(1)

V dopisu z dne 12. junija 2002, evidentiranem 17. junija 2002, je Komisija prejela pritožbo zoper štiri domnevno nezakonite ukrepe pomoči v korist Združenja dobaviteljev odpadnega papirja (Vereniging van Aanbieders van Oud Papier – „VAOP“), in sicer delni oprostitvi plačila davka od dohodkov pravnih oseb in davka na dodano vrednost, odobritvi posojila s strani banke Bank Nederlandse Gemeenten („BNG“) in odobritvi podrejenega dolga s strani več občin (gemeenten). V dopisih z dne 30. julija 2002 in 6. decembra 2002 je Komisija zahtevala dodatne informacije od nizozemskih organov, ki so odgovorili z dopisoma z dne 10. oktobra 2002 in 10. februarja 2003. Dne 29. aprila 2003 je potekal sestanek pritožnika in osebja Komisije. V dopisu z dne 5. maja 2003 je pritožnik obvestil Komisijo, da namerava zbrati več informacij o zadevi od nizozemskih organov in da bo nato na podlagi teh informacij svojo pritožbo osredotočil na nekatere ukrepe.

(2)

V dopisu z dne 13. septembra 2004 je pritožnik predložil dodatne informacije in napovedal, da namerava omejiti svojo pritožbo na posojilo, ki ga je združenju VAOP odobrila banka BNG. Na podlagi te nove predložitve je Komisija v dopisu z dne 21. oktobra 2004 zahtevala dodatne informacije od nizozemskih organov, ki so odgovorili z dopisom z dne 17. decembra 2004. V dopisu z dne 3. maja 2005 je Komisija obvestila Nizozemsko, da se je odločila sprožiti postopek na podlagi člena 88(2) Pogodbe ES v zvezi s posojilom, ki ga je odobrila banka BNG, in posojilom, ki so ga odobrile sodelujoče občine.

(3)

Nizozemski organi so zaprosili za dve podaljšanji roka, predvidenega za odgovor na odločitev o sprožitvi postopka, in na koncu odgovorili z dopisom z dne 29. avgusta 2005. V dopisu z dne 9. novembra 2005 je Komisija zahtevala dodatne informacije, ki so ji bile predložene v dopisu z dne 8. decembra 2005. V elektronskem sporočilu z dne 4. maja 2006 je Komisija poslala dodatno zahtevo po informacijah, na katero je dobila odgovor v dopisih z dne 2. junija 2006 in 19. junija 2006

(4)

Odločitev Komisije, da sproži formalni postopek preiskave, je bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije dne 30. septembra 2005 (2). Pritožnik je v dopisu z dne 28. oktobra 2005 posredoval stališča o tej odločitvi in zaprosil Komisijo, da prej navedena dopisa z dne 12. junija 2002 in 13. septembra 2004 ter zapisnik razprav z dne 29. aprila 2003 priloži k tej predložitvi in da jih obravnava kot sestavni del predloženih dokumentov. Nezaupna različica obeh dopisov je bila poslana Nizozemski z dopisom z dne 24. novembra 2005 in Nizozemska je odgovorila z dopisom z dne 16. decembra 2005.

(5)

V dopisu z dne 28. oktobra 2005 je Komisija na odločitev o sprožitvi postopka prejela pripombe domnevnega prejemnika pomoči, združenja VAOP, ki je zaprosilo tudi za sestanek. Sestanek je potekal 31. januarja 2006. V dopisu z dne 27. marca 2006 je združenje VAOP predložilo dodatne informacije, s katerimi je dopolnilo stališča, ki jih je navedlo na sestanku.

(6)

Združenje VAOP je v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja ustanovilo več nizozemskih občin. Je nepridobitna zadružna zveza z omejeno odgovornostjo, ki poskuša svojim članicam ponujati nekatere storitve pod čim ugodnejšimi pogoji. Natančneje je cilj združenja organiziranje optimalnega zbiranja, začetne obdelave (razvrščanje/stiskanje) in prodaje odpadnega papirja, zbranega v občinah, ki so njegove članice. Te dejavnosti so se nato razširile in vključujejo zbiranje odpadnega stekla ter drugih reciklažnih odpadkov.

