5.2.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

L 33/8

(1)

Dne 6. februarja 2004 sta Irska in Združeno kraljestvo Komisijo obvestili o trendu pri uvozu gojenega atlantskega lososa, ki zahteva zaščitne ukrepe v okviru Uredb (ES) št. 3258/94 in 519/94; poslane informacije so vsebovale razpoložljive dokaze, določene na podlagi člena 10 Uredbe (ES) št. 3285/94 in člena 8 Uredbe (ES) 519/94; državi sta od Komisije zahtevali, naj v okviru teh pravnih aktov uvede dodatne zaščitne ukrepe.

(2)

Irska in Združeno kraljestvo sta predložili dokaze, da se uvoz gojenega atlantskega lososa v Evropsko skupnost hitro povečuje tako absolutno kot v razmerju s proizvodnjo in potrošnjo na trgu Skupnosti.

(3)

Državi predvidevata, da je imelo povečanje uvoza gojenega atlantskega lososa med drugimi posledicami tudi negativen vpliv na cene podobnih ali neposredno konkurenčnih proizvodproizvodov v Skupnosti in na tržni delež proizvajalcev Skupnosti, kar škodi proizvajalcem Skupnosti.

(4)

Irska in Združeno kraljestvo sta nadalje svetovali, na osnovi informacij, ki so jih posredovali proizvajalci Skupnosti, da bi kakršna koli zamuda pri uvajanju zaščitnih ukrepov povzročila težko popravljivo škodo in da je treba te ukrepe sprejeti takoj.

(5)

Komisija je vse države članice obvestila o položaju ter se z njimi dogovorila o pogojih uvoza, gibanju uvoza in dokazilih o resni škodi ter različnih vidikih gospodarskega in trgovskega položaja v zvezi z zadevnimi proizvodi Skupnosti.

(6)

Dne 6. marca 2004 je Komisija začela s preiskovanjem resne škode ali grožnje o škodi, ki bi utegnila ogroziti proizvajalce Skupnosti, ki proizvajajo podoben ali neposredno konkurenčen proizvod uvoženemu proizvodu, ki je določen kot gojeni losos, predelan v filete, svež, ohlajen, zamrznjen („zadevni proizvod“) (5), kot je razloženo spodaj. Obdobje preiskave (OP) je leto 2003, v preiskavi pa je celotno obdobje od začetka leta 2000 do konca leta 2003.

(7)

Komisija je o preiskavi uradno obvestila proizvajalce izvoznike in uvoznike, njihova predstavniška združenja, ki jih to zadeva in tudi predstavnike držav izvoznic ter proizvajalce Skupnosti. Komisija je vsem tem strankam, pa tudi predstavniškim združenjem gojiteljev lososov v Skupnosti ter vsem strankam, ki so se v roku, določenem v obvestilu o začetku, javile, poslala vprašalnike. V skladu s členom 5 Uredbe Sveta (ES) št. 519/94 in členom 6 Uredbe Sveta (ES) št. 3285/94 je Komisija neposredno vpletenim strankam tudi dala priložnost, da podajo svoja mnenja v pisni obliki in da zahtevajo zaslišanje.

(8)

Dne 13. avgusta 2004 je Komisija uvedla začasne zaščitne ukrepe. Ti so bili Svetu predloženi skladno s členom 15(5) Uredbe Sveta (ES) št. 519/94 in členom 16(7) Uredbe Sveta (ES) št. 3285/94 in so posledično prenehali veljati 6. decembra 2004.

(9)

Po objavi začasnih ukrepov je Komisija nadaljevala s svojo preiskavo, da določi dokončne ugotovitve. Nekatere vlade, proizvajalci izvozniki in predstavniška združenja, proizvajalci Skupnosti, dobavitelji, predelovalci in uvozniki ter njihova predstavniška združenja so posredovala pripombe v pisni obliki. Ustne in pisne pripombe, ki so jih posredovale stranke, so bile obravnavane in upoštevane pri določanju dokončnih ugotovitev. Vse informacije, ki so nujno potrebne za dokončno odločitev, so bile poiskane in preverjene. Preverjanja so potekala na lokacijah osmih proizvajalcev Skupnosti.

(10)

Vse sodelujoče stranke so bile obveščene o bistvenih dejstvih in mnenjih, na podlagi katerih se nameravajo uvesti dokončni zaščitni ukrepi in o obliki predlaganih ukrepov. Vsem strankam je bilo omogočeno, da predložijo pripombe, ki so bile pregledane in upoštevane pri sestavi dokončnih ugotovitev.

(11)

Zadevni proizvod, glede katerega je bila Komisija obveščena o gibanju uvoza in ki zahteva zaščitne ukrepe, je gojeni atlantski losos, obdelan ali ne na naslednji način: predelan v filete, svež, ohlajen ali zamrznjen.

(12)

Vendar pa se razume, da bi morali biti vsi zadevni proizvodi gojen losos. Omejitev zadevnega proizvoda na gojenega atlantskega lososa pomeni preozko določanje proizvoda. Na podlagi fizičnih značilnosti različnih vrst lososa (velikost, oblike, okus idr.), postopkov predelave ter zamenljivosti vseh vrst gojenega lososa so z vidika potrošnika vsi gojeni lososi en proizvod. Ker se gojeni losos prodaja različno pripravljen (brez drobovja, brez drobovja in glave, predelan v filete), služi ta različna priprava enaki končni porabi in se lahko nadomesti.

(13)

Nekatere stranke so ugovarjale, da je zamrznjeni losos drugačen proizvod kot sveži losos in da se ga ne sme obravnavati kot del zadevnega proizvoda. Ena stranka je opozorila, da je predmet različnih razvrstitev carinskih tarif in trdila, da ga imajo raje predelovalci industrijske in prekajene hrane in je njim tudi namenjen, medtem ko imajo potrošniki raje sveži losos. Drugi ugovor je bil, da je zamrznjeni losos neprimeren kot surovi material za prekajevanje. Dokazovalo se je tudi, da se infrastruktura, ki jo zahtevajo predelovalci, razlikuje med svežim in zamrznjenim lososom. Trdilo se je tudi, da sta obstajala popolnoma ločena trga za svež in zamrznjen losos, nakazana s pomanjkanjem povezave med cenami svežega in zamrznjenega lososa in posebnimi primeri prodajalcev na drobno, predelovalcev in profilov potrošnikov, ki so zahtevali en postopek, drugi pa niso bili preskrbljeni. Ena stranka je trdila, da so bile običajne predelave zamrznjenega lososa (npr. cele ribe, fileti itd.) drugačne od tistih za svež losos.

(14)

Vendar pa so bili ti ugovori zavrnjeni kot neutemeljeni. Obstoj različnih razvrstitev carinskih tarif je edini dejavnik med drugimi, ki ga je treba upoštevati in ni sam po sebi odločujoč. Predelovalci uporabljajo tako sveže kot zamrznjene gojene losose. Tako sveži kot zamrznjeni lososi se običajno prodajajo na drobno in običajno v istih trgovinah (čeprav nekatere trgovine prodajajo samo sveže ali samo zamrznjene losose), četudi obstajajo dokazila o majhni razliki v ceni. Obe vrsti sta na voljo v različnih predelavah in za neposredno porabo potrošnikov. Čeprav nekateri potrošniki raje kupijo proizvod v sveži/ohlajeni obliki in drugi v zamrznjeni obliki in se nekatere priprave dojemajo kot bolj kakovostne od drugih, te prednosti in zaznavanja niso pomembna. Oba postopka služita enaki končni uporabi in tekmujeta na istem trgu.

(15)

Ena stran je trdila, da ne obstaja navzkrižna elastičnost povpraševanja med svežim in zamrznjenim lososom, in se v podporo temu predlogu sklicevala na ugotovitve Uredbe Sveta (ES) št. 930/2003. Dejstvo pa je, da je Uredba prepoznala obstoj cenovne konkurenčnosti med tema dvema proizvodoma.

(16)

Posledično je bilo treba zavrniti argument, da je zamrznjen losos različen proizvod od svežega.

(17)

Tako je gojeni losos (za razliko od divjega lososa) (sveži, ohlajeni ali zamrznjeni) pripravljen na različne, že opisane načine, en proizvod. Trenutno je razvrščen pod oznake KN ex 0302 12 00, ex 0303 11 00, ex 0303 19 00, ex 0303 22 00, ex 0304 10 13 in ex 0304 20 13.

(18)

Pripravljena je bila proučitev za ugotavljanje, ali je proizvod proizvajalcev Skupnosti – tj. gojen losos (v nadaljevanju „podobni proizvod“) podoben ali neposredno konkurenčen zadevnim uvoženim proizvodom.

(19)

Pri sprejemu odločitve so bile upoštevane zlasti naslednje ugotovitve:

(20)

Zato dosežen sklep določa, da sta uvoženi proizvod in proizvod Skupnosti „podobno ali neposredno konkurenčna“.

(21)

Pregled na podlagi podatkov za obdobje med leti 2000 in 2003 je bil opravljen, ki se osredotoča na zadnje obdobje, za katerega so na voljo podatki in s pomočjo katerega bodo ugotovili, ali je zadevni proizvod uvožen v Skupnost v tako zelo povečani količini, absolutno ali relativno povezan s proizvodnjo Skupnosti in/ali pod takimi pogoji, ki bi proizvajalcem utegnili povzročiti resno škodo. Ena stran je trdila, da se je uvoz povečal zato, ker so v podatke o uvozu vključeni tudi podatki o uvozu divjega lososa. Vendar pa je preiskava pokazala, da čeprav podatki Eurostata ne razlikujejo med divjim in gojenim lososom, razpoložljive informacije (ameriška in kanadska izvozna statistika) kažejo, da je uvoz divjega lososa v Skupnost od leta 2001 dejansko padel. Tako vključitev uvoza lososa v podatke Eurostata ni povzročil zmanjšanja uvoza, ki je razviden iz tistih podatkov. Ena stran je tudi trdila, da je bilo leto 2000 neprimerno leto za osnovo opravljene analize, ker so bile takrat cene lososa nenavadno visoke. Vendar se analiza osredotoča na ključne razvoje v zadnjem obdobju in sprememba osnove z leta 2000 na leto 1999 ali 2001 ne bi spremenila rezultata analize.

(22)

Dokončne ugotovitve, ki so navedene spodaj, so pripravljene na osnovi podatkov za obdobje 2000–2003.

