Choose the experimental features you want to try

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Document 02011L0036-20240714

Consolidated text: Direktiva 2011/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2011 o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti njenih žrtev in o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2002/629/PNZ

ELI: http://data.europa.eu/eli/dir/2011/36/2024-07-14

02011L0036 — SL — 14.07.2024 — 001.001


To besedilo je zgolj informativne narave in nima pravnega učinka. Institucije Unije za njegovo vsebino ne prevzemajo nobene odgovornosti. Verodostojne različice zadevnih aktov, vključno z uvodnimi izjavami, so objavljene v Uradnem listu Evropske unije. Na voljo so na portalu EUR-Lex. Uradna besedila so neposredno dostopna prek povezav v tem dokumentu

►B

DIREKTIVA 2011/36/EU EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

z dne 5. aprila 2011

o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti njenih žrtev in o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2002/629/PNZ

(UL L 101 15.4.2011, str. 1)

spremenjena z:

 

 

Uradni list

  št.

stran

datum

►M1

DIREKTIVA (EU) 2024/1712 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA  z dne 13. junija 2024

  L 1712

1

24.6.2024




▼B

DIREKTIVA 2011/36/EU EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

z dne 5. aprila 2011

o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti njenih žrtev in o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2002/629/PNZ



Člen 1

Vsebina

Direktiva vzpostavlja minimalna pravila glede opredelitve kaznivih dejanj in kazni na področju trgovine z ljudmi. Uvaja tudi skupne določbe za okrepitev preprečevanja kaznivih dejanj in zaščite žrtev trgovine z ljudmi, ob upoštevanju vidika spolov.

Člen 2

Kazniva dejanja v zvezi s trgovino z ljudmi

1.  

Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe s katerimi zagotovijo, da so naslednja naklepna dejanja kazniva:

Novačenje, prevoz, premestitev, dajanje zatočišča ali sprejemanje oseb, vključno z izmenjavo ali prenosom nadzora nad temi osebami, z uporabo grožnje, sile ali drugih oblik prisile, ugrabitvijo, goljufijo, prevaro, zlorabo pooblastil ali ranljivosti ali dajanjem ali prejemanjem plačil ali koristi, da se doseže soglasje osebe, ki ima nadzor nad drugo osebo, zaradi izkoriščanja.

2.  
Ranljivost pomeni položaj, v katerem zadevna oseba nima druge resnične ali sprejemljive možnosti, kot da pristane na zlorabo.

▼M1

3.  
Izkoriščanje vključuje najmanj izkoriščanje prostitucije ali drugih oblik spolne zlorabe oseb, prisilno delo ali storitve, vključno s prosjačenjem, suženjstvom ali podobnimi praksami, služabništvom, ali izkoriščanje kriminalnih dejavnosti ali odstranitev organov ali izkoriščanje nadomestnega materinstva, prisilne poroke ali nezakonite posvojitve.

▼B

4.  
Soglasje žrtve trgovine z ljudmi o nameravanem ali dejanskem izkoriščanju se ne upošteva, če so bila uporabljena sredstva iz odstavka 1.

▼M1

5.  
Kadar ravnanje iz odstavka 1 vključuje otroka, se obravnava kot kaznivo dejanje trgovine z ljudmi, četudi ni bilo uporabljeno nobeno od sredstev iz odstavka 1. Ta odstavek se ne uporablja za izkoriščanje nadomestnega materinstva iz odstavka 3, razen če je nadomestna mati otrok.

▼B

6.  
Za namene te direktive je „otrok“ vsaka oseba, ki ima manj kot 18 let.

Člen 3

Spodbujanje, pomoč in napeljevanje ter poskus

Države članice z ustreznimi ukrepi zagotovijo, da so spodbujanje k storitvi kaznivega dejanja, pomoč pri storitvi kaznivega dejanja in napeljevanje k storitvi kaznivega dejanja ali poskus storitve kaznivega dejanja iz člena 2 kaznivi.

Člen 4

Kazni

1.  
Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da se kaznivo dejanje iz člena 2 kaznuje z najvišjo zaporno kaznijo najmanj petih let.
2.  

Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da se kaznivo dejanje iz člena 2 kaznuje z najvišjo zaporno kaznijo najmanj desetih let, kadar je kaznivo dejanje:

(a) 

storjeno zoper posebej ranljivo žrtev, ki v tej direktivi pomeni najmanj otroke žrtve;

(b) 

storjeno v okviru hudodelske združbe v smislu Okvirnega sklepa Sveta 2008/841/PNZ z dne 24. oktobra 2008 o boju proti organiziranemu kriminalu ( 1 );

(c) 

naklepno ali iz hude malomarnosti ogrozilo življenje žrtve;

▼M1

(d) 

storjeno z uporabo hudega nasilja ali je žrtvi povzročilo posebej veliko škodo, vključno s telesno ali duševno škodo.

3.  

Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da se naslednje, kadar se nanaša na kaznivo dejanje iz člena 2, v skladu z ustreznimi določbami nacionalnega prava šteje za obteževalne okoliščine:

(a) 

dejstvo, da so javni uslužbenci kaznivo dejanje storili pri opravljanju svojih dolžnosti;

(b) 

dejstvo, da je storilec z uporabo informacijskih in komunikacijskih tehnologij omogočil ali izvršil razširjanje slik ali videoposnetkov ali podobnega gradiva spolne narave, ki vključuje žrtev.

▼B

4.  
Države članice z ustreznimi ukrepi zagotovijo, da se kaznivo dejanje iz člena 3 kaznuje z učinkovitimi, sorazmernimi in odvračilnimi kaznimi, ki lahko privedejo do predaje.

Člen 5

Odgovornost pravnih oseb

▼M1

1.  

Države članice z ustreznimi ukrepi zagotovijo, da pravne osebe lahko odgovarjajo za kazniva dejanja iz člena 2, člena 3 in člena 18a(1), ki ga je v njihovo korist storila katera koli oseba, bodisi samostojno ali kot del organa pravne osebe, ki ima vodilni položaj v pravni osebi, na podlagi:

▼B

(a) 

pooblastila za zastopanje pravne osebe;

(b) 

pristojnosti za sprejemanje odločitev v imenu pravne osebe; ali

(c) 

pooblastila za izvajanje nadzora znotraj pravne osebe.

▼M1

2.  
Države članice prav tako zagotovijo, da je pravna oseba lahko odgovorna, kadar je pomanjkanje nadzora ali kontrole s strani osebe iz odstavka 1 omogočilo storitev kaznivih dejanj iz člena 2, člena 3 in člena 18a(1) v korist te pravne osebe s strani osebe v njeni pristojnosti.
3.  
Odgovornost pravne osebe iz odstavkov 1 in 2 ne izključuje kazenskih postopkov zoper fizične osebe, ki so storilci, napeljevalci ali pomagači pri kaznivih dejanjih iz člena 2, člena 3 in člena 18a(1).

▼B

4.  
V tej direktivi „pravna oseba“ pomeni vsak subjekt, ki ima v skladu z veljavnim pravom status pravne osebe, razen državnih organov ali organov javne uprave, ki izvršujejo državno oblast, in javnih mednarodnih organizacij.

▼M1

Člen 6

Sankcije za pravne osebe

1.  
Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe za zagotovitev, da se pravna oseba, odgovorna na podlagi člena 5(1) ali (2), kaznuje z učinkovitimi, sorazmernimi in odvračilnimi kazenskimi ali nekazenskimi sankcijami ali ukrepi.
2.  

Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da sankcije ali ukrepi za pravne osebe, ki so na podlagi člena 5(1) ali (2) odgovorne za kazniva dejanja iz člena 2, člena 3 in člena 18a(1), vključujejo kazenske ali nekazenske denarne kazni ter lahko vključujejo druge kazenske ali nekazenske sankcije ali ukrepe, kot so:

(a) 

odvzem pravice do javnih ugodnosti ali pomoči;

(b) 

onemogočanje dostopa do javnih sredstev, vključno s postopki javnega naročanja, nepovratnimi sredstvi, koncesijami in dovoljenji;

(c) 

začasna ali stalna prepoved opravljanja poslovnih dejavnosti;

(d) 

odvzem dovoljenj in pooblastil za opravljanje dejavnosti, ki so privedle do kaznivega dejanja;

(e) 

uvedba sodnega nadzora;

(f) 

prenehanje pravne osebe na podlagi sodne odločbe;

(g) 

zaprtje poslovalnic, uporabljenih za storitev kaznivega dejanja;

(h) 

kadar obstaja javni interes, objava celotne sodne odločbe ali njenega dela, ki se nanaša na storjeno kaznivo dejanje in izrečene sankcije ali ukrepe, brez poseganja v pravila o zasebnosti in varstvu osebnih podatkov.

▼M1 —————

▼M1

Člen 8

Nepreganjanje ali neuporaba sankcij za žrtve

Države članice v skladu s temeljnimi načeli svojih pravnih sistemov sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da imajo pristojni nacionalni organi pravico, da žrtev trgovine z ljudmi ne preganjajo ali kaznujejo zaradi njihove vpletenosti v kriminalne ali druge nezakonite dejavnosti, ki so jih bile prisiljene izvesti neposredno zato, ker so bile žrtve katerega koli od dejanj iz člena 2.

▼B

Člen 9

Preiskovanje in pregon

▼M1

1.  
Države članice zagotovijo, da sta preiskovanje ali pregon kaznivih dejanj iz člena 2, člena 3 in člena 18a(1) neodvisna od prijave ali obtožbe s strani žrtve in da se kazenski postopek lahko nadaljuje, tudi če je žrtev preklicala svojo izjavo.

▼B

2.  
Države članice z ustreznimi ukrepi zagotovijo, da se omogoči pregon kaznivega dejanja iz členov 2 in 3 v ustreznem obdobju po polnoletnosti žrtve, če to zahteva narava zadevnega dejanja.

▼M1

3.  
Države članice z ustreznimi ukrepi zagotovijo ustrezno usposabljanje oseb, enot ali služb, pristojnih za preiskovanje ali pregon kaznivih dejanj iz členov 2 in 3. Države članice zagotovijo, da imajo osebe, enote ali službe, ki preiskujejo in preganjajo kazniva dejanja iz členov 2 in 3, kadar so ta kazniva dejanja storjena ali omogočena z uporabo informacijskih ali komunikacijskih tehnologij, ustrezno strokovno znanje in tehnološke zmogljivosti. Države članice se spodbuja, da po potrebi in v skladu s svojimi nacionalnimi pravnimi sistemi ustanovijo specializirane enote v okviru organov pregona in tožilstva.

▼B

4.  
Države članice z ustreznimi ukrepi zagotovijo, da so osebam, enotam ali službam, pristojnim za preiskovanje ter pregon kaznivih dejanj iz členov 2 in 3, na voljo učinkovita preiskovalna orodja, ki se uporabljajo proti organiziranemu kriminalu ali v drugih primerih resnih kaznivih dejanj.

Člen 10

Pristojnost

▼M1

1.  

Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi določijo svojo pristojnost za kazniva dejanja iz člena 2, člena 3 in člena 18a(1), kadar:

▼B

(a) 

je kaznivo dejanje v celoti ali delno storjeno na njihovem ozemlju ali

(b) 

je storilec njihov državljan.

▼M1

2.  

Država članica obvesti Komisijo, kadar se odloči, da bo uveljavila nadaljnjo pristojnost za kazniva dejanja iz člena 2, člena 3 in člena 18a(1), storjena zunaj njenega ozemlja, med drugim kadar:

▼B

(a) 

je kaznivo dejanje storjeno zoper njenega državljana ali osebo z običajnim prebivališčem na njenem ozemlju; ali

(b) 

je kaznivo dejanje storjeno v korist pravne osebe s sedežem na njenem ozemlju; ali

(c) 

je storilec oseba z običajnim prebivališčem na njenem ozemlju.

3.  

Za pregon kaznivih dejanj iz členov 2 in 3, storjenih zunaj ozemlja zadevne države članice, vsaka država članica v primerih iz točke (b) odstavka 1 mora sprejeti, v primerih iz odstavka 2 pa lahko sprejme ustrezne ukrepe, s katerimi zagotovi, da za njeno pristojnost ne velja nobeden od naslednjih pogojev:

(a) 

dejanja se obravnavajo kot kazniva dejanja v kraju, kjer so bila storjena; ali

(b) 

pregon se lahko začne le na podlagi prijave žrtve v kraju, kjer je bilo storjeno kaznivo dejanje, ali da se država, v kateri je bilo storjeno kaznivo dejanje, odpove svoji pristojnosti.

Člen 11

Pomoč in podpora žrtvam trgovine z ljudmi

▼M1

1.  
Države članice z ustreznimi ukrepi poskrbijo, da sta žrtvam zagotovljena specializirana pomoč in podpora pred in med kazenskim postopkom ter ustrezno obdobje po zaključku kazenskega postopka, pri čemer se uporabi pristop, ki je osredotočen na žrtve, upošteva vidik spola ter je prilagojen invalidom in otrokom, da se jim omogoči uveljavljanje pravic iz Direktive 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta ( 2 ) in iz te direktive.

▼B

2.  
Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da sta osebi zagotovljeni pomoč in podpora takoj, ko pristojni organi utemeljeno sumijo, da je bilo zoper njo storjeno katero koli izmed kaznivih dejanj iz členov 2 in 3.
3.  
Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da pomoč in podpora žrtvi nista pogojeni s pripravljenostjo žrtve, da sodeluje v kazenski preiskavi, pri pregonu ali sojenju, pri tem pa ne posegajo v Direktivo 2004/81/ES ali podobne nacionalne predpise.

▼M1

4.  
Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da z zakoni in drugimi predpisi vzpostavijo enega ali več mehanizmov za zgodnje odkrivanje in identifikacijo žrtev ter pomoč in podporo identificiranim in domnevnim žrtvam v sodelovanju z ustreznimi podpornimi organizacijami, ter imenujejo kontaktno točko za čezmejno napotitev žrtev.

Naloge mehanizmov za napotitev, ki delujejo v skladu s tem odstavkom, so vsaj naslednje:

(a) 

določitev minimalnih standardov za odkrivanje in zgodnjo identifikacijo žrtev ter prilagoditev postopkov za taka odkrivanja in identifikacije različnim oblikam izkoriščanja, zajetih v tej direktivi;

(b) 

napotitev žrtve k najustreznejši podpori in pomoči;

(c) 

vzpostavitev dogovorov o sodelovanju ali protokolov z azilnimi organi, da se žrtvam trgovine z ljudmi, ki hkrati potrebujejo mednarodno zaščito ali želijo zaprositi zanjo, zagotovijo pomoč, podpora in zaščita ob upoštevanju njihovih individualnih okoliščin.

5.  
Ukrepi pomoči in podpore iz odstavkov 1 in 2 se izvajajo na podlagi soglasja in seznanjenosti ter vključujejo najmanj življenjske standarde, ki žrtvam lahko zagotovijo preživljanje, in sicer z ukrepi, kot so zagotavljanje ustrezne in varne nastanitve, vključno z zavetišči in drugimi ustreznimi začasnimi oblikami nastanitve, ter materialna pomoč, potrebno zdravljenje, med drugim psihološka pomoč, svetovanje in obveščanje, ter, kadar je to primerno, prevajalske storitve in tolmačenje.

▼M1

5a.  
Zavetišča in druge ustrezne začasne oblike nastanitve iz odstavka 5 se zagotovijo v zadostnem številu in so enostavno dostopne domnevnim in identificiranim žrtvam trgovine z ljudmi. Zavetišča in druge začasne oblike nastanitve jim pomagajo pri okrevanju, saj jim zagotavljajo ustrezne in primerne življenjske razmere, da bi jim bila omogočena vrnitev v samostojno življenje. Poleg tega so opremljene tako, da ustrezajo posebnim potrebam otrok, vključno z otroki žrtvami.

▼M1

6.  
Seznanitev iz odstavka 5 po potrebi zajema informacije o roku za premislek in obdobju za okrevanje na podlagi Direktive 2004/81/ES ter informacije o možnosti priznanja mednarodne zaščite na podlagi Uredbe (EU) 2024/1347 ( 3 ) in Uredbe (EU) 2024/1348 Evropskega parlamenta in Sveta ( 4 ) ali na podlagi drugih mednarodnih instrumentov ali drugih podobnih nacionalnih predpisov.

▼B

7.  
Države članice poskrbijo za žrtve s posebnimi potrebami, kadar so te potrebe zlasti posledica nosečnosti, njihovega zdravstvenega stanja, invalidnosti, duševnih ali psiholoških motenj ali hujših oblik psihološkega, telesnega ali spolnega nasilja, ki so ga utrpele.

▼M1

Člen 11a

Žrtve trgovine z ljudmi, ki morda potrebujejo mednarodno zaščito

1.  
Države članice zagotovijo dopolnjevanje in usklajevanje med organi, vključenimi v dejavnosti boja proti trgovini z ljudmi, in azilnimi organi.
2.  
Države članice zagotovijo, da lahko žrtve trgovine z ljudmi uveljavljajo svojo pravico, da zaprosijo za mednarodno zaščito ali enakovreden nacionalni status, tudi kadar prejemajo pomoč, podporo in zaščito kot domnevne ali identificirane žrtve trgovine z ljudmi.

▼B

Člen 12

Zaščita žrtev trgovine z ljudmi v kazenskih preiskavah in postopkih

▼M1

1.  
Ukrepi za zaščito iz tega člena se uporabljajo poleg pravic iz Direktive 2012/29/EU.

▼B

2.  
Države članice zagotovijo, da imajo žrtve trgovine z ljudmi nemudoma dostop do pravnega svetovanja in, v skladu z vlogo žrtve v zadevnem pravosodnem sistemu, do pravnega zastopanja, vključno za namen uveljavljanja odškodnine. Pravno svetovanje in pravno zastopanje je brezplačno, ko žrtev nima zadostnih finančnih sredstev.
3.  
Države članice zagotovijo, da so žrtve trgovine z ljudmi deležne ustrezne zaščite na podlagi ocene tveganja posameznega primera, med drugim z dostopom do programov za zaščito prič ali do drugih podobnih programov, če je to potrebno, in v skladu z razlogi, ki jih opredeljuje nacionalno pravo ali postopki.
4.  

Brez poseganja v pravice do obrambe države članice zagotovijo, da imajo žrtve trgovine z ljudmi na podlagi individualne ocene osebnih okoliščin, ki jo opravijo pristojni organi, pravico do posebne obravnave, namenjene preprečevanju sekundarne viktimizacije, pri čemer se je treba v največji možni meri v skladu z razlogi, ki jih opredeljuje nacionalno pravo, in pravili sodne diskrecije, sodno prakso ali smernicami sodišč izogibati naslednjemu:

(a) 

nepotrebnemu ponavljanju zaslišanj med preiskavo, pregonom in sojenjem;

(b) 

vizualnemu stiku med žrtvijo in obdolžencem, tudi med dokaznim postopkom, tj. med zaslišanjem in navzkrižnim zaslišanjem, z ustreznimi sredstvi, vključno z uporabo ustreznih komunikacijskih tehnologij;

(c) 

pričanju na javni obravnavi; ter

(d) 

nepotrebnemu zasliševanju glede zasebnega življenja.

Člen 13

Splošne določbe o ukrepih za pomoč in podporo otrokom, ki so žrtve trgovine z ljudmi, ter za njihovo zaščito

1.  
Otrokom, ki so žrtve trgovine z ljudmi, se zagotovijo pomoč, podpora in zaščita. Pri uporabi te direktive je korist otroka primarna skrb.
2.  
Države članice zagotovijo, da se žrtev trgovine z ljudmi, katere starost je negotova in za katero se domneva, da je otrok, šteje za otroka in ima zato takojšen dostop do pomoči, podpore in zaščite v skladu s členoma 14 in 15.

▼M1

3.  
Države članice zagotovijo, da so postopki za prijavo kaznivega dejanja na podlagi te direktive varni, da se izvajajo zaupno v skladu z nacionalnim pravom ter da so zasnovani in dostopni na otroku prijazen način in v jeziku, ki ustreza starosti in zrelosti otrok žrtev.

▼B

Člen 14

Pomoč in podpora žrtvam otrokom

▼M1

1.  
Države članice z ustreznimi ukrepi zagotovijo, da se posebni kratkoročni in dolgoročni ukrepi za pomoč in podporo otrokom, ki so žrtve trgovine z ljudmi, pri njihovem fizičnem in psihosocialnem okrevanju sprejmejo na podlagi individualne ocene posebnih okoliščin vsakega posameznega otroka žrtve ob upoštevanju otrokovih pogledov, potreb in skrbi, da bi se za otroka našla trajna rešitev, vključno s programi za podporo njihovemu prehodu v osamosvojitev in odraslost, da bi preprečili ponovno trgovino z ljudmi. Države članice v skladu s svojim nacionalnim pravom v razumnem času otrokom žrtvam in otrokom žrtev, ki prejemajo pomoč in podporo v skladu s členom 11, zagotovijo dostop do izobraževanja.
2.  
Države članice dodelijo otroku, ki je žrtev trgovine z ljudmi, skrbnika ali zastopnika od trenutka, ko organi otroka odkrijejo, kadar se nosilcem starševske odgovornosti zaradi nasprotja interesov med njimi in žrtvijo po nacionalnem pravu prepreči uveljavljanje načela največje koristi otroka in/ali zastopanje otroka. Države članice zagotovijo, da se v primeru nasprotja interesov med skrbnikom ali zastopnikom in otrokom žrtvijo imenuje drug skrbnik ali zastopnik.
3.  
Kadar je ustrezno in mogoče, države članice sprejmejo ukrepe, s katerimi zagotovijo pomoč in podporo družini otroka, ki je žrtev trgovine z ljudmi, kadar je družina na ozemlju države članice. Kadar je ustrezno in mogoče, države članice za družine uporabljajo zlasti člen 4 Direktive 2012/29/EU.

▼B

4.  
Ta člen se uporablja brez poseganja v člen 11.

Člen 15

Zaščita otrok, ki so žrtve trgovine z ljudmi, v kazenskih preiskavah in postopkih

1.  
Države članice z ustreznimi ukrepi zagotovijo, da pristojni organi v kazenskih preiskavah in postopkih v skladu z vlogo žrtve v zadevnem pravosodnem sistemu otroku, ki je žrtev trgovine z ljudmi, dodelijo zastopnika, če je po nacionalnem pravu nosilcem starševske odgovornosti onemogočeno zastopanje otroka zaradi navzkrižja interesov med njimi in otrokom žrtvijo.
2.  
Države članice v skladu z vlogo žrtve v zadevnem pravosodnem sistemu zagotovijo, da imajo otroci žrtve nemudoma dostop do brezplačnega pravnega svetovanja in brezplačnega pravnega zastopanja, vključno za namen uveljavljanja odškodnine, razen če imajo zadostna finančna sredstva.
3.  

Brez poseganja v pravice do obrambe države članice v kazenskih preiskavah in postopkih zaradi katerih koli kaznivih dejanj iz členov 2 in 3 z ustreznimi ukrepi zagotovijo:

(a) 

da se zaslišanja otrok žrtev izvedejo brez neutemeljenih zamud, potem ko so bili pristojni organi obveščeni o dejstvih;

(b) 

da zaslišanja otroka žrtve po potrebi potekajo v prostorih, ki so zasnovani ali prilagojeni za te namene;

(c) 

da zaslišanja otroka žrtve, kadar je to potrebno, opravijo strokovnjaki, usposobljeni za te namene, ali se ta zaslišanja izvedejo z njihovo pomočjo;

(d) 

da z otrokom žrtvijo vsa zaslišanja opravijo iste osebe, če je to mogoče in kadar je to primerno;

(e) 

da je število zaslišanj čim manjše in da se opravijo le, če so nujno potrebna za namene kazenskih preiskav in kazenskih postopkov;

(f) 

da lahko otroka žrtev spremlja njegov pravni zastopnik ali po potrebi odrasla oseba po njegovi izbiri, razen če je bila v povezavi s to osebo sprejeta utemeljena odločitev, ki temu nasprotuje.

4.  
Države članice z ustreznimi ukrepi zagotovijo, da je v kazenskih preiskavah katerih koli kaznivih dejanj iz členov 2 in 3 mogoče posneti vsa zaslišanja otrok žrtev ali po potrebi tista, v katerih kot priča nastopa otrok, in da je mogoče takšna posneta zaslišanja v kazenskih postopkih predložiti kot dokaze v skladu s pravili njihovega nacionalnega prava.
5.  

Države članice z ustreznimi ukrepi zagotovijo, da se lahko v kazenskih postopkih v zvezi s katerimi koli kaznivimi dejanji iz členov 2 in 3 zahteva:

(a) 

da zaslišanje poteka brez prisotnosti javnosti; in

(b) 

da je otrok žrtev zaslišan, ne da bi bil prisoten na sodišču, in sicer z uporabo ustreznih komunikacijskih tehnologij.

6.  
Ta člen se uporablja brez poseganja v člen 12.

Člen 16

Pomoč, podpora in zaščita za otroke, ki so žrtve trgovine z ljudmi in so brez spremstva

1.  
Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da pri posebnih ukrepih pomoči in podpore za otroke, ki so žrtve trgovine z ljudmi, v skladu s členom 14(1) ustrezno upoštevajo osebne in posebne razmere otroka, ki je žrtev in je brez spremstva.
2.  
Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, da bi našle trajno rešitev, ki temelji na posamezni oceni koristi za otroka.
3.  
Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da se otroku, ki je žrtev trgovine z ljudmi in je brez spremstva, po potrebi dodeli skrbnik.
4.  
Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da v kazenski preiskavi in postopku v skladu z vlogo žrtve v zadevnem pravosodnem sistemu pristojni organi dodelijo zastopnika otroku, ki je brez spremstva ali je ločen od svoje družine.
5.  
Ta člen se uporablja brez poseganja v člena 14 in 15.

▼M1

Člen 17

Odškodnina žrtvam

Države članice zagotovijo, da imajo žrtve trgovine z ljudmi dostop do veljavnih shem za odškodnino žrtvam nasilnih naklepnih kaznivih dejanj. Države članice lahko v skladu s svojo nacionalno zakonodajo ustanovijo nacionalni sklad za žrtve ali podoben instrument za plačilo odškodnine žrtvam.

Člen 18

Preprečevanje

1.  
Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, kot so izobraževanje, usposabljanje in kampanje, za zmanjšanje in odvračanje od povpraševanja, ki spodbuja vse oblike izkoriščanja, povezane s trgovino z ljudmi, pri čemer upoštevajo posebnosti različnih oblik izkoriščanja in po potrebi posebno pozornost namenijo spletni razsežnosti.
2.  
Države članice ob upoštevanju vidika spola in na otrokom prijazen način sprejmejo ustrezne ukrepe, tudi prek spleta, kot so informacijske kampanje in kampanje za izboljšanje ozaveščenosti, raziskovalni in izobraževalni programi, vključno s spodbujanjem digitalne pismenosti in spretnosti, namenjene boljši ozaveščenosti in zmanjšanju tveganja, da bi osebe, zlasti otroci ali invalidi postale žrtve trgovine z ljudmi, ter pri tem, kadar je ustrezno, sodelujejo z ustreznimi organizacijami civilne družbe in drugimi zainteresiranimi stranmi, kot je zasebni sektor.

▼M1

Člen 18a

Kazniva dejanja v zvezi z uporabo storitev, ki jih opravlja žrtev trgovine z ljudmi

1.  
Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da namerna uporaba storitev, ki jih opravlja žrtev kaznivega dejanja iz člena 2, pomeni kaznivo dejanje, kadar se žrtev izkorišča za nudenje takih storitev in se uporabnik storitve zaveda, da je oseba, ki opravlja storitev, žrtev kaznivega dejanja iz člena 2.
2.  
Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da se kaznivo dejanje, kot je opredeljeno v skladu z odstavkom 1, kaznuje z učinkovitimi, sorazmernimi in odvračilnimi kaznimi.

Člen 18b

Usposabljanje

1.  
Države članice spodbujajo ali ponujajo redno in specializirano usposabljanje za strokovne delavce, ki bodo verjetno prišli v stik z žrtvami ali potencialnimi žrtvami trgovine z ljudmi, vključno s policisti na terenu, sodnim osebjem, službami za pomoč in podporo, inšpektorji za delo, socialnimi službami in zdravstvenimi delavci, da bi jim omogočili preprečevanje trgovine z ljudmi in boj proti njej, preprečevanje sekundarne viktimizacije ter odkrivanje in identifikacijo žrtev, pomoč in podporo zanje ter njihovo zaščito. Tako usposabljanje temelji na človekovih pravicah, je osredotočeno na žrtve, upošteva vidik spola ter je prilagojeno invalidom in otrokom.
2.  
Države članice brez poseganja v neodvisnost sodstva in razlike v njegovi organiziranosti v Uniji spodbujajo tako splošno kot specializirano usposabljanje za sodnike in tožilce, vključene v kazenske postopke, ki bi jim omogočilo preprečevanje trgovine z ljudmi in boj proti njej, preprečevanje sekundarne viktimizacije ter odkrivanje in identifikacijo žrtev, pomoč in podporo zanje ter njihovo zaščito. Tako usposabljanje temelji na človekovih pravicah, je osredotočeno na žrtve, upošteva vidik spola ter je prilagojeno invalidom in otrokom.

▼M1

Člen 19

Nacionalni koordinatorji za boj proti trgovini z ljudmi ali enakovredni mehanizmi in neodvisni organi

1.  
Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za vzpostavitev nacionalnih koordinatorjev za boj proti trgovini z ljudmi ali enakovrednih mehanizmov in zagotovitev zadostnih sredstev, potrebnih za učinkovito izvajanje njihovih nalog. Nacionalni koordinator za boj proti trgovini z ljudmi ali enakovredni mehanizem sodeluje z ustreznimi nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi organi in agencijami, zlasti z organi kazenskega pregona, nacionalnimi mehanizmi za napotitev in z ustreznimi organizacijami civilne družbe, ki so dejavne na tem področju.
2.  
Naloge nacionalnih koordinatorjev za boj proti trgovini z ljudmi ali enakovrednih mehanizmov vključujejo ocenjevanje trendov trgovine z ljudmi, preučevanje rezultatov ukrepov za boj proti trgovini z ljudmi, vključno z zbiranjem statističnih podatkov v tesnem sodelovanju z ustreznimi organizacijami civilne družbe, ki so dejavne na tem področju, ter poročanje.

Naloge nacionalnih koordinatorjev za boj proti trgovini z ljudmi ali enakovrednih mehanizmov lahko vključujejo tudi:

(a) 

oblikovanje načrtov za odzivanje ob nepredvidljivih dogodkih, da bi preprečili nevarnost trgovine z ljudmi v primeru izrednih razmer;

(b) 

spodbujanje, usklajevanje in po potrebi financiranje programov za boj proti trgovini z ljudmi.

3.  
Države članice lahko prav tako ustanovijo neodvisne organe, katerih vloga lahko vključuje spremljanje izvajanja in učinka ukrepov za boj proti trgovini z ljudmi, predložitev poročil o zadevah, na katere morajo biti pristojni nacionalni organi še posebej pozorni, ter ocenjevanje temeljnih vzrokov in trendov trgovine z ljudmi. Kadar je tak neodvisni organ ustanovljen, mu lahko države članice dodelijo eno ali več nalog iz odstavka 2.

▼M1

Člen 19a

Zbiranje podatkov in statistika

1.  
Države članice zagotovijo, da je vzpostavljen sistem za beleženje, pripravljanje in zagotavljanje anonimiziranih statističnih podatkov za spremljanje učinkovitosti njihovih sistemov za boj proti kaznivim dejanjem iz te direktive.
2.  

Statistični podatki iz odstavka 1 vključujejo vsaj podatke, ki so na centralni ravni na voljo o:

(a) 

številu registriranih identificiranih in domnevnih žrtev kaznivih dejanj iz člena 2, razčlenjeno po organizacijah, ki so jih registrirale, spolu, starostnih skupinah (otrok/odrasli), državljanstvu in oblikah izkoriščanja, v skladu z nacionalnim pravom in praksami;

(b) 

številu oseb, osumljenih za kazniva dejanja iz člena 2, razčlenjeno po spolu, starostnih skupinah (otrok/odrasli), državljanstvu in oblikah izkoriščanja;

(c) 

številu oseb, kazensko preganjanih zaradi kaznivih dejanj iz člena 2, razčlenjeno po spolu, starostnih skupinah (otrok/odrasli), državljanstvu in oblikah izkoriščanja ter vrsti končne odločitve za pregon;

(d) 

številu odločitev o kazenskem pregonu (tj. obtožbe za kazniva dejanja iz člena 2, obtožbe za druga kazniva dejanja, odločitve, da se ne vloži obtožba, drugo);

(e) 

številu oseb, obsojenih za kazniva dejanja iz člena 2, razčlenjeno po spolu, starostnih skupinah (otrok/odrasli) in državljanstvu;

(f) 

številu sodnih odločb (tj. oprostitve, obsodbe, drugo) o kaznivih dejanjih iz člena 2;

(g) 

številu oseb, ki so osumljene, kazensko preganjane in obsojene, za kazniva dejanja iz člena 18a(1), razčlenjeno po spolu in starostnih skupinah (otrok/odrasli).

3.  
Države članice vsako leto načeloma do 30. septembra oziroma, kadar to ni mogoče, najpozneje do 31. decembra Komisiji pošljejo statistične podatke iz odstavka 2 za predhodno leto.

Člen 19b

Nacionalni akcijski načrt za boj proti trgovini z ljudmi

1.  
Države članice do 15. julija 2028 sprejmejo svoje nacionalne akcijske načrte za boj proti trgovini z ljudmi, pripravljene in izvedene v posvetovanju z nacionalnimi koordinatorji za boj proti trgovini z ljudmi ali enakovrednimi mehanizmi iz člena 19, neodvisnimi organi in ustreznimi zainteresiranimi stranmi, ki so dejavni na področju preprečevanja trgovine z ljudmi in boja proti njej. Države članice zagotovijo, da se nacionalni akcijski načrti za boj proti trgovini z ljudmi pregledujejo in posodabljajo v rednih intervalih, ki niso daljši od petih let.
2.  

Nacionalni akcijski načrti za boj proti trgovini z ljudmi lahko vključujejo naslednje elemente:

(a) 

cilje, prednostne naloge in ukrepe za obravnavanje trgovine z ljudmi za vse oblike izkoriščanja, vključno s posebnimi ukrepi za otroke žrtve;

(b) 

preventivne ukrepe, kot so izobraževanje, kampanje za ozaveščanje in usposabljanje, ter po potrebi preventivne ukrepe v okviru odzivanja na izredne dogodke v primerih, ko zaradi humanitarne krize obstaja tveganje trgovine z ljudmi;

(c) 

ukrepe za okrepitev boja proti trgovini z ljudmi, vključno z izboljšanjem preiskovanja in pregona primerov trgovine z ljudmi ter izboljšanjem čezmejnega sodelovanja;

(d) 

ukrepe za okrepitev zgodnje identifikacije žrtev trgovine z ljudmi, pomoči in podpore zanje ter njihove zaščite;

(e) 

postopke za redno spremljanje in ocenjevanje izvajanja nacionalnih akcijskih načrtov za boj proti trgovini z ljudmi.

3.  
Države članice Komisiji sporočijo svoje nacionalne akcijske načrte za boj proti trgovini z ljudmi in vse njihove posodobitve v treh mesecih po njihovem sprejetju.
4.  
Nacionalni akcijski načrti za boj proti trgovini z ljudmi so javno dostopni.

▼M1

Člen 20

Usklajevanje strategije Unije proti trgovini z ljudmi

1.  
Države članice olajšujejo naloge koordinatorja EU za boj proti trgovini z ljudmi, da bi tako prispevale k usklajeni in okrepljeni strategiji Unije proti trgovini z ljudmi. Zlasti države članice posredujejo koordinatorju EU za boj proti trgovini z ljudmi vsaj informacije iz člena 19.
2.  
Za zagotovitev skladnega in celovitega pristopa koordinator EU za boj proti trgovini z ljudmi zagotovi usklajevanje z nacionalnimi koordinatorji za boj proti trgovini z ljudmi ali enakovrednimi mehanizmi, neodvisnimi organi, agencijami Unije in ustreznimi organizacijami civilne družbe, ki delujejo na tem področju, med drugim da bi koordinator EU za boj proti trgovini z ljudmi prispeval k poročanju o napredku v boju proti trgovini z ljudmi, ki ga Komisija izvede vsaki dve leti.

▼B

Člen 21

Nadomestitev Okvirnega sklepa 2002/629/PNZ

Okvirni sklep 2002/629/PNZ o boju proti trgovanju z ljudmi se nadomesti za države članice, ki sodelujejo pri sprejetju te direktive, brez poseganja na izpolnjevanje obveznosti držav članic glede skrajnih rokov za prenos okvirnega sklepa v nacionalno zakonodajo.

Za države članice, ki sodelujejo pri sprejetju te direktive, se sklicevanja na Okvirni sklep 2002/629/PNZ štejejo kot sklicevanja na to direktivo.

Člen 22

Prenos

1.  
Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo do 6. aprila 2013.
2.  
Države članice Komisiji predložijo besedilo določb predpisov, ki v njihovo nacionalno zakonodajo prenašajo obveznosti iz te direktive.
3.  
Ko države članice sprejmejo te ukrepe, se v njih sklicujejo na to direktivo ali pa tak sklic navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.

Člen 23

Poročanje

1.  
Komisija do 6. aprila 2015 Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo, v katerem oceni, v kolikšni meri so države članice sprejele potrebne ukrepe za izpolnitev določb te direktive, vključno z opisom ukrepov, sprejetih v skladu s členom 18(4), po potrebi skupaj z zakonodajnimi predlogi.
2.  
Komisija do 6. aprila 2016 Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo, v katerem oceni učinek veljavne nacionalne zakonodaje, ki inkriminira uporabnike storitev, ki so predmet izkoriščanja trgovine z ljudmi, na preprečevanje trgovine z ljudmi, po potrebi skupaj z ustreznimi predlogi.

▼M1

3.  
Komisija do 15. julija 2030 Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo, v katerem oceni, v kolikšni meri so države članice sprejele potrebne ukrepe za uskladitev s to direktivo ter oceni učinek takih ukrepov.

▼B

Člen 24

Začetek veljavnosti

Ta direktiva začne veljati na dan objave v Uradnem listu Evropske unije.

Člen 25

Naslovniki

Ta direktiva je naslovljena na države članice v skladu s Pogodbama.



( 1 )  UL L 300, 11.11.2008, str. 42.

( 2 ) Direktiva 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj ter o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2001/220/PNZ (UL L 315, 14.11.2012, str. 57).

( 3 ) Uredba (EU) 2024/1347 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. maja 2024 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite ter spremembi Direktive Sveta 2003/109/ES in razveljavitvi Direktive 2011/95/EU (UL L, 2024/1347, 22.5.2024, ELI: http://data.europa.eu/eli/reg/2024/1347/oj).

( 4 ) Uredba (EU) 2024/1348 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. maja 2024 o vzpostavitvi skupnega postopka za mednarodno zaščito v Uniji in razveljavitvi Direktive 2013/32/EU (UL L, 2024/1348, 22.5.2024, ELI: http://data.europa.eu/eli/reg/2024/1348/oj).

Top