PRILOGA

Podpora EU dejavnostim MAAE na področju jedrske varnosti in preverjanja ter v okviru izvajanja Strategije EU proti širjenju in orožju za množično uničevanje

1.   Opis

Mednarodna skupnost je ugotovila, zlasti na mednarodni konferenci o jedrski varnosti z delovnim naslovom „Global Directions for the Future“ (Globalne usmeritve za prihodnost), ki je marca 2005 potekala v Londonu, da nevarnost uspešnih jedrskih terorističnih dejanj ostaja še naprej velika. Mednarodna skupnost se je odzvala silovito in dala več pobud, da bi preprečili, da bi se jedrske ali druge radioaktivne snovi znašle v rokah zločincev in teroristov.

Preverjanje MAAE vsekakor ostaja nepogrešljivo sredstvo za vzpostavljanje zaupanja med državami v kontekstu prizadevanj za neširjenje jedrskega orožja ter za razvoj miroljubne uporabe jedrskega materiala.

Nedavni premiki na mednarodnem prizorišču so prinesli niz novih in okrepljenih mednarodnih instrumentov, ki so pomembni za jedrsko varnost in preverjanje: julija 2005 so države pogodbenice sprejele Spremembo CPPNM; od septembra 2005 je na voljo za podpis Konvencija o jedrskem terorizmu; aprila 2004 pa je Varnostni svet ZN sprejel Resolucijo 1540 o orožju za množično uničevanje in nedržavnih akterjih. Varnostni svet ZN je leta 2001 v Resoluciji 1373 države pozval, naj čimprej pristopijo k ustreznim konvencijam in protokolom, ki se nanašajo na terorizem.

Do sedaj se je k izvajanju Pravil ravnanja za varnost in zaščito radioaktivnih virov politično zavezalo 80 držav (1). Poleg tega sta v letu 2005 Generalna konferenca in Svet guvernerjev MAAE sprejela več resolucij in sklepov o krepitvi sistema varnostnih ukrepov MAAE (2).

Državam bi uveljavljanje teh mednarodnih instrumentov utegnila vsaj v določenem delu znatno olajšati pomoč v okviru Načrta za jedrsko varnost MAAE za obdobje 2006–2009, ki ga je septembra 2005 potrdil Svet guvernerjev MAAE (3). Gre za nadaljevanje Načrta dejavnosti za zaščito pred jedrskim terorizmom za obdobje 2003–2005 (4). Novi Načrt za jedrsko varnost obravnava dejavnosti na treh področjih: (1) ocena potreb, analiza in usklajevanje, (2) preprečevanje in (3) odkrivanje in odziv. Prav tako vsebuje del o „Dejavnostih v podporo jedrski varnosti“, ki zajema dejavnosti, prvotno navedene zaradi njihovih varnostnih in nadzornih ciljev, vendar se zanje šteje, da pomembno prispevajo tudi k jedrski varnosti.

Mednarodni varnostni ukrepi, ki jih uveljavlja MAAE, predstavljajo ključno sredstvo pri preverjanju, ali države ravnajo skladno s svojimi posebnimi zavezami in obveznosti glede neširjenja. Nadvse pomembno je, da se uveljavi nacionalna zakonodaja, potrebna za izvajanje celovitega sporazuma o nadzornih ukrepih z MAAE in po potrebi Dodatnega protokola (5). Za izvajanje takšnega sporazuma mora vsaka država pogodbenica imeti učinkovit državni sistem vodenja evidenc jedrskih materialov in nadzora nad njimi (SSAC). Svet guvernerjev MAAE je septembra 2005 sekretariat MAAE zaprosil, naj državam, ki so sklenile celovit sporazum o nadzornih ukrepih, temu pa je bil dodan še protokol o manjših količinah, tudi nečlanicam, z razpoložljivimi sredstvi pomaga pri vzpostavitvi in skrbi za takšne SSAC.

V Načrtu za jedrsko varnost za obdobje 2006–2009 so zapisani cilji, podobni tistim iz nekaterih delov Strategije EU proti širjenju orožja za množično uničevanje. Ti predvidevajo celovit pristop k jedrski varnosti, ki bo v vseh fazah („od zibeli do groba“) zagotavljal upravni nadzor, evidentiranost in varovanje jedrskih in drugih radioaktivnih snovi med uporabo, skladiščenjem in transportom, tako kratkoročno kot dolgoročno. Za primer, da varovanje odpove, pa je treba določiti varnostne ukrepe, s pomočjo katerih bo mogoče odkriti krajo ali poskuse tihotapljenja tega materiala preko mednarodnih meja in se odzvati na storjena zlonamerna dejanja z jedrskimi in drugimi radioaktivnimi snovmi.

MAAE zaključuje izvajanje Skupnega ukrepa Sveta 2004/495/SZVP in izvaja Skupni ukrep Sveta 2005/574/SZVP. S pomočjo, ki jo je prispevala EU, je MAAE sprožila obsežne dejavnosti v podporo prizadevanjem držav prejemnic na območju Kavkaza, Srednje Azije, Jugovzhodne Evrope in Balkana, na severnoafriškem in sredozemskem območju Bližnjega vzhoda, katerih namen je okrepiti jedrsko varnost in uveljaviti mednarodne nadzorne ukrepe v teh državah.

Povpraševanje po podpori za ta prizadevanja je v državah članicah MAAE in tudi v državah, ki niso njene članice, še naprej veliko. Do podpore upravičene države so:

—	v Jugo-vzhodni Evropi: Turčija, Albanija, Bosna in Hercegovina, Hrvaška, Srbija in Črna gora, Republika Moldavija in Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija;

—	na srednje-azijskem območju: Kazahstan, Kirgizistan, Uzbekistan, Tadžikistan in Turkmenistan;

—	na območju Kavkaza: Armenija, Azerbajdžan in Gruzija;

—	na območju Sredozemlja in Bližnjega vzhoda: Izrael, Jordanija, Libanon, Sirska arabska republika in

—	v Afriki  (6): vsega skupaj naj bi bilo v okviru različnih projektov v Afriki podpore za jedrsko varnost deležnih kakih 20–25 držav. Še več držav pa bi utegnilo biti vključenih v usposabljanja na ravni regij.

Dokončni izbor afriških držav, ki naj bi bile deležne podpore, bo opravljen glede na ugotovitve v fazi ocene potreb, pri kateri bo šlo za ocenjevalne misije in ustrezno pregledovanje že obstoječih podatkov na sedežu. Podporne dejavnosti za vsak projekt bodo osredotočene na tiste države v tej regiji, ki so na vsakokratnem projektnem področju najbolj dejavne:

—	nadgradnja fizičnega varovanja je predvidena v šestih od tistih osmih držav v tej regiji, ki imajo jedrske reaktorje. Krepitev zaščite radioaktivnih virov je predvidena v petih do sedmih državah izmed tistih desetih, v katerih se uporabljajo in skladiščijo najmanj varovani viri;

—

zagotovitev podpore za nadgradnjo zmogljivosti za odkrivanje nedovoljenega prometa z jedrskimi in drugimi radioaktivnimi snovmi je predvidena za pet do šest držav, ki glede na podatke, s katerimi razpolaga MAAE, in upoštevajoč prisotnost jedrskega materiala in radioaktivnih virov v zadevnih in sosednjih državah, predstavljajo največje tveganje nedovoljenega prometa;

—

zagotovitev ocenitve in podpore za nadzorno infrastrukturo v zvezi z varstvom pred sevanji in zaščito radioaktivnih virov je predvidena za dvanajst držav, za katere se šteje, da so najbolj potrebne izboljšav pri nadzorni infrastrukturi. Zagotovitev podpore na zakonodajnem področju je predvidena za šest držav;

—	usposabljanje bi ponudili po regijah v Afriki za kar se da veliko število udeležencev v okviru razpoložljivih sredstev.

Najprej bodo ocenjene potrebe po izboljšavah jedrske varnosti v državah iz zadevnega skupnega ukrepa EU, in sicer z namenom, da se opredelijo prednostne naloge pri podpori. V ta namen bo skupina priznanih strokovnjakov ocenila sedanje stanje sistema jedrske varnosti, ki so ga te države že vzpostavile, in predložila priporočila za izboljšave. Priporočila bodo temelj za določitev kasnejše pomoči; v njih bo obravnavano sedanje stanje in potrebe po izboljšavah pri preprečevanju in odkrivanju zlonamernih dejanj ter pri odzivanju na dejanja z jedrskimi in drugimi radioaktivnimi snovmi, vključno s tistimi iz nejedrske uporabe, pa tudi jedrskih objektov. Pri določanju držav za vsak projekt bodo postavljene prioritete, ki bi se krile iz proračuna, razpoložljivega zahvaljujoč podpori EU. Razvoj človeških virov se bo izvajal kot del utečenega programa usposabljanja pri MAAE, ki je v veliki meri regionalno naravnano. V okviru razpoložljivih finančnih virov se bo spodbujalo sodelovanje strokovnjakov iz kar se da velikega števila upravičenih držav.

