Člen 31

Če se blago ne odpošilja ali prevaža, se za kraj dobave šteje kraj, kjer se blago nahaja v trenutku, ko se opravi dobava.

Člen 32

Kadar blago odpošlje ali prevaža dobavitelj, pridobitelj ali tretja oseba, se za kraj dobave šteje kraj, kjer se blago nahaja, v trenutku, ko se začne odpošiljanje ali prevoz blaga pridobitelju.

Vendar, če se odpošiljanje ali prevoz blaga začne na tretjem ozemlju ali v tretji državi, se šteje, da sta kraj dobave, ki jo opravi uvoznik, ki je določen ali priznan za osebo, ki je dolžna plačati davek v skladu s členom 201, in kraj morebitnih kasnejših dobav v državi članici uvoza blaga.

Člen 33

Z odstopanjem od člena 32:

Člen 35

Člen 33 se ne uporablja za dobave rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk ali starin, opredeljenih v točkah 1 do 4 člena 311(1), ter za dobavo rabljenih prevoznih sredstev, opredeljenih v členu 327(3), ki so predmet DDV v skladu z zadevnimi posebnimi ureditvami.

Člen 36

Kadar blago, ki ga odpošlje ali prevaža dobavitelj, pridobitelj ali tretja oseba, instalira ali montira dobavitelj ali druga oseba za njegov račun s poskusnim zagonom ali brez njega, se za kraj dobave šteje kraj, kjer je blago instalirano ali montirano.

Kadar se instalacija ali montaža opravi v drugi državi članici, kot je država dobavitelja, sprejme država članica, na ozemlju katere se opravi instalacija ali montaža, vse potrebne ukrepe za izognitev dvojnemu obdavčevanju v tej državi članici.

Člen 36a

Člen 36b

Kadar se šteje, da je davčni zavezanec prejel in dobavil blago v skladu s členom 14a, se odpošiljanje ali prevoz blaga pripiše dobavi, ki jo opravi ta davčni zavezanec.

Člen 37

„Kraj, v katerem se prevoz potnikov začne“, pomeni prvi predvideni kraj v Skupnosti, kjer bodo potniki vstopili, po potrebi po delu poti zunaj Skupnosti.

„Kraj, v katerem se prevoz potnikov konča“, pomeni zadnji predvideni kraj v Skupnosti, kjer potniki, ki so vstopili znotraj Skupnosti, izstopijo, kadar je to ustrezno, pred postankom zunaj Skupnosti.

V primeru povratnega potovanja se povratna pot šteje za ločen prevoz.

Do sprejema predlogov iz prvega pododstavka lahko države članice oprostijo ali še naprej oprostijo dobave blaga za potrošnjo na krovu, za katerega se kraj obdavčitve določi v skladu z odstavkom 1, s pravico do odbitka DDV, plačanega v predhodni fazi.

Člen 38

Člen 39

Pri dobavi plina po sistemu za zemeljski plin, vzpostavljenem na ozemlju Skupnosti, ali po omrežju, povezanem s takšnim sistemom, in pri dobavi električne energije, toplote ali energije za hlajenje po ogrevalnih ali hladilnih omrežjih, če tovrstna dobava ni zajeta v členu 38, se za kraj dobave šteje kraj, kjer kupec dejansko uporablja in potroši zadevno blago.

Če kupec dejansko ne porabi celotne količine ali dela količine plina, električne energije, toplote ali energije za hlajenje, se šteje, da je bilo to neporabljeno blago rabljeno in porabljeno v kraju, kjer ima kupec sedež svoje gospodarske dejavnosti ali stalno poslovno enoto, za katero je blago dobavljeno. Če takšnega sedeža dejavnosti ali stalne poslovne enote ni, se šteje, da je kupec blago rabil in porabil na kraju, kjer ima stalno prebivališče ali običajno prebiva.

Člen 43

Za namene uporabe pravil o kraju opravljanja storitev:

Člen 44

Kraj opravljanja storitev je za davčnega zavezanca, ki deluje kot tak, kraj, kjer ima sedež svoje dejavnosti. Če so te storitve opravljene stalni poslovni enoti davčnega zavezanca v kraju, ki ni kraj, v katerem ima sedež svoje dejavnosti, je kraj opravljanja teh storitev kraj, kjer ima stalno poslovno enoto. Če takega sedeža ali take stalne poslovne enote ni, je kraj opravljanja storitev kraj, kjer ima davčni zavezanec, ki prejme te storitve, stalno prebivališče ali kjer običajno prebiva.

Člen 45

Kraj opravljanja storitev za osebo, ki ni davčni zavezanec, je kraj, kjer ima izvajalec sedež svoje dejavnosti. Če so te storitve opravljene iz stalne poslovne enote izvajalca v kraju, ki ni kraj, v katerem ima sedež svoje dejavnosti, je kraj opravljanja teh storitev kraj, kjer ima stalno poslovno enoto. Če takega sedeža ali take stalne poslovne enote ni, je kraj opravljanja storitev kraj, kjer ima izvajalec stalno prebivališče ali kjer običajno prebiva.

Člen 96

Države članice uporabljajo splošno stopnjo DDV, ki jo določi vsaka država članica kot odstotek od davčne osnove in je enaka za dobavo blaga in za opravljanje storitev.

Člen 97

Splošna stopnja ni nižja od 15 %.

Člen 98

Nižje stopnje se določijo kot odstotek od davčne osnove, ki ne sme biti nižji od 5 %, uporablja pa se samo za dobave blaga in storitev iz Priloge III.

Države članice lahko nižje stopnje uporabljajo za dobave blaga in storitev, zajete v največ 24 točkah iz Priloge III.

Nižja stopnja, ki je nižja od najnižje stopnje 5 %, in oprostitev s pravico do odbitka DDV, plačanega v predhodni fazi, se lahko uporabljata samo za dobave blaga in storitev, zajete v naslednjih točkah iz Priloge III:

Za namene točke (b) drugega pododstavka tega odstavka se šteje, da transakcije v zvezi s stanovanji iz člena 105a(1), drugi pododstavek, spadajo pod točko 10 Priloge III.

Države članice, ki 1. januarja 2021 uporabljajo nižje stopnje, ki so nižje od najnižje stopnje 5 %, ali odobravajo oprostitve s pravico do odbitka DDV, plačanega v predhodni fazi, za dobave blaga in storitev, zajete v več kot sedmih točkah iz Priloge III, omejijo uporabo teh nižjih stopenj ali teh oprostitev zaradi uskladitve s prvim pododstavkom tega odstavka do 1. januarja 2032 ali do sprejetja dokončne ureditve iz člena 402, kar koli nastopi prej. Države članice lahko same določijo, za katere dobave blaga ali storitev bodo še naprej uporabljale te nižje stopnje ali odobravale te oprostitve.

Člen 100

Komisija do 31. decembra 2028 in nato vsakih pet let Svetu predloži poročilo o področju uporabe Priloge III, ki mu po potrebi priloži ustrezne predloge.

Člen 101a

Člen 103

Člen 104

Člen 105a

Države članice, ki so v skladu s pravom Unije 1. januarja 2021 za transakcije v zvezi s stanovanji, ki niso del socialne politike, uporabljale nižje stopnje, ki so nižje od najnižje stopnje, določene v členu 98(1), lahko v skladu s členom 98(2) še naprej uporabljajo te nižje stopnje.

Države članice odboru za DDV najpozneje do 7. julija 2022 sporočijo besedilo glavnih določb nacionalnega prava in pogoje za uporabo nižjih stopenj in oprostitev v zvezi s členom 98(2), drugi pododstavek, točka (b).

Brez poseganja v odstavek 4 tega člena lahko druge države članice v skladu s členom 98(2), prvi pododstavek, za enake dobave blaga ali storitev, kot so tiste iz prvega in drugega pododstavka tega odstavka ter pod enakimi pogoji, kot so 1. januarja 2021 veljali v državah članicah iz prvega in drugega pododstavka tega odstavka, uporabijo nižje stopnje, ki so nižje od najnižje stopnje, določene v členu 98(1), ali oprostitve s pravico do odbitka DDV, plačanega v predhodni fazi.

Države članice odboru za DDV najpozneje do 7. julija 2022 sporočijo besedilo glavnih določb nacionalnega prava in pogoje za uporabo nižjih stopenj iz prvega pododstavka tega odstavka.

Brez poseganja v odstavek 4 tega člena lahko druge države članice v skladu s členom 98(1), prvi pododstavek, za enake dobave blaga ali storitev, kot so tiste iz prvega pododstavka tega odstavka in pod enakimi pogoji, kot so 1. januarja 2021 veljali v državah članicah iz prvega pododstavka tega odstavka, uporabijo nižje stopnje, ki niso nižje od 12 %.

Člen 105b

Države članice lahko v skladu s členom 98(1), prvi pododstavek, za transakcije v zvezi s stanovanji, ki niso del socialne politike, še naprej uporabljajo nižje stopnje, ki niso nižje od 5 %, če so jih v skladu s pravom Unije uporabljale že 1. januarja 2021. V takem primeru nižje stopnje, ki se uporabljajo za take transakcije, od 1. januarja 2042 niso nižje od 12 %.

Države članice odboru za DDV najpozneje do 7. julija 2022 sporočijo besedilo glavnih določb nacionalnega prava in pogoje za uporabo nižjih stopenj iz prvega odstavka.

Druge države članice lahko v skladu s členom 98(1), prvi pododstavek, za transakcije iz prvega odstavka tega člena pod enakimi pogoji, kot so 1. januarja 2021 veljali v državah članicah iz prvega odstavka tega člena, uporabijo nižjo stopnjo, ki ni nižja od 12 %.

Za namene člena 98(1), tretji pododstavek, se šteje, da transakcije iz tega člena spadajo pod točko 10 Priloge III.

Člen 138

▼M21

▼M21

▼B

Člen 139

Oprostitev se ne uporablja tudi za dobave blaga, ki se opravijo za davčne zavezance ali pravne osebe, ki niso davčni zavezanci, katerih pridobitve blaga znotraj Skupnosti na podlagi člena 3(1) niso predmet DDV.

Oprostitev iz člena 138(1) in (2)(c) se ne uporablja za dobave rabljenih prevoznih sredstev, kot so opredeljena v členu 327(3), ki so predmet DDV v skladu s prehodno ureditvijo za rabljena prevozna sredstva.

Člen 140

Države članice oprostijo naslednje transakcije:

▼M6

▼B

Člen 141

Vsaka država članice sprejme posebne ukrepe, da se DDV ne obračuna za pridobitev blaga znotraj Skupnosti, ki se v skladu z merili iz člena 40 opravi na njenem ozemlju, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji:

Člen 142

Države članice oprostijo opravljanje prevoznih storitev znotraj Skupnosti pri odpošiljanju ali prevozu blaga na ali z otokov, ki so del avtonomnega področja Azorov in Madeire ter pošiljanje ali prevoz blaga med temi otoki.

Člen 154

Za namene tega oddelka se šteje, da so „skladišča, ki niso carinska skladišča“, pri trošarinskih izdelkih prostori, ki so v členu 4(b) Direktive 92/12/EGS opredeljeni kot davčna skladišča, in pri netrošarinskih izdelkih prostori, ki jih kot take določijo države članice.

Člen 155

Brez poseganja v druge davčne določbe Skupnosti, lahko države članice po posvetovanju z odborom za DDV, sprejmejo posebne ukrepe, s katerimi so oproščene plačila DDV vse ali nekatere od transakcij iz tega oddelka, če niso namenjene za končno uporabo ali potrošnjo in je znesek dolgovanega DDV ob prenehanju postopkov ali možnosti iz tega oddelka enak znesku davka, ki bi bil dolgovan, če bi bila vsaka od teh transakcij obdavčena na njihovem ozemlju.

Člen 156

Člen 157

Člen 158

Člen 159

Države članice lahko oprostijo opravljanje storitev v zvezi z dobavami blaga iz člena 156, člena 157(1)(b) in člena 158.

Člen 160

Člen 161

Države članice lahko oprostijo naslednje dobave blaga in s tem povezane storitve:

Člen 162

Kadar države članice uporabijo možnost iz tega oddelka, sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da se za pridobitve blaga znotraj Skupnosti, ki je namenjeno za enega od postopkov ali možnosti iz člena 156, člena 157(1)(b) in člena 158, uporabijo iste določbe kot za dobave blaga, ki se opravijo na njihovem ozemlju pod enakimi pogoji.

Člen 163

Kadar se zaradi končanja postopkov ali možnosti iz tega oddelka blago uvozi v smislu člena 61, država članica uvoza sprejme potrebne ukrepe v izogib dvojnemu obdavčevanju.

Člen 164

Člen 165

Države članice lahko določijo enotni najvišji znesek za transakcije, ki jih oprostijo na podlagi člena 164.

Člen 166

Komisija Svetu po potrebi in v najkrajšem možnem času predloži predloge skupnih postopkov za uporabo DDV za transakcije iz oddelkov 1 in 2.

Člen 192a

Za namene uporabe tega oddelka se davčni zavezanec, ki ima stalno poslovno enoto na ozemlju države članice, v kateri je davek dolgovan, šteje za davčnega zavezanca, ki v tej državi nima sedeža, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji:

Člen 193

DDV je dolžan plačati davčni zavezanec, ki dobavlja obdavčljivo blago ali opravlja obdavčljivo storitev, razen v primerih, v katerih je davek v skladu s členi 194 do 199b in členom 202 dolžna plačati druga oseba.

Člen 194

Člen 195

DDV je dolžna plačati vsaka oseba, ki je identificirana za DDV v državi članici, v kateri je davek dolgovan, in ji je dobavljeno blago pod pogoji, določenimi v členu 38 ali 39, če dobave opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža v tej državi članici.

Člen 196

DDV je dolžan plačati vsak davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, identificirana za namene DDV, kateremu/kateri se opravijo storitve iz člena 44, če te storitve opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža na ozemlju zadevne države članice.

Člen 197

Člen 198

Če je pridobitelj, ki ni član zakonsko urejenega trga plemenitih kovin, davčni zavezanec in se mora identificirati za DDV namene v državi članici, v kateri je dolgovan DDV, zgolj v zvezi s transakcijami iz člena 352, davčne obveznosti za račun pridobitelja v skladu z določbami te države članice izpolni prodajalec.

Člen 199

Člen 199a

▼M12

▼M31 —————

Člen 199b

Za posebni ukrep mehanizma za hiter odziv se uporabljajo ustrezni nadzorni ukrepi, ki jih izvaja država članica v zvezi z davčnimi zavezanci, ki dobavljajo blago ali opravljajo storitve, za katere se navedeni ukrep uporablja, uporabljajo pa se največ devet mesecev.

Država članica, ki želi uvesti posebni ukrep mehanizma za hiter odziv iz odstavka 1 tega člena, Komisiji obenem predloži vlogo v skladu s postopkom iz člena 395(2) in (3).

V izjemno nujnih primerih iz odstavka 1 tega člena se postopek iz člena 395(2) in (3) zaključi v šestih mesecih po tem, ko Komisija prejme vlogo.

▼M31

Člen 200

DDV je dolžna plačati vsaka oseba, ki opravi obdavčljivo pridobitev blaga znotraj Skupnosti.

Člen 201

Pri uvozu je DDV dolžna plačati oseba ali osebe, ki jih država članica uvoza določi ali prizna kot osebe, ki so dolžne plačati davek.

Člen 202

DDV je dolžna plačati oseba, ki da nalog, da se za blago končajo postopki ali možnosti iz členov 156, 157, 158, 160 in 161.

Člen 203

DDV je dolžna plačati vsaka oseba, ki izkaže DDV na računu.

Člen 204

Poleg tega, kadar obdavčljivo transakcijo opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža v državi članici, v kateri je dolgovan DDV, in z državo, v kateri ima ta davčni zavezanec sedež, ne obstaja pravni instrument o medsebojni pomoči, katerega področje uporabe bi bilo podobno področju uporabe, ki je predpisano v Direktivi 76/308/EGS ( 12 ) in Uredbi (ES) št. 1798/2003 ( 13 ), lahko države članice sprejmejo ukrepe, da je lahko oseba, ki je dolžna plačati DDV, davčni zastopnik, ki ga imenuje davčni zavezanec, ki nima sedeža.

▼M24

Vendar države članice ne smejo uporabiti možnosti iz drugega pododstavka za davčne zavezance v smislu točke (1) člena 358a, ki so izbrali posebno ureditev za storitve, ki jih opravijo davčni zavezanci, ki nimajo sedeža v Skupnosti.

▼B

Člen 205

V primerih iz členov 193 do 200 in členov 202, 203 in 204 lahko države članice določijo, da je namesto osebe, ki je dolžna plačati davek, druga oseba solidarno odgovorna za plačilo DDV.

Člen 206

Vsak davčni zavezanec, ki je dolžan plačati DDV, mora plačati neto znesek DDV ob predložitvi obračuna DDV, predvidenega v členu 250. Države članice pa lahko določijo drugačen datum za plačilo tega zneska ali zahtevajo vmesno plačilo.

Člen 207

Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da tiste osebe, za katere se šteje, da so v skladu s členi 194 do 197 ter členoma 199 in 204 dolžne plačati DDV namesto davčnega zavezanca, ki nima sedeža na njihovem ozemlju, izpolnjujejo obveznosti glede plačila iz tega oddelka.

Države članice sprejmejo tudi potrebne ukrepe, da osebe, ki so v skladu s členom 205 solidarno odgovorne za plačilo DDV, izpolnjujejo te obveznosti glede plačila.

Člen 208

Če države članice na podlagi člena 198(1) imenujejo pridobitelja investicijskega zlata kot zavezanca za plačilo DDV, ali če, v primeru zlatega materiala, polizdelkov ali investicijskega zlata, kot je opredeljeno v členu 344(1), izvajajo možnost iz člena 198(2), tj. imenujejo pridobitelja kot zavezanca za plačilo DDV, države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da ta oseba izpolni obveznost plačila iz tega oddelka.

Člen 209

Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da pravne osebe, ki niso davčni zavezanci, so pa dolžne plačati dolgovani DDV za pridobitve blaga znotraj Skupnosti iz člena 2(1)(b)(i), izpolnjujejo obveznosti plačila iz tega oddelka.

Člen 210

Države članice sprejmejo podrobnosti plačila DDV pri pridobitvah novih prevoznih sredstev znotraj Skupnosti iz člena 2(1)(b)(ii) in pri pridobitvah trošarinskih izdelkov iz člena 2(1)(b)(iii) znotraj Skupnosti.

Člen 211

Države članice določijo podrobnosti plačila pri uvozu blaga.

Predvsem lahko države članice določijo, da DDV, ki bi ga pri uvozu blaga morali plačati davčni zavezanci ali osebe, ki so dolžne plačati DDV, ali določene kategorije teh oseb, ni treba plačati v trenutku uvoza, pod pogojem, da se DDV kot tak navede v obračunu DDV, ki se predloži v skladu s členom 250.

Člen 212

Države članice lahko oprostijo davčne zavezance plačila dolgovanega DDV, če je znesek davka neznaten.

Člen 217

Za namene te direktive je „,elektronski račun“ račun, ki vsebuje predpisane informacije iz te direktive in ki je bil izdan in prejet v kateri koli elektronski obliki.

Člen 218

Za namene te direktive države članice kot račune sprejmejo vse dokumente ali sporočila na papirju ali v elektronski obliki, ki izpolnjujejo pogoje, določene v tem poglavju.

Člen 219

Enako kot račun se obravnava vsak dokument ali sporočilo, ki spreminja prvotni račun in se nanj izrecno in nedvoumno nanaša.

Člen 219a

Člen 220

Člen 220a

Člen 221

▼M30

▼M9

Člen 222

Za blago, dobavljeno v skladu s pogoji iz člena 138, ali opravljene storitve, za katere DDV plača prejemnik v skladu s členom 196, se račun izda najpozneje 15. dan v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem nastane obdavčljivi dogodek.

Za druge dobave blaga ali opravljanje storitev lahko države članice davčnim zavezancem naložijo roke za izdajo računov.

Člen 223

Države članice davčnemu zavezancu dovolijo, da izda skupne račune, na katerih je podrobno navedenih več ločenih dobav blaga ali opravljenih storitev, če obveznost obračuna DDV za dobavljeno blago ali opravljene storitve, navedene v skupnem računu, nastane v istem koledarskem mesecu.

Države članice lahko brez poseganja v člen 222 dovolijo izdajo skupnih računov za dobavljeno blago ali opravljene storitve, za katere nastane obveznost obračuna DDV v obdobju, daljšem od enega koledarskega meseca.

Člen 224

Račune lahko sestavi prejemnik v zvezi z njemu opravljeno dobavo blaga ali storitev, ki mu jo je davčni zavezanec dobavil, ali za storitve, ki mu jih je davčni zavezanec opravil, če se obe stranki o tem predhodno dogovorita in pod pogojem, da obstaja postopek za sprejem vsakega računa s strani davčnega zavezanca, ki dobavlja blago ali opravlja storitve. Države članice lahko zahtevajo, da se taki računi izdajajo v imenu in za račun davčnega zavezanca.

Člen 225

Države članice lahko naložijo posebne pogoje za davčne zavezance, če ima tretja oseba ali prejemnik, ki izdaja račune, sedež v državi, s katero ni sklenjenega nobenega pravnega instrumenta o medsebojni pomoči, katerega področje uporabe bi bilo podobno področju uporabe, ki je predpisano v Direktivi 2010/24/EU ( 14 ) in Uredbi (ES) št. 1798/2003 ( 15 ).

Člen 226

Brez poseganja v posebne določbe te direktive, se za namene DDV na računih, ki se izstavljajo v skladu s členom 220 in 221 zahtevajo samo naslednji podatki:

▼M9

▼B

▼M9

▼M9

▼M9

▼B

▼M9

▼B

Člen 226a

Kadar izda račun davčni zavezanec, ki nima sedeža v državi članici, v kateri je treba plačati davek, ali pa njegova poslovna enota v tej državi članici ne sodeluje pri dobavi v smislu člena 192a, in ki opravi dobavo blaga ali storitev prejemniku, ki je dolžan plačati DDV, lahko davčni zavezanec izpusti podrobnosti iz točk 8, 9 in 10 člena 226 in namesto tega navede davčno osnovo tega blaga ali storitev z navedbo količine in vrste dobavljenega blaga oziroma obsega in vrste opravljenih storitev.

Člen 226b

Glede poenostavljenih računov, izdanih v skladu s členom 220a ter členom 221(1) in (2), države članice zahtevajo najmanj naslednje podatke:

Države članice na računih poleg podatkov iz členov 226, 227 in 230 ne smejo zahtevati drugih podatkov.

Člen 227

Države članice lahko zahtevajo, da davčni zavezanci, ki imajo sedež na njihovem ozemlju in tam opravijo dobave blaga ali storitve, navedejo v členu 214 opredeljeno identifikacijsko številko DDV pridobitelja ali prejemnika v primerih, ki niso navedeni v točki (4) člena 226.

Člen 229

Države članice ne zahtevajo, da so računi podpisani.

Člen 230

Zneski, izkazani na računih, so lahko izraženi v kateri koli valuti pod pogojem, da je znesek DDV, ki ga je treba plačati ali popraviti, izražen v nacionalni valuti države članice, z uporabo menjalnega mehanizma, ki je določen v členu 91.

Člen 232

Prejemnik računa se mora strinjati z uporabo elektronskega računa.

Člen 233

Vsak davčni zavezanec določi način za zagotovitev pristnosti izvora, celovitosti vsebine in čitljivosti računa. To se lahko doseže s postopki za nadzor poslovanja, ki ustvarijo zanesljivo revizijsko sled med računom in dobavo blaga ali opravljeno storitvijo.

„Pristnost izvora“ pomeni zagotovitev identitete dobavitelja ali izdajatelja računa.

„Celovitost vsebine“ pomeni, da vsebina, ki je zahtevana v skladu s to direktivo, ni bila spremenjena.

Člen 235

Države članice lahko določijo posebne pogoje za elektronske račune, izdane za blago, dobavljeno na njihovo ozemlje, ali za storitve, opravljene na njihovem ozemlju, iz države, s katero ni nobenega pravnega instrumenta o vzajemni pomoči, katerega področje uporabe bi bilo podobno področju uporabe, ki je določeno v Direktivi 2010/24/EU in Uredbi (ES) št. 1798/2003.

Člen 236

Kjer se istemu prejemniku pošlje ali da na razpolago sveženj z več elektronskimi računi, se lahko podatki, ki so skupni na posameznih računih, navedejo samo enkrat, če so za vsak račun dostopne vse informacije.

Člen 237

Komisija najpozneje do 31. decembra 2016 in na podlagi neodvisne ekonomske raziskave Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo o splošni oceni vpliva pravil o izdajanju računov, ki veljajo 1. januarja 2013, zlasti na obseg dejanskega zmanjšanja upravnih obremenitev za podjetja, po potrebi z ustreznim predlogom za spremembo zadevnih pravil.

