Zadeva C‑227/23

Kwantum Nederland BV
in
Kwantum België BV

proti

Vitra Collections AG

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Hoge Raad der Nederlanden)

Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 24. oktobra 2024

„Predhodno odločanje – Intelektualna in industrijska lastnina – Avtorska pravica – Direktiva 2001/29/ES – Členi od 2 do 4 – Izključne pravice – Avtorskopravno varstvo predmetov uporabne umetnosti, katerih država izvora ni država članica – Bernska konvencija – Člen 2(7) – Merilo materialne vzajemnosti – Razdelitev pristojnosti med Evropsko unijo in državami članicami – Uporaba merila materialne vzajemnosti s strani držav članic – Člen 351, prvi odstavek, PDEU“

1. Približevanje zakonodaj – Avtorska pravica in sorodne pravice – Direktiva 2001/29 – Harmonizacija nekaterih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi – Področje uporabe – Delo uporabne umetnosti, ki izvira iz tretje države in ga je zasnoval državljan tretje države – Vključitev

   (člen 52 PEU; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2001/29, uvodne izjave 6, 9 in 15; členi 2(a), 3(1), 4(1) in 10(1))

   (Glej točke od 45 do 47, 51, od 59 do 66 ter točko 1 izreka.)

2. Približevanje zakonodaj – Avtorska pravica in sorodne pravice – Direktiva 2001/29 – Harmonizacija nekaterih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi – Področje uporabe – Delo – Pojem – Avtonomna in enotna razlaga – Opredelitev predmeta kot delo – Kumulativni pogoji

   (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2001/29, členi od 2 do 4)

   (Glej točke od 48 do 50 in 56.)

3. Približevanje zakonodaj – Avtorska pravica in sorodne pravice – Direktiva 2001/29 – Harmonizacija nekaterih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi – Pravice reproduciranja in distribuiranja – Izjeme in omejitve – Obseg – Druge izjeme ali omejitve poleg tistih, ki so določene v direktivi – Izključitev – Neupoštevnost merila materialne vzajemnosti iz Bernske konvencije za varstvo književnih in umetniških del – Izključna pristojnost Unije za določitev takšne omejitve

   (Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člena 17(2) in 52(1); Direktiva 2001/29 Evropskega parlamenta in Sveta, členi 2(a), 4(1) in 5)

   (Glej točke od 68 do 79 in točko 2 izreka.)

4. Mednarodni sporazumi – Sporazumi držav članic – Sporazumi iz časa pred pristopom države članice k Uniji – Sporazum, na podlagi katerega država članica lahko sprejme ukrep, ki je v nasprotju s pravom Unije – Obveznost države članice, da ne sprejme takega ukrepa – Nezdružljivost zaradi razvoja prava Unije – Nemožnost države članice, da se sklicuje na ta sporazum, da bi se izognila obveznostim, nastalim na podlagi tega razvoja – Neupoštevnost merila materialne vzajemnosti iz Bernske konvencije za varstvo književnih in umetniških del

   (člen 351, odstavek 1, PDEU)

   (Glej točke od 83 do 91 in točko 3 izreka.)

Povzetek

Sodišče, ki mu je Hoge Raad der Nederlanden (vrhovno sodišče Nizozemske) predložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe, se je izreklo o uporabi merila materialne vzajemnosti iz Bernske konvencije, ki avtorskopravno varstvo nekaterih del pogojuje z obstojem podobnega varstva v državi izvora. ( 1 ) Sodišče je ugotovilo, da pravo Evropske unije nasprotuje temu, da države članice uporabijo to merilo za delo uporabne umetnosti, ki izvira iz tretje države in katerega avtor je državljan tretje države.

Vitra Collections AG (v nadaljevanju: Vitra), družba švicarskega prava, je proizvajalka in imetnica pravic intelektualne lastnine na stolu Dining Sidechair Wood (v nadaljevanju: stol DSW). Ta stol sta zasnovala državljana Združenih držav Amerike v okviru natečaja za oblikovanje pohištva, ki ga je razpisal Museum of Modern Art v New Yorku (Združene države), in je v tem muzeju razstavljen od leta 1950.

Družbi Kwantum Nederland BV in Kwantum België BV (v nadaljevanju skupaj: Kwantum) imata na Nizozemskem in v Belgiji verigo trgovin z izdelki za notranjo opremo in tržita stol, imenovan „chaise Paris“ (v nadaljevanju: stol Pariz). Družba Vitra je menila, da so s tem trženjem kršene njene avtorske pravice na stolu DSW.

Rechtbank Den Haag (sodišče v Haagu, Nizozemska), pri katerem je družba Vitra vložila tožbo, je razsodilo, da družba Kwantum ni kršila avtorskih pravic družbe Vitra na Nizozemskem in v Belgiji. Gerechtshof Den Haag (višje sodišče v Haagu, Nizozemska) je to sodbo razveljavilo in ugotovilo, da je družba Kwantum kršila avtorske pravice družbe Vitra na stolu DSW v teh dveh državah.

Predložitveno sodišče, pri katerem je bila vložena pritožba, Sodišče najprej sprašuje, ali položaj iz postopka v glavni stvari spada na stvarno področje uporabe prava Unije. Poleg tega želi v bistvu izvedeti, ali člen 2(a) in člen 4(1) Direktive 2001/29 ( 2 ) v povezavi z Listino ( 3 ) ter člen 351 PDEU nasprotujejo temu, da nacionalno sodišče v sporu o glavni stvari uporabi merilo materialne vzajemnosti, določeno v členu 2(7), drugi stavek, Bernske konvencije ( 4 ) (v nadaljevanju: merilo materialne vzajemnosti).

Presoja Sodišča

Na prvem mestu, Sodišče je poudarilo, da področje uporabe Direktive 2001/29 ni opredeljeno na podlagi merila države izvora dela ali državljanstva njegovega avtorja, temveč glede na notranji trg, kar pomeni glede na ozemlja držav članic. Položaj, v katerem družba zahteva varstvo avtorskih pravic za predmet uporabne umetnosti, ki se trži v državi članici, kot stol DSW – če je ta predmet mogoče opredeliti kot „delo“ v smislu te direktive – spada na stvarno področje uporabe prava Unije.

Na drugem mestu, prvič, Sodišče je pojasnilo, da se člen 2(a) in člen 4(1) Direktive 2001/29 uporabljata za dela uporabne umetnosti, ki izvirajo iz tretjih držav oziroma katerih avtorji so državljani tretjih držav. V skladu s tema določbama morajo namreč države članice avtorjem zagotoviti izključno pravico, da dovolijo ali prepovejo reproduciranje in javno distribuiranje njihovih del. Ta direktiva pa ne določa nobenega pogoja v zvezi z državo izvora zadevnega dela ali državljanstvom njegovega avtorja. V zvezi s tem je Sodišče ugotovilo, da je zakonodajalec Unije pri opredelitvi področja uporabe Direktive 2001/29 z ozemeljskim merilom vsekakor upošteval vsa dela, katerih varstvo se zahteva na ozemlju Unije, ne glede na državo izvora teh del ali državljanstvo njihovega avtorja. Poleg tega je še navedlo, da je ta razlaga v skladu s cilji Direktive 2001/29 ( 5 ), in sicer harmonizacijo avtorske pravice na notranjem trgu.

Drugič, Sodišče je preučilo, ali ti določbi nasprotujeta temu, da se merilo materialne vzajemnosti uporabi v nacionalnem pravu. Po eni strani je poudarilo, da bi na podlagi tega merila dela uporabne umetnosti iz tretjih držav lahko bila v različnih državah članicah obravnavana različno. Po drugi strani pa – ker so pravice intelektualne lastnine varovane na podlagi člena 17(2) Listine – mora biti v skladu s členom 52(1) Listine kakršno koli omejevanje uresničevanja teh pravic določeno z zakonom. Uporaba tega merila s strani države članice namreč lahko pomeni takšno omejitev, ki mora biti določena z zakonom. Sodišče je v zvezi s tem opozorilo, da kadar pravilo prava Unije harmonizira varstvo avtorske pravice, lahko le zakonodajalec Unije, in ne nacionalni zakonodajalci, odloči, ali je treba v Uniji omejiti podelitev te pravice za dela, ki izvirajo iz tretje države ali katerih avtor je državljan tretje države. ( 6 ) Zakonodajalec Unije pa v Direktivo 2001/29 ali katero koli drugo določbo prava Unije ni vključil omejitve izključnih pravic, ki so avtorjem podeljene s členom 2(a) in členom 4(1) te direktive v obliki merila materialne vzajemnosti.

Sodišče je iz tega sklepalo, da ta člena Direktive 2001/29 v povezavi s členom 17(2) in členom 52(1) Listine nasprotujeta temu, da države članice v nacionalnem pravu uporabijo merilo materialne vzajemnosti za delo uporabne umetnosti, katerega država izvora je tretja država in katerega avtor je državljan tretje države. Le zakonodajalec Unije lahko z zakonodajo Unije določi, ali je treba v Uniji omejiti podelitev pravic, določenih v teh členih navedene direktive.

Nazadnje, Sodišče je ugotovilo, da člen 351, prvi odstavek, PDEU državi članici ne dovoljuje, da z odstopanjem od določb prava Unije uporabi merilo materialne vzajemnosti za delo, katerega država izvora so Združene države Amerike. V tem členu je pojasnjeno, da uporaba Pogodbe ne vpliva na zavezo zadevne države članice, da bo spoštovala pravice tretjih držav, ki izhajajo iz sporazuma, sklenjenega pred njenim pristopom k Uniji. V zvezi s tem je Sodišče poudarilo, da se države članice ne morejo več sklicevati na možnost uporabe tega merila, čeprav je Bernska konvencija začela veljati pred 1. januarjem 1958. Kadar država članica na podlagi mednarodnega sporazuma, ki ga je sklenila pred svojim pristopom, lahko sprejme ukrep, ki je v nasprotju s pravom Unije, ni pa tega dolžna storiti, ta država takega ukrepa ne sme sprejeti. Sodišče je še navedlo, da Bernska konvencija pogodbenicam te konvencije ne prepoveduje, da bi z avtorsko pravico varovale delo uporabne umetnosti, ki je v državi izvora tega dela varovano le na podlagi posebne ureditve kot model. Pogodbenice te konvencije imajo namreč v zvezi s tem polje proste presoje.

( 1 ) Konvencija za varstvo književnih in umetniških del, podpisana 9. septembra 1886 v Bernu (Pariški akt z dne 24. julija 1971), v različici po spremembi z dne 28. septembra 1979 (v nadaljevanju: Bernska konvencija).

( 2 ) Direktiva 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 230).

( 3 ) Glej člen 17(2) in člen 52(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

( 4 ) Člen 2(7) Bernske konvencije določa, da „[je d]ržavam [u]nije[, ustanovljene s to konvencijo,] prepuščeno, da določijo v svojih zakonih področje uporabe zakona, katero se nanaša na dela uporabne umetnosti ter na industrijske risbe in modele, kakor tudi na pogoje, pod katerimi bodo takšna dela, risbe in modeli zavarovani […] Za dela, ki so v državi izvora zavarovana izključno kot risbe in modeli, se more v kakšni drugi državi [u]nije[, ustanovljene s to konvencijo] zahtevati le posebno varstvo, ki se v njej priznava risbam in modelom; če pa se jim v tej državi takšno posebno varstvo ne priznava, so ta dela zavarovana kot umetniška dela.“

( 5 ) Uvodne izjave 6, 9 in 15 Direktive 2001/29.

( 6 ) Glej v tem smislu sodbo z dne 8. septembra 2020, Recorded Artists Actors Performers (C‑265/19, EU:C:2020:677, točka 88).