Zadeva T‑580/19

Sayed Shamsuddin Borborudi

proti

Svetu Evropske unije

Sodba Splošnega sodišča (četrti senat) z dne 9. junija 2021

„Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi proti Iranu za preprečitev širjenja jedrskega orožja – Zamrznitev sredstev – Seznam oseb, subjektov in organov, za katere velja zamrznitev sredstev in gospodarskih virov – Ohranitev imena tožeče stranke na seznamu – Napaka pri presoji – Člen 266 PDEU“

1. Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi proti Iranu – Pravna podlaga – Omejevalni ukrepi, določeni s sklepom, sprejetim na podlagi člena 29 PEU, in z uredbo na podlagi člena 215 PDEU – Sprejetje izvedbene uredbe, ki je pogojeno s predhodnim sprejetjem sklepa na podlagi člena 29 PEU – Predlog za razglasitev ničnosti, ki se nanaša le na izvedbeno uredbo, sprejeto na podlagi člena 215 PDEU – Dopustnost

   (člen 29 PEU; člen 215(1) PDEU; Sklep Sveta (SZVP) 2019/870; Uredba Sveta 2019/855)

   (Glej točke 23 in od 26 do 29.)

2. Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi proti Iranu – Zamrznitev sredstev oseb, subjektov ali organov, ki sodelujejo pri širjenju jedrskega orožja ali to širjenje podpirajo – Ničnostna tožba osebe, na katero se nanaša sklep o zamrznitvi sredstev – Razdelitev dokaznega bremena – Sodni nadzor

   (uredbi Sveta št. 267/2012 in 2019/855)

   (Glej točke 45, 46 in 55.)

3. Evropska unija – Sodni nadzor nad zakonitostjo aktov institucij – Omejevalni ukrepi proti Iranu – Obseg nadzora – Izključitev elementov, s katerimi se je institucija seznanila po sprejetju izpodbijanega sklepa

   (uredbi Sveta št. 267/2012 in 2019/855)

   (Glej točko 50.)

4. Evropska unija – Sodni nadzor nad zakonitostjo aktov institucij – Omejevalni ukrepi proti Iranu – Obseg nadzora – Dokaz o utemeljenosti ukrepa – Obveznost pristojnega organa Unije, da v primeru izpodbijanja dokaže utemeljenost razlogov, sprejetih v zvezi z zadevnimi osebami ali subjekti – Obseg diskrecijske pravice navedenega pristojnega organa – Upoštevnost dokazov, predloženih v zvezi s prejšnjim vpisom, brez spremembe razlogov, položaja tožeče stranke ali razvoja razmer v Iranu – Spremembe položaja tožeče stranke

   (uredbi Sveta št. 267/2012 in 2019/855)

   (Glej točke od 60 do 62 in 65.)

5. Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi proti Iranu – Zamrznitev sredstev oseb, subjektov ali organov, ki sodelujejo pri širjenju jedrskega orožja ali to širjenje podpirajo – Alternativna merila za vpis subjekta na sezname oseb in subjektov, na katere se nanašajo omejevalni ukrepi, določena v aktih Unije – Obseg – Obstoj neposredne ali posredne povezave med dejavnostmi osebe in širjenjem jedrskega orožja – Neobstoj ravnanja, zoper katero so sprejeti ukrepi – Nevplivanje

   (Sklep Sveta 2010/413/SZVP; Uredba Sveta št. 267/2012)

   (Glej točke od 81 do 85.)

6. Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi proti Iranu – Zamrznitev sredstev oseb, subjektov ali organov, ki sodelujejo pri širjenju jedrskega orožja ali to širjenje podpirajo – Sodni nadzor nad zakonitostjo – Obseg – Razdelitev dokaznega bremena – Obveznost predložitve konkretnih dokazov in informacij – Resni in skladni indici – Neobstoj – Napaka pri presoji

   (uredbi Sveta št. 267/2012 in 2019/855)

   (Glej točke od 86 do 89.)

7. Ničnostna tožba – Sodba o razglasitvi ničnosti – Učinki – Razglasitev delne ničnosti uredbe o omejevalnih ukrepih proti Iranu – Retroaktivnost ničnosti – Obveznost Sveta, da odpravi sklepe o zamrznitvi sredstev, ki so bili sprejeti istega dne in vsebujejo razloge za vpis, ki so enaki tistim, ki so bili razglašeni za nezakonite – Obseg

   (člen 266 PDEU)

   (Glej točke od 93 do 98.)

Povzetek

Svet Evropske unije je leta 2010 sprejel omejevalne ukrepe, ( 1 ) da bi Islamsko republiko Iran prisilil k ustavitvi jedrskih dejavnosti, ki pomenijo tveganje širjenja jedrskega orožja ali prispevajo k razvoju sistemov za izstrelitev jedrskega orožja, tako da je določil zamrznitev sredstev in gospodarskih virov oseb in subjektov, ki so vključeni v navedeni jedrski program. Tožeča stranka, S. S. Borborudi, je bila 1. decembra 2011 vpisana na seznam oseb in subjektov, na katere se ti ukrepi nanašajo, ker je opravljala funkcijo namestnika vodje Iranske organizacije za atomsko energijo (AEOI) in zlasti ker je vsaj od leta 2002 sodelovala v iranskem jedrskem programu. Svet je nato ta vpis večkrat podaljšal.

Tožeča stranka je po sprejetju Sklepa 2019/870 ( 2 ) in Uredbe 2019/855 ( 3 ), s katerima je Svet z ohranitvijo enakih razlogov zoper njo podaljšal vpis njenega imena na zadevni seznam, vložila ničnostno tožbo zoper to uredbo. Svetu je med drugim očitala, da je storil napako pri presoji in da ni dokazal utemeljenosti omejevalnih ukrepov.

Splošno sodišče je Uredbo 2019/855 razglasilo za nično v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko, in preučilo, kakšne so posledice razglasitve ničnosti te uredbe, sprejete na podlagi člena 215 PDEU, za Sklep 2019/870, sprejet na podlagi člena 29 PEU.

Presoja Splošnega sodišča

Na prvem mestu, Splošno sodišče je ugotovilo, da okoliščina, da je predmet tožbe omejen na predlog za razglasitev ničnosti Uredbe 2019/855 v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko, in da se ne nanaša tudi na Sklep 2019/870, ne ovira njegovega preizkusa. V zvezi s tem je opozorilo, da so sklepi, sprejeti na podlagi člena 29 PEU, in uredbe, sprejete na podlagi člena 215 PDEU, dve vrsti aktov, pri čemer prvi določajo stališče Unije v zvezi z omejevalnimi ukrepi, ki jih je treba sprejeti, drugi pa so instrument za uveljavitev teh ukrepov na ravni Unije. Splošno sodišče je kljub tesni povezavi med njimi presodilo, da sta ta akta ločena in neodvisna, tako da tožeči stranki nič ne preprečuje, da izpodbija samo izvedbeno uredbo.

Na drugem mestu, Splošno sodišče je štelo, da prvi razlog za vpis na zadevni seznam ni utemeljen, ker Svet ni dokazal, da je bila tožeča stranka na dan sprejetja izpodbijanega akta namestnik vodje AEOI. Splošno sodišče je v zvezi s tem poudarilo, da Svet tožeči stranki ne more očitati – ne da bi obrnil dokazno breme – da ni dokazala, da je prenehala opravljati vse dejavnosti v AEOI, s tem da zahteva, naj Svet obvesti o taki okoliščini in mu Svetu v zvezi s tem predloži dokaze. Nasprotno, Svet bi moral v okviru letnega pregleda omejevalnih ukrepov ( 4 ) skrbno preučiti elemente, ki utemeljujejo vpis imena tožeče stranke na zadevni seznam, in to ne glede na možnost tožeče stranke, da kadar koli predloži pripombe ali nove dokaze. ( 5 ) Splošno sodišče je v zvezi s tem ugotovilo, da noben element ne podpira razloga, da – kot je navedeno v izvlečku, ki ni zaupne narave, predloga za vpis – je bila tožeča stranka na datum sprejetja uredbe namestnik vodje AEOI.

Na tretjem mestu, Splošno sodišče je štelo, da je Svet z zatrjevanjem, da ohranitev vpisa imena tožeče stranke na zadevnem seznamu upravičujejo njene pretekle dejavnosti, nadomestil razloge, na katerih temelji izpodbijani akt. Splošno sodišče je opozorilo, da merilo za vpis v zvezi z zagotavljanjem podpore iranski jedrski dejavnosti, ki pomeni nevarnost z vidika širjenja jedrskega orožja, zahteva, da se dokaže obstoj neposredne ali posredne povezave med dejavnostmi zadevne osebe in širjenjem jedrskega orožja. V zvezi s tem je pojasnilo, da sprejetje omejevalnih ukrepov v zvezi z neko osebo ne predpostavlja nujno, da je ta oseba predhodno dejansko ravnala tako, da je zoper njo mogoče sprejeti ukrepe, saj je tveganje, da bo ta oseba v prihodnosti ravnala tako, lahko samo po sebi zadostno. Vendar je obstoj neposredne ali posredne povezave med dejavnostmi osebe in širjenjem jedrskega orožja, nasprotno, nujen pogoj za vpis imena te osebe na zadevni seznam. Svet se torej na dan sprejetja izpodbijanega akta brez navedbe resnih in skladnih indicev, na podlagi katerih bi bilo mogoče šteti, da je tožeča stranka ohranila povezavo z AEOI in navedenim programom ali, splošneje, z dejavnostmi, ki pomenijo nevarnost širjenja jedrskega orožja, ni mogel opreti na nekdanje funkcije tožeče stranke v AEOI in njeno nekdanje sodelovanje v iranskem jedrskem programu.

Nazadnje, Splošno sodišče je preučilo posledice razglasitve ničnosti Uredbe 2019/855 v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko, za Sklep 2019/870, ki ga zadnjenavedena ni izpodbijala. Najprej je poudarilo, da ta sodba ne povzroči samodejno razglasitve ničnosti Sklepa 2019/870. Ker pa so s tema aktoma za tožečo stranko uvedeni enaki ukrepi, bi okoliščina, da Sklep 2019/870 ostane v veljavi kljub razglasitvi ničnosti izpodbijanega akta, lahko resno ogrozila pravno varnost. Splošno sodišče je nato opozorilo, da mora Svet za uskladitev s sodbo o razglasitvi ničnosti upoštevati izrek sodbe in njeno obrazložitev. V zadnjenavedeni so namreč po eni strani opredeljeni razlogi za vpis imena tožeče stranke na zadevni seznam, ki se štejejo za nezakonite, po drugi strani pa so v njej navedeni natančni razlogi za njihovo nezakonitost. Zato mora Svet paziti na to, da morebitni poznejši sklepi o zamrznitvi sredstev, ki bi lahko bili sprejeti po sodbi, ne vsebujejo enakih napak. Splošno sodišče je v zvezi s tem glede na retroaktivni učinek sodb o razglasitvi ničnosti pojasnilo, da ugotovitev nezakonitosti učinkuje od datuma, ko je akt, razglašen za ničnega, začel veljati. Ker je datum začetka veljavnosti Sklepa 2019/870 enak datumu izpodbijanega akta, je Splošno sodišče iz tega sklepalo, da bi Svet lahko imel obveznost, da iz tega sklepa odstrani razloge za vpis imena tožeče stranke, katerih vsebina je enaka kot vsebina tistih, za katere je bilo v tej sodbi odločeno, da so nezakoniti, če so ti razlogi podprti z istimi dokazi.

( 1 ) Sklep Sveta 2010/413/SZVP z dne 26. julija 2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Skupnega stališča 2007/140/PESC (UL 2010, L 195, str. 39) in Uredba Sveta (EU) št. 961/2010 z dne 25. oktobra 2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 423/2007 (UL 2010, L 281, str. 1).

( 2 ) Sklep Sveta (SZVP) 2019/870 z dne 27. maja 2019 o spremembah Sklepa 2010/413/SZVP o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL 2019, L 140, str. 90).

( 3 ) Izvedbena uredba Sveta (EU) 2019/855 z dne 27. maja 2019 o izvajanju Uredbe (EU) št. 267/2012 o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL 2019, L 140, str. 1).

( 4 ) Člen 26(3) Sklepa 2010/413 in člen 46(7) Uredbe št. 267/2012.

( 5 ) Člen 24(4) Sklepa 2010/413 in člen 46(5) Uredbe št. 267/2012.