Člen 238

▼M9

▼M9 —————

▼M9

▼B

Člen 239

V primerih, ko države članice uporabijo možnost, ki je predvidena v točki (b) prvega pododstavka člena 272(1), da ne dodelijo identifikacijske številke DDV davčnim zavezancem, ki ne opravljajo nobenih transakcij iz členov 20, 21, 22, 33, 36, 138 in 141, in kjer dobavitelju, pridobitelju ali prejemniku storitev ni bila dodeljena ta identifikacijska številka, mora imeti račun namesto tega drugo številko, ki se imenuje davčna sklicna številka, kot jo opredelijo zadevne države članice.

Člen 240

Države članice, ki uporabijo možnost iz točke (b) prvega pododstavka člena 272(1), lahko, če je bila davčnemu zavezancu dodeljena identifikacijska številka DDV, poleg tega predvidijo, da račun vsebuje naslednje navedbe:

Člen 241

Za namene tega poglavja hramba računa „z elektronskimi sredstvi“ pomeni hrambo podatkov s pomočjo uporabe elektronske opreme za obdelavo (vključno z digitalno kompresijo) ter z uporabo žic, radijskega prenosa, optičnih tehnologij ali drugih elektromagnetnih sredstev.

Člen 242

Vsak davčni zavezanec vodi dovolj podrobno knjigovodstvo, da omogoča uporabo DDV in nadzor davčnega organa.

Člen 242a

Te evidence se morajo hraniti deset let po poteku leta, v katerem je bila opravljena transakcija.

Člen 243

▼M21

Vsak davčni zavezanec, kateremu se blago dobavi v okviru ureditve skladiščenja na odpoklic iz člena 17a, vodi evidenco o zadevnem blagu.

Člen 243a

V tem oddelku se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

Člen 243b

Zahteva iz prvega pododstavka se uporablja le za plačilne storitve, ki se opravljajo v zvezi s čezmejnimi plačili. Plačilo se šteje za čezmejno, kadar je plačnik v eni državi članici, prejemnik plačila pa v drugi državi članici, na tretjem ozemlju ali v tretji državi.

Število čezmejnih plačil iz prvega pododstavka tega odstavka se izračuna glede na plačilne storitve, ki jih ponudnik plačilnih storitev opravi na državo članico in na identifikacijske oznake iz člena 243c(2). Kadar ima ponudnik plačilnih storitev informacije, da ima prejemnik plačila več identifikacijskih oznak, se izračun opravi na prejemnika plačila.

Člen 243c

Člen 243d

Člen 244

Vsak davčni zavezanec zagotovi, da se shranijo kopije računov, ki jih izda sam, pridobitelj ali prejemnik ali tretja oseba v njegovem imenu in za njegov račun, ter vsi računi, ki jih je prejel.

Člen 245

Države članice lahko tudi zahtevajo, da davčni zavezanci s sedežem na njihovem ozemlju hranijo znotraj tega ozemlja račune, ki so jih izstavili sami ali pridobitelji ali prejemniki storitev ali v njihovem imenu in za njihov račun tretje osebe, ter vse račune, ki so jih prejeli, če ne gre za hrambo z elektronskimi sredstvi, ki zagotavlja neprekinjen on-line dostop do zadevnih podatkov.

Člen 247

▼M9

▼B

Člen 248

Države članice lahko pod pogoji, ki jih določijo, zahtevajo shranjevanje računov, ki jih prejmejo osebe, ki niso davčni zavezanci.

Člen 248a

Države članice zaradi nadzora in v zvezi z računi za dobave blaga ali storitev opravljene na njihovem ozemlju in računi, ki jih prejmejo davčni zavezanci s sedežem na njihovem ozemlju, za določene davčne zavezance ali določene primere lahko zahtevajo prevod v svoje uradne jezike. Vendar države članice ne smejo predpisati splošne zahteve po prevodu računov.

Člen 249

Kadar davčni zavezanec račune, ki jih izda ali prejme, shrani z elektronskimi sredstvi, ki zagotavljajo on-line dostop do zadevnih podatkov, imajo pristojni organi države članice, v kateri ima sedež, in pristojni organi druge države članice, kadar je treba DDV plačati v tej drugi državi članici, zaradi nadzora pravico do dostopa, prenosa in uporabe navedenih računov.

Člen 274

Določbe členov 275, 276 in 277 se uporabljajo za uvoz blaga v prostem prometu, ki se vnese v Skupnost s tretjega ozemlja, ki je sestavni del carinskega območja Skupnosti.

Člen 275

Formalnosti v zvezi z uvozom blaga iz člena 274 so enake kot formalnosti, ki jih določajo carinski predpisi Skupnosti za uvoz blaga na carinsko območje Skupnosti.

Člen 276

Če je kraj prihoda ali prevoza blaga iz člena 274 zunaj države članice, v kateri se vnese v Skupnost, se blago giblje v Skupnosti v okviru notranjega tranzitnega postopka Skupnosti, ki ga določajo veljavni carinski predpisi Skupnosti, če je bila ob vnosu v Skupnost zanj izpolnjena deklaracija, s katero je bilo dano v ta postopek.

Člen 277

Če se v trenutku vnosa v Skupnost ugotovi, da za blago iz člena 274 velja ena od možnosti, zaradi katere bi izpolnjevalo pogoje, če bi bilo uvoženo v smislu prvega odstavka člena 30 za enega od postopkov ali transakcij iz člena 156, ali je v postopku začasnega uvoza s popolno oprostitvijo uvoznih dajatev, države članice sprejmejo ukrepe, da lahko blago ostane v Skupnosti pod istimi pogoji, kot so določeni za uporabo takšnih postopkov ali situacij.

Člen 278

Določbe členov 279 in 280 se uporabljajo za izvoz blaga v prostem prometu, ki se odpošlje ali odpelje iz države članice na tretje ozemlje, ki je del carinskega območja Skupnosti.

Člen 279

Formalnosti v zvezi z izvozom blaga iz člena 278 z ozemlja Skupnosti so enake kot jih določajo veljavni carinski predpisi Skupnosti za izvoz blaga s carinskega območja Skupnosti.

Člen 280

Za blago, ki se začasno izvozi iz Skupnosti z namenom ponovnega uvoza, države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da ob ponovnem uvozu v Skupnost za takšno blago veljajo ugodnosti iz istih predpisov, kot če bi bilo začasno izvoženo s carinskega območja Skupnosti.