(7)

Združenje VAOP ni popolnoma vertikalno integrirano podjetje. Organizira namreč le zadevne naloge za svoje članice in večino operativnega dela, kot je prevoz odpadkov, odda podizvajalcem. Zato je leta 2002 imelo le 20 zaposlenih in 27,5 milijona EUR prometa. Združenje VAOP zaračunava lokalnim organom stroške zbiranja in začetne obdelave reciklažnih odpadkov, zbranih na njihovem ozemlju, ter jim nakazuje prihodke od prodaje reciklažnih odpadkov proizvajalcem recikliranega materiala (npr. recikliranega papirja).

(8)

Nizozemski davčni organi menijo, da združenje VAOP ni del javne uprave.

(9)

Prva pravna oseba, ki je bila ustanovljena, je bila zadružna zveza z omejeno odgovornostjo Coöperative Vereniging VAOP BV. Z leti je omenjena matična družba ustanovila več odvisnih družb, ki so prevzele operativni del njenih dejavnosti. Te odvisne družbe imajo obliko družb z omejeno odgovornostjo. Komisija bo vse te družbe obravnavala kot skupino, ki sestavlja en sam gospodarski subjekt („VAOP“), ker ima matična družba večinski delež v vseh odvisnih družbah. Odvisne družbe so vključene v konsolidirani zaključni račun matične družbe. Poleg tega je banka BNG, ki je glavna upnica združenja VAOP, sklenila le posojilno pogodbo s skupino in ni sklenila posojilne pogodbe z vsako posamezno družbo, čeprav pogodba določa kreditne limite za nekatere posamezne odvisne družbe. Končno, pogodba zagotavlja protigarancije med različnimi družbami skupine: vsaka družba je odgovorna nasproti banki BNG za dolgove drugih odvisnih družb skupine.

(10)

V devetdesetih letih so se dejavnosti združenja VAOP močno povečale. Njegov delež na nizozemskem trgu zbiranja odpadnega papirja se je v začetku sedanjega desetletja gibal med 25 in 30 %. Združenje je tudi pomemben udeleženec na trgu začetne obdelave odpadnega papirja (razvrščanje/stiskanje). Poleg tega je vstopilo na nizozemski trg zbiranja odpadnega stekla in postalo ena vodilnih družb na tem trgu. Nekatere družbe, ki delujejo na navedenih trgih, so odvisne družbe tujih družb.

(11)

Nizozemska zakonodaja zahteva, da lokalni organi ločeno zbirajo odpadni papir in ga ponudijo na trgu za recikliranje, vendar ne opredeljuje, kako je treba te dejavnosti izvajati. Večina nizozemskih občin za ta dela objavi javni razpis. Združenje VAOP je sodelovalo na razpisih za to delo in tako neposredno konkuriralo družbam zasebnega sektorja, ki so ponujale enake storitve (3). Združenje VAOP si tudi prizadeva privabiti nove člane in se tako obrača na občine ter jim predlaga včlanitev. Tudi pri tem se lahko šteje, da združenje VAOP konkurira družbam zasebnega sektorja (4), ki si prizadevajo privabiti iste stranke.

(12)

Prvič, marca 1998 je banka BNG združenju VAOP odobrila kredit v višini 16,3 milijona NLG (7,4 milijona EUR, „prvi ukrep“). Konsolidirana bilanca stanja združenja VAOP na dan 31. decembra 1997 je izkazala lastniški kapital v višini 0,8 milijona NLG (0,4 milijona EUR) in bilančno vsoto v višini 17,3 milijona NLG (7,9 milijona EUR). Leto pozneje, po odobritvi posojila, je lastniški kapital znašal 0,09 milijona NLG (0,04 milijona EUR), bilančna vsota pa je bila 29,1 milijona NLG (13,2 milijona EUR).

(13)

Drugič, leta 2001 so se lokalni organi strinjali, da se plačila, ki jim jih dolguje združenje VAOP za dobavo odpadnega papirja, preoblikujejo v dolg v obliki posojila v višini 3 milijonov NLG (1,3 milijona EUR, „drugi ukrep“). Konec leta 2000 je združenje VAOP utrpelo velike izgube, potem ko je ena njegovih odvisnih družb postala plačilno nesposobna. Konsolidirani zaključni računi združenja na dan 31. decembra 2000 so izkazali negativen lastniški kapital v višini 3,4 milijona NLG (1,5 milijona EUR). Bilančna vsota na isti dan pa je znašala 32,1 milijona NLG (14,5 milijona EUR). Banka BNG, glavna upnica združenja VAOP, je dobila zastavno pravico (pandrechten) na skoraj vsa sredstva in tako lahko to nezavarovano posojilo šteje za podrejeno terjatvam banke BNG. Zato je bilo opredeljeno kot „podrejeni dolg“ (achtergestelde lening).

(14)

V zvezi s prvim ukrepom: Komisija je sprožila formalni postopek preiskave, ker ni bila prepričana, ali bi običajni vlagatelj v tržnem gospodarstvu ravnal enako. Združenje VAOP takrat skoraj ni imelo lastniškega kapitala. Poleg tega je bil obseg novega posojila zelo visok v primerjavi z bilančno vsoto posojilojemalca. Povezano tveganje je bilo torej preveliko za običajnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu.

(15)

V zvezi z drugim ukrepom je Komisija dvomila, ali bi bil običajni upnik v tržnem gospodarstvu pripravljen spremeniti svojo terjatev v tak podrejeni dolg. Podrejeni dolg je predstavljal visoko stopnjo tveganja, ker je bilo finančno stanje posojilojemalca slabo, za vsa njegova sredstva pa je veljala zastavna pravica v korist banki BNG. Nazadnje, Komisija se je spraševala, ali ne bi upnik v tržnem gospodarstvu zahteval višje obrestne mere.

(16)

Komisija je torej sumila, da bi ukrepa lahko pomenila državno pomoč združenju VAOP, ki jo prepoveduje člen 87(1) Pogodbe ES.

(17)

Komisija je od pritožnika prejela naslednje pripombe. V zvezi s prvim ukrepom pritožnik trdi, da sta splošna politika in praksa banke BNG ponujati finančne produkte javnim organom in pridruženim ustanovam pod pogoji, ki niso v skladu s trgom. Pritožnik analizira obseg lastniškega kapitala združenja VAOP in ugotavlja, da je bila struktura bilance stanja v tem času zelo slaba. Lastniškega kapitala je bilo znatno premalo. Pritožnik opozarja tudi na obseg dolga. V teh okoliščinah je financiranje s strani banke BNG združenju VAOP omogočilo, da je razširilo svoje dejavnosti kljub pomanjkanju lastniškega kapitala in ob nizkih stroških. Pritožnik meni, da zasebna banka ne bi odobrila tovrstnega posojila z visokim tveganjem in da to pomeni državno pomoč v smislu člena 87(1) Pogodbe ES.

(18)

Pritožnik tudi trdi, da bi banka BNG morala nehati financirati združenje VAOP, ker se njegovo finančno stanje z leti ni izboljšalo.

(19)

V zvezi z drugim ukrepom pritožnik trdi, da je podrejeni dolg pomenil zelo veliko tveganje glede na obseg dolgov združenja VAOP, ki bi jih bilo treba najprej povrniti v primeru plačilne nesposobnosti. Pribitek na posojilo ni bil dovolj velik, da bi se to tveganje izravnalo. Zato tudi to posojilo pomeni državno pomoč.

(20)

Komisija je od domnevnega prejemnika, združenja VAOP, prejela naslednje pripombe. Združenje VAOP trdi, da je bil prvi ukrep zgolj gospodarski posel v skladu z načelom vlagatelja v tržnem gospodarstvu. Pravi, da je bilo takrat v stiku z več zasebnimi bankami, ki so ponujale odobritev financiranja pod podobnimi pogoji, kakor jih je ponudila banka BNG. Združenje VAOP je predložilo kopijo podpisane ponudbe za financiranje, ki jo je dala [zasebna banka] (*1)7. januarja 1998.

(21)

V zvezi z drugim ukrepom združenje VAOP trdi, da ni bilo zavezano skleniti posojilnega dogovora z občinami. Na podlagi njegovega statuta (statuten) in dobavnih pogodb z občinami se od združenja VAOP ne more zahtevati, da plača svojim dobaviteljem papirja več, kot omogoča njegov likvidnostni položaj. Poleg tega ima združenje VAOP pravico, da naloži obveznosti svojim članicam v obliki „letnega prispevka“, ki se lahko uporabi za kritje poslovnih odhodkov ali pa velja za tvegani kapital. Pogodba z občinami je združenju VAOP tudi omogočila, da prijavi terjatev občin do sebe, in to se je vodstvo združenja VAOP tudi odločilo narediti.

