Zadeva C‑585/22

X BV

proti

Staatssecretaris van Financiën

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Hoge Raad der Nederlanden)

Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 4. oktobra 2024

„Predhodno odločanje – Svoboda ustanavljanja – Člen 49 PDEU – Davek od dohodkov pravnih oseb – Čezmejno posojilo znotraj skupine za financiranje pridobitve ali povečanja deleža v družbi, ki ni povezana z zadevno skupino in ki zaradi te transakcije postane povezana s to skupino – Odbitek obresti, plačanih za to posojilo – Posojilo, sklenjeno pod običajnimi tržnimi pogoji – Pojem ,povsem umeten konstrukt‘ – Načelo sorazmernosti“

1. Svoboda ustanavljanja – Svoboda opravljanja storitev – Prosti pretok kapitala – Določbe Pogodbe – Presoja nacionalnega ukrepa v zvezi s tema temeljnima svoboščinama – Merila za določitev pravil, ki se uporabijo

   (členi 49, 56 in 63 PDEU)

   (Glej točke od 23 do 25.)

2. Svoboda ustanavljanja – Davčna zakonodaja – Davek od dohodkov pravnih oseb – Čezmejno posojilo znotraj skupine za financiranje pridobitve ali povečanja deleža v družbi, ki zaradi te transakcije postane povezana s skupino – Popolna zavrnitev pravice do odbitka obresti od posojila v primeru povsem umetnega konstrukta – Dopustnost – Posojilo, sklenjeno pod običajnimi tržnimi pogoji – Znesek obresti, ki ne presega zneska, ki bi lahko bil dogovorjen med neodvisnima podjetjema – Nevplivanje

   (člen 49 PDEU)

   (Glej točke od 41 do 46, od 49 do 51, 60, 61, od 63 do 93 in izrek.)

Povzetek

Sodišče, pri katerem je Hoge Raad der Nederlanden (vrhovno sodišče Nizozemske) vložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe, se je izreklo o tem, ali je nacionalna ureditev, ki omejuje pravico do odbitka obresti, plačanih od posojila znotraj skupine, združljiva s svobodo ustanavljanja.

X je družba nizozemskega prava, ki pripada večnacionalni skupini družb. V tej skupini sta med drugim družbi A in C, obe s sedežem v Belgiji. Družba A je edina družbenica družbe X in večinski delničar družbe C. Družba X je leta 2000 pridobila večino delnic družbe nizozemskega prava, preostale delnice pa je pridobila družba A. Družba X je to pridobitev financirala s posojili, ki jih je sklenila z družbo C, ki je za to uporabila lastna sredstva, pridobljena s kapitalskim vložkom družbe A.

Staatssecretaris van Financiën (državni sekretar za finance, Nizozemska) je v odločbi o odmeri davka od dohodkov pravnih oseb, naslovljeni na družbo X za davčno leto 2007, zavrnil pravico do odbitka obresti, ki jih je ta družba plačala družbi C.

Družba X je to zavrnitev izpodbijala pred nizozemskimi sodišči, vključno pred predložitvenim sodiščem. Navedeno sodišče se sprašuje o združljivosti nizozemske zakonodaje na tem področju, zlasti s svobodo ustanavljanja, ker so s to zakonodajo lahko čezmejni položaji postavljeni v slabši položaj. V skladu z zakonom o davku od dohodkov pravnih oseb ( 1 ) se lahko obresti, plačane iz naslova dolgov znotraj skupine, ki se, kot v obravnavani zadevi, nanašajo na pridobitev ali povečanje deleža v subjektu, ki zaradi te transakcije postane subjekt, povezan z davčnim zavezancem, odbijejo le, če davčni zavezanec dokaže, bodisi da posojilo in s tem povezan pravni posel odločilno temeljita na ekonomskih razlogih bodisi da davek, ki je dokončno odtegnjen od obresti, povzroči obdavčitev vsaj 10 % obdavčljivega dobička, določenega v skladu z merili nizozemskega prava. ( 2 ) Po mnenju predložitvenega sodišča pa naj bi bil ta drugi pogoj iz člena 10a(3)(b) tega zakona na splošno izpolnjen v primeru rezidenčnih subjektov, vendar naj bi ga manj pogosto izpolnjeval subjekt nerezident.

Navedeno sodišče meni, da je taka omejitev utemeljena z nujnostjo boja proti davčnim utajam in izogibanju davkom. Vendar se sprašuje, ali je treba – zlasti glede na sodbo Lexel ( 3 ) –sklepati, da transakcije, ki so nastale pod običajnimi tržnimi pogoji, zgolj iz tega razloga niso povsem umetni konstrukti.

Presoja Sodišča

Na prvem mestu, Sodišče je ugotovilo, da zakon o davku od dohodkov pravnih oseb, čeprav se uporablja brez razlikovanja, vsebuje različno obravnavanje, ki ima lahko odvračalne učinke na uresničevanje svobode ustanavljanja, zagotovljene s členom 49 PDEU. Če se namreč obdavčitev po stopnji, nižji od 10 %, ne bi uporabila v okviru nizozemske davčne ureditve, kar mora preveriti predložitveno sodišče, bi bila neizogibna in nenaključna posledica člena 10a(3)(b) tega zakona ta, da bi ta pogoj vplival le na čezmejne položaje. Le družbe s sedežem na Nizozemskem, ki plačajo obresti povezanemu subjektu s sedežem v drugi državi članici, namreč ne morejo izpolniti tega pogoja, če zadnjenavedena država članica temu subjektu naloži nižji davek.

Vendar je takšno različno obravnavanje dopustno samo, če se nanaša na položaje, ki niso objektivno primerljivi, ali če je upravičeno z nujnim razlogom v splošnem interesu in je sorazmerno s tem ciljem.

Na drugem mestu, Sodišče je v zvezi s tem ugotovilo, da – kar zadeva zakonodajo, katere namen je omogočiti, da se pri ugotavljanju dobička odbijejo obresti od dolgov, ki se dolgujejo povezanemu subjektu, le, če te obresti od posojila niso ustvarjene umetno – družba ni v drugačnem položaju zgolj zato, ker ima povezani subjekt, ki prejme zadevne obresti, sedež v drugi državi članici, v kateri so te obresti obdavčene s stopnjo, ki ne presega 10 % obdavčljivega dobička, določenega v skladu z merili nizozemskega prava. V takem primeru lahko posojilo, na podlagi katerega se plačajo navedene obresti, in z njim povezan pravni posel temeljita tudi na ekonomskih razlogih. ( 4 )

Na tretjem mestu, Sodišče je v zvezi z obstojem nujnega razloga v splošnem interesu, s katerim je mogoče upravičiti omejitev izvajanja prostega pretoka, zagotovljenega s Pogodbo DEU, poudarilo, da člen 10a(3)(b) zakona o davku od dohodkov pravnih oseb sledi cilju boja proti davčnim utajam in izogibanju davkom ter je namenjen preprečevanju tega, da bi se lastna sredstva skupine fiktivno predstavila kot sredstva, ki si jih je izposodil nizozemski subjekt iz te skupine, in da bi se lahko obresti od tega posojila odbile od obdavčljivega dobička na Nizozemskem. Ta cilj velja tudi za primere, v katerih, kot v obravnavani zadevi, subjekt, povezan z istim davčnim zavezancem, postane povezani subjekt šele po pridobitvi ali povečanju deleža.

Na četrtem mestu, Sodišče je glede sorazmernosti zadevne zakonodaje poudarilo, da je ta primerna za zagotovitev uresničitve zastavljenega cilja in ne presega tistega, kar je nujno za dosego tega cilja.

Prvič, zakonodaja iz postopka v glavni stvari vzpostavlja domnevo, da so obresti, plačane od dolgov iz naslova posojila znotraj skupine, sklenjenih v skladu z merili, ki jih zakonodaja navaja kot indice, povsem umetni konstrukti ali so del teh konstruktov. Možnost davčnega zavezanca, da to domnevo ovrže tako, da dokaže, da sta izpolnjena pogoja iz člena 10a(3)(a) in (b) zakona o davku od dohodkov pravnih oseb, omogoča, da se zavrnitev pravice do odbitka obresti od posojila omeji le na položaje, ko so podlaga za posojila v skupini povezanih družb davčni razlogi do te mere, da to posojilo ni potrebno za doseganje ekonomsko utemeljenih ciljev in da sploh ne bi bilo sklenjeno med subjekti, ki niso v posebnem razmerju.

Drugič, glede vprašanja, ali transakcije, vzpostavljene pod običajnimi tržnimi pogoji, po definiciji niso povsem umetni konstrukti, je Sodišče poudarilo, da se mora preizkus, ali so spoštovani običajni tržni pogoji, nanašati ne le na določila posojilne pogodbe, ki se med drugim nanašajo na znesek ali obrestno mero, ampak tudi na ekonomsko logiko zadevnega posojila in z njim povezane pravne posle, da se preveri ekonomska resničnost transakcij, katerih neobstoj je eden od odločilnih elementov pri opredelitvi transakcije kot povsem umetni konstrukt. V zvezi s tem iz sodbe Lexel, ki se je nanašala na švedsko zakonodajo, ki ima drugačne praktične posledice, ni mogoče sklepati, da ob neobstoju ekonomskega razloga zgolj dejstvo, da pogoji posojila znotraj skupine ustrezajo tistim, ki bi bili dogovorjeni med neodvisnimi podjetji, pomeni, da to posojilo in z njim povezani posli po definiciji niso povsem umetni konstrukti.

Tretjič, Sodišče je poudarilo, da bi zavrnitev vsakršnega odbitka obresti, plačanih iz naslova posojila znotraj skupine, presegala cilj preprečevanja povsem umetnih konstruktov. Kadar pa umetna narava transakcije izhaja iz izjemno visoke obrestne mere za takšno posojilo, ki poleg tega odraža ekonomsko resničnost, načelo sorazmernosti zahteva, da se odbije del teh obresti, plačanih iz naslova tega posojila, ki presega običajno tržno obrestno mero. Po drugi strani pa je v skladu z načelom sorazmernosti, da se zavrne odbitek celotnih navedenih obresti v primeru, kadar zadevno posojilo samo po sebi nima ekonomske utemeljitve in ne bi bilo nikoli najeto, če ne bi bilo posebnega razmerja med zadevnima družbama in če ne bi bilo želene davčne ugodnosti.

Četrtič, zakonodaja iz postopka v glavni stvari prav tako ni v nasprotju z zahtevami, ki izhajajo iz načela pravne varnosti. Sodišče je poudarilo, da je neizogibno, da so v določbi, katere namen je preprečevanje zlorab, uporabljeni abstraktni pojmi, ki omogočajo, da se zajame čim večje število položajev. Vendar uporaba abstraktnih pojmov ne pomeni, da je uporaba te zakonodaje popolnoma prepuščena prosti presoji davčne uprave, saj za to uporabo veljajo merila, ki so jasno določena v tej zakonodaji in ki davčnemu zavezancu omogočajo, da predhodno in z zadostno natančnostjo ugotovi področje uporabe te zakonodaje.

( 1 ) Wet op de vennootschapsbelasting 1969 (zakon o davku od dohodkov pravnih oseb iz leta 1969), kot je veljal leta 2007 (Stb. 2006, št. 631) (v nadaljevanju: zakon o davku od dohodkov pravnih oseb).

( 2 ) Glej člen 10a(3)(a) in (b) zakona o davku od dohodkov pravnih oseb.

( 3 ) Sodba z dne 20. januarja 2021, Lexel (C 484/19, EU:C:2021:34).

( 4 ) V smislu člena 10a(3)(a) zakona o davku od dohodkov pravnih oseb.