Člen 281

Države članice, ki bi pri uporabi splošne ureditve DDV za mala podjetja lahko naletele na težave zaradi njihovih dejavnosti ali strukture, lahko pod takšnimi pogoji in s takšnimi omejitvami, kot jih lahko določijo, in po posvetovanju odbora za DDV, uporabljajo poenostavljene postopke, kot so pavšalne ureditve za obračunavanje in pobiranje DDV, če to ne vodi k zmanjšanju davka.

Člen 282

Oprostitve in progresivne davčne olajšave, predvidene v tem oddelku, se uporabljajo za dobavo blaga in storitev malih podjetij.

Člen 283

Člen 284

Države članice, ki so uporabljale progresivno davčno olajšavo, ne smejo niti povečati zgornje meje progresivnih davčnih olajšav niti odobriti ugodnejših pogojev za odobravanje te olajšave.

Člen 285

Države članice, ki niso uporabile izbire iz člena 14 Direktive 67/228/EGS, lahko oprostijo davčne zavezance, katerih letni promet je največ enak 5 000 EUR ali protivrednosti tega zneska v nacionalni valuti.

▼C1

Države članice iz prvega pododstavka lahko odobrijo progresivno davčno olajšavo davčnim zavezancem, katerih letni promet presega zgornjo mejo, ki so jo določile.

▼B

Člen 286

Države članice, ki so 17. maja 1977 uporabljale oprostitev davka za davčne zavezance, katerih letni promet je bil enak ali višji od protivrednosti 5 000 evropskih obračunskih enot v nacionalni valuti po menjalnem tečaju na ta dan, lahko ta znesek povečajo, da ohranijo njegovo realno vrednost.

Člen 287

Države članice, ki so pristopile po 1. januarja 1978, lahko oprostijo davčne zavezance, katerih letni promet ne presega protivrednosti naslednjih zneskov v nacionalni valuti po menjalnem tečaju na dan njihovega pristopa:

▼M7

▼A1

▼B

Člen 288

Promet, ki je osnova za uporabo postopkov iz tega oddelka, obsega naslednje zneske brez DDV:

▼M30

▼B

Pri izračunu prometa pa se ne upošteva odtujitev opredmetenih ali neopredmetenih osnovnih sredstev podjetja.

Člen 289

Davčni zavezanci, oproščeni DDV, nimajo pravice do odbitka DDV v skladu s členi 167 do 171 in členi 173 do 177 niti ga ne smejo izkazovati na svojih računih.

Člen 290

Davčni zavezanci, upravičeni do oprostitve DDV, se lahko odločijo za splošno ureditev DDV ali za poenostavljene postopke iz člena 281. V tem primeru imajo pravico do vsakršne progresivne davčne olajšave, ki jo lahko določa nacionalna zakonodaja.

Člen 291

Ob uporabi člena 281 se davčni zavezanci, ki uživajo progresivno olajšavo, obravnavajo kot davčni zavezanci, za katere velja splošna ureditev DDV.

Člen 292

Ureditev iz tega oddelka se uporablja do datuma, ki ga določi Svet v skladu s členom 93 Pogodbe, ki pa ne sme biti kasnejši od datuma začetka veljavnosti dokončne ureditve iz člena 402.

Člen 293

Komisija vsaka štiri leta od sprejetja te direktive na podlagi informacij, ki jih pridobi od držav članic, Svetu predloži poročilo o uporabi določb tega poglavja, ki mu po potrebi in ob upoštevanju potrebe zagotoviti dolgoročno konvergenco nacionalnih predpisov priloži predloge za:

Člen 294

Svet v skladu s členom 93 Pogodbe odloči, ali je v okviru dokončne ureditve potrebna posebna ureditev za mala podjetja, in po potrebi odloči o skupnih omejitvah in pogojih izvajanja te posebne ureditve.

Člen 311

Člen 333

Člen 334

Ta posebna ureditev se uporablja za dobave, ki jih organizator prodaje na javni dražbi opravi v svojem imenu za račun naslednjih oseb:

Člen 335

Šteje se, da se dobava blaga davčnemu zavezancu, ki je organizator prodaje na javni dražbi, opravi, ko se to blago proda na javni dražbi.

Člen 336

Davčna osnova za vsako dobavo blaga iz tega oddelka je skupni znesek, ki ga organizator prodaje na javni dražbi zaračuna pridobitelju v skladu s členom 339, zmanjšan za naslednje zneske:

Člen 337

Neto znesek, ki ga je ali naj bi ga plačal organizator prodaje na javni dražbi svojemu naročniku, je enak razliki med ceno blaga, doseženo na javni dražbi, in zneskom provizije, ki jo ali naj bi jo dobil organizator prodaje na javni dražbi od svojega naročnika po pogodbi, kjer se provizija plača od prodaje.

Člen 338

Organizatorji prodaje na javni dražbi, ki dobavljajo blago pod pogoji iz členov 333 in 334, morajo v svojem knjigovodstvu na prehodnih postavkah izkazati naslednje zneske:

Zneski iz prvega odstavka morajo biti ustrezno utemeljeni.

Člen 339

Organizator prodaje na javni dražbi mora pridobitelju izdati račun, na katerem izkaže naslednje zneske:

Na računu, ki ga izda organizator prodaje na javni dražbi, ne sme biti ločeno izkazan DDV.

Člen 340

Obračun, ki ga izda organizator prodaje na javni dražbi, mora izkazovati znesek transakcije, t.j. ceno blaga, doseženo na dražbi, zmanjšano za znesek provizije, ki jo je ali naj bi jo dobil od naročnika.

Člen 341

Države članice, ki uporabljajo ureditev iz tega oddelka, to ureditev uporabljajo tudi za dobave rabljenih prevoznih sredstev, kakor so opredeljena v členu 327(3), ki jih opravi organizator prodaje na javni dražbi v svojem imenu, v skladu s pogodbo, na podlagi katere se plača provizija od prodaje tega blaga na javni dražbi, za račun obdavčljivega preprodajalca, kolikor bi bile te dobave, ki bi jih opravil ta obdavčljivi preprodajalec, predmet DDV v skladu s prehodno ureditvijo, ki se uporablja za rabljena prevozna sredstva.

Člen 342

Države članice lahko sprejmejo ukrepe glede pravice do odbitka DDV, da bi preprečile neupravičene ugodnosti ali neupravičeno škodo obdavčljivih preprodajalcev, za katere se uporablja ena od ureditev iz oddelka 2.