(23)

Uvoz je narasel z 372 789 ton leta 2000 na 455 948 ton leta 2003, kar predstavlja 22 % povečanje. Med leti 2002 in 2003 je uvoz narasel za 15 %.

(24)

V povezavi s proizvodnjo Skupnosti je uvoz padel z 254 % leta 2000 na 235 % leta 2001, a je od takrat spet narasel na 239 % leta 2003. Čeprav to predstavlja znižanje v primerjavi z letom 2000, je bilo ugotovljeno, da se je po padcu leta 2001 uvoz od takrat relativno povečal s proizvodnjo vsakega leta. Poleg tega je leta 2003 prišlo do absolutnega porasta uvoza v višini 15 %, kar je veliko višja stopnja povečanja kot v prejšnjih letih.

(25)

Četrtletni podatki za leti 2002 in 2003 kažejo, da je bil v letu 2003 četrtletni uvoz višji od četrtletnega uvoza leta 2002 in da je do največjega povečanja (za 20,8 %) prišlo v drugi polovici leta 2003.

(26)

Na podlagi uvoznih podatkov za obdobje od 2000 do 2003, je sklenjeno, da je prišlo do nenadnega in opaznega porasta uvoza v zadnjem času, tako absolutno kot relativno povezano s proizvodnjo.

(27)

Pogoji, pod katerimi je bil izveden uvoz, so bili prav tako pretehtani, s pomočjo podatkov Eutostata. V podatkih je vključena le majhna količina divjega lososa, zato ta nima vpliva na cene.

(28)

V tej zvezi je treba omeniti, da je bila med septembrom 1997 in majem 2003 večja količina gojenega lososa z Norveške (ki obsega približno 55 % trga Skupnosti) predmet cenovnih obvez v okviru takrat obstoječih protidampinških in protisubvencijskih ukrepov. V teku leta 2002 je kršitev teh cen, ki so jo izvajali nekateri norveški izvozniki, začela spodkopavati učinkovitost tega instrumenta in povzročila padec cen. Predlagana ukinitev protidampinških in protisubvencijskih ukrepov za Norveško je bila razglašena za december 2002, dejansko pa so bili ukrepi ukinjeni maja 2003. Uvozne cene so v letu 2002 in prvi polovici 2003 padle zaradi kršitve ali prostovoljnega umika cenovnih obvez s strani nekaterih norveških izvoznikov.

(29)

Uvozne cene so padle v obdobju med 2000 in 2003 za 28,5 %. To je zunaj normalnega nihanja cen na trgu zaradi velikega zmanjšanja, ker proizvajalci izvozniki niso zaslužili nadpovprečnih prihodkov v letu 2000 in ker se cena proizvodnje v tem obdobju ni materialno zmanjšala.

(30)

Zadnje gibanje cen bolj jasno prikazujejo četrtletni podatki. Če so bile cene v letu 2002 relativno stabilne med 2,83 EUR in 2,93 EUR, v prvem četrtletju so z 2,87 EUR padle na 2,24 EUR in v zadnjem četrtletju leta 2003 zopet narasle na 2,48 EUR.

(31)

Podatki Eurostata za prvo četrtletje leta 2004 kažejo, da so se cene na začetku povišale, čeprav so ostale pod povprečjem leta 2003, a so kasneje cene ponovno padle. Zadnje informacije, ki so na voljo, kažejo, da cene še naprej padajo in so zelo nizke. Kljub nekaterim trditvam, da bodo cene narasle, te trditve niso bile utemeljene in trenutno izredno nizke cene potrjujejo industrijski viri v državah izvoznicah.

(32)

Delež uvoza je padel s 73,5 % v letu 2000 na 71,9 % v letu 2001 in ostal stabilen v letu 2002 (72 %). Delež uvoza se je povečal z 72,0 % v letu 2002 na 73,9 % v letu 2003; dosežen je bil torej največji delež v omenjenem obdobju, saj se je slednji povečal za 1,9 odstotne točke.

(33)

Skoraj vsa proizvodnja zadevnega proizvoda v Skupnosti je bila proizvedena na Škotskem in Irskem, čeprav sta dva proizvajalca iz Franciji in vsaj eden iz Latvije.

(34)

V letu 2003 je bila skupna proizvodnja zadevnega proizvoda v Skupnosti 190 903 ton, ob tem je treba povedati, da so proizvajalci sodelovali v začasnem obdobju raziskave, v katero je bilo vključenih 85 231 ton zadevnega proizvoda, kar ustreza 45 % skupne proizvodnje Skupnosti. Tako torej zadevni proizvod predstavlja večinski delež skupne proizvodnje Skupnosti v okviru člena 5(3)(c) Uredbe (ES) št. 3285/94 in člena 15(1) Uredbe (ES) št. 549/94. Ustrezno se obravnavajo kot proizvajalci Skupnosti za namene začasnih določb.

(35)

Proti koncu leta 2002 je Norveška ocenila skupno letno proizvodnjo proizvodov iz lososa za leto 2003 na približno 446 000 ton. Februarja 2003 je Kontali Analyse (ponudnik informacij za industrijo) napovedoval ulov 475 000 ton proizvodov iz lososa. To je za 30 000 ton več, kot je proizvodov iz lososa proizvedla norveška proizvodnja v letu 2002, vendar je bilo pričakovati, da bo večina tega presežka namenjena na novo nastale trge, kot so Rusija, Poljska ter na trge na Daljnem vzhodu, kot so Japonska, Hongkong, Tajvan in Kitajska. Rast na Daljnem vzhodu je bila od leta 2000 negativna vendar pričakuje Norveška v letu 2003, ko se odpre kitajski trg, obrat te rasti.

(36)

Dejanska norveška proizvodnja v letu 2003 je bila 509 000 ton proizvodov iz lososa (približno 63 000 ton več, kot je napovedala norveška vlada) ulova pa je bilo za 6 % več, kot ga je napovedal Kontali. Proizvodnja je bila za 64 000 ton (ali 14 %) višja kot proizvodnja Norveške v letu 2002. V istem času, daleč od obrata negative rasti prodaje na Daljnem vzhodu, je stopnja negativne rasti padla na – 6,0 %. Poleg tega je rast na novo nastalih trgih prav tako padla – z 47 % na 32 % v Rusiji in s 50 % na 30 % v evropskih državah zunaj Skupnosti. Globalna poraba je narasla le za 6 % v primerjavi z 9 % v letu 2002 in 14 % v letu 2001. Kot se je izkazalo, je bila nepravilna napoved proizvodnje, skupaj z razvojem svetovne porabe, nepredvidljiva.

(37)

Posledično je Norveška naletela na resen problem presežne proizvodnje. Avgusta 2003 so nekateri norveški proizvajalci, v prizadevanju za umik presežne proizvodnje s trga, razmišljali o zamrznitvi 30 000 ton gojenega lososa. Vendar so to idejo kasneje opustili, zato je bil trg še naprej prezaseden.

(38)

Poleg tega je decembra 2002 Komisija razglasila predlog o končanju protidampinških in protisubvencijskih ukrepov proti Norveški. Ti so bili posledično ukinjeni maja 2003. Ukrepi so bili v glavnem v obliki minimalnih uvoznih cen („MIP“), ki so dejansko zagotavile minimalno ceno za proizvajalce izvoznike. Ko je bila najavljena predlagana ukinitev ukrepov je več norveških proizvajalcev izvoznikov prostovoljno prenehalo s svojim izvajanjem ali pa prenehalo z opazovanjem. Norveški proizvajalci kot celota so zelo zadolženi pri norveških bankah. S padcem cen v odsotnosti MIP-a so banke posojilodajalke v zvezi z norveškimi proizvajalci začele ukrepati v smeri zmanjševanja izpostavljenosti in zahtevale poplačilo. Tako se je ustvaril začaran krog, ki je vodil k povišanju izkoriščanja lososov in nadaljnjemu pritisku na cene in izvoz. Čeprav je bilo nekatere začasne in male prilagoditve uvoznih cen pričakovati kot rezultat preklica ukrepov proti Norveški, sta razpon padca cen (poslabšanje težav glede presežne proizvodnje) in začaran krog, ki so ga ustvarile dejavnosti opisanega bančnega sistema, nepredvidljiva.

(39)

V letu 2003 je vrednost norveške krone padla za 13 % glede na euro, 12 % glede na dansko krono in za 14 % glede na švedsko krono. Čeprav so bile spremembe tečaja pričakovane, so bile te vseeno velike, nihanja pa so bila zunaj normalnega okvira nihanja tečajev. Čeprav je bil v primerjavi z britanskim funtom euro močnejši, je britanski funt padel le za 6 % in tako v evropskem prostoru, v primerjavi z uvozom Norveške z začetka leta, dvignil cene gojenega lososa, proizvedenega v Združenem kraljestvu. Glavni uvozniki norveškega gojenega lososa v Skupnost so Danska, Švedska, Nemčija in Poljska. Vendar je večina tega uvoza neposredno poslana v države Skupnosti, kot sta Francija in Španija. Poleg tega je več kot polovica gojenega lososa, uvoženega na Dansko, in skoraj vsa količina, uvožena na Poljsko in ostale nove države članice predelana in nato prodana znotraj euro območja. Posledično je imel padec vrednosti norveške krone, povezan z eurom, posledice ne le neposredno za uvoz iz Norveške v euro območje, ampak tudi za uvoz v druge države, kot sta Danska in Poljska, ki predelata gojenega lososa in ga prodajata v euro območju. Učinek teh tečajnih razlik je bil posledica namena narediti trg Evropske skupnosti bolj privlačen za norveške proizvajalce izvoznike in jih do neke mere izolirali pred učinki padca cen v evrih in kronah ter jim tako pomagali vzdrževati prihodke iz izvoza v domači valuti. Vendar so cene enot padle celo v norveških kronah. V istem obdobju so ta nihanja valut znižala cene lososa v Evropski skupnosti in tako naredila bolj privlačne pogoje za uvoznike in uporabnike predelovalne industrije. Posledično je bilo veliko presežne proizvodnje iz Norveške izvoženo v Evropsko skupnost.

(40)

Ena stranka je trdila, da presežna proizvodnja v tujini ne vodi nujno k povečanemu uvozu v Skupnost. Medtem ko je to v teoriji resnično, preiskava kaže, da v tem posebnem primeru presežna proizvodnja ni vodila do povečanja uvoza v Skupnost.

(41)

Dokazovalo se je tudi, da je mogoče predvideti tako ukinitev trgovinskih ukrepov kot nihanje deviznih tečajev. Vendar pa ni bil predvidljiv temeljit učinek ukinitve trgovinskih ukrepov skupaj z relativno velikimi in trajnimi nihanji deviznih tečajev.

(42)

Zato se je ugotovilo, da je bil nepredvidljivi potek, ki je povzročil povečanje uvoza, presežna proizvodnja v Norveški (kljub nizkim napovedim), neuspeh norveške industrije pri doseganju napovedanega izvoza na trge zunaj Skupnosti in nepričakovan porast učinkov zaradi prenehanja ukrepov trgovinske zaščite proti Norveški ter proti dejavnostim norveškega bančnega sistema, opisanega zgoraj, skupaj s porastom vrednosti eura, ki je trg Skupnosti naredil še bolj privlačnega za norveške izvoznike.

(43)

Da bi lahko določili resno škodo, ki so jo utrpeli proizvajalci Skupnosti podobnega proizvoda, je bilo treba izvesti vrednotenje vseh pomembnih dejavnikov objektivne in kvantitativne narave, ob upoštevanju njihove situacije. Zaradi zadevnega proizvoda je bilo izvedeno vrednotenje razvoja globalnih podatkov Skupnosti o porabi, proizvodni zmogljivosti, izkoriščenosti zmogljivosti, zaposlitvi, produktivnosti, skupni prodaji in tržnem deležu. Ti globalni podatki so osnovani na statističnih informacijah, ki sta jih zbrali Združeno kraljestvo in Irska s celovitim pregledom industrije. Podatki, specifični za posamezna podjetja, so pridobljeni s sodelovanjem proizvajalcev Skupnosti v zvezi s tokom denarja, donosom naložbenega kapitala, delnicami, cenami, z zbijanjem in donosnostjo v obdobju od 2000 do 2003.

(44)

Na začetku je treba opozoriti, da je v industriji gojenja lososa v Skupnosti, tako kot drugod, dolg in relativno neprilagodljiv proizvodni cikel, ki vodi k odprodaji in k temu, da ko je enkrat losos ulovljen, se mora takoj prodati, ker je lahko shranjen le nekaj dni, če se ne zamrzne. Zamrzovanje je drago, poleg tega pa so v Skupnosti zmogljivosti zamrzovanja omejene. Posledično je treba proizvodnjo načrtovati vsaj dve leti vnaprej in se tega načrta tudi držati, razen v mejnih vrednostih. Zato ima prekomerna dobava zapoznel učinek na proizvodnjo, vendar takojšen in resen učinek na cene.

(45)

Poraba zadevnega proizvoda v Skupnosti je bila ugotovljena na podlagi skupne proizvodnje vseh proizvajalcev Skupnosti in vsega uvoza zadevnega proizvoda v Skupnost, na podlagi podatkov, ki jih navaja Eurostat, vendar brez upoštevanja izvoza Evropske skupnosti.

(46)

Med leti 2000 in 2003 je poraba Skupnosti narasla za 21,7 %, s 507 705 ton na 618 038 ton.

(47)

Treba je opozoriti, da je cena lososa relativno elastična, zato lahko povečanje porabe v letu 2003 tako vsaj delno razložimo s padcem cen v prodaji na veliko.

(48)

Proizvodnja gojenega lososa v Evropski skupnosti je omejena z državnimi licencami, ki določajo najvišjo količino živih rib, ki jih lahko zadržujejo v vodi, kjer koli in kadar koli. Omenjene številke zmogljivosti temeljijo na skupni dovoljeni količini, ne pa na fizični zmogljivosti kletk, s katerimi upravljajo proizvajalci Skupnosti. Stroški prijave za licence in stroški podaljševanja licenc so relativno nizki, zato je tudi strošek vzdrževanja presežnih zmogljivosti nizek.

(49)

Proizvodna zmogljivost je med leti 2000 in 2002 ostala stabilna, preiskava pa je pokazala, da je teoretična proizvodna zmogljivost med letoma 2002 in 2003 narasla za 2,2 %.

(50)

Izkoriščenost zmogljivosti (t.j. količine rib v vodi v primerjavi z dovoljeno količino) se je z 43 % v letu 2000 povečala na 48 % v letu 2001 in se nato nadalje povečala do leta 2003, ko je dosegla 55 %. To izkazuje dejstvo, da se je proizvodnja med leti 2000 in 2003 povečala hitreje kot dovoljena zmogljivost, ki se je povečala le za 2,2 %.

(51)

Proizvodnja (ujete ribe) je narasla za 30 %, s 146 664 ton v letu 2000 na 190 903 v letu 2003, z letnim povečanjem za 13,7 %.

(52)

Treba je opozoriti, da je treba zaradi dolgega proizvodnega cikla proizvodnjo načrtovati najmanj dve leti vnaprej in da je proizvedeno količino, ko se enkrat proizvodni cikel začne, mogoče prilagajati le na zgornji in spodnji meji.

(53)

Zaposlitev v zvezi z zadevnim proizvodom je padla za 6 % s 1 269 leta 2000 na 1 193 leta 2003, čeprav je sledila neenakomernemu trendu z delnim izboljšanjem leta 2002.

(54)

Produktivnost je v tem obdobju dosledno rasla s 115 ton v letu 2000 na 160 ton v letu 2003. To odraža povečano uporabo samodejnih sistemov za krmljenje in drugih naprav, ki olajšajo delo, ter močan pritisk na zmanjševanje stroškov, v izogib izgubam.

(55)

Med leti 2000 in 2002 je prodaja podobnega proizvoda proizvajalcev Skupnosti narasla za 14,3 %, s 134 916 na 154 171 ton. To povečanje se je pojavilo kot ozadje povečanja porabe za 8,5 %, v istem obdobju. Med leti 2002 in 2003 je prodaja proizvajalcev Skupnosti narasla za 5,1 %, s 154 171 ton na 162 090 ton, ne glede na povečanje porabe za 10,3 % med leti 2002 in 2003.

(56)

Tržni delež proizvajalcev Skupnosti se je povečal s 26,5 % v letu 2000 na 28,1 % v letu 2001 in ostal stabilen v letu 2002, vendar je nato padel za 1,9 odstotne točke (ali 6,7 %) na 26,1 % v letu 2003, kar je bilo najnižje v omenjenem obdobju. To odraža dejstvo, da se je uvoz povečal tako absolutno kot relativno s porabo v letu 2003.

(57)

Denarni tok je mogoče raziskati le na ravni sodelovanja podjetij, ki proizvajajo zadevni proizvod, ne pa glede na količino proizvoda samega. Ta indikator je bil takrat manj pomemben kot drugi prikazani indikatorji. Vseeno je mogoče opaziti zelo negativen denarni tok v letih 2001, 2002 in 2003.

(58)

Donos naložbenega kapitala je mogoče raziskati le na ravni sodelovanja podjetij, ki proizvajajo zadevni proizvod, ne pa glede na količino proizvoda samega. Ta indikator je bil takrat manj pomemben kot drugi prikazani indikatorji. Vseeno je mogoče opaziti, da je donos naložbenega kapitala padel s 34 % v letu 2000 na skoraj nič v letu 2001 in 2002, pred padcem za – 20 % v letu 2003.

(59)

Povprečna cena podobnega proizvoda je med leti 2000 in 2003 padla za 20,3 % z rahlim padanjem cen v tem obdobju. Cene so dosegle najnižjo raven (2,79 eura/kg) v letu 2003.

(60)

V prvem četrtletju leta 2004 so razpoložljive informacije pokazale, da je povprečna cena enote proizvajalcev Skupnosti rahlo narasla, skupaj s povprečnimi uvoznimi cenami, vendar so nato cene ponovno padle. Zadnje razpoložljive informacije kažejo, da cene še naprej padajo in so zelo nizke.

(61)

Ena stran je ugovarjala (s sklicevanjem na povprečne letne menjalne tečaje), da je padec cen v britanskih funtih manj občuten. Vseeno pa je v primerih trgovinske zaščite konsistentna praksa Komisije, da kot denarno enoto uporablja euro.

(62)

Poleg razvoja cen je bil upoštevan tudi razvoj stroškov. Stroški so se v obdobju med leti 2000 in 2003 gibali med 3,0 in 3,2 eura/kg.

(63)

Donosnost prodaje proizvajalcev Skupnosti je padla s 7,3 % v letu 2000 na – 3,3 % v letu 2001. Izgube so bile v letu 2002 manjše (– 2,5 %), a so v letu 2003 narasle na – 17,1 %. V letu 2003 je uvoz narasel na najvišjo raven zato je povprečna cena uvoženega proizvoda padla na najnižjo raven (2,54 eura/kg), povprečna cena proizvoda Skupnosti pa je prav tako padla na najnižjo raven (2,79 eura/kg). Padec donosa proizvajalcev Skupnosti v letih 2000 in 2003 se je pojavil istočasno, ko je cena na kg proizvoda proizvajalcev Skupnosti padla s 3,50 eura na 2,79 eura.

(64)

Zaloga se v tem kontekstu nanaša na žive ribe v vodi. Proizvajalci Skupnosti, tako kot vsi ostali, imajo zanemarljive zaloge ulovljenih rib, ker jih je treba prodati takoj. Tako kaže padec zadnje zaloge na zmanjšanje količine živih rib, ki čakajo na ulov v prihodnosti. Tako je v tem primeru padec zaloge indikator povečanja škode.

(65)

Zaloge so se povečale s 36 332 ton v letu 2000 na 53 178 v letu 2002 in nato v letu 2003 padle na 43 024 ton. To predstavlja padec zalog med leti 2000 in 2003 za 19,1 %.

(66)

Preiskava kaže, da se je med leti 2000 in 2003, zlasti med leti 2002 in 2003, uvoz zadevnega proizvoda na trg Skupnosti močno povečal.

(67)

Zmogljivost proizvajalcev Skupnosti je ostala med leti 2000 in 2002 bolj ali manj stabilna, medtem ko se je proizvodnja povečala za 14,8 %. Posledično se je izkoriščenost zmogljivosti v tem obdobju povečala s 43 % na 50 %. Prav tako so se povečale zaloge živih rib v vodi. Prišlo je tudi do izgube nekaj delovnih mest, in sicer v podjetjih, v katerih je produktivnost narasla na račun povečane avtomatizacije.

(68)

Obseg prodaje se je med leti 2000 in 2002 povečal za 14,3 % (v primerjavi z 8,5-odstotno rastjo porabe), tržni delež proizvajalcev Skupnosti pa se je s 26,5 % povečal na 28,0 %.

(69)

Vendar so v tem obdobju med leti 2000 in 2002 cene padle za 13,7 % in kljub manjšemu padcu stroškov v letu 2002 (delno zaradi visoke izkoriščenosti zmogljivosti in boljše produktivnosti) je to vodilo k padcu donosnosti s 7,3 % v letu 2000 na – 3,3 % in – 2,5 % v letih 2001 in 20021. Donos naložbenega kapitala in denarni tok sta se v tem obdobju prav tako negativno razvijala.

(70)

Med letoma 2002 in 2003 se je položaj proizvajalcev Skupnosti opazno poslabšal. Čeprav sta proizvodna zmogljivost in proizvodnja narasli, je bilo povečanje proizvodne zmogljivosti majhno (2,2 %) v primerjavi s povečanjem porabe v tistem letu. Ob upoštevanju dolgega proizvodnega cikla se proizvodnja določa za najmanj dve leti naprej in povečanje proizvodnje je bilo v skladu s predhodno razvitimi proizvodnimi načrti. Povečana proizvodnja ne bi smela kazati, da so bili proizvajalci Skupnosti leta 2003 v zdravi situaciji. Povečana proizvodnja je vodila k višji izkoriščenosti zmogljivosti in izboljšani produktivnosti.

(71)

Vsi drugi indikatorji so se razvijali negativno. Zaloge živih rib v vodi so padle za 19,1 %. Kljub 10,3 % rasti porabe je prodaja proizvajalcev Skupnosti narasla samo za 5,1 % in so izgubili tržni delež, ki je padel za 6,7 %. Poleg tega se je izguba tržnega deleža pojavila kot okoliščina povečanja padajočih cen, v katerem so morali proizvajalci Skupnosti znižati cene, da bi prodali svoje proizvode. Cene so padle za nadaljnjih 7,6 % v primerjavi z letom 2002 (in so bile 20,3 % nižje kot leta 2000), medtem ko so se stroški povečali na povprečno raven za štiriletno obdobje. Zaradi tega je prišlo do nenadnega padca donosnosti in pridelovalci Skupnosti so utrpeli izgube v višini 17,1 %. Te izgube se v skupnem donosu naložbenega kapitala odražajo za – 20 %. Medtem ko so se denarni tokovi izboljševali, se je to dejansko poznalo pri zmanjševanju zalog rib v vodi in nezmožnosti ponovnega vlaganja.

(72)

Dokazovalo se je, da večji proizvajalci niso utrpeli škode. Vendar pa proizvajalci Skupnosti, s sklicevanjem na obstoj resne škode, vključujejo različne večje proizvajalce.

(73)

Ob upoštevanju vseh teh dejavnikov je bil sprejet zaključek, da so proizvajalci Skupnosti utrpeli resno škodo v smislu večjega skupnega poslabšanja situacije v njihovem položaju.

(74)

Da bi pregledali obstoj vzročne povezave med povečanim izvozom in resno škodo ter zagotovili, da škoda, ki bi jo povzročili drugi dejavniki, ne bi bila pripisana povečanemu uvozu, so bili škodni dejavniki ločeni med seboj, tako da so lahko škodni učinki pripisani različnim faktorjem, nato pa je bilo ugotovljeno, da je povečanje uvoza res „pristni in bistveni“ vzrok za škodo.

(75)

Kot je prikazano zgoraj se je med leti 2000 in 2003 in zlasti med leti 2002 in 2003, uvoz zadevnega proizvoda na trg Skupnosti močno povečal po količini in obsegu.

(76)

Gojeni losos je blagovni proizvod, zato sta zadevni proizvod in podobni proizvod konkurenčna v glavnem pri ceni. Medtem ko je ena stran trdila, da uvoz iz Čila določa cene, je splošno sprejeto, da je uvoz zlasti iz Norveške vodilni na trgu in določa cene. Posledično se nizek nivo nižanja cen kaže v padanju cen za proizvajalce Skupnosti.

(77)

V tem primeru je najpomembnejši škodni učinek na povečan uvoz velika finančna izguba proizvajalcev Skupnosti. Zaradi povečanja uvoza so cene po vsej Skupnosti padle. Če bi se uvoz povečal za manjšo stopnjo, bi bil pritisk na cene prav tako manjši. Če bi bilo povpraševanje v Skupnosti tako, da bi preneslo povečanje uvoza in občutno višje cene, čeprav bi tako povečanje povzročilo nižje cene in manjši tržni delež za proizvajalce Skupnosti, bi bilo mogoče, da proizvajalci Skupnosti ne bi utrpeli resne škode.

(78)

Med leti 2000 in 2002 so cene uvoza padle za 19 %, temu padcu pa so sledile cene proizvajalcev Skupnosti. Ko se je tržni delež prodaje proizvajalcev Skupnosti v tem obdobju povečeval, je to odražalo proizvodni načrt prejšnjih let, in je v obeh letih, 2001 in 2002, prodaja proizvajalcev Skupnosti prinesla izgubo.

(79)

Med letoma 2002 in 2003 je uvoz narasel za 15 %. Tržni delež uvoza je narasel s 72 % na 73,9 %, tržni delež proizvajalcev Skupnosti pa je padel iz 28 % na 26,1 %. V istem obdobju je uvoz narasel z 236 % na 239 % proizvodnje Skupnosti. Tako se je uvoz relativno povečal s proizvodnjo in porabo Skupnosti, na račun proizvajalcev Skupnosti.

(80)

Vendar pa je najpomembnejši vidik povečanja uvoza učinek na cene in donosnost proizvajalcev Skupnosti. Kot je omenjeno zgoraj, je splošno sprejeto, da uvoz (zlasti z Norveške) določa cene gojenega lososa na trgu Skupnosti. Zaradi nižanja cen je bilo treba ugotoviti, ali zaradi nizkih cen uvoženega blaga padajo tudi cene blaga proizvajalcev Skupnosti.

(81)

Za sprejem odločitve o nivoju nižanja cen, so bile pregledane informacije o ceni za primerljivo obdobje, na isti ravni poslovanja in za prodajo podobnim kupcem. Na podlagi primerjave med cenami iz Glasgowa, ki jih določijo proizvajalci Skupnosti, in cenami proizvajalcev izvoznikov (CIF-meja Evropske skupnosti, ki vključuje carinske dajatve), se je izkazalo, da so bile cene na domačem trgu v zadnjih treh letih znižane za od 3,1 % do 7,1 %. To se je pokazalo pri padcu cen proizvajalcev Skupnosti, saj zaradi velikih tržnih deležev cene določajo uvozniki. Zlasti je mogoče opaziti, da je povečan uvoz po nižji ceni do tretjega četrtletja leta 2003 prisilil proizvajalce Skupnosti k rednemu zniževanju cen vse do tretjega četrtletja leta 2003, kar je privedlo k izgubi, ki so jo utrpeli v tem letu.

(82)

Neposredna primerjava uvoznih cen in cen proizvajalcev Skupnosti potrjuje izsledke te analize. Uvozne cene so med leti 2000 in 2003 padle za 28,5 %, s 3,62 na 2,59 eura/kg, vključno z dajatvami. V istem obdobju je povprečna cena podobnega proizvoda padla za 20 %, s 3,5 na 2,79 eura/kg, z rahlim padanjem cen v tem obdobju.

(83)

Med leti 2002 in 2003 je povprečna cena uvozne enote padla z 2,93 % na 2,59 %, vključno z dajatvami. Ko se je uvoz povečal na najvišjo raven, je povprečna cena uvoza padla na najnižjo raven (na 2,59 eura/kg, vključno z dajatvami), uvozne cene proizvajalcev skupnosti pa so padale in je zato povprečna cena proizvoda Skupnosti je padla na najnižjo raven (na 2,79 eura/kg). Povprečna cena enote proizvoda Skupnosti (prilagojena iz Glasgowa) je padla s 3,02 na 2,79 eura/kg, kar predstavlja padec za 8 %.

(84)

Padec cene proizvajalcev Skupnosti je glavni vzrok za padec donosnosti. Leta 2000, ko sta bili cena za kilogram 3,1 eura in prodajna cena (prilagojena iz Glasgowa) 3,5 eura, so imeli proizvajalci Skupnosti 7,3 % donosa. Leta 2001 in 2002 so proizvajalci Skupnosti kljub povečanju izkoriščenosti zmogljivosti, proizvodnje, produktivnosti, zalog živih rib, prodaje in tržnega deleža utrpeli finančno škodo, zmanjšali skupni donos naložbenega kapitala in dosegli negativni denarni tok, potem ko je prodajna cena (prilagojena iz Glasgowa) padla na 3,23 eura in nato na 3,02 eura in potem ko so se stroški povečali in nato padli na 3,2 eura v letu 2001 in 3,0 eura v letu 2002. Prav tako je padla tudi zaposlenost.

(85)

V letu 2003, ko so cene (prilagojene iz Glasgowa) padle na 2,79 eura, pod pritiskom poceni uvoza in s stroški v višini 3,1 eura v letu 2001, so proizvajalci Skupnosti utrpeli 17,1-odstotno izgubo. To se je odražalo v negativnem skupnem donosu naložbenega kapitala in v denarnem toku. Ob istem času se je obseg prodaje povečal za samo 5,1 % v primerjavi s povečanjem porabe za 10,3 % in njihov tržni delež je padel za 1,9 odstotne točke, medtem ko sta se obseg prodaje in tržni delež uvoza povečala. Čeprav so se zmogljivost, proizvodna zmogljivost in produktivnost povečale in je zaposlenost ostala relativno stabilna, je učinek povečanja poceni uvoza pri izkoriščenosti zmogljivosti, proizvodnji in zaposlitvi zakasnil. Pričakovati je, da se bo ta proizvodnja zmanjšala kot je rezultat povečanja uvoza prikazan z zmanjšanjem zalog živih rib v letu 2003.

(86)

Zaradi navedenih razlogov je bilo ugotovljeno, da obstaja povezava med uvozom in resno škodo, ki so jo utrpeli proizvajalci Skupnosti, in o tem, da ima povečanje poceni uvoza škodni učinek na proizvajalce Skupnosti, zlasti v povezavi s pritiskom na nižanje cen na trgu Skupnosti, kar se kaže kot velika finančna škoda, ki so jo utrpeli proizvajalci Skupnosti.

(87)

Ena stran je ugovarjala, da je prišlo do domnevnega padca porabe v Združenem kraljestvu v letu 2003 in da je to povzročilo škodo pridelovalcem Skupnosti. Vendar trg Združenega kraljestva ne more biti izoliran od skupnega trga Skupnosti, poraba Evropske skupnosti pa se je med leti 2000 in 2003 povečala za 21,7 % ter med letoma 2002 in 2003 za 12,2 %. Tako so glavni razlog za velike izgube proizvajalcev Skupnosti v letu 2003 nizke cene, ne pa domneven padec porabe.

(88)

Učinek sprememb na ravni izvoza je bil prav tako pregledan. Izvoz se je povečal v celotnem zadevnem obdobju in se resnično podvojil med letoma 2002 in 2003 ker so, ob upoštevanju pogubne situacije na trgu Skupnosti, proizvajalci Skupnosti poskušali povečati svoj izvoz. Zato je sklenjeno, kljub nasprotnim trditvam ene strani, da spremembe ravni izvoza niso razlog resne škode, ki so jo utrpeli proizvajalci Skupnosti. V vsakem primeru podatki, povezani z donosnostjo, temeljijo na podatkih, povezanih le s prodajo v Skupnosti.

(89)

Prav tako je bilo preverjeno, ali škodni učinek izhaja tudi iz presežne zmogljivosti proizvajalcev Skupnosti. Teoretično se je zmogljivost med preiskovalnim obdobjem povečala za 2,2 % med leti 2000 in 2003 – za veliko manj, kot sta se proizvodnja in poraba. Poleg tega, kot je bilo omenjeno že prej, je teoretična zmogljivost skupna količina živih rib, za katere je pridobljena državna licenca. Stroški prijave za licence in podaljševanja licenc so relativno nizki. Glavni stroški so stroški za dveletne losose (mlade ribe), krmo in delo. Tako je bilo ugotovljeno, da povečanje teoretične zmogljivosti ni povzročilo resne škode proizvajalcem Skupnosti.

(90)

Nekateri izvozniki so ugovarjali, da je razlog za padec cen na trgu Skupnosti prekomerna dobava proizvajalcev Skupnosti. Vendar, ko se je uvoz v letu 2003 povečal za 15 %, se je prodaja proizvajalcev Skupnosti povečala samo za 5,1 %. Nadalje, cene na tem trgu je določal uvoz, ne pa proizvajalci Skupnosti. Zato je pregled obnašanja cen za vse udeležence v letih 2002 in 2003 pokazal, da je bila cena uvoženega proizvoda bistveno nižja od cene proizvoda proizvajalcev Skupnosti in da so cene proizvajalcev Skupnosti sledile cenam uvoženih proizvodov ter se tako nižale. Učinek konkurence se med proizvajalci Skupnosti samodejno izravnava – izgube, ki jih je utrpel en, se nadomestijo z dobički drugega ceteris paribus (pod enakimi pogoji). Tako je bilo ugotovljeno, da konkurenca med proizvajalci Skupnosti ni bila razlog za resno škodo.

(91)

Ena stran je ugovarjala, da večja ko je umrljivost rib na Irskem ter izbruhi bolezni v Združenem kraljestvu in na Irskem v letih 2002 in 2003, bolj bi lahko narasli proizvodni stroški in zmotili normalni proizvodni cikel nekaterih proizvajalcev. Vendar pa je bil ta pojav omejen na majhno število ribogojnic. Kot prikazuje spodnja tabela, so stroški proizvajalcev Skupnosti v letu 2002 padli in se v letu 2003 približali štiriletnemu povprečju. Tako je ugotovljeno, da visoka umrljivost rib ni razlog za resno škodo.

(92)

Dokazovalo se je, da ima norveška industrija nižje proizvodne stroške, kot proizvajalci Skupnosti in da je to, skupaj z neuspehom proizvajalcev Skupnosti, da zmanjšajo stroške proizvodnje, razlog za povečan uvoz in resno škodo. Informacije, ki so na voljo, kažejo, da ima Norveška ugodnosti pri določenih stroških, proizvajalci Skupnosti pa imajo prednosti pri drugih. Ugotovi se, da so proizvajalci Skupnosti utrpeli resno škodo, proizvajalci na Norveškem pa tudi. Kot je ugotovljeno v oddelku 8.2.12, so proizvajalci Skupnosti utrpeli škodo v višini – 17,1 % v letu 2003. Podatki vlade Norveške prikazujejo, da so v letu 2003 za vzorec 148 ribogojnic lososov in amerikank utrpeli izgubo – 12,1 %. Poleg tega so norveški proizvajalci delovali pod bremenom dolga, kar predstavlja resnično razsežnost skupnih stroškov. Njihov skupni dolg (razen lastniškega kapitala in določb) je bil 6,3 milijard norveških kron v primerjavi s celotnim prihodkom 5,6 milijarde norveških kron (9) (kar ustreza okoli 750 in 670 milijonov eurov). Ta položaj je v nekaterih primerih norveške banke pripeljal do prevzemanja lastništva nad norveškimi proizvajalci. Iz tega razloga se ugotovi, da medtem ko obstajajo majhne razlike, nobena razlika med povprečnimi stroški proizvodnje proizvajalcev Skupnosti in proizvajalcev izvoznikov ni bila vzrok za resno škodo.

(93)

Ena stran je ugovarjala, da je v oddaljenih predelih Škotske infrastruktura manj razvita in da so zaradi tega stroški višji ter da to lahko povzroči škodo proizvajalcem Skupnosti. V tem okviru je ugotovljeno, da gojenje rib na Norveškem, ki je glavni proizvajalec v Skupnosti, pogosto poteka na oddaljenih lokacijah s slabo prometno infrastrukturo.

(94)

Prevozni stroški ne predstavljajo velikega deleža skupnih stroškov proizvodnje gojenega lososa ter so različni glede na izvor in namen. Pri prevoznih stroških na Norveškem, v Združenem kraljestvu in na Irskem ter pri prevoznih stroških trga Skupnosti ni bilo ugotovljenih večjih odstopanj. Poleg tega imajo proizvajalci izvozniki (ki se nahajajo zunaj Evropske skupnosti) ponavadi višje stroške prevoza, ko blago prodajajo na trgu Skupnosti. Torej višji stroški prevoza na Škotskem ne prispevajo k resni škodi, ki so jo utrpeli proizvajalci Skupnosti.

(95)

Nadalje v nobenem primeru ni bilo nobenega dokaza, ki bi dokazoval, da so se prevozni stroški na Norveškem v zadnjih letih povišali, zato višji prevozni stroški ne upravičijo zadnjega povečanja finančne škode, ki so jo utrpeli proizvajalci Skupnosti.

(96)

Dokazovalo se je, da so strožja okoljska in sanitarna zakonodaja v Skupnosti, uvozne omejitve v tretjih državah, znanstvena poročila o lososu in negativni odnosi z javnostjo, ki izhajajo iz kritja tiska, prispevali k škodi, ki so jo utrpeli proizvajalci Skupnosti. Vendar pa niso bili predloženi dokazi v podporo teh argumentov, niti se argumenti niso pripravljali. V teh okoliščinah teh dejavnikov ni mogoče upoštevati kot pomembne vzročne dejavnike za resno škodo proizvajalcev Skupnosti. Na končni stopnji raziskave niso bili ugotovljeni nobeni drugi vzročni dejavniki.

(97)

Povečanje uvoza je imelo omejene negativne učinke na količine, ki so jih prodajali proizvajalci Skupnosti, čeprav je prodaja v letu 2003 padla. Vendar je najpomembnejše, da ima povečan uvoz zaradi padca cen uničujoče posledice na donos proizvajalcev Skupnosti. Ker uvoz (s približno 70–75 % trga) določa cene, je padec uvoznih cen povzročil padec cen proizvajalcev Skupnosti. To se je pokazalo v resni škodi, ki so jo utrpeli proizvajalci Skupnosti. K takšni škodi ni pripomogel noben drug dejavnik, razen nizke uvozne cene.

(98)

Ker je bilo odločeno, da resne škode niso povzročili drugi znani dejavniki, se ugotovi, da obstaja bistvena povezava med nizkimi uvoznimi cenami in resno škodo, ki so jo utrpeli proizvajalci Skupnosti.

(99)

Analiza ugotovitev preiskave potrjuje, da obstaja resna škoda in potreba po dokončnih zaščitnih ukrepih za popravo resne škode, ki so jo utrpeli proizvajalci Skupnosti in preprečitev nadaljnje škode proizvajalcev Skupnosti.

(100)

Proizvodnja Skupnosti gojenega lososa ne zmore dohitevati povpraševanja in je zato nujno zagotoviti, da sprejeti ukrepi ne omejujejo izvoza proizvajalcev na trg Skupnosti. Ker je glavni vzrok za škodo, ki so jo utrpeli proizvajalci Skupnosti, velika količina uvoza, ki vodi k zmanjšanju cen, morajo sprejeti ukrepi popraviti resno škodo in omogočiti prilagoditev. Za dosego teh ciljev morajo ukrepi voditi k začasni stabilizaciji cen, ki po nepotrebnem ne omejuje oskrbe in omogoči obdobje, v katerem se lahko proizvajalci Skupnosti prilagodijo prihodnjim pogojem povečane konkurence poceni uvoženih proizvodov.

(101)

Začasni zaščitni ukrepi so prevzeli obliko tarifnih kvot. Celo v obdobju, ko so veljali začasni ukrepi, je uvoz gojenega lososa še naprej vstopal v Skupnost po cenah, ki so bile bistveno pod stroški proizvodnje proizvajalcev Skupnosti. Zato je potrebno uvesti ukrepe, ki bodo učinkovali na povečane cene do ravni, na kateri pride vsaj do celotnega povračila stroškov proizvajalcev Skupnosti. To naj bi omogočilo prilagoditev z zagotavljanjem, da v obdobju sedanjih ukrepov proizvajalci Skupnosti ne trpijo več izgub in katerih učinek bi bil preprečiti višanje financiranja, s sprejemom ukrepov, potrebnih za prilagoditev in prestrukturiranje. Da bi vplivali na dvigovanje cen, se je preučilo ali bi bilo primerno uvesti tarifne kvote, čeprav z zelo majhnimi zaščitnimi obsegi brez tarif. Vendar, čeprav bi se prav lahko pričakovalo, da bo to vplivalo na cene, se je takšen pristop štel za neprimernega, ker naraščajoči trg gojenega lososa ne sme biti pretirano omejen. Zato je potrebno določiti tarifne kvote za vse uvoze gojenega lososa Skupnosti. Povprečni stroški proizvodnje proizvajalcev Skupnosti so bili 3,10 eura/kg v letu 2003. Vendar pa proizvod proizvajalcev Skupnosti običajno zapoveduje visoko cenovno premijo uvoženega proizvoda do okoli 10 %. Zato je ugotovljeno, da je potrebno določiti uvozno ceno 2 850 eurov/tono za sveži losos. To bi moralo proizvajalcem Skupnosti dovoliti, da kljub nizkim tarifnim kvotam prodajajo po ceni, ki pokrije stroške. Ugotavljali so, da se minimalne cenovne obveze v prejšnjih primerih niso upoštevale. Medtem ko lahko do tega pride, ti ukrepi ne vključujejo izvajanja, temveč določitev ravni uvozne cene, pod katero se plača dajatev, in preprečenje le-te je carinska goljufija. Poleg tega so nekatere stranke izrazile, da bi raje imele posebne ali ad valorem dajatve, namesto določitve minimalne cene za uvoz. Vendar pa bi uvedba takšne dajatve odvzela denar iz trga in se zato šteje, da določitev minimalne cene za uvoz predstavlja boljšo rešitev za srednjeročno obdobje. Vendar zaradi olajšanja prilagoditve, se šteje v času uvajanja primerno, da se uvede posebna dajatev, kot je opisano spodaj.

(102)

Dokazovalo se je, da bi se lahko zamrznjen losos učinkovito izključil iz trga Skupnosti, ker zaradi majhne razlike v strukturi stroškov proizvodnje zapoveduje nižjo ceno kot sveži losos in uporablja enako raven uvozne cene. Na podlagi tega se dokazuje, da bi morala biti določena nižja raven uvozne cene za zamrznjeni losos, da bi se upoštevali ti različni stroškovni elementi in da bi morala biti vsaka tarifna kvota nižja za zamrznjeni kot za sveži losos. Ker se zdi, da obstaja na trgu okrog 44 % razlika v ceni, je razumljivo, da bi morala biti določena nižja raven uvozne cene za zamrznjeni losos, ki odraža to razliko. Raven uvozne cene za zamrznjen gojen losos bi torej morala biti 2 736 eurov.

(103)

Ena stranka je dokazovala, da bi dve ravni cen vodile k zapletenosti za oblasti in povečale možnost goljufij na vhodni točki, vendar te trditve praktično niso utemeljene zaradi obstoja kazni za carinske goljufije. Na drugi strani so dokazovali, da bi moral režim različne cene veljati za gojen losos, odvisno od njegovega namena končne porabe (za predelavo ali morebitno prodajo na drobno). To bi bilo mnogo težje nadzirati in tako je bilo iz praktičnih razlogov ugotovljeno, da v teh okoliščinah ni izvedljivo.

(104)

Ker so tržne cene trenutno nižje in da bi preprečili tržne motnje, zlasti v predelovalni industriji, bi morali v določenem obdobju uvesti tarifno kvoto. To bo omogočilo, da se trg postopoma prilagodi določitvi uvozne cene. Pri tem se je razpravljalo tako o tem, da je dolgo obdobje nujno potrebno, da se predelovalcem omogoči, da se prilagodijo na povečanje cene, kot o tem, da je potrebno določiti kratko obdobje, zaradi težkega položaja proizvajalcev Skupnosti. Razume se, da bi moralo uvodno obdobje trajati od datuma začetka veljavnosti dokončnih zaščitnih ukrepov do 15. aprila 2005, v katerem bi morala veljati najmanjša uvozna cena 2 700 eurov na tono za svežega lososa in 2 592 za zmrznjenega lososa.

(105)

Razume se, da bi morala tarifna kvota na tej določeni stopnji pridobiti obliko spremenljive dajatve. Če bi se uvoz izvedel po CIF mejni ceni Skupnosti, enaki ali višji od določene uvozne cene, ne bi bila nobena dajatev plačljiva. Če je uvoz pripravljen po nižji ceni, bi postala razlika med določeno dejansko in uvozno ceno plačljiva. Ta minimalni cenovni element se vedno uporablja, tako znotraj tarifne kvote, določene spodaj, kot ob dosegu praga tarifne kvote.

(106)

Da bi zagotovili spoštovanje tarifne kvote uvoznikov, se smatra, da bi morali znotraj določene časovne omejitve od uvoznikov zahtevati, da nacionalnim carinskim organom zagotovijo zadovoljiv dokaz o dejanski uvozni ceni na tono, plačani za uvoz gojenega lososa. Da bi zagotovili, da vsi uvozniki spoštujejo pogoj, da zagotovijo zadovoljiv dokaz in to storijo v časovnem roku, bi se moralo od uvoznikov zahtevati, da zagotovijo primerno varnost nacionalnim carinskim organom ob uvozu gojenega lososa. Glede na raven predlagane tarifne kvote, tako uvodne kot dokončne, se za svež in zamrznjen gojen losos šteje, kot primerna zaščita 290 eurov na tono (WFE) uvoženega zamrznjenega lososa (skupina 1–320 eurov na tono, skupina 2–450 eurov na tono). Dokazovalo se je, da je raven zaščite za uvoznike predraga in preveliko breme. Vendar pa se šteje, da nižja raven zaščite ne bi dosegla svojega namena zaradi razlike med trenutnimi tržnimi cenami in ravnijo uvozne cene, ki jo je potrebno določiti. Zaradi narave informacij, ki jih je potrebno zagotoviti in mnenj administrativne ustreznosti, se šteje, da je rok, v katerem je potrebno zagotoviti zadovoljiv dokaz, obdobje enega leta od datuma sprejema ustrezne carinske deklaracije. Zaščita bi morala nastopiti v trenutku, ko uvoznik zagotovi zadovoljive dokaze, pod pogojem, da to stori v določenem časovnem roku. Če uvoznik ne zagotovi zadovoljivega dokaza v določenem časovnem roku, se zaščita dokončno pobere kot uvozna dajatev.

(107)

Za zagotovitev, da lahko nad tradicionalno ravnijo uvoza, proizvajalci Skupnosti delujejo na razumni ravni donosnosti, medtem ko vzdržujejo odprt trg Skupnosti in zagotavljajo, da dostopnost dobave ustreza povpraševanju, se poleg tega smatra za ustrezno, da se določi tarifne kvote v okviru standardnega uvoza. Za količine, ki te kvote presegajo, je treba plačati dodatne dajatve na uvoz. Standardna raven uvoza gojenega lososa se lahko nadaljuje brez plačila dodatnih dajatev, neomejene količine pa se lahko uvozi ob plačilu dajatev.

(108)

Da bi ohranili standardne trgovinske tokove in zagotovili, da trg Skupnosti ostane odprt tudi za manjše akterje, je tarifna kvota razdeljena med tiste države/regije, ki se zanimajo za dobavo zadevnega proizvoda, drugi del pa je dodeljen ostalim državam. Po posvetovanju z Norveško, Čilom in Ferskimi otoki, ki imajo znaten interes in predstavljajo znaten delež uvoza, je primerno vsaki od teh držav dodeliti določeno tarifno kvoto. Načeloma bi morala biti tarifna kvota razdeljena na podlagi razmerij med skupno količino dobavljenega proizvoda v triletnem obdobju med leti 2001 in 2003. Vendar je potrebno navesti, da je uvoz iz Čila znatno padel (na manj kot 3 % uvoza v Skupnost) v drugem četrtletju leta 2003 zaradi tehničnih razlogov, ki zadevajo kontrole na zunanjih mejah, kar je približno polovica njihovega običajnega deleža uvoza v Skupnost. Zato uvoz iz Čila v letu 2003 ni reprezentativen in bi morala kvota določena za Čile namesto tega temeljiti na povprečnem uvozu let 2001 in 2002 ter na prilagojenih številkah za leto 2003 (na podlagi leta 2002 plus povprečna stopnja rasti uvoza v letu 2003, razen Čila), da ne bi izkrivljali običajnih trgovinskih tokov. Da bi se izognili nepotrebnemu administrativnemu bremenu, morajo tarifne kvote delovati po načelu „kdor prvi prispe, prvi dobi“.

(109)

V normalnih okoliščinah raste poraba gojenega lososa v Skupnosti med okoli 4 % in 5 % letno, ob upoštevanju visoke rasti nivojev, opazovanih v novih državah članicah. Vendar pa podatki za prvo četrtletje leta 2004 izkazujejo, da rast trga na trgu lososa Skupnosti dejansko narašča, in da medtem ko je velikost trga v novi državi članici majhen glede na trg v EU-15, obstaja dokaz, da so se stopnje letne rasti v novih državah članicah (ki so presegle 30 %) povečale kot rezultat širjenja in so zdaj materialno višje (okoli 50 %). Za upoštevanje te rasti se morajo tarifne kvote (glede na povprečni uvoz v obdobju med leti 2001 in 2003) povečati za 10 %. Ker je trg lososa sezonski, z velikimi količinami uvoza in prodaje v drugi polovici leta, morajo biti tarifne kvote sezonsko prilagojene. Kvote so izračunane na podlagi ekvivalenta cele ribe (WFE-ja) in na podlagi pretvorbe razmerij dejansko uvoženih filetov in nefiletov, ko sta ti dve vrsti lososa v razmerjih 1:0,65 in 1:0,9. Če postane med uporabo ukrepov jasno, da pretvorbe razmerij nefiletov (1:0,9) ni več primerno upoštevati kot prikaz uvoženega gojenega lososa, trenutno predvsem brez drobovja in glave, se lahko ukrepi ponovno pregledajo.

(110)

Dodatno dajatev je treba določiti tako, da omogoča primerno olajšavo proizvajalcem Skupnosti, vendar obenem ne predstavlja nepotrebnega bremena za uvoznike in uporabnike. Dajatev ad valorem je neprimerna, ker deluje kot spodbuda za zniževanje uvoznih cen, za katere se ne plačujejo dajatve, in bi tako povečala ceno proizvoda. Tako je treba določiti fiksni znesek dajatve.

(111)

MIP, kot je določen zgoraj, se bo vedno uporabljal za zagotovitev, da proizvajalci Skupnosti prodajajo po ceni, ki pokrije stroške. Zgoraj je tudi omenjeno, da je MIP določen pod stroški proizvodnje proizvajalcev Skupnosti, vendar, ker so lahko prodajali po visoki ceni okoli 10 % v preteklosti, se pričakuje, da bodo lahko še naprej tako delovali in si tako povrnili stroške proizvodnje. Če bi se standardne trgovinske ravni presegle in bi tako postala dodatna dajatev plačljiva, se šteje primerno, pri izvajanju običajnega pristopa „prodaje z nizko ceno“ institucij Skupnosti, da ta dodatna dajatev temelji na razliki med ravnijo ciljne cene, ki ne povzroča škode proizvajalcev Skupnosti in MIP. Nivo prodaje z nizko ceno, ki se odraža v razponu cen uvoženega proizvoda, ki so nižje od cen proizvajalcev Skupnosti, je realna osnova za določanje zneska dajatve. Ta razlika je bila izračunana na podlagi tehtane povprečne cene, ki ne povzroča škode, na tono proizvoda Skupnosti, ki temelji na stroških proizvodnje proizvoda Skupnosti plus dobiček na promet v višini 14 %. To je skladno z ravnijo dobička, ki je določena kot nujna v prejšnjih primerih trgovinske zaščite, ki se nanašajo na losos in odraža meteorološka, biološka tveganja in tveganja uhajanja, s katerimi se sooča ta industrija. Ta cena, ki ne škoduje, se je primerjala z MIP-om. Rezultat razlike med tema dvema cenama je začetna dajatev v višini 330 eurov na tono (WFE-ja), ki je, glede na pretvorbo opisanih razmerij, enaka 366 eurov na tono za vse razen filetov in 508 eurov na tono za filete.

(112)

Treba je sprejeti predpise za pregledovanje ukrepov Komisije, če bi se okoliščine spremenile. Da bi pravilno upoštevali razvoj trga po uvedbi sedanjih zaščitnih ukrepov, če obstajajo, se je potrebno lotiti spremljanja trga in razvoja cen. Če podatki ali druge zbrane informacije kažejo, da bi bila dokončna raven uvozne cene 2 850 eurov ali 2 736 eurov, odvisno od posameznega primera, neprimerna, bi se sprožil zgodnji pregled za spremembo dokončne ravni uvozne cene pred začetkom njene veljavnosti. Redna srečanja z zainteresiranimi stranmi bi morala biti organizirana vsakih šest mesecev ali na zahtevo zainteresiranih strani, na podlagi ustreznih utemeljenih dokazov.

(113)

V skladu z zakonodajo Skupnosti in z mednarodnimi obveznostmi Skupnosti, se dokončni zaščitni ukrepi ne nanašajo na proizvode, ki izvirajo iz držav v razvoju, dokler delež uvoza tega proizvoda v Skupnost ne preseže 3 %. V tem pogledu je v Uredbi (ES) st. 1447/2004 posebna pozornost posvečena posebni situaciji Čila, kot države v razvoju glede dejstva, da uvoz iz Čila niso pokrivali začasni ukrepi, saj je bil uvoz s poreklom iz Čila v drugem četrtletju leta 2003 pod 3 % praga. V tej uredbi je bilo navedeno, da bi se razvoj tega uvoza skrbno spremljal, da bi se prepričali, če bi se opazovani trend padanja izkazal za trajen pojav. Vendar pa je po nadaljnji preiskavi očitno, da se je uvoz iz Čila zdaj vrnil na okoli 6 % uvoza Skupnosti in da je bila znižana raven uvoza v drugem četrtletju leta 2003 le začasen pojav. Zato bi morali ob upoštevanju dejstva, da je skupni uvoz proizvodov s poreklom iz Čila v letu 2003 presegel omenjeno raven 3 %, dokončni zaščitni ukrepi veljati tudi za uvoz iz Čila. Države v razvoju, za katere dokončni ukrepi ne veljajo, so naštete v Prilogi 2.

(114)

Dokončni ukrepi ne bi smeli trajati več kot štiri leta, vključno z obdobjem začasnih ukrepov. Ukrepi bi morali stopiti v veljavo 6. februarja 2005 in bi morali ostati v veljavi do 13. avgusta 2008.

(115)

Da bi sprožili prilagoditve bi morali biti ukrepi po njihovi uvedbi predmet redne liberalizacije, s čimer bizagotovili močno spodbudo proizvajalcem Skupnosti, da se postopoma lotijo potrebnega prestrukturiranja in prilagoditev. Razume se, da bi se morala liberalizacija začeti eno leto po uvedbi začasnih ukrepov in bi se morala od takrat dalje dogajati vsako leto.

(116)

Liberalizacija bi morala biti načrtovana tako, da bi omogočila uvoz vedno večjih količin gojenega lososa, ki spoštuje tarifno kvoto brez plačila dodatnih dajatev, s čimer se bi tako povečal konkurenčni pritisk, pod vplivom katerega so proizvajalci Skupnosti v času trajanja ukrepov. Podobno, da bi uvoz nad ravnijo tarifnih kvot postopoma postal predmet nižje dajatve, bi se morala stopnja dodatne dajatve postopoma zmanjšati. Liberalizacija mora tudi upoštevati pričakovanja rasti trga. Liberalizacija bi torej morala prevzeti obliko povečanja tarifne kvote skupaj s povečanjem ravni dodatne dajatve, ki je plačljiva nad ravnijo tarifne kvote. V vsakem primeru se šteje, da bi se morala tarifna kvota povečati za 10 % in dodatna dajatev zmanjšati za 5 %, vendar, če je podana ustrezna utemeljitev, se lahko to še prouči.

(117)

Namen dokončnih zaščitnih ukrepov je zagotoviti proizvajalcem Skupnosti omejeno obdobje, v katerem se morajo prestrukturirati, da bi bolj učinkovito konkurirali z uvozom. V tem pogledu se je potrebno sklicevati na člen 20(2) Uredbe Komisije (ES) št. 3285/94, ki prepoveduje kakršno koli možno podaljšanje ukrepov, če ne obstaja dokaz, da se proizvajalci Skupnosti prilagajajo.

(118)

Proizvajalci Skupnosti so že v postopku prestrukturiranja, kot posledici velikih izgub, ki so povzročile, da so nekateri subjekti prekinili z industrijo, kot tudi bankrotov in stečajev, ki so druge prisilili, da so zaprli obrate. V zadnjih letih je prišlo tudi do znatnega izboljšanja produktivnosti in učinkovitosti. Vendar pa, če naj bi se industrija razvila, da bi kolikor je mogoče povečala konkurenčnost tako, zdaj kot v prihodnosti se za to zahteva obdobje za implementacijo organiziranega načrta prestrukturiranja.

(119)

Ključni elementi strategije prestrukturiranja, ki so jih razvili ustrezni nacionalni organi v sodelovanju z industrijo vključujejo (1) izvedbo načrtov optimizacije industrije, da se premesti ali spoji ribogojnice, da se s tem poveča velikost ribogojnic in tako v dveh ali treh letih poveča učinkovitost in zmanjša stroške; (2) razširitev dejavnosti na druge vrste, s pojavom ribogojnic polenovke in morskega lista, z ribogojnicami z vrstami belih rib in povečanim gojenjem lupinarjev (vendar so zaradi trenutne finančne situacije te spremembe močno ovirane zaradi pomanjkanja sredstev); (3) razvoj bolj razvitih orodij zmogljivosti okolja, za boljšo oceno najvišje ravni odobrenih ribogojnic z biomaso, ki se lahko dovoli ob vzdrževanju zdravega morskega ekosistema in se s tem omogoči premik proti večjim ribogojnicam in bolj obsežnim ekonomijam; (4) nadaljnja usklajena opustitev ribogojstva v okviru hidrološko povezanih področij skupaj z usklajenim odstranjevanjem morskih uši, s čimer se bolje zaščiti gojene ribe pred morskimi ušmi in boleznimi ter povečanje stopnje preživetja dveletnega lososa in s tem zmanjšanje stroškov; (5) določitev usklajevanja med organizacijami proizvajalcev v Združenem kraljestvu in na Norveškem z namenom izogibanja prihodnjim problemom velike presežne proizvodnje.

(120)

Do določenega napredka je že prišlo pri izpolnjevanju delov te strategije, zlasti pri prizadevanjih usklajene opustitve ribogojstva in usklajenega odstranjevanja morskih uši, pričakuje pa se znaten napredek v času teh ukrepov. V primeru, da takšne prilagoditve ne privedejo do zadostnega napredka v obdobju teh ukrepov, lahko Komisija meni, da je takšen neuspeh posledica spremembe okoliščin v smislu člena 1(6) te uredbe in zahteva pregled nadaljnjih potreb po ukrepih.

(121)

Poleg nepredvidljivega razvoja, povečanega uvoza, resnih poškodb, vzrokov in kritičnih okoliščin, se je preučilo, ali obstajajo kakršni koli tehtni razlogi, ki bi pripeljali do zaključka, da določanje dokončnih ukrepov ni v interesu Skupnosti. V ta namen je bil vpliv dokončnih ukrepov na vse vpletene strani in podobne posledice sprejetja takšnih ukrepov ali ne, upoštevan na podlagi razpoložljivih dokazov po sodelovanju s proizvajalci Skupnosti, drugimi proizvajalci gojenega lososa v Skupnosti, uvozniki in predelovalci.

(122)

Proizvajalci Skupnosti imajo skupni letni promet čez 500 milijonov eurov in neposredno zaposlujejo okoli 1 450 oseb, poleg tega pa se ocenjuje, da posredno prispevajo nadaljnjih 8 000 delovnih mest v sektorju predelave in drugih sektorjih. So del velike rasti industrije, ki je proizvodnjo med letoma 1995 in 2001 podvojila. Dosegajo povečano učinkovitost pri proizvodnji proizvodov, rastoči trg katerih je tako v Skupnosti kot drugje po svetu. Proizvajalci Skupnosti so sposobni za obstoj in konkurenčni v običajnih okoliščinah trgov ter kažejo povečano proizvodnjo.

(123)

Položaj proizvajalcev Skupnosti je očitno v nevarnosti, vse dokler se ne popravi sedanje ravni nizkih cen uvoza. To dokazujejo stalna poročila o grozečih bankrotih. Predlagani ukrepi bodo veljali za ves uvoz zadevnih proizvodov, razen tistih, ki so iz držav v razvoju, in katerih izvoz v Evropsko skupnost ne presega 3 % uvoza Skupnosti. Torej bodo veljali za preko 95 % teh proizvodov. Čeprav se je dokazovalo, da bi lahko bilo v povezavi z gojenim lososom težko uveljaviti tarifno kvoto ukrepov ob upoštevanju prejšnjih izkušenj z MIP-om, tarifna kvota ne temelji na izvajanju temveč na spremenljivih dajatvah, ki jih morajo pobrati nacionalni carinski organi. Lahko se pričakuje, da bodo ukrepi učinkoviti in bodo proizvajalcem Skupnosti omogočili dvig cen na primerno raven.

(124)

Področja, kjer se izvaja gojenje lososa, so bolj oddaljena, večinoma so na zahodni in severni obali Škotske ter zahodni obali Irske. Tam so priložnosti za zaposlitev omejene in zato delovanje gospodarstva, ki ga zagotavlja gojenje lososa, prispeva pomemben delež k lokalnemu gospodarstvu. Brez tega prispevka bi veliko manjših lokalnih poslov, ki zagotavljajo blago in storitve proizvajalcem Skupnosti in njihovim zaposlenim, prenehalo obstajati. Zato je v interesu odvisnih industrij, da se določi učinkovite dokončne ukrepe.

(125)

V interesu glavnih dobaviteljev proizvajalcem Skupnosti (kot so proizvajalci dveletnih lososov in krme) je močna in predvidljiva zahteva po njihovih proizvodih po ceni, ki jih omogoča primeren dobiček, čeprav je ena od strank dokazovala nasprotno.

(126)

Da bi ocenili vpliv določitve ali nedoločitve ukrepov na uvoznike, predelovalce in uporabnike, je bil znanim uvoznikom, predelovalcem in uporabnikom zadevnih proizvodov na trgu Skupnosti poslan vprašalnik. Uvozniki/predelovalci/uporabniki so običajno isti, veliko jih je povezanih z izvoznimi proizvajalci zunaj Skupnosti, posebno na Norveškem. Prejetih je bilo 6 odgovorov uvoznikov/predelovalcev/uporabnikov in združenja predelovalcev. Poleg tega so številna združenja predelovalcev Komisiji podala svoja stališča in vzpostavljene so bile zveze z določenimi predelovalci in njihovimi združenji.

(127)

Nekateri so dokazovali, da ukrepi niso potrebni, ker je bil začasen padec cen gojenega lososa v dveh ali treh mesecih po ukinitvi protidampinških ukrepov proti Norveški maja 2003, potem pa so se cene vrnile na običajno raven. Predelovalci so poudarili, da bi vsako povišanje cen zvišalo njihove osnovne stroške, zmanjšalo njihove plače in dobičkonosnost ter pripeljalo do izgube zaposlitve in celo do ukinitve proizvodnje, s poudarkom, da je zaposlovanje v sektorju predelave rib veliko večje kot v industriji gojenja rib, v nekaterih primerih omogoča zaposlovanje na območjih, kjer so možnosti zaposlitve nizke.

(128)

Vendar je jasno, da se cene niso obnovile v prvem četrtletju leta 2004. Uvozne cene so narasle med 4. četrtletjem 2003 in na začetku 1. četrtletja 2004, a so nato enakomerno padale v zadnjem delu 1. četrtletja 2004 in v 2. četrtletju 2004, cene proizvajalcev Skupnosti pa so sledile istim trendom. Cene proizvajalcev Skupnosti so ostale bistveno pod neškodljivimi cenami. Vendar zadnje informacije kažejo, da cene ponovno padajo.

(129)

Glavni stroški predelovalcev so stroški surovin in zaposlovanja; torej je res, da bi zvišanje cen surovin zvišalo tudi stroške predelovalcev. Vendar so se glede na informacije predelovalcev stroški surovin znižali za 10 % med letoma 2002 in 2003 potem, ko so se znižali že med letoma 2000 in 2002 za 18 %. V letu 2003 so bili glede na leto 2000 cenejši za 26 %. Istočasno njihove informacije kažejo, da so prodajne cene v letih 2002 in 2003 ostale približno enake. Dejavnost predelovanja lososa vseh predelovalcev, ki so zagotavljali informacije o dobičkonosnosti svoje dejavnosti, je dobičkonosna in se razume, da lahko sprejmejo rahlo zvišanje stroškov brez kakršnih koli izgub delovnih mest ali ukinitev proizvodnje. Jasno je, da je trenutna raven cen gojenega lososa nevzdržna za srednjeročno obdobje. Predelovalna industrija se bo zato v vsakem primeru soočila s povečanjem stroškov surovin za dolgoročno obdobje.

(130)

Kar zadeva zaposlenost, je okoli 100 000 delavcev zaposlenih v sektorju predelave rib v Skupnosti, čeprav le majhen del le-teh dela na področju predelave gojenega lososa. Ni dokaza, da bi možni ukrepi vodili k zmanjšanju ravni zaposlenosti v Skupnosti.

(131)

Predelovalci so poudarili tudi potrebo po trgovcih na glavnih evropskih trgih in po potrošnikih, ki bi še naprej imeli dostop do kakovostnih proizvodov po nizkih cenah. Izrazili so posebno skrb glede možnosti špekulativnega kupovanja takoj po uvedbi tarifnih kvot in zagotovili, da bodo, če se dosežejo tarifne kvote, morda ustavili proizvodnjo. Nazadnje so izjavili, da naj določeni ukrepi vzdržujejo ustreznost dobave in pomagajo pri stabilnosti cen na trgu, da bi lahko bolje predvidevali stroške. Medtem ko so nekateri ostajali pri dokončnem nasprotovanju vsaki obliki ukrepov, so drugi v zvezi s tem izrazili, da bi raje imeli sistem tarifnih kvot, nekateri pa bi raje imeli sistem izdajanja dovoljenj.

(132)

Treba je upoštevati, da so predlagani začasni ukrepi sestavljeni iz cenovnih elementov, ki odražajo stroške povračila pridelovalcev Skupnosti in tarifne kvote, ki temeljijo na povprečju uvoza v Skupnost (vključno z novimi državami članicami) v obdobju od 2001 do 2003, z dodanimi 10 %, k čemur se doda še dodatna dajatev. Zato mora imeti predelovalna industrija v Skupnosti še naprej dostop do primerne dobave surovin. Čeprav so nekatere pogodbene stranke ugovarjale, da bi ukrepi predstavljali veliko administrativno breme za predelovalce Skupnosti, ta zahteva ni bila utemeljena in se šteje, da ukrepi predstavljajo minimalno administrativno breme v skladu z učinkovito uporabo.

(133)

Zato pomanjkljivosti, značilne za predelovalce/uporabnike in uvoznike, če ti sploh obstajajo, niso obravnavane kot protiutež koristim, ki jih pričakujejo predelovalci Skupnosti, in niso obravnavane kot posledica dokončnih ukrepov; le-ti so obravnavani kot nekaj, kar je nujno potrebno za pomoč glede utrpele resne škode in preprečitev nadaljnjega resnega poslabšanja stanja predelovalcev Skupnosti.

(134)

Ker je zadevni proizvod potrošniški proizvod, je Komisija obvestila različne potrošniške organizacije o pričetku preiskave. Prispel je odgovor ene pogodbene stranke, da so koristni učinki lososa široko priznani in da bi umetno povišanje cene otežilo izbiro dobre prehrane potrošnikov ter povzročilo škodo ekonomski sposobnosti preživetja uvoznikov, predelovalcev in prodajalcev na drobno gojenega lososa. Druga pogodbena stranka je trdila, da jih lahko ukrepi odvrnejo od uvoza in stalne prodaje zamrznjenega gojenega lososa. Izražena je bila tudi skrb, da bi kakršnokoli povišanje cen povzročilo, da si gojenega lososa potrošniki ne bi mogli več tako privoščiti, kar bi zadušilo rast trga v državah članicah z nižjim povprečnim bruto domačim proizvodom na glavo (BDP).

(135)

Vendar pa, kot je bilo ugotovljeno zgoraj, se razume, da je trenutna tržna cena tako nizka, da je srednjeročno do dolgoročno nevzdržna, in bodo gospodarski subjekti še naprej imeli dostop do neomejenih količin uvoza, ki je predmet MIP-a, in nad ravnijo tarifne kvote dodatno dajatev. Nadalje ukrepi verjetno ne bodo imeli resnega učinka na maloprodajno ceno, glede na obseg marž med neposredno ribogojnico in maloprodajno ceno proizvodov predelanega lososa, zato naj bi bil vpliv na potrošnike minimalen. Vseeno pa bo Komisija skrbno spremljala učinek ukrepov na preskrbljivost in rast trga v tistih državah članicah z nižjim povprečnim BDP –

(a)

predložitve potrdila o poreklu, ki ga izda pristojni nacionalni organ dotične države, ki izpolnjuje pogoje iz člena 47 Uredbe (EGS) št. 2454/93 in

(b)

pogoja, da je bil proizvod po definiciji iz člena 6, pripeljan neposredno iz dotične države v Skupnost.

(a)

proizvode, ki niso prepeljani prek ozemlja katere koli tretje države;

(b)

proizvode, prepeljane prek ene ali več tretjih držav, različnih od države porekla, s pretovarjanjem ali brez njega ali brez začasnega skladiščenja v teh državah, z zagotovilom, da je tak prevoz upravičen iz zemljepisnih vzrokov ali izključno zaradi zahtev prevoza, in z zagotovilom, da:

(a)

v obliki enotnega prevoznega dokumenta, izdanega v državi porekla, ki vključuje prehod prek države ali držav prevoza;

(b)

v obliki potrdila, ki ga izdajo carinski organi države ali držav prevoza in vsebuje:

—

zapustijo državo porekla pred datumom veljave te uredbe in

—

so odpremljeni s kraja natovarjanja države porekla na kraj raztovarjanja v Skupnosti, na podlagi veljavnega prevoznega dokumenta, izdanega pred datumom veljave te uredbe.

—

v primeru prevoza po morju, tovorni list, ki dokazuje, da je bilo natovarjanje opravljeno pred tem datumom,

—

v primeru železniškega prevoza, tovorni list, ki ga je sprejel organ železniškega prometa v državi porekla pred tem datumom,

—

v primeru cestnega prevoza, pogodbo CMR za prevoz blaga ali kateri koli drug prevozni dokument, izdan v državi porekla pred tem datumom,

—

v primeru prevoza po zraku, tovorni list, ki dokazuje, da je letalski prevoznik prevzel proizvode pred tem datumom.