(1)

Člen 29 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) določa, da lahko Svet sprejema sklepe, ki opredeljujejo pristop Unije do posamezne geografske ali vsebinske zadeve, vključno z omejevalnimi ukrepi.

(2)

Člen 215 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) Svetu omogoča, da sprejme omejevalne ukrepe proti fizičnim ali pravnim osebam in skupinam ali nedržavnim subjektom ali da sprejme ukrepe, ki predvidevajo delno ali popolno prekinitev ali omejitev gospodarskih in finančnih odnosov z eno ali več tretjimi državami na podlagi sklepa na podlagi člena 29 PEU. Države članice bi morale imeti vzpostavljene učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni za kršitve uredb Sveta o omejevalnih ukrepih Unije.

(3)

Ta sklep zajema samo omejevalne ukrepe Unije, ki jih je Unija sprejela na podlagi člena 29 PEU ali člena 215 PDEU, kot so ukrepi glede zamrznitve sredstev in gospodarskih virov, prepovedi dajanja na razpolago sredstev in gospodarskih virov ter prepovedi vstopa na ozemlje države članice Unije, kot tudi sektorski gospodarski ukrepi in embargo na orožje.

(4)

Države članice morajo imeti vzpostavljene učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni za kršitev omejevalnih ukrepov Unije. Te kazni bi se morale uporabiti tudi za izogibanje omejevalnim ukrepom Unije.

(5)

Komisija zagotavlja usklajevanje med državami članicami in agencijami Unije pri izvrševanju omejevalnih ukrepov Unije, sprejetih v v zvezi z vojaško agresijo Rusije proti Ukrajini, in je ocenila medsebojno učinkovanje omejevalnih ukrepov in kazenskopravnih ukrepov.

(6)

Člen 83(1) PDEU trenutno ne omogoča določitve minimalnih pravil glede opredelitve in kazni za kršitev omejevalnih ukrepov Unije, saj njihova kršitev kot taka še ni zajeta v področja kriminala, ki so navedena v navedenem členu. Področja kriminala, ki so trenutno navedena na seznamu iz člena 83(1), drugi pododstavek, so terorizem, trgovina z ljudmi, spolna zloraba žensk in otrok, nedovoljen promet s prepovedanimi drogami, nedovoljen promet z orožjem, pranje denarja, korupcija, ponarejanje plačilnih sredstev, računalniški kriminal in organizirani kriminal. Kršitev omejevalnih ukrepov Unije je lahko v nekaterih primerih povezana s kaznivimi dejanji, ki so vključena v nekatera navedena področja kriminala, kot sta terorizem in pranje denarja.

(7)

Člen 83(1), tretji pododstavek, PDEU omogoča poseben postopek, po katerem lahko Svet opredeli nova področja kriminala. To se lahko stori le po natančni oceni meril, določenih v Pogodbi, ki odražajo izjemno naravo postopka. Razvoj kriminala, ki se dogaja zaradi vojaške agresije Rusije v Ukrajini, predstavlja izjemne okoliščine.

(8)

Merila iz člena 83(1), prvi pododstavek, PDEU v zvezi s čezmejnimi razsežnostmi določenega področja kriminala, in sicer narava ali učinek kaznivih dejanj ali posebna potreba po skupnem boju, so medsebojno povezana in se ne bi smela ocenjevati ločeno.

(9)

Kršitev omejevalnih ukrepov Unije bi bilo treba opredeliti kot področje kriminala, da se zagotovi učinkovito izvajanje politike Unije o omejevalnih ukrepih. Večina držav članic kršitev omejevalnih ukrepov Unije že opredeljuje kot kaznivo dejanje. Nekatere države članice, ki kršitev omejevalnih ukrepov opredeljujejo kot kaznivo dejanje, imajo za kršitve vzpostavljene široke opredelitve, kot so „kršitev sankcij ZN ali EU“ ali „kršitev predpisov EU“, pri drugih pa veljajo podrobnejše določbe, na primer seznam prepovedanih ravnanj. Merila, na podlagi katerih ravnanje spada na področje uporabe kazenskega prava, se med državami članicami razlikujejo, običajno pa so povezana s težo ravnanja (resna kršitev), ali pa so določena kvalitativno (namera, huda malomarnost) ali kvantitativno (oškodovanost).

(10)

Kršitev omejevalnih ukrepov Unije je posebno resno področje kriminala, ki je glede na težo ravnanja po stopnji resnosti podobno področjem kriminala, ki so navedena v členu 83(1) PDEU, saj lahko v prihodnje ogroža mednarodni mir in varnost, spodkopava utrjevanje demokracije in podporo, ki se ji namenja, pravno državo in človekove pravice ter povzroči znatno gospodarsko, socialno, družbeno in okoljsko škodo. Zaradi takih kršitev lahko posamezniki in subjekti, katerih sredstva so zamrznjena ali katerih dejavnosti so omejene, še naprej dostopajo do svojih sredstev in podpirajo režime, na katere se nanašajo omejevalni ukrepi Unije, ali pa imajo še naprej dostop do državnih sredstev, ki so bila odtujena. Podobno lahko tudi denar, ustvarjen z izkoriščanjem blaga in naravnih virov, s katerimi se trguje tako, da se krši omejevalne ukrepe Unije, omogoča, da režimi, za katere veljajo ti omejevalni ukrepi, kupijo orožje, s katerim izvajajo kazniva dejanja. Kršitev omejevalnih ukrepov Unije v zvezi s trgovanjem bi lahko prispevala tudi k nezakonitemu izkoriščanju naravnih virov v jurisdikciji, na katero se nanašajo ti omejevalni ukrepi.

