Zadeva T-271/03

Deutsche Telekom AG

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Konkurenca — Člen 82 ES — Cena dostopa do fiksnega telekomunikacijskega omrežja v Nemčiji — Učinek pritiska na cene — Cene, ki jih odobri nacionalni regulativni organ za telekomunikacije — Manevrski prostor podjetja s prevladujočim položajem“

Sodba Sodišča prve stopnje (peti razširjeni senat) z dne 10. aprila 2008   II - 485

Povzetek sodbe

1. Konkurenca – Pravila Skupnosti – Vsebinsko področje uporabe

   (člena 81 ES in 82 ES)

2. Konkurenca – Prevladujoči položaj – Zloraba – Učinek pritiska na cene – Pojem – Merila presoje

   (člen 82 ES)

3. Konkurenca – Prevladujoči položaj – Zloraba – Učinek pritiska na cene – Storitev dostopa do telekomunikacijskega omrežja, ki jo zagotavlja operater, ki je lastnik edine razpoložljive infrastrukture

   (člen 82 ES)

4. Konkurenca – Prevladujoči položaj – Zloraba – Učinek pritiska na cene – Storitev dostopa do telekomunikacijskega omrežja, ki jo zagotavlja operater, ki je lastnik edine razpoložljive infrastrukture

   (člen 82 ES)

5. Konkurenca – Pravila Skupnosti – Kršitve – Naklepno ali malomarno ravnanje – Pojem

   (člena 82 ES in 226 ES; Uredba Sveta št. 17, člen 15(2))

6. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Teža kršitve

   (Uredba Sveta št. 17, člen 15(2); obvestilo Komisije 98/C 9/03, točki 1 A in 3)

7. Konkurenca – Prevladujoči položaj – Zloraba – Pojem – Zavedanje podjetja s prevladujočim položajem, da je njegovo ravnanje zloraba – Neobstoj vpliva

   (člen 82 ES)

1.  Dejstvo, da je nacionalni regulativni organ za telekomunikacije moral odobriti cene telekominikacijskega podjetja s prevladujočim položajem, ne odpravlja odgovornosti tega podjetja na podlagi člena 82 ES, ker omejevalni učinki za konkurenco, ki so jih povzročile te cene, ne izhajajo samo iz veljavnega nacionalnega pravnega okvira, saj je podjetje s prevladujočim položajem, ki je lahko vplivalo na višino svojih maloprodajnih cen z zahtevami za odobritev, ki jih vloži pri tem organu, imelo manevrski prostor za določitev takih cen, da bi lahko odpravilo ali zmanjšalo sporni omejevalni učinek. V okviru posebne odgovornosti, ki jo ima podjetje s prevladujočim položajem, mora slednje vložiti zahtevke za spremembo svojih cen, ko te vplivajo na dejansko in neizkrivljeno konkurenco na skupnem trgu.

   Tega sklepa ne omaja dejstvo, da nacionalni organ za telekomunikacije predhodno preveri skladnost cen s členom 82 ES. Čeprav je ta državni organ po zgledu vseh državnih organov dolžan upoštevati določbe Pogodbe ES, je pristojen za izvajanje sektorskih predpisov na področju telekomunikacij, pa ni organ za konkurenco zadevne države članice. Nacionalni regulativni organi ravnajo v skladu z nacionalnim pravom, ki ima lahko cilje, ki se, čeprav spadajo v telekomunikacijsko politiko, razlikujejo od ciljev konkurenčne politike Skupnosti. Tudi če bi ta organ moral preučiti skladnost maloprodajnih cen, ki jih je predlagalo podjetje s prevladujočim položajem, s členom 82 ES, to nikakor ne bi preprečilo, da bi Komisija lahko ugotovila kršitev, ki se pripisuje temu podjetju, saj je namreč ne zavezuje odločba, ki jo je nacionalni organ izdal na podlagi člena 82 ES.

   (Glej točke 107, 108, 113 in od 120 do 122.)

2.  Nezakonitost prakse oblikovanja cen prevladujočega podjetja, ki utrdi učinek pritiska na cene, je povezana z nepravično razliko med njegovimi maloprodajnimi cenami za proizvod, ki je predhodno vpeljan na prodajni trg, in njegovo ceno za prvotno stvar, ki jo je dobavilo svojim konkurentom na trgu na začetku, če je razlika med temi cenami negativna oziroma nezadostna za pokritje posebnih stroškov za lastne proizvode. Iz tega izhaja, da za ugotovitev take zlorabe Komisija ni dolžna dokazati, da naj bi bile maloprodajne cene kot take nezakonite.

   Komisija je upravičena opreti svojo analizo nezakonitosti prakse oblikovanja cen podjetja s prevladujočim položajem samo na njegov posebni položaj ter torej na njegove cene in stroške, ne pa se sklicevati na položaj njegovih dejanskih in potencialnih konkurentov. Vsak drug pristop bi lahko dejansko pomenil kršitev splošnega načela pravne varnosti, kajti če je zakonitost prakse oblikovanja cen prevladujočega podjetja odvisna od posebnega položaja konkurenčnih podjetij, zlasti zaradi strukture njihovih stroškov, to je podatkov, ki jih prevladujoče podjetje običajno ne pozna, to podjetje ne more presoditi zakonitosti svojega ravnanja.

   Za presojo učinka pritiska na cene je treba preučiti, ali bi prevladujoče podjetje samo ali podjetje, ki je prav tako učinkovito kot slednje, lahko ponujalo produkt drugače kot z izgubo, če bi moralo predhodno v obliki notranjega prenosa plačati take cene, povezane s primarno zadevo.

   (Glej točke 166, 167, 188 in od 191 do 194.)

3.  Če je telekomunikacijski operater lastnik edine razpoložljive infrastrukture, tako da so storitve dostopa do omrežja, ki jih zagotavlja svojim konkurentom (posredniške storitve), nujne, da lahko slednji temu operaterju začnejo konkurirati na prodajnem trgu storitev dostopa za naročnike, bo učinek pritiska na cene med cenami posredniških storitev in maloprodajnimi cenami tega operaterja praviloma oviral razvoj konkurence na prodajnih trgih. Če so maloprodajne cene prevladujočega operaterja nižje od cen njegovih posredniških storitev ali če bi bila razlika med cenami posredniških storitev in maloprodajnimi cenami prevladujočega operaterja nezadostna, da bi enako učinkovit operater pokril svoje posebne stroške za zagotavljanje storitev dostopa za naročnike, bi morebitni konkurent, ki bi bil enako učinkovit kot prevladujoči operater, lahko vstopil na trg storitev dostopa za naročnike samo z izgubo. Seveda bodo konkurenti prevladujočega operaterja običajno uporabili navzkrižno subvencioniranje, tako da bodo nadomestili izgube na trgu storitev dostopa za naročnike z dobičkom, ki ga bodo ustvarili na drugih trgih, kot so trgi komunikacij. Vendar ob upoštevanju dejstva, da prevladujoči operater kot lastnik fiksnega omrežja ne potrebuje posredniških storitev, da lahko naročnikom ponudi storitve dostopa, in ker mu v nasprotju z njegovimi konkurenti torej zaradi prakse oblikovanja cen prevladujočega podjetja ni treba nadomestiti izgub na trgu storitev dostopa za naročnike, učinek pritiska na cene izkrivlja konkurenco ne samo na trgu dostopa za naročnike, ampak tudi na trgu komunikacij.

   Komisija je za izračun učinka pritiska na cene upravičeno upoštevala samo prihodke od vseh storitev dostopa brez prihodkov od drugih storitev, zlasti tistih iz naslova komunikacijskih storitev.

   Prvič, čeprav bi moralo veljati, da so z vidika naročnika storitve dostopa in komunikacijske storitve celota, lahko Komisija upošteva samo prihodke od storitev dostopa prevladujočega operaterja, brez upoštevanja prihodkov od drugih storitev, kot so komunikacijske storitve, ki se lahko zagotavljajo z dostopom do fiksnega omrežja. Dejansko konkurenti prevladujočega operaterja za zagotavljanje komunikacijskih storitev naročniku prek fiksnega omrežja tega operaterja potrebujejo dostop do omrežja. Zaradi enakih možnosti prevladujočega operaterja po eni strani in njegovih konkurentov po drugi strani bi torej morale biti cene storitev dostopa določene na taki ravni, da so konkurenti pri zagotavljanju komunikacijskih storitev enakovredni prevladujočemu operaterju. Te enake možnosti so zagotovljene samo, če prevladujoči operater določi svoje maloprodajne cene na taki ravni, ki konkurentom – ki so domnevno enako uspešni kot prevladujoči operater – omogoča, da vse stroške, povezane s posredniškimi storitvami, prenesejo na svoje maloprodajne cene. Vendar če prevladujoči operater ne upošteva tega načela, lahko novi operaterji na trgu ponujajo storitve dostopa svojim naročnikom samo z izgubo. Tako naj bi bili prisiljeni nadomestiti izgubo pri dostopu do omrežja z visokimi cenami komunikacij, kar bi izkrivljalo tudi pogoje konkurence na trgu komunikacij.

   Drugič, Komisija lahko primerja cene prevladujočega operaterja za storitve dostopa do omrežja, zagotovljenega njegovim konkurentom, s ponderiranim povprečjem maloprodajnih cen različnih storitev dostopa, ponujanega neposredno njegovim naročnikom, čeprav konkurenčni operaterji ne ponujajo vseh teh storitev. Dejansko na nezakonitost prakse oblikovanja cen prevladujočega operaterja, ki jo je treba presojati glede na njen posebni položaj in torej glede na njene cene in stroške, ne morejo vplivati morebitne prednosti, ki jo njegovi konkurenti dajejo enemu ali drugemu trgu storitev dostopa.

   Nazadnje Komisija lahko v izračun celotne cene posredniške storitve vključi stroške odpovedi, ki jih mora prevladujočemu operaterju plačati konkurent, ki prejema posredniške storitve, ko njegov naročnik odpove pogodbo za storitve dostopa, saj so za konkurente prevladujočega operaterja stroški odpovedi del skupnega stroška posredniške storitve, ki se bo moral prenesti na njihove maloprodajne cene.

   (Glej točke 199, 200, 203, 204, 206, 210, 211 in od 236 do 238.)

4.  Odločba Komisije, s katero je ugotovljena zloraba prevladujočega položaja s strani operaterja telekomunikacijskega omrežja, kot posledica učinka pritiska na cene zaradi negativne ali nezadostne razlike med cenami za storitve dostopa do omrežja, ki jih zagotavlja svojim konkurentom (posredniške storitve), in cene za storitve dostopa za svoje naročnike, ne nasprotuje načelom sorazmernosti in pravne varnosti, ker bi vključevala dvojno ureditev teh cen. Dejansko pravni okvir Skupnosti na področju telekomunikacij nikakor ne vpliva na pristojnost, ki jo ima Komisija neposredno na podlagi člena 3(1) Uredbe št. 17 in od 1. maja 2004 na podlagi člena 7(1) Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov [81 ES] in [82 ES], da ugotovi kršitev členov 81 ES in 82 ES.

   Takšna odločba prav tako ne nasprotuje načelu varstva upravičenih pričakovanj, četudi je nacionalni regulativni organ za telekomunikacije, potem ko je preučil vprašanje obstoja učinka pritiska na cene in ugotovil negativno ali nezadostno razliko med cenami posredniških storitev in maloprodajnimi cenami, sklepal, da mora uporaba navzkrižnega subvencioniranja med cenami storitev dostopa in storitev komunikacij drugim operaterjem omogočiti, da svojim naročnikom ponudijo konkurenčne cene. Dejansko takšna ugotovitev, iz katere implicitno, vendar nujno izhaja, da imajo te prakse oblikovanja cen protikonkurenčni učinek, ker morajo konkurenti uporabljati navzkrižno subvencioniranje, da lahko ostanejo konkurenčni na trgu storitev dostopa, ne more vzbuditi upravičenih pričakovanj pri prevladujočem operaterju, da je njegova praksa oblikovanja cen skladna s členom 82 ES.

   Nazadnje, čeprav je nacionalni regulativni organ za telekomunikacije kršil pravila Skupnosti in čeprav bi Komisija zato lahko sprožila postopek zaradi neizpolnitve obveznosti proti tej državi članici, take možnosti nikakor ne bi mogle vplivati na zakonitost odločbe Komisije, v zvezi s katero ni bilo zlorabljeno nobeno pooblastilo. Pri omejitvi na ugotovitev, da kršitev člena 82 ES, ki ne zadeva držav članic, ampak samo gospodarske subjekte, se ta odločba nanaša le na določanje cen prevladujočega podjetja, in ne na odločbe organov države članice.

   (Glej točke 263, od 267 do 269 in 271.)

5.  Kršitve pravil konkurence, storjene namerno ali iz malomarnosti, se lahko kaznujejo z globo v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17. Ta pogoj je izpolnjen, ko zadevno podjetje ne more prezreti, da je njegovo ravnanje protikonkurenčno, tudi če se zaveda, da krši pravila o konkurenci iz Pogodbe.

   Tako je v primeru operaterja telekomunikacijskega omrežja, ki ima monopolni položaj na trgu storitev dostopa do omrežja, ki jih zagotavlja svojim konkurentom (posredniške storitve), in skoraj monopolni položaj na trgu storitev dostopa za naročnike, katerega cene ustvarjajo učinek pritiska na cene za te storitve. Slednji dejansko ne more prezreti, da ta učinek pritiska na cene, ki izhaja iz negativne ali nezadostne razlike med cenami za te različne storitve, povzroča resne omejitve konkurence.

   Tega sklepa ne omaja sprožitev postopka zaradi neizpolnitve obveznosti proti državi članici, ker naj bi te cene odobril nacionalni regulativni organ za telekomunikacije, kadar je prevladujoči operater kljub temu imel manevrski prostor za zvišanje svojih maloprodajnih cen in posledično za zmanjšanje učinka pritiska na cene, ker sprožitev postopka zaradi neizpolnitve obveznosti nikakor ne vpliva na pogoje za sankcioniranje kršitve pravil konkurence iz člena 15(2), prvi pododstavek, Uredbe št. 17.

   (Glej točke 295, 296 in 298.)

6.  Komisija lahko opredeli kršitev kot resno, kadar podjetje za telekomunikacije s prevladujočim položajem uporabi cene, ki imajo učinek pritiska na cene. Dejansko te prakse oblikovanja cen krepijo ovire za vstop na pred kratkim liberalizirane trge in tako ogrožajo pravilno delovanje skupnega trga. Smernice Komisije o načinu določanja glob, naloženih na podlagi člena 15(2) Uredbe št. 17 in člena 65(5) PJ (točka 1 A, drugi pododstavek), dejanje izločitve podjetja s prevladujočim položajem obravnavajo kot resno kršitev, celo kot zelo resno kršitev, če jo stori podjetje, ki ima skoraj monopolen položaj.

   Glede na diskrecijsko pravico, ki jo ima Komisija pri določitvi višine globe, slednja kot olajševalno okoliščino pravilno upošteva dejstvo, da je nacionalni regulativni organ za telekomunikacije posredoval pri določitvi cen podjetja in da je ta organ večkrat preučil vprašanje obstoja učinka pritiska na cene zaradi prakse oblikovanja cen, s tem ko zniža globo za 10 %.

   (Glej točke od 310 do 313.)

7.  Pojem zlorabe v smislu člena 82 ES je objektiven. Subjektivno zavedanje podjetja s prevladujočim položajem, da je njegovo ravnanje zloraba, torej ni pogoj za uporabo člena 82 ES.

   (Glej točko 327.)