(22)

V zvezi s prvim ukrepom Nizozemska trdi, da odobritev kredita s strani banke BNG ni bila zadeva države. Banka BNG je javna delniška družba. Nizozemski organi priznavajo, da so vse delnice banke BNG v lasti države, provinc in občin. Prav tako priznavajo, da ti organi imenujejo nekatere člane nadzornega sveta, vendar trdijo, da nadzorni svet ne sodeluje pri vsakodnevnih dejavnostih banke, za katere je odgovorno vodstvo. Statut banke ne vsebuje določbe, ki zahteva, da vodstvo pri ponujanju finančnih produktov ravna po navodilih nadzornega sveta. Poleg tega ni bilo določbe, ki bi zahtevala posvetovanje z nadzornim odborom ali da mora ta odobriti zadevno posojilo, za katero je bilo odgovorno izključno vodstvo. Nazadnje, nizozemski organi trdijo, da nič drugega ne kaže na to, da je ta posel mogoče pripisati državi.

(23)

Tudi če je posojilo bilo v breme države, Nizozemska trdi, da bi bili njegovi pogoji sprejemljivi za vlagatelja v tržnem gospodarstvu. Višja raven lastniškega kapitala bi bila zaželena, vendar je bilo tveganje izgube za banko BNG omejeno zaradi več oblik zavarovanj, predvsem zastavne pravico prve stopnje na terjatve združenja VAOP, ki so morale znašati 100 % posojila. Posojilo je bilo odobreno, ko podjetje ni bilo v težavah, njegove nadaljnje možnosti pa so bile dobre. Zelo resnega poslabšanja njegove finančnega stanja ni bilo mogoče predvideti.

(24)

V zvezi z drugim ukrepom Nizozemska opozarja, da je združenje VAOP nepridobitni organ, ki svojim članicam nakazuje čiste prihodke od prodaje reciklažnih odpadkov, zbranih na njihovem ozemlju. V začetku leta 2001 je bilo združenje VAOP v težkem finančnem položaju zaradi plačilne nesposobnosti odvisne družbe, ki se je ukvarjala z recikliranjem stekla; odločilo se je, da sodelujočim občinam ne bo plačalo majhnega dela prihodkov od prodaje odpadkov v letu 2000 (5) in da bo ta prihodek spremenilo v petletni podrejeni dolg. Banka BNG je grozila, da bo, če ne bo dodatnih sredstev, kot je ta podrejeni dolg, nehala financirati združenje VAOP, ki bi potem samo bilo plačilno nesposobno. Nizozemska trdi, da združenje VAOP na podlagi svojega statuta in pogodb s sodelujočimi občinami tem ni bilo dolžno plačati 3 milijonov NLG (1,3 milijona EUR), ker je znesek presegal sredstva, ki jih je imelo na voljo. Združenje VAOP se je vseeno odločilo, da terjatve občin preoblikuje v obliko obrestonosnega posojila. Drugič, z vidika lokalni organov je bila ta pretvorba dela njihovih terjatev v posojilo ugodnejša možnost kot plačilna nesposobnost. V tistem času so njihove terjatve do združenja VAOP znašale 5,7 milijona NLG (2,59 milijona EUR) in niso bile zavarovane. Nizozemski organi so izračunali, da bi občine v primeru plačilne nesposobnosti dobile povrnjeno približno 1,2 milijona NLG (0,5 milijona EUR), nastala čista izguba pa bi znašala 4,5 milijona NLG (2,05 milijona EUR). Občine so ravnale tako, kot bi upniki v tržnem gospodarstvu, ko so sprejele pretvorbo terjatev v višini 3 milijone NLG (1,3 milijona EUR) do VAOP v posojilo, kar je združenju VAOP omogočilo nadaljevanje poslovanja ob zavedanju, da ga bo banka BNG financirala še naprej.

(25)

Člen 87(1) Pogodbe ES navaja, da „je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva s skupnim trgom, kolikor prizadene trgovino med državami članicami“.

