26.2.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 56/75

—

ob upoštevanju obveznosti, zapisanih v Mednarodnem paktu Združenih narodov o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, ki so ga podpisale vse države Evropske unije, zlasti njegovega člena 11 o pravici do hrane,

—

ob upoštevanju cilja s vrhunskega srečanja o hrani leta 1996 (Rimska deklaracija), da se do leta 2015 prepolovi število prebivalcev, ki trpijo lakoto;

—

ob upoštevanju razvojnih ciljev tisočletja, ki so bili sprejeti na vrhu tisočletja OZN septembra 2000, zlasti razvojnega cilja tisočletja št. 1 o načelu izkoreninjenja skrajne revščine in lakote,

—

ob upoštevanju posebne seje Sveta Organizacije združenih narodov za človekove pravice 22. maja 2008 v Ženevi na temo "Negativni vpliv zaostrovanja svetovne prehranske krize, ki jo med drugim povzroča strma rast cen, na udejanjanje pravice do hrane",

—

ob upoštevanju Skupne izjave Sveta in predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta, Evropskega parlamenta in Evropske komisije o humanitarni pomoči Evropske unije z naslovom Evropsko soglasje o humanitarni pomoči,

—

ob upoštevanju konvencije o pomoči v hrani, podpisane 13. aprila 1999 v Londonu, katere cilj je prispevati k zanesljivi preskrbi s hrano na svetovni ravni in izboljšati sposobnost mednarodne skupnosti za odzivanje na izredne razmere na področju hrane in druge prehranske potrebe v državah v razvoju,

—

ob upoštevanju izjave, sprejete na vrhunskem srečanju o zanesljivi preskrbi s hrano leta 2009, in Prostovoljnih smernic za odgovorno upravljanje lastništva zemlje in drugih naravnih virov, ki jo je pripravila Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo,

—

ob upoštevanju Prostovoljnih smernic Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo v podporo postopni uresničitvi pravice do ustrezne hrane v okviru prehranske varnosti na nacionalni ravni,

—

ob upoštevanju medinstitucionalnega poročila za skupino G20 o nestanovitnosti cen hrane z naslovom Nestanovitnost cen hrane na kmetijskih trgih: odziv politike, ki je bilo predloženo francoskemu predsedstvu skupine G20 2. junija 2011,

—

ob upoštevanju "smernic zemljiške politike EU" iz novembra 2004,

—

ob upoštevanju skupne publikacije Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo ter Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj o obetih za kmetijstvo 2011-2020, objavljene dne 17. junija 2011,

—

ob upoštevanju deklaracije iz Maputa o kmetijstvu in zanesljivi preskrbi s hrano, podpisane leta 2003, v kateri so se afriške vlade zavezale, da bodo kmetijstvu namenile vsaj 10 % svojih letnih nacionalnih proračunov,

—

ob upoštevanju poročila Svetovne banke o svetovnem razvoju za leto 2008: Kmetijstvo za razvoj,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Skupna kmetijska politika proti letu 2020,

—

ob upoštevanju najnovejšega polletnega poročila Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo o obetih na področju hrane (junij 2011),

—

ob upoštevanju poročila o mednarodni oceni agronomske stroke, znanosti in tehnologije za razvoj (IAASTD), ki je bilo objavljeno 15. aprila 2008,

—

ob upoštevanju skupne izjave o zanesljivi preskrbi s hrano v svetu, sprejete 10. julija 2009 v L'Aquili,

—

ob upoštevanju pobude OZN o socialnem pragu,

—

ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o pomorskem pravu iz leta 1982,

—

ob upoštevanju kodeksa odgovornega ribištva Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) iz leta 1995,

—

ob upoštevanju letnega poročila Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) o stanju v svetovnem ribištvu in ribogojstvu iz leta 2010,

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1337/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o ustanovitvi instrumenta za hitro odzivanje na hitro naraščajoče cene hrane v državah v razvoju (1),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu z naslovom Okvir politike EU za pomoč državam v razvoju pri reševanju vprašanja zanesljive preskrbe s hrano (KOM(2010)0127), sprejetega dne 31. marca 2010, in sklepov Sveta, sprejetih 10. maja 2010,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu z naslovom Humanitarna pomoč v hrani (KOM(2010)0126), sprejetega 31. marca 2010, in sklepov Sveta, sprejetih 10. maja 2010,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2007 o rasti cen živil in krme (2), resolucije z dne 22. maja 2008 o rasti cen živil v EU in državah v razvoju (3) kot tudi resolucije z dne 17. februarja 2011 o rastočih cenah hrane (4),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 29. novembra 2007 o pospeševanju afriškega kmetijstva – predlog za razvoj kmetijstva in varnost preskrbe s hrano v Afriki (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. januarja 2009 o skupni kmetijski politiki in zanesljivi preskrbi s hrano na svetovni ravni (6),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. novembra 2009 o vrhunskem srečanju Organizacije ZN za prehrano in kmetijstvo ter o varnosti preskrbe s hrano (7),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. maja 2010 o usklajenosti politik EU za razvoj in novi zasnovi uradne razvojne pomoči plus (ODA+) (8),