Nato bodo v izbranih državah potekali projekti na treh področjih:

1.   Pomoč pri pripravi zakonodaje in upravnih predpisov

Pravno podlago za jedrsko varnost pretežno sestavljajo mednarodni instrumenti in priznana načela (pogodbe, konvencije, sporazumi, merila, standardi MAAE, pravila ravnanja in usmeritveni dokumenti ter priporočila), ki jih uveljavljajo nacionalni organi za nadzor nad jedrskim materialom in drugimi radioaktivnimi viri. Ta široka paleta predpisov (veliko jih je bilo razvitih pod okriljem MAAE) zagotavlja okvir, v katerem se jedrski material, druge radioaktivne snovi ali z njimi povezani objekti uporabljajo varno in varovano – tako za države z obsežnimi jedrskimi programi kot tudi za tiste z jedrskimi dejavnostmi manjšega obsega.

Ustrezna nacionalna zakonodaja in upravna nadzorna infrastruktura pomenita predpogoj za uspešno ureditev jedrske varnosti. V nacionalnih izvedbenih predpisih je treba poskrbeti za okvir z načeli in splošnimi določbami, ki bo pooblaščenim vladnim subjektom omogočal izvrševanje potrebnih upravnih funkcij in urejal ravnanje vseh oseb, ki se ukvarjajo z zadevnimi dejavnostmi. V mnogih državah je tovrstna zakonodaja neustrezna, nadzorne infrastrukture pa sploh ni ali je prav tako neustrezna. Te vrzeli v povezavi z neučinkovitimi upravnim nadzornimi infrastrukturami botrujejo šibkosti svetovne varnostne ureditve. Zato bi si morali kot cilj zastaviti okrepitev ali vzpostavitev primernih nacionalnih zakonodajnih in nadzornih okvirov ter dejansko uporabo ustreznih ukrepov.

Radioaktivni materiali se pogosto uporabljajo v nejedrske namene, npr. v medicini ali industriji. Nekateri od teh virov so visoko radioaktivni in spadajo v kategorije od 1 do 3, kakor so opredeljene v dokumentu MAAE „Kategorizacija radioaktivnih virov sevanja“. Brez ustreznega upravnega nadzora in varovanja lahko ti viri pridejo v napačne roke in se uporabijo pri zlonamernih dejavnostih. Nadzorna infrastruktura za varstvo pred sevanji in za zaščito radioaktivnih virov mora biti dejansko učinkovita in delovati ustrezno v skladu z mednarodnimi standardi, smernicami iz Pravil ravnanja za varnost in zaščito radioaktivnih virov in najboljšo prakso.

Sklenitev sporazumov o nadzornih ukrepih in Dodatnih protokolov z MAAE je učinkovit ukrep, ki spodbuja strog nacionalni in mednarodni nadzor nad jedrskim materialom ter z njim povezanih tehnologij. Pomembno je, da se nacionalnih izvedbenih predpisih jasno opredelijo jedrske dejavnosti, obrati, objekti in material, za katere bodo veljali nadzorni ukrepi. Poleg tega morajo države, ki so sklenile Dodatni protokol, poskrbeti za izboljšanje nacionalnih izvedbenih predpisov in tako omogočiti izpolnjevanje dodatnih obveznosti, izhajajočih iz Dodatnega protokola. Zlasti je treba notranjo zakonodajo države revidirati tako, da se razširijo pristojnosti in pooblastila upravnega organa, ki je bil določen za namene izvajanja in uporabe sklenjenih sporazumov o nadzornih ukrepih.

Države sprejmejo obveznost, da bodo izpolnjevale mednarodna merila v zvezi z jedrsko varnostjo, tudi, ko postanejo pogodbenice Konvencije o fizičnem varovanju jedrskega materiala in jedrskih objektov, CPPNM, z ratifikacijo Spremembe CPPNM in ko postanejo pogodbenice Konvencije o jedrskem terorizmu. Nadalje Varnostna resolucija Sveta Združenih narodov 1540 (2004) vse države obvezuje k vzpostavitvi notranjega nadzora, vključno z vzpostavitvijo ustreznega nadzora nad materiali, povezanimi z jedrskim orožjem.

Ukrepanje držav na področju jedrske varnosti, ki izhaja iz navedenih mednarodnih instrumentov, je privedlo do soočenja zavez v zvezi z varnostjo jedrskega materiala z objekti in drugimi radioaktivnimi viri. Med drugim se te zaveze nanašajo na ukrepe za vzpostavitev nadzorne infrastrukture za varstvo pred sevanji in zaščito radioaktivnih virov; ukrepe za evidentiranje in nadzor; ukrepe za fizično varovanje; nadzor nad uvozom in izvozom in inkriminiranje nezakonitih dejanj.

2.   Krepitev varnosti in nadzora nad jedrskimi in drugimi radioaktivnimi snovmi

Materiali, uporabljeni ali skladiščeni v jedrskih objektih in lokacijah, morajo biti ustrezno evidentirani in varovani, da se prepreči kraja ali sabotaža. Učinkovit nadzorni sistem bi moral določiti elemente, ki zahtevajo izvajanje na ravni države oziroma na ravni uporabnika.

Prav tako je bistvenega pomena, da se pred zlonamernimi dejanji med uporabo ali skladiščenjem fizično varujejo tudi močni in nevarovani radioaktivni viri iz nejedrskih uporab, ko pa niso več potrebni, jih je treba razgraditi in uskladiščiti ali odstraniti kot radioaktivne odpadke na varno in varovano mesto.

Vsaka država s celovitim sporazumom o nadzornih ukrepih mora vzpostaviti in skrbeti za SSAC, za katere veljajo varnostni ukrepi in nadzora nad njimi. Vendar pa MAAE ocenjuje, da takšnih sistemov v mnogih državah pogodbenicah teh sporazumov bodisi ni bodisi so neustrezni. Takšno stanje je razširjeno zlasti po približno 120 državah, v katerih ne obratuje noben jedrski objekt.

3.   Krepitev zmogljivosti držav za odkrivanje nedovoljenega prometa in za odzivanje nanj

Nedovoljen promet se nanaša na nedovoljen prejem, nabavo, rabo, prevoz ali odlaganje jedrskega materiala in drugih radioaktivnih snovi, ne glede na to, ali gre pri tem za namerno dejanje ali ne, in neodvisno od tega, ali se pri tem prečka mednarodna meja ali ne.

Brez materiala, pridobljenega na podlagi nedovoljenega prometa, teroristi ne morejo izdelati še tako preproste jedrske eksplozivne naprave ali radiološke razpršilne naprave. Poleg tega vedno obstaja možnost, da je bila z nedovoljenim prometom pridobljena tudi občutljiva oprema in tehnologija, potrebna za izdelavo občutljivega materiala, namenjenega za preprosto jedrsko eksplozivno napravo ali njeno izdelavo. Mogoče je sklepati, da morajo takšni materiali ali tehnologije preko meje, da prispejo na svoj končni cilj. Za boj proti nedovoljenemu prometu morajo zato države vzpostaviti ustrezne nadzorne pa tudi tehnične sisteme (vključno z uporabniku prijaznimi instrumenti) ter postopke in informacije, ki bodo na mejnih postajah na voljo za odkrivanje poskusov tihotapljenja radioaktivnih snovi (vključno s cepljivimi radioaktivnimi snovmi) ali nedovoljene trgovine z občutljivo opremo in tehnologijo.

Sprejeti je treba tudi učinkovite ukrepe v odziv na takšna dejanja in za morebitni zaseg radioaktivnega materiala. Uslužbenci organov pregona (carina, policija itd.) pogosto niso usposobljeni za rabo opreme za odkrivanje in se lahko zato na občutljivo opremo in tehnologijo ne spoznajo. Usposabljanje teh uradnikov je zato bistvenega pomena za uspeh vsakega od ukrepov, sprejetih za odkrivanje nedovoljenega prometa. Zaposlenim različnih kategorij bi bilo treba ponuditi različne oblike izobraževanja in usposabljanja, tako glede rabe instrumentov za odkrivanje kot tudi glede tolmačenja odčitkov teh instrumentov, da bi lahko sprejemali odločitve glede nadaljnjega postopanja.

Povpraševanja po podpori na tem področju je veliko, kar gre pripisati boljši osveščenosti o nevarnosti, pa tudi o razpoložljivosti opreme in metod za zmogljivejši mejni nadzor.

2.   CILJI

Splošni cilj: krepitev jedrske varnosti v izbranih državah.

2.1.   Ocenjevalna faza: financiranje mednarodnih misij za jedrsko varnost

MAAE bo izvedla ocenjevanje z namenom opredelitve potreb po krepitvi jedrske varnosti v zadevnih državah, v katerih takšno ocenjevanje še ni bilo dokončano. Za druge izbrane države pa bo že prej opravljena ocena posodobljena. Po potrebi se bo ocenjevalo fizično varovanje in varnost pri jedrskih in nejedrskih uporabah, uveljavljene ukrepe zoper nedovoljeni promet, pa tudi ustrezno pravno in nadzorno infrastrukturo. Rezultati celovite ocene bodo služili kot podlaga za izbor držav, v katerih se bodo izvajali projekti.

Pri zgoraj orisanih projektih:

—

bo za vsako državo ocenjeno fizično varovanje jedrskih in drugih radioaktivnih snovi in varovanje vseh jedrskih ali raziskovalnih objektov ali lokacij, kjer se ti materiali uporabljajo ali skladiščijo. Določena bo skupina objektov in lokacij s temi materiali, ki naj bi bile kasneje deležne nadgradnje in podpore;

—

za vsako državo bodo ocenjene potrebe v zvezi z nadgradnjo zaščite radioaktivnih virov. Opredeljene bodo morebitne slabosti in pomanjkljivosti glede na mednarodne standarde in Pravila ravnanja, ki terjajo izboljšave nadzorne infrastrukture, opredeljene pa bodo tudi potrebe po boljšem varovanju močnih, nevarovanih virov. V okviru ocene bo določena tudi posebna oprema, potrebna za zaščito;

—	za vsako državo bodo ocenjene trenutne zmogljivosti za boj proti nedovoljenemu prometu, opredeljene bodo tudi potrebe v zvezi s potrebnimi izboljšavami;

—	v vsaki državi bo ocenjen SSAC, opredeljene bodo tudi potrebe v zvezi s potrebnimi izboljšavami.

2.2.   Izvajanje posebnih ukrepov, ki so bili na podlagi ocenjevalne faze opredeljeni kot prednostni

Projekt 1:

Pomoč pri pripravi zakonodaje in upravnih predpisov.

Namen projekta:

—	okrepiti nacionalno zakonodajno in nadzorno infrastrukturo, ki ima opraviti z jedrskimi in drugimi radioaktivnimi snovmi, ob upoštevanju ustreznih mednarodnih instrumentov in priznanih načel na področju jedrske varnosti ter obstoječih sinergij z nacionalnimi sistemi varstva pred sevanji;

—	okrepiti nacionalne zakonodajne okvire za izvajanje sporazumov o nadzornih ukrepih in dodatnih protokolov, sklenjenih med državami in Agencijo;

—	okrepiti nacionalne nadzorne infrastrukture za varstvo pred sevanji in zaščito radioaktivnih virov.

Rezultati projekta:

—	razvoj in sprejetje celovite, usklajene in učinkovite zakonodaje na nacionalni ravni ter s tem prispevek k usklajenemu, okrepljenemu in splošneje razširjenemu sistemu jedrske varnosti;

—	razvoj in sprejetje potrebne nacionalne zakonodaje (v jezikih držav), potrebne, da bi države lahko izpolnjevale obveznosti iz sporazumov o nadzornih ukrepih in dodatnih protokolov, sklenjenih z Agencijo;

—

vzpostavitev/nadgradnja nadzorne infrastrukture za varstvo pred sevanji in zaščito radioaktivnih virov s pomočjo Ocene infrastrukture za varstvo pred sevanji in zaščito radioaktivnih virov (RaSSIA), svetovanja, opreme ter izobraževanja in usposabljanja v skladu z mednarodnimi standardi, smernicami iz Pravil ravnanja za varnost in zaščito radioaktivnih virov in najboljšimi praksami.

Projekt 2:

Krepitev varnosti in nadzora nad jedrskimi in drugimi radioaktivnimi snovmi

Namen projekta:

—	v izbranih državah okrepiti fizično varovanje jedrskih objektov ter jedrskih in drugih radioaktivnih snovi pri jedrskih uporabah;

—	v izbranih državah okrepiti nadzor in fizično varovanje radioaktivnih materialov pri nejedrskih uporabah ter

—	okrepiti SSAC za izvajanje sporazumov o varnostnih ukrepih in Dodatnih protokolov, tudi v državah, ki imajo sklenjen „protokol o manjših količinah“.

Rezultati projekta:

—	nadgrajeno fizično varovanje jedrskih materialov in drugih radioaktivnih snovi na izbranih jedrskih objektih in napravah ter lokacijah;

—	zavarovanje ali po potrebi razgradnja in odstranitev ali preselitev nevarovanih virov pri nejedrskih uporabah v izbranih državah v varna in varovana skladišča;

—	nacionalna nadzorna infrastruktura za fizično varovanje izboljšana s pomočjo izvedencev;

—	vzpostavitev in skrb za učinkovite SSAC, ki bodo sposobni izvajati sporazume o nadzornih ukrepih in Dodatne protokole, tudi v državah, ki imajo sklenjen „protokol o manjših količinah“;

—	zagotovljeno usposabljanje za uslužbence v državah, ki so upravičene do podpore.

Projekt 3:

Krepitev zmogljivosti držav za odkrivanje nedovoljenega prometa in za odzivanje nanj

Namen projekta:

—	v izbranih državah okrepiti zmogljivosti državnih organov za odkrivanje nedovoljenega prometa in za odzivanje nanj.

Rezultati projekta:

—

ovrednotene izpopolnjene informacije, zbrane iz odprtih virov in državnih točk za stike, o nedovoljenem prometu z jedrskim materialom in s tem boljše poznavanje nedovoljenega prometa z jedrskim materialom in okoliščin, v katerih se odvija. Te informacije bodo olajšale določanje prednostnih nalog v sklopu boja proti nedovoljenemu prometa;

—	v izbranih državah z izvedensko pomočjo vzpostavljeni nacionalni okviri za boj proti nedovoljenemu prometu in za izboljšanje nacionalnega usklajevanja nadzora nad čezmejnim pretokom radioaktivnih materialov, občutljive jedrske opreme in tehnologije;

—	na izbranih mejnih prehodih nadgrajena oprema za nadzor meje;

—	zagotovljeno usposabljanje za uslužbence organov pregona v državah, ki so upravičene do podpore.

3.   TRAJANJE

Ocenjevanje bo izvedeno v treh mesecih po začetku veljavnosti Sporazuma o prispevku med Komisijo in MAAE. Ti trije projekti bodo potekali vzporedno v 12 mesecih po tem.

Skupno naj bi se ta skupni ukrep izvajal 15 mesecev.

4.   UPRAVIČENCI

Upravičenke so države, v katerih bodo potekala ocenjevanja in nato projekti. Njihovi organi bodo deležni pomoči, da bi razumeli, kje so njihove šibke točke, in podpore pri iskanju rešitev in povečanju varnosti. Merila glede določanja držav za projekte, končne izbire upravičenk in potreb, ki jih je treba obravnavati v izbranih državah, se določijo v posvetovanju med izvajalcem in predsedstvom, ob pomoči GS/VP visokega predstavnika, v tesnem sodelovanju z državami članicami in Komisijo v okviru pristojne delovne skupine Sveta. Te odločitve temeljijo – če je to primerno – na predlogih izvajalca v skladu s členom 2(1) tega skupnega ukrepa.

5.   IZVAJALEC

Izvedba projektov bo zaupana MAAE. Mednarodne misije za jedrsko varnost bodo izvedli strokovnjaki držav članic in MAAE na način, na kakršnega običajno delujejo misije MAAE. Zadevne tri projekte bo neposredno izvedlo osebje MAAE, strokovnjaki ali pogodbeniki, ki so izbrani v državah članicah MAAE. V primeru pogodbenikov bo MAAE naročila za blago, dela ali storitve v okviru tega skupnega ukrepa oddala v skladu z veljavnimi pravili in postopki MAAE, kot je določeno v Sporazumu z MAAE o prispevku Evropske skupnosti.

6.   UDELEŽENE TRETJE OSEBE

Ta projekt bo financiran 100 % s tem skupnim ukrepom. Strokovnjaki držav članic MAAE se lahko štejejo kot udeležene tretje osebe. Delovali bodo po standardnih pravilih delovanja strokovnjakov MAAE.

7.   POSEBNI POGOJI PRI ODDAJANJU DEL IN NAROČILIH

V nekaterih primerih, ko gre za izboljšanje varnostnih ukrepov za jedrske in druge radioaktivne snovi, npr. radioaktivne vire, ki jih je prvotno dobavljala Ruska federacija, se naročila za blago, dela in storitve lahko oddajo ponudnikom v Ruski federaciji, ki se spoznajo na rusko tehnologijo.

8.   OCENA POTREBNIH SREDSTEV

Prispevek EU bo kril ocenjevanje in izvajanje v točki 2.2 opisanih treh projektov. Ocenjeni stroški so naslednji:

Ocena jedrske varnosti, vključno z misijami	140 000 EUR
Projekt 1	1 200 000 EUR
Projekt 2	3 070 000 EUR
Projekt 3	2 385 000 EUR

Poleg tega je vključena varnostna rezerva za nepredvidene stroške v višini približno 3 % upravičenih stroškov (skupaj v višini 200 000 EUR).

9.   REFERENČNI FINANČNI ZNESEK ZA KRITJE STROŠKOV PROJEKTA

Skupni stroški projekta znašajo 6 995 000 EUR.

---

(1)  GOV/2003/49-GC(47)/9. Tudi dokument „Ukrepi za utrditev mednarodnega sodelovanja na področju jedrske varnosti, varstva pred sevanji in varnosti transporta ter ravnanja z odpadki: pospeševanje učinkovite in trajnostne nacionalne nadzorne infrastrukture za nadzor nad radioaktivnimi viri“ (GOV/2004/52-GC(48)/15) vsebuje dele, ki so pomembni za sodelovanje med MAAE in EU v okviru Strategije EU proti širjenju orožja za množično uničevanje. Te dejavnosti so povzete tudi v „Dejavnostih v podporo jedrski varnosti“ in Načrtu za jedrsko varnost v obdobju 2006–2009, ki ga je pripravila MAAE.

(2)  Septembra 2005 je Svet guvernerjev Mednarodne agencije za atomsko energijo (MAAE) sklenil, da naj v korist krepitve sistema nadzornih ukrepov t.i. „protokol o manjših količinah“ („small quantities protocol“ – SQP) ostane del sistema nadzornih ukrepov Agencije, s pridržkom sprememb standardnega besedila in drugačnih meril za SQP; Generalna konferenca MAAE je na zasedanju leta 2005 sprejela resolucijo, v kateri je med drugim ugotovila, da takrat, ko ima država celovit sporazum o nadzornih ukrepih, ki ga dopolnjuje veljavni Dodatni protokol, to dvoje za to državo predstavljata višji standard preverjanja.

(3)  GOV/2005/50-GC(49)/17.

(4)  GOV/2002/10.

(5)  Glej Akcijski načrt Agencije za sklenitev čim več celovitih sporazumov in dodatnih protokolov, ki ga je objavila MAAE.

(6)  Alžirija, Angola, Benin, Bocvana, Burkina Faso, Burundi, Kamerun, Zelenortski otoki, Centralnoafriška republika, Čad, Komori, Kongo, Slonokoščena obala, Demokratična republika Kongo, Džibuti, Egipt, Ekvatorialna Gvineja, Eritreja, Etiopija, Gabon, Gambija, Gana, Gvineja, Gvineja Bissau, Kenija, Lesoto, Liberija, Libijska arabska džamahirija, Madagaskar, Malawi, Mali, Mavretanija, Mauritius, Maroko, Mozambik, Namibija, Niger, Nigerija, Ruanda, Sao Tome & Principe, Senegal, Sejšeli, Sierra Leone, Somalija, Južna Afrika, Sudan, Swaziland, Togo, Tunizija, Uganda, Združena republika Tanzanija, Zambija in Zimbabve.