Člen 343

Svet lahko na predlog Komisije soglasno dovoli katerikoli državi članici, da uvede posebne ukrepe za preprečevanje davčnih goljufij, tako da določi, da DDV, ki ga je treba plačati na podlagi maržne ureditve, ne more biti nižji od zneska davka, ki bi ga bilo treba plačati, če bi bila razlika v ceni enaka določenemu odstotku prodajne cene.

Odstotek prodajne cene se določi z upoštevanjem običajne razlike v ceni, ki jo dosežejo gospodarski subjekti v zadevnem sektorju.

Člen 344

Člen 345

Od leta 1999 dalje vsaka država članica vsako leto do 1. julija Komisijo obvesti o kovancih, ki izpolnjujejo kriterije iz točke (2) člena 344(1) in s katerimi se trguje v tej državi članici. Komisija objavi celoten seznam teh kovancev v seriji „C“Uradnega lista Evropske unije pred 1. decembrom vsako leto. Šteje se, da kovanci iz objavljenega seznama izpolnjujejo ta merila v celotnem letu, za katerega se seznam objavi.

Člen 346

Države članice oprostijo DDV dobavo, pridobitev znotraj Skupnosti in uvoz investicijskega zlata, vključno z investicijskim zlatom, ki ga predstavljajo potrdila za alocirano ali nealocirano zlato ali s katerim se trguje na računih za zlato, in vključujoč predvsem posojila v zlatu in swap posle, vključno z lastninsko pravico ali terjatvami v zvezi z investicijskim zlatom, kakor tudi transakcije z investicijskim zlatom, ki vključujejo terminske posle in terminske pogodbe za prenos lastninske pravice ali terjatve v zvezi z investicijskim zlatom.

Člen 347

Države članice oprostijo storitve posrednikov, ki delujejo v imenu in za račun druge osebe, kadar posredujejo pri dobavi investicijskega zlata za svojega naročnika.

Člen 348

Države članice dovolijo davčnim zavezancem, ki proizvajajo investicijsko zlato ali predelujejo zlato v investicijsko zlato, da se odločijo za obdavčitev dobav investicijskega zlata, ki bi bile sicer oproščene na podlagi člena 346, drugemu davčnemu zavezancu.

Člen 349

Člen 350

Kadar dobavitelj uporabi pravico do izbire obdavčevanja v skladu s členoma 348 in 349, države članice podelijo posredniku pravico do izbire za obdavčitev za storitve, navedene v členu 347.

Člen 351

Države članice določijo natančna navodila za uporabo pravice do izbire iz tega oddelka in o tem obvestijo Komisijo.

Člen 352

Vsaka država članica lahko po posvetovanju z odborom za DDV uvede DDV za posebne transakcije v zvezi z investicijskim zlatom, opravljene v tej državi članici med davčnimi zavezanci, ki so člani trga plemenitih kovin, ki ga zakonsko ureja ta država članica, ali med takšnim davčnim zavezancem in drugim davčnim zavezancem, ki ni član tega trga. Vendar država članica ne more uporabiti DDV za dobave, opravljene pod pogoji iz člena 138, niti za izvoz investicijskega zlata.

Člen 353

Države članice, ki na podlagi člena 352 obdavčijo transakcije med davčnimi zavezanci, ki so člani zakonsko urejenega trga plemenitih kovin, zaradi poenostavitve dovolijo odlog obračuna davka ter davčne zavezance oprostijo zahtev glede knjigovodstva za DDV.

Člen 354

Če je njegova kasnejša dobava investicijskega zlata na podlagi tega poglavja oproščena, ima davčni zavezanec pravico odbiti naslednje zneske:

Člen 355

Davčni zavezanci, ki proizvajajo investicijsko zlato ali predelujejo zlato v investicijsko zlato, imajo pravico odbiti davek, ki so ga dolžni plačati ali so ga plačali za dobavo ali pridobitev znotraj Skupnosti ali za uvoz blaga ali opravljanje storitev v zvezi s proizvodnjo ali predelavo tega zlata, kot da bi bila kasnejša dobava zlata, ki je oproščeno po členu 346, obdavčena.

Člen 356

Trgovci hranijo informacije iz prvega pododstavka najmanj pet let.

Člen 358

Za namene tega poglavja in brez poseganja v druge določbe Skupnosti se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

▼M16 —————

▼M3

Člen 358a

Za namene tega oddelka in brez poseganja v druge določbe Skupnosti se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

▼M16

▼M3

▼M16

Člen 359

Države članice dovolijo uporabo te posebne ureditve vsakemu davčnemu zavezancu, ki nima sedeža v Skupnosti in opravlja storitve za osebo, ki ni davčni zavezanec in ima sedež ali stalno ali običajno prebivališče v državi članici. Ta ureditev se uporablja za vse tako opravljene storitve v Skupnosti.

Člen 360

Davčni zavezanec, ki nima sedeža v Skupnosti, državi članici identifikacije prijavi začetek ali prenehanje svoje dejavnosti kot davčni zavezanec ali spremembe, zaradi katerih ni več upravičen do te posebne ureditve. Takšna prijava se predloži v elektronski obliki.

Člen 361

Člen 362

Država članica identifikacije dodeli davčnemu zavezancu, ki nima sedeža v Skupnosti, individualno identifikacijsko številko DDV za uporabo te posebne ureditve in ga o tej številki uradno obvesti z elektronskimi sredstvi. Na podlagi informacij, uporabljenih za to identifikacijo, lahko države članice potrošnje vodijo lastne identifikacijske sisteme.

Člen 363

Država članica identifikacije davčnega zavezanca, ki nima sedeža v Skupnosti, izključi iz identifikacijskega registra v naslednjih primerih:

▼M16

▼M3

Člen 364

Davčni zavezanec, ki nima sedeža v Skupnosti in uporablja to posebno ureditev, z elektronskimi sredstvi predloži državi članici identifikacije obračun DDV za vsako koledarsko četrtletje ne glede na to, ali so bile storitve, zajete v tej posebni ureditvi, opravljene ali ne. Obračun DDV se predloži do konca meseca po poteku davčnega obdobja, na katerega se obračun nanaša.

Člen 365

V obračunu DDV se navedejo individualna identifikacijska številka DDV za uporabo te posebne ureditve in za vsako državo članico potrošnje, v kateri je nastala obveznost plačila DDV, skupna vrednost opravljenih storitev, zajetih v tej posebni ureditvi, v davčnem obdobju brez DDV ter skupni znesek pripadajočega DDV, razdeljen po davčnih stopnjah. V obračunu se morajo navesti tudi uporabljene stopnje DDV in skupni znesek dolgovanega DDV.