—

ob upoštevanju resolucije skupne parlamentarne skupščine AKP-EU o zanesljivi preskrbi s hrano, sprejete dne 4. decembra 2010 v Kinšasi (9),

—

ob upoštevanju osmih priporočil za skupino G20, ki jih je 29. januarja 2011 objavil posebni poročevalec Organizacije Združenih narodov o pravici do hrane,

—

ob upoštevanju poročila z naslovom Agroekologija in pravica do hrane, ki ga je pripravil posebni poročevalec ZN o pravici do hrane in je bilo predstavljeno v Svetu ZN za človekove pravice 8. marca 2011,

—

ob upoštevanju člena 208 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj ter mnenja Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja (A7-0284/2011),

A.

ker je po ocenah Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) število ljudi na svetu, ki trpijo zaradi lakote, leta 2010 doseglo 925 milijonov; ker znaša v svetovnem merilu delež otrok s prenizko telesno težo, mlajših od pet let, 26 % in ker je moč več kot tretjino smrti otrok, mlajših od pet let, pripisati podhranjenosti; ker bo le polovica vseh držav v razvoju (62 od 118) uresničila razvojni cilj tisočletja, ker so svetovna gospodarska kriza in rast cen hrane in goriva poslabšali razmere na področju hrane v številnih državah v razvoju, zlasti v najmanj razvitih državah, ter tako deloma izničili napredek pri zmanjševanju revščine, dosežen v zadnjem desetletju,

B.

ker sta lakota in podhranjenost poglavitna vzroka za umrljivost ljudi in največji grožnji svetovnemu miru in varnosti,

C.

ker je iz zadnjega indeksa cen hrane, ki ga je januarja 2011 objavila Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO), razvidno, da od avgusta 2010 tako kot v zadnjih desetih letih cene hrane rastejo iz meseca v mesec, danes pa so višje kot na vrhuncu cen hrane leta 2008; ker nestanovitnost cen dobrin močno vpliva na države z nizkimi prihodki ter na najrevnejše, najranljivejše in najbolj marginalizirane skupine prebivalstva v državah v razvoju,

D.

ker se bo svetovno povpraševanje po kmetijskih proizvodih do leta 2050 predvidoma povečalo za 70 %, pridelovati pa bo treba z manj vode, manj pesticidi, manj razpoložljive kmetijske zemlje in po trajnostnih ekoloških kmetijskih pridelovalnih metodah, svetovno prebivalstvo pa se bo do takrat predvidoma povečalo na 9 milijard; ker zanesljivo preskrbo s hrano še dodatno ogrožajo špekulacije z dobrinami, degradacija tal, pomanjkanje vode, podnebne spremembe, pridobivanje zemljišč po svetu, negotovost pri lastništvu posesti, zlasti za najrevnejše in najranljivejše skupine prebivalstva, svetovni monopoli na področju semen, povpraševanje po agrogorivih in politike na področju energije,

E.

ker je 85 % ocenjenih svetovnih staležev rib izkoriščanih v celoti, čezmerno ali pa izčrpanih in ker je odvisnost od rib kot vira živalskih beljakovin v državah z nizkimi prihodki, kjer primanjkuje hrane, najmanj 20 %, kot je razvidno iz poročila Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) o stanju v svetovnem ribištvu in ribogojstvu iz leta 2010,

F.

ker kmetijstvo v državah v razvoju zaposluje več kot 70 % delovne sile, zlasti žensk, in jim omogoča preživljanje; ker se po ocenah Svetovne banke z rastjo v kmetijskem sektorju revščina zmanjšuje dvakrat učinkoviteje kot z rastjo v drugih sektorjih, vendar opozarja tudi na pomen naložb v rast nekmetijskega sektorja na podeželju in ustvarjanje novih delovnih mest,

G.

ker lahko kmetijski sistemi malega in srednjega obsega dokazano prispevajo k povečanju celotne proizvodnje hrane; ker ima lahko izključno izvozno usmerjena proizvodnja v državah v razvoju negativen vpliv, zlasti na ženske kot male kmetice,

H.

ker sta zaščita zasebne lastnine in pravna država osnovna predpogoja za povečanje zasebnih naložb v kmetijstvo,

I.

ker se zaradi pomanjkljivega dostopa do posojil ali mikrokreditov za naložbe v boljša semena, gnojila in namakalne sisteme mali kmetje v državah v razvoju pri povečanju kmetijske proizvodnje soočajo z resnimi ovirami; ker ima država osrednjo vlogo pri trajnostnem razvoju ter krepitvi proizvodnih in predelovalnih zmogljivosti,

J.

ker se je na mednarodni ravni delež uradne razvojne pomoči za kmetijstvo v zadnjih treh desetletjih drastično zmanjšal,

K.

ker se je EU hitro odzvala na prehransko krizo leta 2008 z ustanovitvijo instrumenta za hrano; ker je težko oceniti učinek takih ukrepov na strukturne vzroke lakote in nezanesljive preskrbe s hrano ter na male in srednje družinske kmetije, zlasti tiste, ki jih vodijo ženske; poleg tega meni, da nadaljnja širitev instrumenta za hrano ali dodatna sredstva zanj ne bi smela biti določena samodejno, ampak sklenjena na podlagi neodvisne ocene učinka o tem, kako učinkovita je razdelitev sredstev na bolj zanesljivo preskrbo s hrano v vseh državah prejemnicah,

L.

ker je treba posledice podhranjenosti, kot sta majhna rast ploda ali zaostanek v razvoju v prvih dveh letih življenja, ki povzročata trajne poškodbe, vključno z nižjo višino v odrasli dobi, nižjo doseženo izobrazbo, nižjim dohodkom odraslih in nižjo porodno težo novorojenčkov, še vedno obravnavati kot velik problem, ki ovira trajnostni razvoj v mnogih državah na jugu,

M.

ker je bila zanesljivi preskrbi s hrano po letu 2008 ponovno namenjena politična pozornost, zaradi česar so se pomnožile pobude na mednarodni ravni, ki pozivajo k celoviti svetovni strategiji,

1.

poudarja, da preveč ljudi trpi zaradi lakote, in obžaluje, da kljub skupnim mednarodnim prizadevanjem doslej ni bil uresničen razvojni cilj tisočletja št. 1; poziva k nujnemu ukrepanju, da bi izpolnili mednarodno obvezujoče zaveze in uresničili pravico do ustrezne in hranljive hrane;

2.

poudarja, da je politična stabilnost osnovni pogoj za bolj zanesljivo preskrbo s hrano in zato poziva vse udeležene strani, naj pokažejo politično voljo za zagotovitev te stabilnosti;

3.

pozdravlja sporočilo Komisije o strateškem okviru Evropske unije za pomoč državam v razvoju pri reševanju vprašanja zanesljive preskrbe s hrano; vendar meni, da svetovna prehranska kriza ni le vse večja humanitarna katastrofa v neprimerljivem obsegu, ampak tudi velika grožnja miru in varnosti v svetu; čeprav je Komisiji treba priznati, da išče rešitve, ki bi iz skrajne revščine rešile milijarde ljudi, morajo Evropska unija in države članice nujno izvesti nove naložbe v kmetijstvo in razvoj podeželja, zlasti glede na novo besedilo skupne kmetijske politike, uvesti namenske instrumente za zagotovitev zadostnih svetovnih zalog osnovnih živil, odpraviti trgovinske ovire in zmanjšati dolgove najbolj prizadetih držav; meni, da bi morala Komisija pri izračunu razvojne pomoči bolj upoštevati vprašanja zanesljive preskrbe s hrano v nekaterih državah;

4.

pozdravlja sporočili Komisije o humanitarni pomoči v hrani ter o zanesljivi preskrbi s hrano; poziva, naj se sporočili izvajata usklajeno in povezano, da bi odpravili temeljne vzroke lakote, podhranjenosti in nezanesljive preskrbe s hrano, skupaj z vprašanjem razdelitve hrane med državami in znotraj njih, poseben poudarek pa je treba nameniti najrevnejšim in marginaliziranim skupinam družbe; poziva države članice, naj podprejo oblikovanje izvedbenega načrta za podporo okviru politike za zanesljivo preskrbo s hrano, in ga sprejmejo, ko bo dokončan; pozdravlja dejstvo, da je bila posebna pozornost namenjena najbolj prizadetim v nesrečah, torej ženskam in otrokom; meni, da je ob pojavu krize bistveno zagotoviti zmožnost skupnosti, da si lahko kratko- in dolgoročno zagotovi hrano; opozarja, da mehanizmi za nujne razmere ne smejo biti dolgoročna rešitev; izraža globoko zaskrbljenost zaradi negativnih posledic takih mehanizmov, zlasti za lokalna gospodarstva; poudarja, da mora biti trajnostna razvojna politika osnovana na dolgoročnih pristopih in sodelovanju;

5.

poudarja, kako pomembno je krepiti povezavo med nujno pomočjo, sanacijo in razvojem; poziva, naj se nameni več sredstev, da bo pomoč stalna, ter naj se razprava osredotoči na prožnost in dopolnjevanje obstoječih finančnih instrumentov; podpira izboljšanje dialoga in usklajevanja med humanitarnimi organizacijami in razvojnimi agencijami;

6.

poziva EU, naj oceni razvojni učinek svojih predlogov za reformo skupne kmetijske politike, da bi izboljšali skladnost med skupno kmetijsko politiko in cilji razvojne politike EU;

7.

poziva EU, naj v svojih programih razvojne pomoči bolj podpre trajnostno kmetijstvo z malimi in srednjimi kmeti, ki pridelujejo predvsem za lokalno porabo, ter naj vlaga v participatorne načrte, ki jih vodijo posamezne države in bi se morali izvajati na lokalni ravni v sodelovanju s kmeti in njihovimi predstavniki, lokalnimi in regionalnimi oblastmi ter organizacijami civilne družbe; poudarja, da so potrebne večje javne naložbe v raziskave za razvoj trajnostnih sistemov ekološkega kmetovanja, ki tudi znatno izboljšajo produktivnost in konkurenčnost kmetijskega in podeželskega sektorja;

8.

vztraja, da je pri zanesljivi preskrbi s hrano potreben partnerski pristop z vsemi deležniki razvoja, zlasti z lokalnimi in regionalnimi oblastmi ter organizacijami civilne družbe; poudarja, da imajo lokalne in regionalne oblasti zaradi neposredne bližine svojemu območju in lokalnemu prebivalstvu ter zmožnosti usklajevanja ukrepov različnih akterjev bistveno vlogo posrednika in razvojne platforme; poudarja, da je treba strukturiran dialog med institucijami in organizacijami civilne družbe razširiti na vprašanja zanesljive preskrbe s hrano;

9.

poziva Komisijo, države članice in druge, ki zagotavljajo razvojno pomoč, vključno z nevladnimi organizacijami, naj svoje naložbe ciljno usmerijo v razvoj kmetijskega sektorja, da bi lokalnemu prebivalstvu omogočili, da ostane v svojih krajih;

10.

ponovno poudarja, da je pomembno spodbujati kmetijstvo v državah v razvoju in dodeliti ustrezen delež čezmorske razvojne pomoči EU kmetijskemu sektorju; obžaluje, da je od osemdesetih let prejšnjega stoletja prišlo do dramatičnega zmanjšanja razvojne pomoči za kmetijstvo ter pozdravlja zavest, da je treba ta trend spremeniti; poziva Komisijo, naj pri dodeljevanju razvojne pomoči nameni prednost kmetijstvu, vključno s pomočjo kmetom pri dostopu do trgov;

11.

opozarja, da je razvoj trajnostnega kmetijstva in resna obravnava mednarodne ocene agronomske stroke, znanosti in tehnologije za razvoj (IAASTD) nujen pogoj za uresničitev razvojnega cilja tisočletja št. 1; meni, da lahko zlasti mali kmetje ponudijo odgovor na izziv zanesljive preskrbe s hrano, na eni strani s krepitvijo temeljne vloge žensk, s predelavo proizvodov na terenu in splošno uporabo posojil in mikrokreditov, ter na drugi strani z vključitvijo zadrug malih pridelovalcev kot osrednjih akterjev pri opredeljevanju učinkovitih kmetijskih in trgovinskih politik;

12.

opozarja, da so za razvoj kmetijske panoge potrebne dolgoročne naložbe po celotni vrednostni verigi od proizvajalca do potrošnika, kar pomeni, da je treba vzpostaviti potrebno infrastrukturo, kot so ceste, povezave s trgi ter informacije o trgih samih in o obsegu diverzifikacije proizvodov;

13.

meni, da mora podporna politika za države v razvoju nujno potekati prek projekta izobraževanja in usposabljanja, usmerjenega v ustvarjanje delovnih mest, ki mladim omogoča študij trajnostnega kmetovanja, da bi pridelovali bolje, bolj specializirano in trajnostno, s čimer bi omejili izseljevanje s podeželja in zmanjšali revščino;

14.

v zvezi s tem poudarja, da morajo kmetje poleg lastne oskrbe ustvariti tudi dohodek za izobraževanje in naložbe;

15.

poudarja, da je bistvenega pomena vključevanje lokalnih kmetijskih organizacij v različne faze izvajanja kmetijske politike v državah v razvoju in da si mora Evropska unija zato prizadevati za krepitev lokalnih združenj, da bi zagotovila varstvo interesov lokalnih skupnosti;

16.

se strinja, da se morajo programi pomoči EU osredotočiti na trajnostno proizvodnjo hrane predvsem v malem in srednjem obsegu, kot priporoča poročilo IAASTD, in na pristope, ki krepijo biotsko raznovrstnost, preprečujejo degradacijo plodnih tal ter spodbujajo prakse z majhnimi zunanjimi vložki ter hkrati povečujejo kmetijsko proizvodnjo v državah v razvoju, kar je mogoče doseči z večjo dostopnostjo posojil in mikrokreditov s poštenimi obrestnimi merami in pogoji za male in srednje kmete;

17.

meni, da bi morala EU prispevati k spodbujanju uporabe semen avtohtonih sort, prilagojenih podnebnim razmeram v državah v razvoju in ki se brez težav skladiščijo, tržijo in dobavljajo kmetom, saj zanje ne veljajo pravice intelektualne lastnine;

18.

poziva Evropsko unijo in države v razvoju, naj razvijejo skupne raziskovalne in izobraževalne zmogljivosti na področju trajnostnih metod kmetovanja in novih tehnologij, predvsem s pomočjo javno-zasebnega partnerstva in skupnih podjetij, tudi za ustvarjanje dodane vrednosti pri zbiranju in skladiščenju živil s pomočjo pakiranja in predelave;

19.

vztraja pri krepitvi raziskovanja na podlagi javnega financiranja ter prenosu strokovnega znanja in izkušenj na področju trajnostnega kmetijstva, in sicer s spodbujanjem dejavnosti, ki krepijo položaj malih kmetov pri optimizaciji kmetijskega donosa, ter s prilagajanjem na izzive podnebnih sprememb in povečanega povpraševanja po virih;

20.

poziva k vzpostavitvi mehanizmov za varstvo gozdov, avtohtonih ljudstev, mokrišč in tradicionalnih načinov kmetovanja v tretjih državah izvoznicah;

21.

meni, da je glede na naraščanje svetovnega prebivalstva in vse večji pritisk na naravne vire bistveno vzpostaviti oblike proizvodnje na svetovni ravni, ki so bolj trajnostne, energijsko varčne in učinkovite; poziva, naj bo pomoč, ki jo dodeljujejo EU in države članice, vezana na razvoj trajnostnih in energijsko samozadostnih kmetijskih proizvodnih sistemov ter da del te pomoči prispeva k vzpostavljanju zmogljivosti za proizvodnjo obnovljive energije (na primer na osnovi vetra in sonca) ter dobro upravljanje voda;

22.

poudarja, da bi si morala EU v okviru pogajanj sklada Združenih narodov za podnebne spremembe prizadevati za to, da se znaten del denarnih sredstev, dodeljenih državam v razvoju, učinkovito porabi za krepitev lokalne kmetijske politike ob upoštevanju trajnostnega socialnega in okoljskega razvoja;

23.

poudarja, da morajo imeti mali kmetje v državah v razvoju, zlasti ženske, če naj bo njihovo kmetovanje trajnostno in če želijo tudi uresničiti svoj proizvodni potencial, večji dostop do mikrokreditov, tudi nepridobitnih, za naložbe v boljša semena, gnojila in namakalne sisteme ter potrebna sredstva za varstvo rastlin, da bi zaščitili svoje pridelke pred škodljivci in boleznimi;

24.

poudarja, kako pomembno je okrepiti dejavnosti in politike, povezane s prehrano in ki nanjo vplivajo, ter bolj uskladiti delovanje donatorjev na državni ravni, ravni EU in mednarodni ravni;

25.

poudarja, da je treba malim kmetom v državah v razvoju omogočiti večji dostop do lastninskih pravic, s katerimi bodo lahko mali lastniki zemljišč dokazali lastništvo in tako ustrezno zavarovali posojila, ki jih potrebujejo za povečanje pridelave;

26.

poziva Komisijo, naj podpre razvoj kmetijsko-predelovalnih zmogljivosti partnerskih držav, da bi zmanjšali izgube po žetvi, podaljšali rok uporabnosti hrane, razširili njeno konzerviranje in zagotovili boljše skladiščenje ter s tem preprečili izgube zaradi pokvarjenosti, ki so trenutno v državah v razvoju po vsem svetu zelo visoke, poleg tega naj bi izboljšali dostop do trga za lokalno prebivalstvo in mu zagotovili dostojno delo; poziva EU in države članice, naj si prizadevajo omogočiti prenos tehnologij, znanja in podpore v države v razvoju za krepitev zmogljivosti;

27.

poziva Komisijo, naj upošteva vlogo sušnih in polsušnih zemljišč ter se pri tem posebej osredotoči na živinorejo, saj regije s sušnimi in polsušnimi zemljišči zagotovijo največ mesa za bolj urbanizirana območja;

28.

opozarja, da je pravica do ustrezne hrane splošna človekova pravica; poziva partnerske države, naj izvajajo prostovoljne smernice FAO o pravici do hrane;

29.

opozarja, da mora kmetijski razvoj temeljiti na pravicah do hrane in njene pridelave; vztraja, da mora EU priznavati in zagovarjati, da morajo države v razvoju doseči zanesljivo preskrbo s hrano (tako v kvantitativnem kakor v kakovostnem smislu) in svojo pravico do čim večje samozadostnosti; v zvezi s tem poudarja zavezo EU za postopno odpravo izvoznih subvencij, sočasno s podobnimi ukrepi, ki so jih sprejele partnerice WTO; ob tem poudarja, da je treba lokalnemu prebivalstvu v teh državah zagotoviti enak dostop do hrane;

30.

opozarja na pomen koncepta o zanesljivi preskrbi s hrano, ki pomeni sposobnost države ali regije, da demokratično izvaja svoje kmetijske in prehranske politike, prednostne naloge in strategije s pomočjo trajnostnega kmetijskega modela; opozarja, da sedanje proizvodne zmogljivosti v nekaterih državah v razvoju morda ne zadostujejo za potrebe in bi za dosego dolgoročno zanesljive preskrbe s hrano morali zmanjšati odvisnost od uvoza s krepitvijo domačih zmogljivosti;

31.

opozarja na pomen upravljanja v zanesljivi preskrbi s hrano, kar pomeni svetoven okvir s poudarkom na prehranski politiki, ki presega zgolj pomoč v hrani, sodelovanje med donatorji ter med donatorji in prejemniki pomoči z okrepljenim lokalnim partnerstvom, ter poudarja osrednjo vlogo politike države prejemnice pri zavezi, da bo zagotovila temeljne javne dobrine, kot so mir v državi in naložbe v podeželsko infrastrukturo;

32.

pozdravlja odločitev o vključitvi prehranske razsežnosti v programe EU; poziva Komisijo, naj o tej razsežnosti pripravi posebno sporočilo; poziva k trajni vključitvi prehrambnega vidika v politike za zanesljivo preskrbo s hrano in posege v kmetijskem sektorju;

33.

poziva Komisijo, naj prizna temeljno vlogo žensk kot malih kmetic pri zanesljivi preskrbi s hrano in varno prehrano, ter naj vlaga v programe, ki jih posebej podpirajo; opozarja, da pomen žensk pri doseganju zanesljive preskrbe s hrano zanje in za njihove otroke še vedno ni ustrezno priznan, zato je treba zaščititi preživljanje žensk in razširiti znanje o ustrezni prehrani; vztraja pri dejstvu, da se mora strategija EU osredotočiti tudi na izvajanje ukrepov, s katerimi bi lahko najbolj ranljivi, zlasti na podeželju, izkoristili možnosti za usposabljanje na področju kmetijstva, izobraževanje o prehrani, dobre zdravstvene in delovne pogoje ter po potrebi varnostno mrežo;

34.

poziva Komisijo in mednarodne organizacije, kot je FAO, naj se še naprej posvetujejo s civilno družbo in nedržavnimi akterji v svetovnem merilu, zlasti z organizacijami kmetov, ribičev in rejcev, katerih vključenost in prispevek sta bistvena za sprejetje posebnih ukrepov za izboljšanje proizvodnje hrane;

35.

meni, da bi lahko glede na demografske napovedi FAO, da bo več kot polovica prebivalstva držav v razvoju (približno 3,5 milijarde ljudi) leta 2025 živela na urbanih območjih, politična podpora vrtnarjenju na urbanih območjih ponudila izhod iz revščine, saj so začetni stroški nizki, proizvodni cikli kratki, prihodek glede na čas, tla in vodo pa visok, hkrati pa bodo nova velemesta bolj zelena;

36.

poziva EU, naj podpre pobudo OZN o socialnem pragu, ki bi prispevala k zadovoljevanju osnovnih potreb revnega prebivalstva po hrani;

37.

poziva Komisijo, naj se osredotoči na podhranjenost, predvsem pri materah in dojenčkih, in naj v svojo razvojno politiko vključi premišljene in večsektorske prehranske strategije;

38.

opozarja na izjavo posebnega poročevalca ZN o pravici do hrane, da je udeležba kmetov bistvena za uspeh ekoloških kmetijskih praks in da spodbuja stalno izobraževanje kmetov; zato spodbuja proizvajalce hrane v državah v razvoju, naj se vključijo v svetovne in lokalne nevladne organizacije in kmetijske zadruge;

39.

poziva Komisijo in Svet, naj spodbujata in si prizadevata za izvedbo inovativnih finančnih instrumentov, kot je mednarodni davek na finančne transakcije; opozarja, da je treba te instrumente dodati cilju, ki so ga določili Združeni narodi, da se 0,7 % BND nameni razvojnemu sodelovanju; hkrati poudarja, da morajo države v razvoju okrepiti svoja prizadevanja na davčnem področju, predvsem pri pobiranju davkov in boju proti davčnim utajam;

40.

izraža svojo zaskrbljenost, ker je bilo leto 2008 kot leto svetovne prehranske krize tudi leto z največjo letino pšenice v svetovni zgodovini, glede na to pa poudarja negativno vlogo špekulacij pri indeksih cen blaga;

41.

opozarja na strukturne vzroke za nestanovitnost cen in odločno poudarja, da so jo bistveno poslabšale špekulacije z izvedenimi instrumenti z osnovnimi živili; podpira ugotovitve posebnega poročevalca ZN o pravici do hrane glede vpliva velikih vlagateljev na indekse cen blaga;

42.

poudarja, da so v zadnjem času na stabilnost živilskih trgov negativno vplivali tudi številni drugi nepredvidljivi dejavniki, vključno s katastrofo na Japonskem, valom političnih nemirov brez primere, ki so zajeli številne države v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu, ponovnim znatnim zvišanjem cen nafte ter dolgotrajno negotovostjo na finančnih trgih in v svetovnem gospodarstvu;

43.

meni, da finančno špekuliranje in večja liberalizacija finančnih trgov ter trgovanje s kmetijskimi proizvodi precej prispevajo k nestanovitnosti cen in da je treba uvesti regulativne mehanizme za zagotavljanje določene stabilnosti trgov; meni, da je treba izboljšati preglednost trga, da bi zagotovili pošteno plačilo za kmete in vzdržen sektor, ki bo omogočil zanesljivo preskrbo s hrano; zlasti poziva k jasni opredelitvi akterjev, vključenih v trgovino s hrano, in k poglobljeni analizi mehanizmov prenosa špekulacij na živilske proizvode na lokalnih in svetovnih trgih;

44.

poziva Komisijo in države članice, naj s konkretnimi ukrepi učinkovito preprečijo finančne špekulacije pri žitih in hrani;

45.

meni, da se izvedeni finančni instrumenti za blago razlikujejo od drugih izvedenih finančnih instrumentov in da je treba dostop do tega trga bolje regulirati;

46.

meni, da mora Evropska unija sprejeti ukrepe za ponovno vzpostavitev svetovne zaloge hrane, ki je po rekordno nizki ravni leta 2007 prispevala k špekulacijam, ki vplivajo na svetovne cene kmetijskih proizvodov in imajo zaskrbljujoče učinke na države v razvoju;

47.

zahteva povečanje ter boljše upravljanje in skladiščenje fizičnih zalog žita in hrane na nacionalni in regionalni ravni ter okrepitev mednarodnega usklajevanja in spremljanja, da bi se tako zoperstavili nestanovitnosti cen hrane in omogočili boljši in hitrejši odziv na prehranske krize;

48.

je resno zaskrbljen, ker tuji vlagatelji v državah v razvoju trenutno pridobivajo obsežna zemljišča, kar škodi tudi lokalnim malim in srednjim kmetom ter zanesljivi preskrbi s hrano na lokalni, regionalni in nacionalni ravni; zato poziva EU, naj vlade držav v razvoju spodbudi k sprejetju zemljiške reforme, da bi zaščitile lastninske pravice avtohtonih kmetov, malih in srednjih kmetov, zlasti kmetic, ter preprečile prakse prisvajanja zemljišč, ki jih uporabljajo korporacije;

49.

poudarja, da morajo biti zemljišča dostopna vsem in da je treba okrepiti zemljiške in zakupne pravice malih lokalnih kmetov ter njihove pravice do uporabe ter povečati dostop lokalnih skupnosti do naravnih virov, da bi preprečili novo prilaščanje kmetijske zemlje, kar se v zaskrbljujočem obsegu že dogaja v nekaterih delih sveta, predvsem v Afriki;

50.

upa, da bodo evropska pomoč in akcijski programi kar najbolje izkoristili znanje lokalnih kmetov o pridelavi hrane;

51.

spodbuja sprejetje prostovoljnih smernic FAO o pridobivanju zemljišč in zagotovitev njihovega participativnega izvajanja, vendar hkrati zahteva tudi stroge zavezujoče nacionalne in mednarodne predpise o pridobivanju zemljišč; poudarja, da morajo biti pogajanja o pogodbah pregledna in omogočati sodelovanje parlamentov in izvoljenih predstavnikov lokalnih in regionalnih oblasti po posvetovanju s civilno družbo;

52.

meni, da je treba lokalnim skupnostim in institucijam zagotoviti pogajalska pooblastila in zmogljivosti, ki jim bodo omogočile razvoj lokalnega kmetijstva; predlaga pripravo kodeksa ravnanja, da bi vlagatelje spodbudili, naj svoje dejavnosti osredotočijo na povečanje kmetijske proizvodnje in izboljšanje življenja lokalnih skupnosti;

53.

opozarja, da tuji vlagatelji ne pridobivajo le zemljišč, ampak tudi ribolovna dovoljenja; poudarja potrebo po preglednosti in možnostih za sodelovanje nacionalnih parlamentov in civilne družbe pri pogajanjih o pogodbah, pa tudi, da je treba pripraviti seznam sporazumov, sklenjenih v javnem sektorju;

54.

poziva k vzpostavitvi mehanizmov, ki preprečujejo onemogočanje lokalnih kmetov s ponujanjem nižjih cen in omejevanje njihovih zmogljivosti za pridelavo hrane za lokalno prebivalstvo;

55.

opozarja Komisijo in partnerske države, da sistemi ekološkega kmetovanja pozitivno prispevajo k ublažitvi učinkov podnebnih sprememb in da je zanesljiva preskrba s hrano dolgoročno odvisna od obravnavanja učinkov kmetijske proizvodnje na okolje, tako da se zaščitijo naravni viri in preskrba s hrano; vendar poudarja, da mora biti glavni namen kmetijske pomoči regijam, ki se spopadajo z izrednimi razmerami zaradi nezanesljive preskrbe s hrano ali lakote, povečanje proizvodnje hrane in dostopa do nje;

56.

pozdravlja prizadevanja skupine držav G20 za obvladanje nestanovitnosti cen in zanesljivo preskrbo s hrano;

57.

izraža globoko zaskrbljenost zaradi zmanjševanja naravnih virov in ohranjanja pogojev za učinkovito kmetijsko proizvodnjo, vključno s kakovostjo tal, dostopom do vodnih virov in preprečevanjem onesnaženja okolja; vztraja, da bi morale imeti vse zainteresirane strani, zlasti pa kmetje, lokalne in regionalne oblasti ter organizacije civilne družbe, pomembno vlogo pri pripravi strategije za trajnostni razvoj kmetijstva;

58.

meni, da razvoj agrogoriv ne sme ogrožati zanesljive preskrbe s hrano; zato poziva k uravnoteženemu pristopu, ki daje prednost novi generaciji agrogoriv, ki uporabljajo kmetijske in gozdarske odpadke (slama in drugi rastlinski odpadki, živalski gnoj, bioplin itd.) namesto rastlin za prehrano, da bi preprečili medsebojno konkurenco proizvodnje hrane in energije; meni tudi, da bi EU morala zagotoviti, da uvoz agrogoriv iz držav v razvoju spoštuje merila o trajnosti;

59.

poziva, naj se pri pripravi skupne kmetijske politike po letu 2013 zavzame bolj globalna perspektiva, ki bi morala upoštevati načelo, naj se ne škodi živilskim trgom v državah v razvoju;

60.

poziva Komisijo, naj izvede oceno učinka skupne kmetijske politike, kjer bo preučila zunanji vpliv te politike na mednarodne živilske trge in na zanesljivo preskrbo s hrano v državah v razvoju;

61.

poziva Komisijo, naj razišče problematiko zavržene hrane v Evropski uniji, saj naj bi v smeteh končalo do 40 % vse razpoložljive hrane, med drugim tudi hrana, pridelana v državah v razvoju in uvožena v EU, ter naj predlaga učinkovite ukrepe za reševanje tega problema in za izboljšanje vzorcev potrošnje;

62.

poziva k postopni popolni odpravi izvoznih nadomestil;

63.

vztraja, naj Komisija zagotovi, da bo zunanja razsežnost sedanje reforme skupne ribiške politike usklajena z razvojnimi politikami EU;

64.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo države, s katerimi ima EU sklenjene sporazume o partnerstvu v ribiškem sektorju, spoštovale kodeks odgovornega ribištva FAO, predvsem priporočilo o odobritvi preferencialnega dostopa do ribolovnih virov malim lokalnim ribičem;

65.

poudarja, da je sektor ribištva v številnih državah bistvenega pomena za zaposlovanje in zanesljivo preskrbo s hrano in da bi morale biti zato vse države v razvoju upravičene do sektorske pomoči EU, da bi lahko razvile lastno trajnostno ribiško industrijo ter raziskovale, nadzorovale in se borile proti nezakonitemu, neprijavljenemu in nereguliranemu ribolovu;

66.

poziva k reformam, ki bodo povečale možnosti držav v razvoju za dostop do trgov in jim omogočile konkurenčno delovanje na nacionalnih in regionalnih trgih;

67.

opozarja, da mora Evropska unija zagotoviti čim večjo usklajenost svojih politik sodelovanja in razvoja ter trgovinskih politik, pri čemer naj upošteva potrebe in skrbi držav članic EU ter držav v razvoju;

68.

meni, da mora EU podpreti regionalno povezovanje in trajnostni razvoj lokalnih kmetijskih trgov v državah v razvoju ter zlasti regionalne trgovinske sporazume, ki spodbujajo razvoj trajnostnih in uspešnih zmogljivosti za proizvodnjo in predelavo na lokalni ravni ter dodeliti znaten del svoje razvojne pomoči v ta namen;

69.

znova izraža zaskrbljenost, da trgovinska strategija EU včasih ne zagotavlja razvojno usmerjenega pristopa; zato poziva k sprejetju pravičnih in razvojno usmerjenih trgovinskih sporazumov, saj so bistvena prvina svetovnega odziva za zagotavljanje zanesljive preskrbe s hrano;

70.

opozarja, da zahteva zanesljivost preskrbe s hrano skladnost in usklajevanje različnih sektorskih politik na ravni Evropske unije, in sicer razvojne politike, skupne kmetijske politike, skupne trgovinske politike, energetske politike in raziskovalnih programov;

71.

meni, da mora Komisija podpirati stročnice v Evropski uniji, da bi Uniji zagotovili večjo neodvisnost, kar bo prispevalo tudi k diverzifikaciji kmetijstva v državah v razvoju, kjer kmetijske politike pogosto delujejo izključno na podlagi izvoza in dostopa do zunanjih trgov ter v škodo blaginje in potreb lokalnih skupnosti;

72.

poziva Komisijo, naj se v tekočih pogajanjih o sporazumih o gospodarskem partnerstvu osredotoči na vprašanja razvoja ter poveča manevrski prostor držav v razvoju pri trgovinskih pravilih in jim omogoči zlasti uporabo zaščitnih klavzul, da bi dosegli endogen in trajnosten razvoj gospodarskih zmogljivosti v državah v razvoju; poudarja, da omejevanje izvoza in zaščita mladih gospodarskih panog v državah v razvoju predstavljata razvojni orodji, ki ju je mogoče uporabiti za krepitev lokalne proizvodnje in zanesljive preskrbe s hrano; poziva Komisijo, naj pri pogajanjih v okviru Svetovne trgovinske organizacije odločno podpre razvoj; poziva Komisijo, naj v pogajanjih o mednarodni trgovini uporabi pristop s temeljem na človekovih pravicah in naj v sporazume s tretjimi državami vključi tudi ocene učinka na področju človekovih pravic;

73.

poziva Komisijo in države članice, naj podprejo konvencijo, ki bo temeljila na dejanskih potrebah in kjer bo raven pomoči, ki jo v hrani zagotavljajo donatorice, povezana s potrebami ljudi in z zagotovljenim obsegom lokalnega odkupa v državah prejemnicah;

74.

izraža globoko zaskrbljenost zaradi pomanjkanja preglednosti, razpoložljivih informacij in nezadostnega sodelovanja ustreznih zainteresiranih strani v sedanjih pogajanjih o konvenciji o pomoči v hrani;

75.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.