Zadeva C‑48/22 P

Google LLC
in
Alphabet, Inc.

proti

Evropski komisiji

Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 10. septembra 2024

„Pritožba – Konkurenca – Zloraba prevladujočega položaja – Trga splošnega in specializiranega iskanja proizvodov na spletu – Sklep o ugotovitvi kršitve člena 102 PDEU in člena 54 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP) – Zloraba z učinkom vzvoda – Konkurenca na podlagi učinkovitosti ali protikonkurenčna praksa – Podjetje s prevladujočim položajem, ki daje prednost prikazovanju zadetkov lastne storitve specializiranega iskanja – Potencialni protikonkurenčni učinki – Vzročna zveza med zlorabo in učinki – Dokazno breme – Hipotetični scenarij – Zmožnost izrinjenja – Preizkus enako učinkovitega konkurenta“

1. Pritožba – Dopustnost – Pritožba, ki temelji na domnevno izkrivljeni predstavitvi dejstev, ugotovljenih v izpodbijani sodbi – Očitek, ki se nanaša na presojo utemeljenosti te predstavitve

   (člen 256(1) PDEU; Statut Sodišča, člen 58, prvi odstavek)

   (Glej točke od 60 do 62.)

2. Prevladujoči položaj – Zloraba – Pojem – Dostop do infrastrukture, ki jo je razvilo in jo ima v lasti podjetje s prevladujočim položajem – Dostop, zagotovljen konkurenčnim podjetjem pod nepravičnimi pogoji – Ravnanje, ki pomeni zlorabo prevladujočega položaja – Pogoji

   (člen 102 PDEU)

   (Glej točke od 79 do 91 in od 110 do 114.)

3. Prevladujoči položaj – Zloraba – Pojem – Objektiven pojem, ki se nanaša na ravnanja, ki lahko vplivajo na sestavo trga in s katerimi se lahko ovira ohranitev ali razvoj konkurence – Obveznosti, ki jih ima podjetje s prevladujočim položajem – Izvajanje konkurence zgolj na podlagi učinkovitosti – Merila presoje – Dokaz o praksah, ki so v nasprotju s konkurenco na podlagi učinkovitosti – Okoliščine, ki jih je mogoče upoštevati

   (člen 102 PDEU)

   (Glej točke od 163 do 166, od 168 do 172 in 186.)

4. Prevladujoči položaj – Zloraba – Pojem – Zmožnost omejiti konkurenco in učinek izrinjenja – Ravnanja, katerih cilj oziroma dejanska ali potencialna posledica je preprečevanje dostopa potencialno konkurenčnih podjetij do trga – Vključitev

   (člen 102 PDEU)

   (Glej točko 167.)

5. Prevladujoči položaj – Zloraba – Pojem – Objektiven pojem, ki se nanaša na ravnanja, ki lahko vplivajo na sestavo trga in s katerimi se lahko ovira ohranitev ali razvoj konkurence – Prakse, ki bi lahko imele protikonkurenčne učinke na trgu – Dokazno breme, ki ga nosi Komisija – Potreba po vzpostavitvi hipotetičnega scenarija – Neobstoj

   (člen 102 PDEU)

   (Glej točke od 223 do 230.)

6. Prevladujoči položaj – Zloraba – Protikonkurenčni učinek – Dokazno breme, ki ga nosi Komisija – Zadostnost potencialnega učinka – Prevladujoči položaj na trgu splošnega spletnega iskanja – Prakse, s katerimi se daje prednost storitvi primerjave proizvodov podjetja s prevladujočim položajem in postavlja v slabši položaj konkurenčne storitve primerjave proizvodov – Vpliv na zadevne trge – Obveznost Komisije, da presodi zmožnost zadevnih praks, da izrinejo enako učinkovitega konkurenta – Neobstoj

   (člen 102 PDEU)

   (Glej točke od 263 do 269.)

Povzetek

Sodišče, ki je odločalo v velikem senatu, je zavrnilo pritožbo, ki sta jo družba Google LLC in njena matična družba Alphabet Inc. vložili zoper sodbo Splošnega sodišča, s katero je bila potrjena globa, ki jima jo je Evropska komisija naložila zaradi zlorabe prevladujočega položaja na več nacionalnih trgih spletnega iskanja. Ob tej priložnosti je Sodišče pojasnilo svojo sodno prakso v zvezi z zlorabo prevladujočega položaja, ki jo pomeni zavrnitev dostopa do bistvene zmogljivosti, in merila, na podlagi katerih je mogoče presoditi, ali ravnanje podjetja s prevladujočim položajem odstopa od konkurence na podlagi učinkovitosti.

Komisija je s sklepom z dne 27. junija 2017 ( 1 ) ugotovila, da je družba Google zlorabila svoj prevladujoči položaj na trinajstih nacionalnih trgih splošnega spletnega iskanja v Evropskem gospodarskem prostoru (EGP).

Ravnanje, opredeljeno kot vir zlorabe, je bilo v bistvu to, da je družba Google svojo storitev primerjave proizvodov na straneh s splošnimi zadetki, ki jih je izbral njen iskalnik, prikazovala prednostno in privlačno v temu namenjenih „boxih“, ne da bi zanjo veljali njeni prilagoditveni algoritmi, medtem ko so bile lahko konkurenčne storitve primerjave proizvodov na teh straneh istočasno prikazane zgolj v obliki zadetkov splošnega iskanja in nikoli v obogateni obliki, zaradi uporabe navedenih prilagoditvenih algoritmov pa so bile pri razvrstitvi splošnih zadetkov večinoma slabo razvrščene. Družba Google je tako zmanjšala promet s svojih strani s splošnimi zadetki h konkurenčnim storitvam primerjave proizvodov ob hkratnem povečanju tega prometa k svoji tovrstni storitvi.

Po mnenju Komisije so te prakse imele potencialne protikonkurenčne učinke tako na trinajstih nacionalnih trgih specializiranega iskanja za primerjavo proizvodov kot na trinajstih nacionalnih trgih splošnega spletnega iskanja.

Ker je Komisija v trinajstih preučenih državah tako ugotovila kršitev prepovedi zlorabe prevladujočega položaja iz člena 102 PDEU in člena 54 Sporazuma EGP, je družbi Google naložila globo v višini 2.424.495.000 EUR, od tega 523.518.000 EUR solidarno z družbo Alphabet.

Splošno sodišče je v bistvu zavrnilo tožbo, ki sta jo zoper ta sklep vložili družbi Google in Alphabet, pri čemer je potrdilo analizo Komisije glede trga specializiranega iskanja za primerjavo proizvodov ( 2 ). Na podlagi svoje neomejene pristojnosti je poleg tega v celoti ohranilo globo, ki jo je naložila Komisija.

Družbi Google in Alphabet sta pri Sodišču vložili pritožbo, s katero sta primarno predlagali razveljavitev te sodbe in razglasitev ničnosti sklepa Komisije.

Presoja Sodišča

Pritožnici sta v utemeljitev pritožbe med drugim trdili, da je Splošno sodišče s tem, da je za to zadevo zavrnilo uporabo pogojev, ki jih je Sodišče določilo v sodbi Bronner ( 3 ) v zvezi z zlorabo prevladujočega položaja, ki jo pomeni zavrnitev dostopa do bistvene zmogljivosti, za presojo obstoja zlorabe prevladujočega položaja družbe Google uporabilo napačno pravno merilo.

V zvezi s tem je Sodišče opozorilo, da člen 102 PDEU sankcionira ravnanja podjetij s prevladujočim položajem, ki omejujejo konkurenco na podlagi učinkovitosti in lahko tako posameznim podjetjem in potrošnikom povzročajo neposredno škodo ali ki preprečujejo ali izkrivljajo to konkurenco in jim lahko tako povzročajo posredno škodo. Ta ravnanja vključujejo ravnanja, ki z drugačnimi sredstvi, kot je konkurenca na podlagi učinkovitosti, ovirajo ohranjanje obstoječe konkurence ali razvoj te konkurence na trgu, na katerem je konkurenca že oslabljena prav zaradi prisotnosti enega ali več podjetij s prevladujočim položajem.

V teh okoliščinah je Sodišče v sodbi Bronner presodilo, da zavrnitev dostopa do infrastrukture, ki jo je podjetje s prevladujočim položajem razvilo za potrebe svojih dejavnosti in ki jo ima v lasti, lahko pomeni zlorabo prevladujočega položaja, ne le če je ta zavrnitev taka, da bi odpravila vsakršno konkurenco na zadevnem trgu s strani prosilca za dostop in je ni mogoče objektivno utemeljiti, temveč tudi, če je infrastruktura sama po sebi nujno potrebna za opravljanje njegove dejavnosti, tako da ne bi obstajal noben dejanski ali potencialni nadomestek za to infrastrukturo. Naložitev teh pogojev je bila utemeljena z okoliščinami te zadeve, ki niso vključevale nobenega drugega ravnanja razen zavrnitve podjetja s prevladujočim položajem, da konkurentu omogoči dostop do infrastrukture, ki jo je razvilo za potrebe lastne dejavnosti. Ugotovitev, da je podjetje s prevladujočim položajem zlorabljalo svoj položaj s tem, da je zavrnilo sklenitev pogodbe s konkurentom, ima namreč za posledico, da je to podjetje prisiljeno skleniti pogodbo s tem konkurentom. Taka obveznost pa še posebej posega v svobodo sklepanja pogodb in lastninsko pravico podjetja s prevladujočim položajem, ki načeloma lahko zavrne sklepanje pogodb in uporabo infrastrukture, ki jo je razvilo za lastne potrebe.

Nasprotno pa se obravnavana zadeva razlikuje od zadeve Bronner, ker družba Google svojim konkurentom po lastni volji omogoča dostop do svoje infrastrukture, in sicer do svoje storitve splošnega iskanja in do strani s splošnimi zadetki. Iz tega izhaja, da ugotovitev, da je družba Google zlorabila prevladujoči položaj zaradi nepravičnih pogojev za dostop do te infrastrukture, ne more privesti do ukrepov, ki bi tako posegali v njeno svobodo sklepanja pogodb in lastninsko pravico, kot so ukrepi iz zadeve Bronner.

Ob upoštevanju tega pojasnila je Sodišče poudarilo, da kadar podjetje s prevladujočim položajem, kakršna je družba Google, omogoči dostop do svoje infrastrukture, vendar za ta dostop določi nepravične pogoje, se pogoji iz sodbe Bronner ne uporabljajo.

Zato je Splošno sodišče pravilno ugotovilo, da Komisija ni napačno uporabila prava s tem, da za njihovo opredelitev glede na člen 102 PDEU ni preučila, ali prakse, ki so se očitale družbi Google, izpolnjujejo pogoje, določene v sodbi Bronner.

Dalje, Sodišče je zavrnilo pritožbeni razlog, ki se je nanašal na napačno uporabo prava, ker je Splošno sodišče sporni sklep potrdilo, čeprav v njem ni opredeljeno ravnanje, ki naj bi odstopalo od konkurence na podlagi učinkovitosti.

Pritožnici sta Splošnemu sodišču zlasti očitali, da je potrdilo, da so za presojo, ali je družba Google konkurirala na podlagi učinkovitosti, upoštevne tri posebne okoliščine, na katere se je Komisija sklicevala v spornem sklepu. Šlo je, prvič, za pomembnost prometa, ki ga ustvari splošni iskalnik družbe Google, za storitve primerjave proizvodov, drugič, za ravnanje uporabnikov, ki iščejo na spletu, in tretjič, za dejstvo, da pomeni preusmerjeni promet, ki izvira s strani s splošnimi zadetki družbe Google, velik del prometa h konkurenčnim storitvam primerjave proizvodov in ga ni mogoče učinkovito nadomestiti z drugimi viri.

Sodišče je najprej zavrnilo ugovor nedopustnosti, ki se je nanašal na to, da je bila ta trditev prvič navedena v fazi pritožbe, pri čemer je poudarilo, da gre za razširitev tožbenega razloga, ki so ga navedle tožeče stranke na prvi stopnji, in da ta trditev poleg tega izhaja iz izpodbijane sodbe.

Z vsebinskega vidika je Sodišče opozorilo, da se s členom 102 PDEU ne sankcionira sam obstoj prevladujočega položaja, ampak le njegova zloraba. Cilj te določbe namreč ni niti preprečiti ustvaritev prevladujočega položaja niti zagotoviti ohranitev manj učinkovitih podjetij na trgu. Nasprotno, konkurenca na podlagi učinkovitosti lahko po definiciji vodi do izginotja ali do marginalizacije navedenih podjetij.

Za ugotovitev „zlorabe prevladujočega položaja“ v smislu člena 102 PDEU je treba praviloma dokazati, da zadevno ravnanje z drugačnimi sredstvi od tistih, ki so značilna za konkurenco na podlagi učinkovitosti, ustvarja dejanski ali potencialni učinek omejevanja konkurence na zadevnem trgu ali trgih, pri čemer so to lahko tako trgi, na katerih obstaja prevladujoči položaj, kot tudi povezani ali sosednji trgi.

To dokazovanje lahko vključuje uporabo različnih analitičnih modelov glede na posamezni primer. Pri njem pa je treba vseeno vedno upoštevati vse upoštevne dejanske okoliščine, in sicer ne glede na to, ali te zadevajo to ravnanje samo po sebi, zadevni trg ali trge ali delovanje konkurence na njem ali njih. V tem smislu je mogoče, da „zloraba prevladujočega položaja“ ni posledica le ravnanja, ki lahko povzroči učinek izrinjenja, ampak tudi ravnanja, katerega dejanski ali potencialni učinek ali celo cilj je preprečiti vstop na trg potencialnim konkurentom z uporabo ukrepov blokiranja ali drugačnih sredstev od tistih, ki so značilna za konkurenco na podlagi učinkovitosti.

Iz tega izhaja, da upoštevne dejanske okoliščine za preučitev, ali podjetje s prevladujočim položajem zlorablja ta položaj, vključujejo tiste, ki se ne nanašajo zgolj na ravnanje samo po sebi, ampak tudi na zadevni trg ali trge ali na delovanje konkurence na njem ali njih. Tako je treba okoliščine v zvezi z okvirom, v katerem se izvaja ravnanje tega podjetja, kot so značilnosti zadevnega sektorja, šteti za upoštevne za ugotovitev zlorabe prevladujočega položaja v smislu člena 102 PDEU.

Ob upoštevanju teh pojasnil je Sodišče poudarilo, da so bile tri posebne okoliščine, navedene v spornem sklepu, elementi okvira, v katerem so delovali splošni iskalnik družbe Google in storitve primerjave proizvodov ter v katerem se je izvajalo zadevno ravnanje. Ker so te okoliščine omogočale, da se prakse družbe Google umestijo v okvir obeh zadevnih trgov in delovanja konkurence na teh trgih, so bile upoštevne za razjasnitev skladnosti navedenih praks s konkurenco na podlagi učinkovitosti.

Sodišče je prav tako zavrnilo trditev pritožnic, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je ugotovilo, da je družba Google na svojih straneh za splošno iskanje diskriminirala med svojo storitvijo primerjave proizvodov in konkurenčnimi storitvami primerjave proizvodov, ne da bi dokazalo samovoljno različno obravnavanje.

V zvezi s tem je Sodišče pojasnilo, da sicer ni mogoče na splošno šteti, da podjetje s prevladujočim položajem, ki svoje proizvode ali storitve obravnava ugodneje kot proizvode ali storitve svojih konkurentov, ne glede na okoliščine primera ravna tako, da odstopa od konkurence na podlagi učinkovitosti. Vendar je Splošno sodišče v obravnavani zadevi ugotovilo, da je bilo ob upoštevanju značilnosti trga, ki je v prodajni verigi višje, in zgoraj navedenih posebnih okoliščin ravnanje družbe Google diskriminatorno in ni bilo zajeto s konkurenco na podlagi učinkovitosti.

Sodišče je poleg tega ugotovilo, da Splošno sodišče ni niti obrnilo dokaznega bremena niti ni izključilo koristnosti hipotetične analize s tem, da je ugotovilo, prvič, da Komisiji ni bilo treba opraviti take analize za preučitev vzročne zveze med izpodbijanimi praksami in njihovimi dejanskimi ali potencialnimi učinki, in drugič, poudarilo, da je družba Google za izpodbijanje ugotovitev Komisije v zvezi s tem lahko izpostavila hipotetično analizo. Splošno sodišče je s tem le pravilno ugotovilo, da se lahko Komisija opre na vse dokaze, ne da bi morala sistematično uporabiti enotno orodje za dokaz vzročne zveze med preučevanimi praksami in njihovimi protikonkurenčnimi učinki na trgu.

Nazadnje, Sodišče je razsodilo, da Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava s tem, da je menilo, da Komisiji v okviru analize protikonkurenčnih učinkov praks, ki se očitajo družbi Google, ni bilo treba preučiti, ali bi se s temi praksami lahko izrinili enako učinkoviti konkurenti, kot je družba Google.

Čeprav namreč namen člena 102 PDEU ni zagotoviti, da konkurenti, ki so manj učinkoviti kot podjetje s prevladujočim položajem, ostanejo na trgu, iz tega ne izhaja, da bi bila vsaka ugotovitev kršitve glede na to določbo pogojena z dokazom, da je z zadevnim ravnanjem lahko izrinjen enako učinkovit konkurent.

V obravnavani zadevi pa je Splošno sodišče navedlo – ne da bi pritožnici to ugotovitev ovrgli – da Komisija ne bi mogla pridobiti objektivnih in zanesljivih rezultatov v zvezi z učinkovitostjo konkurentov družbe Google glede na posebne razmere na zadevnem trgu. Zato je utemeljeno presodilo, da na eni strani test enako učinkovitega konkurenta v okviru izvajanja člena 102 PDEU ni obvezen in da na drugi strani v okoliščinah obravnavane zadeve ta test ne bi bil upošteven.

Ker nobenemu od pritožbenih razlogov ni bilo ugodeno, je Sodišče pritožbo v celoti zavrnilo.

( 1 ) Sklep Komisije C(2017) 4444 final z dne 27. junija 2017 v zvezi s postopkom na podlagi člena 102 PDEU in člena 54 Sporazuma EGP (Zadeva AT.39740 – Google Search (Shopping)) (v nadaljevanju: sporni sklep).

( 2 ) Sodba z dne 10. novembra 2021, Google in Alphabet/Komisija (Google Shopping) (T‑612/17, EU:T:2021:763, v nadaljevanju: izpodbijana sodba).

( 3 ) Sodba z dne 26. novembra 1998, Bronner (C‑7/97, EU:C:1998:569).