(26)

Sodišče je menilo: „Poudariti je treba tudi, da v skladu z načelom, da je treba javni in zasebni sektor obravnavati enako, kapital, ki ga država da neposredno ali posredno na voljo podjetju v okoliščinah, ki ustrezajo običajnim tržnim pogojem, ne more veljati za državno pomoč … Zato je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso ugotoviti, ali bi se lahko v podobnih okoliščinah zasebnega vlagatelja, po velikosti primerljivega z organi, ki upravljajo javni sektor, prepričalo, da prispeva kapital enake velikosti … ob upoštevanju zlasti razpoložljivih informacij in predvidljivega razvoja na dan teh prispevkov“ (6).

(27)

Za ugotovitev, ali je odobritev kredita s strani banke BNG pomenila pomoč, mora zato Komisija preveriti, ali je posel v skladu z načelom vlagatelja v tržnem gospodarstvu, kot je pojasnilo Sodišče v omenjeni sodbi.

(28)

Na zahtevo Komisije so nizozemski organi poleg kopije posojilnega dogovora iz marca 1998 predložili kopijo internih dokumentov banke BNG v zvezi z vsako stopnjo postopka odločanja, katerega posledica je bila odobritev financiranja združenja VAOP: predlog računovodij z dne 21. januarja 1998, mnenje kreditnega analitika z dne 22. januarja 1998 in sprejeto odločitev kreditnega odbora z dne 26. januarja 1998. Ti dokumenti kažejo, da je banka BNG opredelila in analizirala tveganja, povezana s posojilom, vključno z zelo omejenim lastniškim kapitalom. Na podlagi te analize je banka BNG dala združenju VAOP nizko oceno („C-“). Za izravnavo opredeljenih tveganj se je banka BNG odločila naložiti stroge pogoje in zahtevati znatna zavarovanja. Med drugim je vztrajala, da morajo biti vse stranke (združenje VAOP in njegove odvisne družbe) solidarno odgovorne za vse obveznosti drugih članic skupine. Zahtevala je tudi zastavno pravico prve stopnje na različnih komercialnih terjatvah, ki jih ima združenje VAOP. Združenje VAOP je moralo banki BNG mesečno predložiti seznam zastavnih pravic na komercialnih terjatvah, vrednost katerih je morala biti najmanj 100 % zneska, ki mu ga je posodila banka. Kreditni odbor je odločil, da se posojilo lahko odobri, če posojilni dogovor vsebuje te različne pogoje in oblike zavarovanj za banko BNG. Nov posojilni dogovor je vključeval tudi obstoječe financiranje v višini 5 milijonov NLG (2,2 milijona EUR). Z njim se je povišala možna terjatev banke BNG do združenja VAOP z obstoječega najvišjega zneska v višini 5 milijonov NLG (2,2 milijona EUR) na 16,3 milijona NLG (7,4 milijona EUR). Čisto povišanje je bilo tako 11,3 milijona NLG (5,1 milijona EUR).

(29)

Ti dokumenti kažejo, da je banka BNG dala posojilo v skladu z običajnimi postopki in da je zanj zahtevala znatna zavarovanja.

(30)

Komisija tudi ugotavlja, da je banka […] (*2) januarja 1998 ponudila odobritev posojila združenju VAOP. To bi se dodalo obstoječim sredstvom v višini 5 milijonov NLG, ki jih je zagotovila banka BNG. Obseg posojila, ki ga je ponudila banka […], to je 7,3 milijona NLG (3,3 milijona EUR), je bil manjši od dodatnega financiranja v višini 11,3 milijona NLG (5,1 milijona EUR), ki ga je nazadnje ponudila banka BNG, vendar je ustrezal večjemu delu. Obrestna pribitka, ki ju je banka […] nameravala zaračunati v okviru tega predloga, 125 bazičnih točk in 150 bazičnih točk, sta nižja od tistih, ki se uporabljajo za posojilo družbi v težavah ali za lastniški kapital. To kaže, da bi lahko zasebna banka v nasprotju z dvomi, ki jih je izrazila Komisija, ko se je odločila začeti formalni postopek preiskave, odobrila veliko posojilo združenju VAOP kljub njegovemu zelo omejenemu lastniškemu kapitalu (7).

(31)

Komisija je primerjala obrestno mero posojila banke BNG z obrestno mero, ki jo je predlagala banka […] (8). Obrestna mera banke BNG je nekoliko nižja. Vendar Komisija ugotavlja, prvič, da je banka BNG imela (in še vedno ima) zelo nizke poslovne stroške, precej nižje kot banka […] (9). Drugič, posojilni dogovor med banko BNG in združenjem VAOP je vključeval različne provizije, ki bi jih banka zaračunala, če bi združenje VAOP dejansko zahtevalo nekatera posojila. V ponudbi banke […] so bila plačila takšnih provizij izrecno izključena. Končno, ponudba banke […] je verjetno spodbudila banko BNG, da predloži najboljšo možno ponudbo (v mejah svojih smernic za posojila in pogojeno z znatnimi zavarovanji), da ne bi izgubila obstoječe stranke, za katero se je takrat zdelo, da ima resnične možnosti za razširitev. Na podlagi navedenega Komisija ugotavlja, da je banka BNG, čeprav je odobrila financiranje z nižjo obrestno mero kot zasebna banka, ravnala kot vlagatelj v tržnem gospodarstvu, ko je leta 1998 odobrila posojilo. Posojilo zato ne pomeni državne pomoči v smislu člena 87(1) Pogodbe ES.

(32)

Pritožnik tudi trdi, da bi upnik v tržnem gospodarstvu nehal financirati združenje VAOP glede na slabo finančno stanje podjetja v naslednjih letih. Komisija je zato analizirala, kako je banka BNG obravnavala poslabšanje finančnega stanja združenja VAOP.

(33)

Leta 1999, ko se je poslabšalo finančno stanje odvisnih družb VAOP Glas BV in REVA, je banka BNG sklenila nov dogovor, ki je bil podpisan 9. julija 1999. Prvič, zavarovanje je bilo razširjeno in je vključevalo zastavne pravice na zalogah, obratu in drugih sredstvih. Drugič, dogovorjeno je bilo, da se bodo izvajali strogi pregledi mesečnega seznama terjatev, za katere velja zastavna pravica. Tretjič, dolgoročna posojila se ne bi več odobrila za naložbe v osnovna sredstva. Vsa takšna posojila bi morala imeti obliko kratkoročnega finančnega instrumenta, poznanega kot „gotovinski dvig“ (kasgeldtrekkingen). Četrtič, cena kredita je bila povišana.

(34)

Oktobra 2000 je odvisna družba REVA postala plačilno nesposobna in sklenjen je bil nov dogovor, ki je bil podpisan 19. januarja 2001. Kredit se je zmanjšal na 13,2 milijona NLG (6 milijonov EUR) (dejansko posojilo združenju VAOP je takrat znašalo 15,2 milijona NLG (6,9 milijona EUR)) in naj bi se še dodatno zmanjšal v skladu z določenim časovnim razporedom. Za znesek, ki presega kreditni limit, bi se zaračunali 3 %. Hkrati je bilo zavarovanje dodatno razširjeno. Na podlagi likvidacijske vrednosti sredstev združenja VAOP je banka BNG izračunala, da bi lahko izgubila skoraj 5,8 milijona NLG (2,6 milijona EUR) od skupnih terjatev v višini 15,2 milijona NLG (6,9 milijona EUR). Septembra 2002 je bila podpisana nova pogodba, v kateri je bil spremenjen prejšnji časovni razpored za zmanjšanje obsega kredita.

(35)

Iz navedenega izhaja, da banka BNG ni mogla preprosto nehati financirati združenja VAOP ali zahtevati takojšnjega povračila posojenega zneska. To bi povzročilo plačilno nesposobnost združenja VAOP in s tem znatne izgube banke BNG. BNG je poskušala primerjati možno izgubo in možnosti za izboljšanje položaja združenja VAOP. Glede na stabilnost osnovne dejavnosti združenja VAOP (odpadni papir) in sposobnost njegovo ustvarjanja denarnega toka se je banka BNG odločila, da ne bo povzročila plačilne nesposobnosti združenja VAOP in da ga bo financirala še naprej. Komisija ni odkrila očitne napake v tej oceni ali odločitvi. Prav tako pritožnik ni predložil nobenega prepričljivega argumenta, ki dokazuje, zakaj ta odločitev ne bi bila sprejemljiva za zasebno banko.

(36)

Komisija torej meni, da je ravnanje banke BNG v tej zadevi v skladu z načelom upnika v tržnem gospodarstvu in zato ne pomeni državne pomoči združenju VAOP.

(37)

V zvezi z vprašanjem, ali se lahko posojilo banke BNG pripiše državi, Komisija ne bo zavzela stališča, ker posojilo glede na navedeno ne bi pomenilo državne pomoči, tudi če bi se lahko pripisalo državi. Poleg tega Komisija ne more in ne bo zavzela stališča o vprašanju, ali so vsa posojila s strani banke BNG v drugih zadevah v skladu z načelom vlagatelja v tržnem gospodarstvu.

(38)

V začetku leta 2001 združenje VAOP ni moglo plačati sodelujočim občinam 3 milijone NLG (1,3 milijona EUR), ki jim jih je dolgovalo za dobavo odpadnega papirja. Ni razpolagalo z zadostno likvidnostjo. Kot pogoj za nadaljnje financiranje združenja VAOP je banka BNG zahtevala, da morajo biti na voljo pozitivna sredstva za jamstvo, opredeljena kot kapital in rezerve, rezervacije in dolgoročni podrejeni dolgi. Če bi združenje VAOP plačalo občinam, bi postalo plačilno nesposobno. Komisija opaža, da je slabo finančno stanje povzročil predvsem enkratni dogodek, in sicer plačilna nesposobnost odvisne družbe REVA leta 2000. Združenje VAOP je v to družbo vložilo, ker je delovala na področju obdelave odpadnega stekla.

(39)

Komisija bi poudarila, da so neto terjatve občin do združenja VAOP znašale 5,7 milijona NLG (2,6 milijona EUR) (10). Te terjatve niso bile zavarovane, ker je imela druga glavna upnica, banka BNG, zastavno pravico prve stopnje na pomembnih sredstvih. Če bi združenje VAOP postalo plačilno nesposobno in bi se njegova sredstva likvidirala, lokalni organi ne bi mogli izterjati večjega dela svojih terjatev. Komisija je pregledala izračun, ki so ga predložili nizozemski organi: z vidika upnikov je bil optimističen (11). Komisija zato meni, da bi lahko občine v primeru plačilne nesposobnosti pričakovale, da bodo izterjale največ 1,2 milijona NLG (0,5 milijona EUR) od svojih terjatev v višini 5,7 milijona NLG (2,6 milijona EUR). Poleg tega bi dobile denar povrnjen šele po znatni zamudi zaradi likvidacije. Namesto da bi članice sprejele to izgubo v višini 4,5 milijona NLG (2 milijona EUR), so se odločile pretvoriti 3 milijone NLG (1,3 milijona EUR) v obrestonosno posojilo in izterjati razliko. Ta druga možnost je bila ugodnejša rešitev. Ko je Komisija sprožila postopek, prav tako ni bila prepričana, ali ne bi vlagatelj v tržnem gospodarstvu, ki je sprejel takšno pretvorbo, zahteval višje obrestne mere. Teh dvomov več ni: občine so bile v primerjavi z banko BNG dejansko v takšnem pogajalskem položaju, da niso mogle zahtevati višjih obrestnih mer. Dolgoročno bi zaračunane višje obrestne mere zmanjšale sposobnost združenja VAOP za povračilo posojila banki BNG. Banka BNG bi lahko nasprotovala takšni zahtevi s strani občin z grožnjo, da bo povzročila plačilno nesposobnost združenja VAOP, kar bi bil, kot je navedeno, manj ugoden izid za občine. Tudi če bi občine imele potrebno pogajalsko moč, zvišanje obrestne mere ne bi bilo v njihovem interesu, ker bi povečalo finančna bremena združenja VAOP v naslednjih petih letih. Ker članice združenju VAOP plačujejo stroške za prejete storitve, bi se višje obrestne mere, ki bi jih dosegle, izravnale z višjimi plačili združenju VAOP v tem obdobju.

(40)

Iz tega je mogoče sklepati, da za namene člena 87(1) Pogodbe ES pretvorba dolga v podrejeni dolg ne pomeni državne pomoči, odobrene združenju VAOP s strani lokalnih organov.

(41)

Na podlagi navedenega Komisija sklepa, da ukrepa ne pomenita pomoči –