Kadar so po predložitvi obračuna DDV potrebne kakršne koli spremembe tega obračuna, se te spremembe vključijo v enega od naslednjih obračunov v treh letih od datuma, na katerega je bilo treba predložiti prvotni obračun v skladu s členom 364. V takem naslednjem obračunu se opredelijo ustrezna država članica potrošnje, davčno obdobje in znesek DDV, za katerega se zahtevajo kakršne koli spremembe.

Člen 366

▼M3

Države članice, ki niso uvedle eura, lahko predpišejo, da se obračun DDV izpolni v njihovih nacionalnih valutah. Če so bile storitve zaračunane v drugih valutah, davčni zavezanec, ki nima sedeža v Skupnosti, v obračunu DDV uporabi menjalni tečaj zadnjega dne davčnega obdobja.

▼B

Člen 367

Davčni zavezanec, ki nima sedeža v Skupnosti, plača DDV z navedbo ustreznega obračuna DDV ob predložitvi obračuna DDV, vsekakor pa najkasneje po preteku roka za predložitev obračuna.

Plačilo se izvrši na bančni račun, izražen v eurih, ki ga določi država članica identifikacije. Države članice, ki niso uvedle eura, lahko predpišejo, da se plačilo izvede na bančni račun, izražen v njihovi nacionalni valuti.

Člen 368

Davčni zavezanec, ki nima sedeža v Skupnosti in uporablja to posebno ureditev, ne sme odbiti DDV v skladu s členom 168 te direktive. Ne glede na točko 1 člena 1 Direktive 86/560/EGS se temu davčnemu zavezancu odobri vračilo DDV v skladu z navedeno direktivo. Člen 2(2) in (3) ter člen 4(2) Direktive 86/560/EGS se ne uporabljata za vračila v zvezi s storitvami, zajetimi v tej posebni ureditvi.

Če mora biti davčni zavezanec, ki uporablja to posebno ureditev, v državi članici registriran za dejavnosti, ki niso zajete v tej posebni ureditvi, v obračunu DDV, ki ga predloži v skladu s členom 250 te direktive, odbije zneske DDV, ki se v tej državi članici plačajo v zvezi z njegovimi obdavčljivimi dejavnostmi, zajetimi v tej posebni ureditvi.

Člen 369

▼M3

▼B

Evidence se hranijo 10 let po poteku leta, v katerem se je transakcija opravila.

Člen 369a

Za namene tega oddelka in brez poseganja v druge določbe Skupnosti se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

Člen 369b

Države članice dovolijo uporabo te posebne ureditve naslednjim davčnim zavezancem:

Ta posebna ureditev se uporablja za vse blago ali storitve, ki jih v Skupnosti dobavi zadevni davčni zavezanec.

Člen 369c

Davčni zavezanec državi članici identifikacije prijavi začetek in prenehanje svojih obdavčljivih dejavnosti, zajetih v tej posebni ureditvi, ali z njimi povezane spremembe, zaradi katerih ni več upravičen do te posebne ureditve. Takšna prijava se predloži v elektronski obliki.

Člen 369d

Davčni zavezanec, ki uporablja to posebno ureditev, je za obdavčljive transakcije po tej ureditvi identificiran za namene DDV samo v državi članici identifikacije. V ta namen država članica uporabi individualno identifikacijsko številko DDV, ki je že bila dodeljena davčnemu zavezancu v zvezi z njegovimi obveznostmi po notranjem sistemu.

Na podlagi podatkov, ki se uporabljajo za identifikacijo, lahko države članice potrošnje vodijo lastne identifikacijske sisteme.

Člen 369e

▼M16

Država članica identifikacije davčnega zavezanca izključi iz posebne ureditve v naslednjih primerih:

▼M24

▼M3

Člen 369f

Davčni zavezanec, ki uporablja to posebno ureditev, državi članici identifikacije z elektronskimi sredstvi predloži obračun DDV za vsako koledarsko četrtletje, ne glede na to, ali so bile dobave blaga ali storitev, zajete v tej posebni ureditvi, opravljene ali ne. Obračun DDV se predloži do konca meseca po poteku davčnega obdobja, na katerega se obračun nanaša.

Člen 369g

▼M24

▼M16

Člen 369h

Države članice, ki niso uvedle eura, lahko predpišejo, da se obračun DDV izpolni v njihovih nacionalnih valutah. ►M16  Če so bile dobave blaga ali opravljene storitve zaračunane v drugih valutah, davčni zavezanec, ki uporablja to posebno ureditev, v obračunu DDV uporabi menjalni tečaj zadnjega dne davčnega obdobja. ◄

Člen 369i

▼M16

Davčni zavezanec, ki uporablja to posebno ureditev, plača DDV z navedbo ustreznega obračuna DDV najpozneje ob preteku roka za predložitev obračuna.

▼M3

Plačilo se izvrši na bančni račun, izražen v eurih, ki ga določi država članica identifikacije. Države članice, ki niso uvedle eura, lahko predpišejo, da se plačilo izvede na bančni račun, izražen v njihovi nacionalni valuti.

Člen 369j

Davčni zavezanec, ki uporablja to posebno ureditev, v zvezi s svojimi obdavčljivimi dejavnosti, zajetimi v tej posebni ureditvi ne sme odbiti DDV, ki nastane v državi članici potrošnje, v skladu s členom 168 te direktive. Ne glede na člen 2(1), člen 3 in točko (e) člena 8(1) Direktive 2008/9/ES se temu davčnemu zavezancu odobri vračilo DDV v skladu z navedeno direktivo.

Če mora biti davčni zavezanec, ki uporablja to posebno ureditev, v državi članici registriran za dejavnosti, ki niso zajete v tej posebni ureditvi, v obračunu DDV, ki ga predloži v skladu s členom 250 te direktive, odbije zneske DDV, ki se v tej državi članici plačajo v zvezi z njegovimi obdavčljivimi dejavnostmi, zajetimi v tej posebni ureditvi.

Člen 369k

▼M16

▼M3

Evidence je treba hraniti deset let od 31. decembra tistega leta, v katerem je bila transakcija opravljena.

Člen 369l

Za namene tega oddelka prodaja na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga zajema samo blago, razen trošarinskih izdelkov, v pošiljkah z realno vrednostjo največ 150 EUR.

Za namene tega oddelka in brez poseganja v druge določbe Skupnosti se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov: