Keywords
Summary

Keywords

1. Pomoči, ki jih dodelijo države – Splošna shema pomoči, ki jo je odobrila Komisija – Posamična pomoč, predstavljena, kot da izpolnjuje pogoje za odobritev – Preizkus, ki ga opravi Komisija

(člena 87 ES in 88 ES)

2. Pomoči, ki jih dodelijo države – Prepoved – Odstopanja

(člena 87(1) in (3) ter 88(3) ES; Obvestilo Komisije 1999/C 288/02, točka 3)

3. Pomoči, ki jih dodelijo države – Prepoved – Odstopanja – Obvestilo Komisije o določitvi državnih pomoči za podjetja v težavah

(Obvestilo Komisije 1999/C 288/02, točke od 4 do 6)

4. Akti institucij – Obrazložitev – Obveznost – Obseg – Odločba Komisije v zvezi z državnimi pomočmi – Izračun zneska pomoči za podjetje v težavah

(člena 87 ES in 253 ES; Obvestilo Komisije 97/C 273/03)

Summary

1. Komisija posamezne pomoči, ko je z njo seznanjena in za katero se zatrjuje, da se je dodelila na podlagi uporabe predhodno odobrenega programa, ne more takoj preizkusiti glede na Pogodbo ES. Pred začetkom vsakega postopka mora najprej preveriti, ali je pomoč zajeta v splošni shemi in ali izpolnjuje pogoje, določene v njeni odločbi o odobritvi. Komisija bi lahko, če ne bi ravnala tako, s preizkusom vsake posamezne pomoči povzročila dvom o svoji odločbi o odobritvi sheme pomoči, ki naj bi že bila predmet preizkusa v smislu člena 87 ES. Pomoč, ki pomeni strogo in predvidljivo uporabo pogojev, določenih v odločbi o odobritvi splošne sheme pomoči, se torej šteje za obstoječo pomoč, ki je ni treba priglasiti Komisiji niti preizkusiti v smislu člena 87 ES.

Odločba Komisije o skladnosti pomoči z zadevno shemo spada v izvrševanje njene obveznosti zagotoviti uporabo členov 87 ES in 88 ES. Torej preizkus skladnosti pomoči s to shemo, ki ga opravi Komisija, ne pomeni dejanja, ki gre prek okvira njenih pristojnosti. Zato presoja Komisije ne more biti omejena s presojo nacionalnih organov, ki so dodelili pomoč.

(Glej točke 59, 60, 62 in 136.)

2. Iz točke 3 Smernic Skupnosti za državne pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah, ki jih je morala sprejeti Komisija za izvajanje široke diskrecijske pravice, ki jo ima v okviru uporabe člena 87(3) ES, in jih mora upoštevati, je razvidno, da je „[d]ržavna pomoč za reševanje podjetij v težavah pred stečajem in za pomoč pri njihovem prestrukturiranju lahko zakonita le pod določenimi pogoji“. Zato navedene smernice določajo dolžnost predhodne priglasitve Komisiji kakršnega koli finančnega prispevka, ki ga podjetju v finančnih težavah da država ali zanj prevzame jamstvo.

V okviru regionalnih pomoči na podlagi odobrene sheme pomoči ni mogoče sprejeti posebne opredelitve pojma podjetja v težavah. Sprejetje vzporednega obstoja različnih opredelitev pojma podjetja v težavah bi lahko namreč pripeljalo do situacije, v kateri bi lahko podjetje, ki je na podlagi navedenih smernic v težavah, vendarle prejelo državno pomoč, ne da bi jo bilo treba priglasiti in ne da bi se pri tem upoštevale te smernice. Vendar bi bila taka situacija v nasprotju z zgradbo člena 87(1) in (3) ES ter člena 88(3) ES, kot je pojasnjeno v teh smernicah.

(Glej točki 74 in 76.)

3. Točka 4 Smernic Skupnosti za državne pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah se omejuje na splošno navedbo, da se podjetje obravnava kot podjetje v težavah, če ni sposobno s svojimi finančnimi sredstvi ali s sredstvi, ki jih lahko pridobi od svojih lastnikov/delničarjev oziroma upnikov, preprečiti izgub, ki naj bi ga, če javni organi ne bi posredovali, kratkoročno ali srednjeročno vodile k gotovemu gospodarskemu propadu. Poleg tega je iz besedila točk 5 in 6 navedenih smernic razvidno, da čeprav se za podjetje „v vsakem primeru“ šteje, da je podjetje v težavah, ko je znaten del njegovega osnovnega registriranega kapitala izgubljen, je mogoče tudi z drugimi znaki, kot so ti iz točke 6, dokazati, da je v finančnih težavah v smislu teh smernic, četudi ni izgubilo pomembnega dela svojega osnovnega kapitala.

Tako je občutno zmanjšanje osnovnega kapitala zelo resen dejavnik, ki kaže na to, da se je podjetje znašlo v težavah. Poleg tega obstajajo nekateri gospodarski dejavniki, katerih neizčrpen seznam je v točki 6 navedenih smernic, s katerimi je prav tako mogoče dokazati obstoj takega položaja, čeprav ni šlo za izgubo bistvenega dela osnovnega kapitala ali ni insolventno v smislu točke 5 teh smernic.

(Glej točke od 103 do 105, 133 in 135.)

4. Obseg obveznosti obrazložitve je odvisen od narave zadevnega akta in okvira, v katerem je bil ta sprejet. Obrazložitev mora jasno in nedvoumno podati razloge institucije, tako da po eni strani zadevnim osebam omogoči, da se seznanijo z utemeljitvami sprejetega ukrepa, da lahko branijo svoje pravice ter preverijo, ali je odločba utemeljena, in po drugi strani sodišču Unije omogoča izvajanje nadzora zakonitosti. Ne zahteva se, da obrazložitev navede vse upoštevne dejanske in pravne elemente, saj je treba vprašanje o tem, ali obrazložitev akta izpolnjuje zahteve člena 253 ES, presoditi ne samo ob upoštevanju njegovega besedila, ampak tudi njegovega okvira, kot tudi skupka pravnih pravil, ki zadevno področje urejajo. Komisija zlasti ni dolžna zavzeti stališča do vseh trditev, ki so jih pred njo navajale zadevne osebe, temveč zanjo zadošča, da navede dejstva in pravne ugotovitve, ki so bistvenega pomena za odločbo.

Vendar je treba za nično razglasiti odločbo Komisije o obstoju državne pomoči, nezdružljive s skupnim trgom, ki pri izračunu zneska pomoči za podjetja v težavah o referenčnih obrestnih merah ne vsebuje nobene navedbe glede prakse finančnih trgov o kopičenju tveganj (podjetje v težavah, odsotnost zavarovanj itd.), če se odnos med pribitki, ki jih je uporabila Komisija, in posebnim položajem zadevnih družb, ne zdi jasen in se zdi, da je bila izbira uporabljenih pribitkov naključna, medtem ko obvestilo Komisije, ki se nanaša na metodo določitve referenčnih in diskontnih mer, ne vsebuje nobene navedbe o kopičenju tveganj. Komisija bi morala pojasniti uporabo dodatnih pribitkov ter njihovo višino na podlagi analize prakse na trgu, da bi navedenim družbam omogočila prerekanje ustreznosti pribitkov in Splošnemu sodišču nadzor nad njihovo zakonitostjo.

(Glej točke 180, 217 in 218.)