(11)

Varnostni svet Združenih narodov je v Resoluciji Varnostnega sveta Združenih narodov (RVSZN) št. 1196 (1998) poudaril pomen krepitve učinkovitosti embarga na orožje kot sredstva za zmanjšanje razpoložljivosti orožja za nadaljevanje oboroženih spopadov. Države je tudi spodbudil, naj pri izvajanju svojih obveznosti izvrševanja odločb Varnostnega sveta o embargu na orožje razmislijo o sprejetju zakonodaje ali drugih pravnih ukrepov, s katerimi bi kršitev embarga na orožje, ki ga je uvedel Varnostni svet, postala kaznivo dejanje.

(12)

Dejstvo, da imajo države članice v svojem nacionalnem pravu zelo različne opredelitve kršitve omejevalnih ukrepov Unije in zelo različne kazni zanjo prispeva k različnim stopnjam izvrševanja sankcij glede na državo članico, v kateri se kršitev preganja. To spodkopava cilje Unije za ohranjanje mednarodnega miru in varnosti ter uresničevanje skupnih vrednot Unije. Zato obstaja posebna potreba po skupnem ukrepanju na ravni Unije za obravnavanje kršitve omejevalnih ukrepov Unije z uporabo kazenskega prava.

(13)

Kršitve omejevalnih ukrepov Unije imajo jasno in včasih celo neločljivo čezmejno razsežnost. Ne le, da take so storilci takih kršitev lahko fizične osebe, ki delujejo na svetovni ravni ali so lahko te kršitve storjene v sodelovanju s pravnimi osebami, ki poslujejo na svetovni ravni, temveč v nekaterih primerih omejevalni ukrepi Unije, kot so omejitve bančnih storitev, celo prepovedujejo čezmejno poslovanje. Zato je njihova kršitev že ravnanje na čezmejni ravni, ki zahteva skupen čezmejni odziv na ravni Unije.

(14)

Različne opredelitve kršitve omejevalnih ukrepov Unije in različne kazni zanjo v nacionalnem pravu držav članic, ovirajo dosledno uporabo politike Unije o omejevalnih ukrepih. To lahko vodi celo do tega, da kršitelji izberejo najugodnejše sodišče in ostanejo nekaznovani, saj se lahko odločijo, da bodo svoje dejavnosti izvajali v državah članicah, v katerih so kazni za kršitev omejevalnih ukrepov Unije manj stroge. Harmonizacija kazni za kršitev omejevalnih ukrepov Unije bi povečala tudi učinkovitost, sorazmernost in odvračilni učinek kazni teh kazni.

(15)

Kršitev omejevalnih ukrepov Unije bi zato morala biti opredeljena kot „področje kriminala“, za namene člena 83(1) PDEU, saj izpolnjuje merila opredeljena v navedenem členu.

(16)

Skupno ukrepanje na ravni Unije ne bi le prispevalo k enakim konkurenčnim pogojem med državami članicami ter okrepilo sodelovanja med organi kazenskega pregona in pravosodnimi organi pri obravnavanju kršitve omejevalnih ukrepov Unije, ampak bi prispevalo tudi k enakim konkurenčnim pogojem na svetovni ravni na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj ter pravosodja s tretjimi državami pri kršitvi omejevalnih ukrepov Unije.

(17)

Cilj tega sklepa, in sicer opredelitev kršitve omejevalnih ukrepov Unije kot področja kriminala, ki ustreza merilom iz člena 83(1) PDEU, je treba doseči na ravni Unije. To pomeni, da je v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 PEU. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta sklep ne presega okvirov, ki so potrebni za doseganje navedenega cilja.

(18)

Opredelitev kršitve omejevalnih ukrepov Unije kot področja kriminala ta namene člena 83(1) PDEU je potrebna kot prvi korak, da se v drugem koraku omogoči sprejetje vsebinske sekundarne zakonodaje, ki med drugim določa minimalna pravila glede opredelitve kršitve omejevalnih ukrepov Unije in kazni zanjo.

(19)

Ta sklep ne vpliva na poznejše ukrepe v skladu z zakonodajnimi postopki, določenimi v Pogodbi. Zlasti ne določa ali izključuje področja uporabe in vsebine katere koli sekundarne zakonodaje, ki bi se predlagala po začetku uporabe tega sklepa.

(20)

Bistveno je, da se vsak zakonodajni predlog za tako sekundarno zakonodajo pripravi v skladu z načeli boljše priprave zakonodaje.

(21)

Zlasti je treba ustrezno upoštevati raznolikost nacionalnih sistemov in temeljne vidike kazenskopravnih sistemov držav članic, tudi kar zadeva organizacijo kazni. Ustrezno je treba upoštevati tudi zaščitne ukrepe na področju temeljnih pravic, načelo prepovedi retroaktivnosti kaznivih dejanj, načeli zakonitosti in sorazmernosti kaznivih dejanj in kazni iz člena 49 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter zahteve po natančnosti, jasnosti in razumljivosti kazenskega prava.

(22)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 22 o stališču Danske, ki je priložen PEU in PDEU, Danska ne sodeluje pri sprejetju tega sklepa, ki zato zanjo ni zavezujoč in se v njej ne uporablja.

(23)

V skladu s členom 3 Protokola št. 21 o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen PEU in PDEU, je Irska s pismom z dne 29. junija 2022 podala uradno obvestilo, da želi sodelovati pri sprejetju in uporabi tega sklepa.

(24)

Da se omogoči takojšnje sprejetje sekundarne zakonodaje, ki določa minimalna pravila glede opredelitev in kazni za kršitev omejevalnih ukrepov Unije, bi moral ta sklep nujno začeti veljati dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije –