31.7.2007

SL

Uradni list Evropske unije

L 199/1

---

UREDBA (ES) št. 861/2007 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

z dne 11. julija 2007

o uvedbi evropskega postopka v sporih majhne vrednosti

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in zlasti členov 61(c) in 67 Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Komisije,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (1),

v skladu s postopkom, določenim v členu 251 Pogodbe (2),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Skupnost si je zastavila cilj ohranjanja in razvijanja območja svobode, varnosti in pravice, v katerem je zagotovljen prost pretok oseb. Za postopno vzpostavitev takšnega območja mora Skupnost med drugim na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah s čezmejnimi posledicami sprejeti ukrepe, ki so potrebni za pravilno delovanje notranjega trga.

(2)	V skladu s členom 65(c) Pogodbe ti ukrepi vključujejo odpravljanje ovir za nemoten potek civilnih postopkov, po potrebi s spodbujanjem združljivosti predpisov o civilnih postopkih, ki se uporabljajo v državah članicah.

(3)

V zvezi s tem je Skupnost med drugimi ukrepi že sprejela Uredbo Sveta (ES) št. 1348/2000 z dne 29. maja 2000 o vročanju sodnih in zunajsodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah (3), Uredbo Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (4), Odločbo Sveta 2001/470/ES z dne 28. maja 2001 o ustanovitvi Evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah (5), Uredbo (ES) št. 805/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov (6) in Uredbo (ES) št. 1896/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog (7).

(4)	Na zasedanju Evropskega sveta v Tampereju 15. in 16. oktobra 1999 sta bila Svet in Komisija pozvana, da določita skupna procesna pravila za poenostavitev in pospešitev sodnih postopkov v čezmejnih potrošniških in gospodarskih sporih majhne vrednosti.

(5)

Svet je 30. novembra 2000 sprejel skupni program Komisije in Sveta o ukrepih za izvajanje načela vzajemnega priznavanja odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (8). Program se nanaša na pospešeno reševanje in poenostavitev sodnih postopkov o čezmejnih sporih majhne vrednosti. To je bilo upoštevano v Haaškem programu (9), ki ga je Evropski svet sprejel 5. novembra 2004 in v katerem se poziva k aktivnemu nadaljevanju dela v zvezi s spori majhne vrednosti.

(6)

Komisija je 20. decembra 2002 sprejela Zeleno knjigo o postopku za evropski plačilni nalog ter ukrepih za poenostavitev in pospešitev sodnih postopkov v sporih majhne vrednosti. Z Zeleno knjigo se je začelo posvetovanje o ukrepih glede poenostavitve in pospešitve sodnih postopkov v sporih majhne vrednosti.

(7)

Mnoge države članice so uvedle poenostavljene civilne postopke za spore majhne vrednosti, saj ni nujno, da se stroški, zamude in zapletenost, povezani s sodnim postopkom, zmanjšajo sorazmerno z vrednostjo zahtevka. Ovire za hitro in ne predrago sojenje so večje v čezmejnih zadevah. Zato je nujno uvesti evropski postopek v sporih majhne vrednosti. Cilj takšnega evropskega postopka bi morala biti poenostavitev dostopa do pravnega varstva. Izkrivljanje konkurence na notranjem trgu zaradi neravnovesja glede delovanja procesnih sredstev, ki so na voljo upnikom v različnih državah članicah, povzroča potrebo po zakonodaji Skupnosti, ki zagotavlja enake pogoje za dolžnike in upnike v vsej Evropski uniji. Pri določanju stroškov za obravnavanje zahtevka v okviru evropskega postopka v sporih majhne vrednosti bi bilo treba nujno upoštevati načela enostavnosti, hitrosti in sorazmernosti. Primerno bi bilo, da se podrobnosti zaračunanih stroškov objavijo in da so načini določitve vseh takšnih stroškov pregledni.

(8)

Z evropskim postopkom v sporih majhne vrednosti bi se morali poenostaviti in pospešiti sodni postopki v čezmejnih sporih majhne vrednosti ter znižati njihovi stroški in tako zagotoviti alternativo možnostim, ki obstajajo v skladu z zakoni držav članic, ki bodo ostale nespremenjene. Ta uredba bi morala prav tako omogočiti lažje priznavanje in izvrševanje sodb, izdanih v okviru evropskega postopka v sporih majhne vrednosti v drugi državi članici.

(9)

Ta uredba si prizadeva spodbujati temeljne pravice in zlasti upošteva načela, priznana z Listino o temeljnih pravicah Evropske unije. Sodišča bi morala spoštovati pravico do poštenega sojenja in načelo kontradiktornosti postopka, še zlasti pri odločanju o nujnosti glavne obravnave in izvajanja dokazov ter obsegu izvajanja dokazov.

(10)	Zaradi poenostavitve izračuna vrednosti zahtevka bi bilo treba zanemariti vse obresti na znesek glavnice, stroške in izdatke. To ne bi smelo vplivati na pristojnost sodišč, da se jih določi s sodbo in na nacionalne predpise o izračunu obresti.

(11)	Da bi olajšali začetek evropskega postopka v sporih majhne vrednosti, bi morala tožeča stranka predložiti vlogo tako, da izpolni standardni obrazec zahtevka in ga vloži na sodišču. Obrazec zahtevka bi bilo treba vložiti le na pristojnem sodišču.

(12)	Obrazcu zahtevka bi morale biti po potrebi priložene ustrezne dokazne listine. Vendar lahko tožeča stranka, kadar je ustrezno, predloži tudi nadaljnje dokaze med postopkom. Enako načelo bi moralo veljati tudi za odgovor tožene stranke.

(13)	Pojma „očitno neutemeljen“ glede zavrnitve zahtevka in „nedopusten“ glede zavrženja vloge bi bilo treba določiti v skladu z nacionalno zakonodajo.

(14)	Evropski postopek v sporih majhne vrednosti bi moral potekati pisno, razen če sodišče meni, da je potrebna glavna obravnava, ali če to zahteva stranka. Sodišče lahko takšno zahtevo zavrne. Te zavrnitve ni možno spodbijati ločeno.

(15)	Zastopanje strank po odvetniku ali drugem pravnem strokovnjaku ne bi smelo biti obvezno.

(16)	Pojem „nasprotne tožbe“ bi bilo treba razumeti v smislu člena 6(3) Uredbe (ES) št. 44/2001 kot nasprotno tožbo, ki izhaja iz iste pogodbe ali dejstva, na katerem je temeljila prvotna tožba. Členi 2, 4, 5(3), (4) in (5) bi se morali smiselno uporabljati za nasprotne tožbe.

(17)	V primerih, ko tožena stranka med postopkom uveljavlja pravico do pobota, ta zahteva ne bi smela predstavljati nasprotne tožbe v smislu te uredbe. Zato tožena stranka ne bi smela biti obvezana uporabljati standardnega obrazca A iz Priloge I za uveljavljanje take pravice.

(18)	Država članica naslovnica za namene uporabe člena 6 je država članica, v kateri se vročitev izvede ali v katero se dokument pošlje. Da bi znižali stroške in zmanjšali zamude, bi bilo treba listine strankam vročiti zlasti po pošti s potrdilom o prejemu, iz katerega je razviden datum prejema.

(19)

Stranka lahko zavrne prejem dokumenta v času vročitve, ali tako, da ga vrne v enem tednu, če ni sestavljen ali preveden v uradni jezik države članice naslovnice (ali, če je v državi članici več uradnih jezikov, v uradni jezik ali v enega izmed uradnih jezikov kraja, kjer naj se opravi vročitev ali kamor se dokument pošilja), ali pa v jezik, ki ga naslovnik razume.

(20)	V okviru glavnih obravnav in izvajanja dokazov bi morale države članice spodbujati rabo moderne komunikacijske tehnologije v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, v kateri je sodišče. Sodišče bi moralo uporabiti najpreprostejši in najcenejši način izvajanja dokazov.

(21)	Praktična pomoč, ki bi morala biti na voljo strankam, bi morala vključevati tehnične informacije v zvezi z razpoložljivostjo in izpolnjevanjem obrazcev.

(22)	Informacije o postopkovnih vprašanjih lahko v skladu z nacionalno zakonodajo daje tudi sodno osebje.

(23)	Ker je cilj te uredbe poenostaviti in pospešiti sodne postopke v čezmejnih sporih majhne vrednosti, bi moralo sodišče ukrepati čim prej tudi, ko ta uredba za določeno fazo postopka ne predpisuje roka.

(24)	Za računanje rokov, predvidenih v tej uredbi, bi bilo treba uporabljati Uredbo Sveta (EGS, Euratom) št. 1182/71 z dne 3. junija 1971 o določitvi pravil glede rokov, datumov in iztekov rokov (10).

(25)	Da bi pospešili izterjavo v sporih majhne vrednosti, bi morala biti sodba izvršljiva ne glede na možno pravno sredstvo in brez pogoja pologa varščine, razen če ni s to uredbo določeno drugače.

(26)	Vsako sklicevanje na pravno sredstvo v tej uredbi bi moralo vključevati vsa možna pravna sredstva, ki so na voljo po nacionalni zakonodaji.

(27)	Sodišče mora vključevati osebo, ki je v skladu z nacionalno zakonodajo usposobljena za poklic sodnika.

(28)	Kadar koli mora sodišče določiti rok, bi se moralo zadevno stranko obvestiti, kakšne so lahko posledice, če tega roka ne upošteva.

(29)

Stroške postopka bi morala nositi stranka, ki v pravdi ni uspela. Stroški postopka bi morali biti določeni v skladu z nacionalno zakonodajo. Sodišče bi moralo ob upoštevanju ciljev enostavnosti in stroškovne učinkovitosti odrediti, da mora stranka, ki v postopku ne uspe, plačati le stroške postopka, vključno tudi z na primer vsemi stroški, nastalimi zato, ker je drugo stranko zastopal odvetnik ali drug pravni strokovnjak, ali vse stroške, nastale zaradi vročitve ali prevoda dokumentov, ki ustrezajo vrednosti zahtevka, ali so neizogibni.

(30)	Da bi olajšali priznavanje in izvrševanje, bi morala biti sodba, izdana v državi članici v okviru evropskega postopka v sporih majhne vrednosti, priznana in izvršljiva v drugi državi članici brez potrebe po potrdilu o izvršljivosti in brez vsakršne možnosti nasprotovanja njenemu priznanju.

(31)	Treba bi bilo predvideti minimalne standarde za preskus sodbe v primerih, ko tožena stranka ni mogla spodbijati zahtevka.

(32)

Ob upoštevanju ciljev enostavnosti in stroškovne učinkovitosti se od stranke, ki zahteva izvršitev, razen v primeru uradnikov, pristojnih za izvršilni postopek v skladu z nacionalno zakonodajo zadevne države članice, ne bi smelo zahtevati, da ima pooblaščenca ali poštni naslov v državi članici izvršbe.

(33)	Poglavje III te uredbe bi se moralo uporabljati tudi za določitev stroškov in izdatkov sodnih uradnikov, nastalih zaradi sodbe na podlagi postopka iz te uredbe.

(34)	Ukrepe, potrebne za izvajanje te uredbe, bi bilo treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (11).

(35)

Komisijo bi bilo zlasti treba pooblastiti za sprejemanje ukrepov, potrebnih za izvajanje te uredbe v zvezi s posodobitvami ali tehničnimi spremembami obrazcev, določenih v prilogah. Ker so ti ukrepi splošnega obsega in naj bi spreminjali nebistvene določbe te uredbe in/ali dopolnjevali to uredbo z dodajanjem novih nebistvenih določb, bi jih bilo treba sprejeti v skladu z regulativnim postopkom s pregledom, predvidenim v členu 5a Sklepa 1999/468/ES.

(36)

Ker ciljev te uredbe, in sicer uvedbe postopka, ki bi poenostavil in pospešil reševanje čezmejnih sporov majhne vrednosti in zmanjšal stroške sodnih postopkov, ne morejo zadostno uresničiti države članice in se lahko zaradi obsega in učinkov te uredbe laže dosežejo na ravni Skupnosti, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti, kakor je določeno v navedenem členu, ta uredba ne presega okvirov, ki so potrebni za doseganje teh ciljev.

(37)	V skladu s členom 3 Protokola o stališču Združenega kraljestva in Irske, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti, sta Združeno kraljestvo in Irska obvestila države članice, da želita sodelovati pri sprejetju in uporabi te uredbe.

(38)	V skladu s členoma 1 in 2 Protokola o stališču Danske, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti, Danska ne sodeluje pri sprejemanju te uredbe, ki zanjo ni zavezujoča in se zanjo ne uporablja –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

POGLAVJE I

VSEBINA IN PODROČJE UPORABE

Člen 1

Vsebina

Ta uredba uvaja evropski postopek v sporih majhne vrednosti, katerega namen je poenostavitev in pospešitev reševanja čezmejnih sporov majhne vrednosti in znižanje stroškov. Evropski postopek v sporih majhne vrednosti je na voljo strankam v sporu kot alternativa postopkom, ki obstajajo na podlagi zakonov držav članic.

Ta uredba tudi odpravlja vmesne postopke, ki so potrebni za omogočanje priznavanja in izvrševanja sodb, ki jih v evropskem postopku v sporih majhne vrednosti izda ena država članica, v drugi državi članici.

Člen 2

Področje uporabe

1.   Ta uredba se uporablja v čezmejnih civilnih in gospodarskih zadevah, ne glede na vrsto sodišča, kjer vrednost zahtevka brez vseh obresti, stroškov in izdatkov ne presega 2 000 EUR v času, ko pristojno sodišče prejme obrazec zahtevka. Ne uporablja se zlasti za davčne, carinske ali upravne zadeve ali odgovornost države za dejanja in opustitve dejanj pri izvajanju javne oblasti („acta iure imperii“).

2.   Ta uredba se ne uporablja za zadeve v zvezi:

(a)	s statusom ali pravno sposobnostjo fizičnih oseb;

(b)	s premoženjskimi pravicami iz zakonske zveze, oporokami in dedovanji ter preživninskimi obveznostmi;

(c)	s stečajem, postopki v zvezi z likvidacijo plačilno nesposobnih družb ali drugih pravnih oseb, postopki prisilne poravnave in podobnimi postopki;

(d)	s socialno varnostjo;

(e)	z arbitražo;

(f)	z delovnim pravom;

(g)	z najemom ali zakupom nepremičnine, razen tožb z denarnimi zahtevki; ali

(h)	s kršitvami zasebnosti in osebnostnih pravic, vključno z obrekovanjem.

3.   V tej uredbi izraz „država članica“ pomeni vse države članice z izjemo Danske.

Člen 3

Čezmejne zadeve

1.   V tej uredbi je čezmejna zadeva tista, v kateri ima vsaj ena od strank stalno ali običajno prebivališče v državi članici, ki ni država članica, v kateri je sodišče, kjer poteka postopek.

2.   Stalno prebivališče se določi v skladu s členoma 59 in 60 Uredbe (ES) št. 44/2001.

3.   Ustrezen trenutek za določitev, ali gre za čezmejno zadevo, je datum, ko pristojno sodišče prejme obrazec zahtevka.

POGLAVJE II

EVROPSKI POSTOPEK V SPORIH MAJHNE VREDNOSTI

Člen 4

Začetek postopka

1.   Tožeča stranka začne evropski postopek v sporih majhne vrednosti z izpolnitvijo standardnega obrazca zahtevka A iz Priloge I, ki ga vloži neposredno pri pristojnem sodišču po pošti ali s katerim koli drugim načinom sporočanja, kot je telefaks ali elektronska pošta, ki je sprejemljiv v državi članici, kjer se postopek začne. Obrazec zahtevka vključuje opis dokazil v podporo zahtevku, po potrebi pa so mu priložene ustrezne dokazne listine.

2.   Države članice obvestijo Komisijo o zanje sprejemljivih načinih sporočanja. Komisija te podatke objavi.

3.   Kadar je zahtevek izven področja uporabe te uredbe, sodišče o tem obvesti tožečo stranko. Sodišče obravnava zahtevek v skladu z ustreznim procesnim pravom, ki se uporablja v državi članici, v kateri teče postopek, razen če ga tožeča stranka ne umakne.

4.   Kadar sodišče meni, da podatki, ki jih je predložila tožeča stranka, niso dovolj jasni ali so nezadostni, ali kadar vloga ni pravilno izpolnjena in razen če je zahtevek očitno neutemeljen ali je vloga nedopustna, tožeči stranki omogoči dopolnitev ali popravek obrazca zahtevka ali predložitev dodatnih podatkov ali listin, ali pa da vlogo umakne, pri čemer v ta namen določi rok. Sodišče v ta namen uporabi standardni obrazec B iz Priloge II.

V primeru, ko je zahtevek očitno neutemeljen ali vloga nedopustna ali ko tožeči stranki ne uspe dopolniti ali popraviti obrazca zahtevka v določenem času, se vloga zavrže.

5.   Države članice zagotovijo, da je obrazec zahtevka na voljo na vseh sodiščih, na katerih se lahko začne evropski postopek v sporih majhne vrednosti.

Člen 5

Vodenje postopka

1.   Evropski postopek v sporih majhne vrednosti je pisni postopek. Sodišče izvede glavno obravnavo, če meni, da je to nujno, ali če stranka to zahteva. Sodišče lahko tako zahtevo zavrne, če meni, da z vidika okoliščin zadeve glavna obravnava očitno ni potrebna za pošteno vodenje postopka. Razlogi za zavrnitev se pisno utemeljijo. Zavrnitvi ni možno ugovarjati ločeno.

2.   Po prejemu pravilno izpolnjenega obrazca zahtevka sodišče izpolni del I standardnega obrazca za odgovore C iz Priloge III.

Sodišče izvod obrazca zahtevka in dokaznih listin, kjer je to ustrezno, skupaj z izpolnjenim obrazcem za odgovore vroči toženi stranki v skladu s členom 13. Te listine se pošljejo v 14 dneh po prejemu pravilno izpolnjenega obrazca zahtevka.

3.   Tožena stranka poda odgovor v 30 dneh od vročitve obrazca zahtevka in obrazca za odgovore, tako da izpolni del II standardnega obrazca za odgovore C in po potrebi doda ustrezne dokazne listine ter vlogo vrne sodišču ali na drug primeren način brez uporabe obrazca za odgovore.

4.   V 14 dneh od prejema odgovora tožene stranke sodišče kopijo odgovora, skupaj z vsemi ustreznimi dokaznimi listinami, pošlje tožeči stranki.

5.   Če tožena stranka v svojem odgovoru trdi, da vrednost nedenarnega zahtevka presega mejo iz člena 2(1), sodišče v 30 dneh po tem, ko je odgovor poslan tožeči stranki, odloči, ali zahtevek sodi na področje uporabe te uredbe. Take odločitve ni možno spodbijati ločeno.

6.   Vsaka nasprotna tožba, ki se predloži z uporabo standardnega obrazca A, in morebitne ustrezne dokazne listine se vročijo tožeči stranki v skladu s členom 13. Te listine se pošljejo v 14 dneh po prejemu.

Tožeča stranka ima od vročitve 30 dni časa, da odgovori na morebitno nasprotno tožbo.

7.   Če nasprotna tožba presega vrednost, določeno v členu 2(1), zahtevek in nasprotna tožba ne potekata v evropskem postopku v sporih majhne vrednosti, ampak se obravnavata v skladu z ustreznim procesnim pravom, ki se uporablja v državi članici, v kateri teče postopek.

Člena 2 in 4 ter odstavki 3, 4 in 5 tega člena se smiselno uporabljajo za nasprotne tožbe.

Člen 6

Jeziki

1.   Obrazec zahtevka, odgovor, vsak nasprotni zahtevek, vsak odgovor na nasprotni zahtevek in vsak opis ustreznih dokaznih listin se posredujejo v jeziku ali v enem od jezikov sodišča.

2.   Če je kakšna druga listina, ki jo prejme sodišče, v jeziku, ki ni jezik postopka, lahko sodišče zahteva prevod te listine le, če se prevod zdi potreben za izdajo sodbe.

3.   Če stranka noče sprejeti listine, ker ta ni v nobenem od naslednjih jezikov:

(a)	uradnem jeziku države članice naslovnice ali, če je v državi članici več uradnih jezikov, v uradnem jeziku ali v enem izmed uradnih jezikov kraja, kjer naj se opravi vročitev ali kamor se dokument pošlje; ali

(b)	jeziku, ki ga naslovnik razume,

sodišče o tem obvesti drugo stranko in ji svetuje, da zagotovi prevod te listine.

Člen 7

Zaključek postopka

1.   Sodišče v 30 dneh od prejema odgovora tožene ali tožeče stranke, ki je bil vložen v roku, določenem v členu 5(3) ali (6), izda sodbo ali:

(a)	od strank zahteva nadaljnje podrobnosti o zahtevku v določenem roku, ki ne presega 30 dni;

(b)	izvaja dokaze v skladu s členom 9; ali

(c)	povabi stranke na glavno obravnavo, ki se izvede v 30 dneh po vabilu.

2.   Sodišče izda sodbo v 30 dneh po morebitni glavni obravnavi ali po prejemu vseh podatkov, potrebnih za izdajo sodbe. Strankama se sodba vroči v skladu s členom 13.

3.   Če sodišče v roku, določenem v členu 5(3) ali (6), ne prejme odgovora zadevne stranke, izda sodbo o zahtevku ali nasprotni tožbi.

Člen 8

Glavna obravnava

Sodišče lahko izvede glavno obravnavo z video konferenco ali kakšno drugo komunikacijsko tehnologijo, če so na voljo tehnična sredstva.

Člen 9

Izvajanje dokazov

1.   Sodišče določi načine izvajanja dokazov in obseg dokazov, ki so potrebni za sodbo v okviru pravil, ki se uporabljajo za dopustnost dokazov. Sodišče lahko dopusti izvajanje dokazov s pisnimi izjavami prič, strokovnjakov ali strank. Prav tako lahko sodišče dopusti izvajanje dokazov z video konferenco ali kakšno drugo komunikacijsko tehnologijo, če so na voljo tehnična sredstva.

2.   Sodišče lahko izvede strokovne dokaze ali pričanje le, če je to potrebno za sodbo. Pri odločanju o tem sodišče upošteva stroške.

3.   Sodišče izbere najpreprostejši in najmanj obremenilen način izvajanja dokazov.

Člen 10

Zastopanje strank

Zastopanje z odvetnikom ali drugim pravnim strokovnjakom ni obvezno.

Člen 11

Pomoč strankam

Države članice zagotovijo, da stranke lahko dobijo praktično pomoč pri izpolnjevanju obrazcev.

Člen 12

Vloga sodišča

1.   Sodišče od strank ne zahteva, da podajo pravno oceno zahtevka.

2.   Če je potrebno, sodišče obvesti stranke o postopkovnih vprašanjih.

3.   Kadar je to primerno, si sodišče prizadeva za poravnavo med strankama.

Člen 13

Vročitev listin

1.   Listine se vročajo s poštnimi storitvami s potrdilom o prejemu, vključno z datumom prejema.

2.   Če listin ni možno vročiti v skladu z odstavkom 1, se lahko vročitev izvede z enim izmed načinov, določenih v členu 13 ali 14 Uredbe (ES) št. 805/2004.

Člen 14

Roki

1.   Kadar sodišče določi rok, se zadevno stranko obvesti, kakšne posledice lahko ima zamuda roka.

2.   Sodišče lahko v izjemnih okoliščinah podaljša roke, predvidene v členih 4(4), 5(3) in (6) ter členu 7(1), če je to potrebno, da bi se zaščitile pravice strank.

3.   Če v izjemnih okoliščinah sodišče ne more spoštovati rokov, predvidenih v členu 5(2) do (6) in členu 7, v najkrajšem možnem času ukrene vse, kar predvidevajo te določbe.

Člen 15

Izvršljivost sodbe

1.   Sodba je izvršljiva ne glede na možna pravna sredstva. Ne zahteva se položitev varščine.

2.   Člen 23 se uporablja tudi v primeru, ko se sodba izvrši v državi članici, v kateri je bila izrečena.

Člen 16

Stroški

Stroške postopkov nosi stranka, ki v pravdi ne uspe. Vendar sodišče ne prisodi povračila stroškov stranki, ki v pravdi uspe, kolikor so ti neupravičeni ali so nesorazmerni z zahtevkom.

Člen 17

Pravna sredstva

1.   Države članice obvestijo Komisijo, ali so po njihovem procesnem pravu dopustna pravna sredstva zoper sodbo, izdano v evropskem postopku v sporih majhne vrednosti, in v kakšnem roku se taka pravna sredstva vložijo. Komisija te podatke objavi.

2.   Člen 16 se uporablja za vsa pravna sredstva.

Člen 18

Minimalni standardi za preskus sodbe

1.   Tožena stranka ima pravico zahtevati preskus sodbe, izdane v evropskem postopku v sporih majhne vrednosti pred pristojnim sodiščem države članice, ki je izdalo sodbo, če:

(a)	(i) sta bila obrazec zahtevka ali vabilo na glavno obravnavo vročena na način, kjer ni dokaza o opravljeni osebni vročitvi, kakor je predvideno v členu 14 Uredbe (ES) št. 805/2004; in (ii) vročitev brez njene krivde ni bila opravljena pravočasno, da bi ji omogočila pripraviti obrambo; ali

(b)	tožena stranka ni mogla ugovarjati zahtevku zaradi višje sile ali izrednih okoliščin, ki so nastopile brez njene krivde,

pod pogojem, da v vseh navedenih primerih ravna brez odlašanja.

2.   Če sodišče zavrne preskus, kjer ni podan noben od razlogov iz odstavka 1 za pravno sredstvo, ostane sodba v veljavi.

Če sodišče odloči, da je preskus utemeljen iz enega od razlogov iz odstavka 1, je sodba v evropskem postopku v sporih majhne vrednosti nična in neveljavna.

Člen 19

Veljavno procesno pravo

Ob upoštevanju določb te uredbe evropski postopek v sporih majhne vrednosti ureja procesno pravo države članice, v kateri teče postopek.

POGLAVJE III

PRIZNAVANJE IN IZVRŠBA V DRUGI DRŽAVI ČLANICI

Člen 20

Priznavanje in izvršba

1.   Sodba, izdana v državi članici v evropskem postopku v sporih majhne vrednosti, se prizna in izvrši v drugi državi članici brez potrdila o izvršljivosti in brez vsakršne možnosti nasprotovanja njenemu priznanju.

2.   Sodišče na zahtevo stranke brez dodatnih stroškov izda obrazec v zvezi s sodbo v evropskem postopku v sporih majhne vrednosti, pri čemer uporabi standardni obrazec D iz Priloge IV.

Člen 21

Postopek izvršbe

1.   Brez poseganja v določbe tega poglavja ureja postopke izvršbe zakonodaja države članice izvršbe.

Vsaka sodba, izdana v evropskem postopku v sporih majhne vrednosti, se izvrši pod istimi pogoji kot sodba, izdana v državi članici izvršbe.

2.   Stranka, ki zahteva izvršbo, predloži:

(a)	kopijo sodbe, ki izpolnjuje pogoje, potrebne za dokaz njene pristnosti; in

(b)

kopijo obrazca iz člena 20(2) in, kjer je to potrebno, njegovega prevoda v uradni jezik države članice izvršbe ali, če je v tej državi članici več uradnih jezikov, v uradni jezik ali v enega od uradnih jezikov sodnega postopka v kraju, kjer se zahteva izvršba, v skladu z zakonodajo te države članice, ali v drug jezik, ki ga je država članica izvršbe označila za sprejemljivega. Vsaka država članica lahko navede uradni jezik ali uradne jezike institucij Evropske unije, ki ni(-so) njen(-i) uradni jezik(-i), ki ga/jih lahko sprejme za evropski postopek v sporih majhne vrednosti. Vsebino obrazca D prevede oseba, ki je v eni od držav članic usposobljena za prevajanje.

3.   Stranki, ki zahteva izvršbo sodbe izdane v evropskem postopku v sporu majhne vrednosti v drugi državi članici, ni treba imeti:

(a)	pooblaščenca; ali

(b)	poštnega naslova

v državi članici izvršbe, razen kadar gre za pooblaščene osebe za izvršilni postopek.

4.   Od stranke, ki v eni državi članici zaprosi za izvršbo sodbe, izdane v evropskem postopku v sporih majhne vrednosti, v drugi državi članici, se na podlagi tega, da je tuj državljan ali da nima stalnega prebivališča ali bivališča v državi članici izvršbe, ne sme zahtevati nobene varščine, jamstva ali pologa ne glede na to, kako se imenuje.

Člen 22

Odklonitev izvršbe

1.   Pristojno sodišče v državi članici izvršbe na zahtevo osebe, proti kateri je vložena izvršba, odkloni izvršbo, če je sodba, izdana v evropskem postopku v sporih majhne vrednosti, nezdružljiva s prejšnjo sodbo, izdano v kateri koli državi članici ali tretji državi, če:

(a)	je prejšnja sodba temeljila na istem dejanskem stanju in je bila izdana med istimi strankami;

(b)	če je bila prejšnja sodba izdana v državi članici izvršbe ali izpolnjuje pogoje, potrebne za priznanje v državi članici izvršbe; in

(c)	če nezdružljivost ni bila in ni mogla biti upoštevana kot ugovor v sodnem postopku v državi članici, kjer je bila izdana sodba v evropskem postopku v sporih majhne vrednosti.

2.   Pod nobenim pogojem se sodba izdana v evropskem postopku v sporih majhne vrednosti v državi članici izvršbe ne sme preverjati glede njene vsebine.

Člen 23

Prekinitev ali omejitev izvršbe

Kadar stranka vloži pravno sredstvo zoper sodbo, izdano v evropskem postopku v sporih majhne vrednosti, ali je vloga takega pravnega sredstva še vedno možna, ali je stranka vložila zahtevek za preskus sodbe v smislu člena 18, lahko pristojno sodišče ali pristojni organ v državi članici izvršbe na zahtevo stranke, proti kateri je vložena izvršba:

(a)	omeji postopek izvršbe na zaščitne ukrepe;

(b)	pogojuje izvršbo s predložitvijo jamstva, ki ga samo določi; ali

(c)	v izjemnih okoliščinah prekine postopek izvršbe.

POGLAVJE IV

KONČNE DOLOČBE

Člen 24

Obveščanje

Države članice sodelujejo pri obveščanju splošne in strokovne javnosti o evropskem postopku v sporih majhne vrednosti, vključno s stroški, zlasti prek Evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah, ustanovljene v skladu z Odločbo 2001/470/ES.

Člen 25

Informacije v zvezi s pristojnostjo, načini sporočanja ter pravnimi sredstvi

1.   Do 1. januarja 2008 države članice Komisiji sporočijo:

(a)	imena in naslove sodišč, ki so pristojna za izdajanje sodb v evropskem postopku v sporih majhne vrednosti;

(b)	načine sporočanja, ki so dovoljeni za namene evropskega postopka v sporih majhne vrednosti in dostopni sodiščem v skladu s členom 4(1);

(c)	ali so po njihovem procesnem pravu dopustna pravna sredstva v skladu s členom 17 in pri katerem sodišču jih je treba vložiti;

(d)	jezike, ki se lahko uporabijo v skladu s členom 21(2)(b); in

(e)	kateri organi so pristojni za izvršbo in kateri organi so pristojni na področju uporabe člena 23.

Države članice obvestijo Komisijo o vseh naknadnih spremembah teh informacij.

2.   Komisija informacije, sporočene v skladu z odstavkom 1, objavi v Uradnem listu Evropske unije in na druge primerne načine.

Člen 26

Izvedbeni ukrepi

Ukrepi, ki so potrebni za izvajanje te uredbe in so v zvezi s posodobitvami ali tehničnimi spremembami obrazcev iz prilog, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 27(2).

Člen 27

Odbor

1.   Komisiji pomaga odbor.

2.   Pri sklicevanju na ta odstavek se uporabljata člen 5a(1) do (4) in člen 7 Sklepa 1999/468/ES, ob upoštevanju določb člena 8 Sklepa.

Člen 28

Pregled

Do 1. januarja 2014 Komisija predloži Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru podrobno poročilo o pregledu delovanja evropskega postopka v sporih majhne vrednosti ter o meji vrednosti zahtevka iz člena 2(1). To poročilo vsebuje oceno delovanja postopka in podrobno oceno vplivov za vsako državo članico.

V ta namen in za zagotovitev, da se ustrezno upoštevajo najboljše prakse v Evropski uniji ter da se odražajo načela boljše zakonodaje, države članice Komisiji zagotovijo informacije v zvezi z delovanjem evropskega postopka v čezmejnih sporih majhne vrednosti. Te informacije bi morale zajemati sodne takse, hitrost postopkov, učinkovitost, enostavnost uporabe in notranje postopke držav članic v sporih majhne vrednosti.

Po potrebi se poročilu Komisije priložijo predlogi za prilagoditev.

Člen 29

Začetek veljavnosti

Ta uredba začne veljati dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Uporablja se od 1. januarja 2009, razen člena 25, ki se uporablja od 1. januarja 2008.

---

(1)  UL C 88, 11.4.2006, str. 61.

(2)  Mnenje Evropskega parlamenta z dne 14. decembra 2006 (še ni objavljeno v Uradnem listu) in Sklep Sveta z dne 13. junija 2007.

(3)  UL L 160, 30.6.2000, str. 37.

(4)  UL L 12, 16.1.2001, str. 1. Uredba, kakor je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 1791/2006 (UL L 363, 20.12.2006, str. 1).

(5)  UL L 174, 27.6.2001, str. 25.

(6)  UL L 143, 30.4.2004, str. 15. Uredba, kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 1869/2005 (UL L 300, 17.11.2005, str. 6).

(7)  UL L 399, 30.12.2006, str. 1.

(8)  UL C 12, 15.1.2001, str. 1.

(9)  UL C 53, 3.3.2005, str. 1.

(10)  UL L 124, 8.6.1971, str. 1.

(11)  UL L 184, 17.7.1999, str. 23. Sklep, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2006/512/ES (UL L 200, 22.7.2006, str. 11).

---

---

---

---

---