic, ki jo skupno želita Svet in Komisija.

(180)

Zadevne proizvode in trge lahko razvrstimo po tem, da pripadajo:

(181)

V statični analizi Komisija ocenjuje, da:

(182)

V dinamični analizi, zlasti trgov, ki danes spadajo v rezervirani sektor in se bodo v prihodnjih letih odprli konkurenci, Komisija meni, da:

(183)

Iz gornjega izhaja, da bodo neugodni učinki pomoči, odobrenih La Poste, zmerni.

(184)

Ker so ukrepi z vidika zavez Francije omejeni na to, kar je nujno potrebno za vzpostavitev enakih pogojev glede obveznih socialnih prispevkov in davkov, in odpravljajo izkrivljanje konkurence, ki je škodovalo podjetju La Poste, ne vplivajo toliko na trgovinske pogoje, da bi bilo to v nasprotju s skupnimi interesi. Posledično je Komisija mnenja, da so zadevne pomoči združljive s skupnim trgom, ne da bi bil potreben kakšen izravnalni dopolnilni ukrep.

(185)

Komisija je v Odločbi 2005/145/ES v zadevi EDF odobrila državne pomoči in s tem odvezala podjetja enega sektorja od posebnih pokojninskih obveznosti, ki so presegale obveznosti iz splošnega pokojninskega sistema in bile določene med monopolom. V tem primeru je bila Komisija mnenja, da delna oprostitev bremena, ki je bilo posledica mehanizma financiranja posebnih pokojninskih pravic, pridobljenih pred reformo, pomeni državno pomoč v smislu člena 87(1) Pogodbe, ki se jo je lahko razglasilo kot združljivo s skupnim trgom. Komisija je v svoji analizi združljivosti menila, da se položaj EDF po svoji naravi ni bistveno razlikoval od „nasedlih investicij“ na področju energije. Šlo je namreč za pomoči, katerih namen je bil olajšati prehod na energetski sektor, odprt konkurenci. Komisija je ocenila, da bi bilo primerno pomoč za EDF izenačiti z izravnavo za nasedle investicije, ter napovedala, da bo ta pristop ubrala pri analizi podobnih primerov.

(186)

Pri Odločbi EDF so pomoči zadevale samo tradicionalno monopolne dejavnosti. Tak primer ni v tej zadevi, v kateri se obravnavata hkrati rezervirani in liberalizirani sektor. EDF in La Poste torej nista popolnoma podobna primera. Vendar v analizi, podobni metodologiji nasedlih investicij, odločitev o sprožitvi tega postopka pojasnjuje: „Komisija na tej stopnji ne more skleniti, da so potrebni ukrepi, da bi bili v polni meri deležni koristi liberalizacije trga poštnih storitev. Tak razmislek je namreč možen, če je Komisija prepričana, da je La Poste dejansko v primerljivem položaju s svojimi konkurenti.“

(187)

Komisija je zdaj ugotovila, da:

(188)

Komisija zato meni, da zadevne pomoči odvezujejo La Poste posebnih pokojninskih obveznosti, ki so presegale obveznosti iz splošnega pokojninskega sistema in bile določene med monopolom.

(189)

Komisija pripominja, da je La Poste pokojninske obveznosti uradniškega osebja do leta 2006 vključevala v zunajbilančne obveznosti letnih računovodskih izkazov. Če prispevek ne bi postal odvezujoč, bi morala La Poste oblikovati rezervacije za ustrezne obveznosti v bilanci od leta 2007 naprej. To je v skladu z normalno uporabo, ki ne odstopa od mednarodnih računovodskih standardov in kot je predvidena z Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1606/2002 z dne 19. julija 2002 o uporabi mednarodnih računovodskih standardov (80). Neobstoj rezervacij torej ne pomeni državne pomoči. Sicer sama po sebi ne vključuje državnih virov kot dopolnilo tistih, ki se izvajajo z zadevnimi ukrepi.

(190)

Zgornja meja leta 1998 in reforma pokojninskega sistema državnih uradnikov, zaposlenih pri La Poste v skladu s členom 150 zakona o spremembah finančnega zakona za leto 2006, pomenita državno pomoč, skladno s skupnim trgom, če: