Zadeva C‑196/23

C. L. in drugi

proti

DB kot univerzalni dedinji FC

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Tribunal Superior de Justicia de Cataluña)

Sodba Sodišča (drugi senat) z dne 11. julija 2024

„Predhodno odločanje – Socialna politika – Direktiva 98/59/ES – Kolektivni odpusti – Člen 1(1)(a) in člen 2 – Informiranje predstavnikov delavcev in posvetovanje z njimi – Področje uporabe – Prenehanja pogodb o zaposlitvi zaradi upokojitve delodajalca – Člena 27 in 30 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah“

1. Socialna politika – Približevanje zakonodaj – Kolektivni odpusti – Direktiva 98/59 – Zahteve po informiranju in posvetovanju z delavci – Prenehanje pogodb o zaposlitvi zaradi upokojitve delodajalca – Nacionalna ureditev, v okviru katere taka prenehanja niso opredeljena kot kolektivni odpust – Nedopustnost

   (Direktiva Sveta 98/59, uvodna izjava 2 ter člena 1(1) in 2)

   (Glej točke od 24 do 26 in od 28 do 39 ter točko 1 izreka.)

2. Socialna politika – Približevanje zakonodaj – Kolektivni odpusti – Direktiva 98/59 – Zahteve po informiranju in posvetovanju z delavci – Prenehanje pogodb o zaposlitvi zaradi upokojitve delodajalca – Nacionalna ureditev, v okviru katere taka prenehanja niso opredeljena kot kolektivni odpust – Obveznost skladne razlage – Meje – Nacionalna ureditev, ki ni združljiva s pravom Unije – Spor med posamezniki – Obveznost nacionalnega sodišča, da zadevne ureditve ne uporabi – Neobstoj

   (Direktiva Sveta 98/59, člena 1(1) in 2)

   (Glej točke od 41 do 43, 46, 47 in 57 ter točko 2 izreka.)

3. Temeljne pravice – Listina o temeljnih pravicah – Pravica delavcev do obveščenosti in posvetovanja v podjetju – Varstvo v primeru neupravičene odpustitve – Možnost uveljavljanja v sporu med posamezniki, da se ne uporabi nacionalna določba, ki ni v skladu z Direktivo 98/59 – Izključitev

   (Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člena 27 in 30; Direktiva Sveta 98/59, člena 1(1) in 2)

   (Glej točke od 49 do 56.)

Povzetek

Sodišče, ki je odločalo o predlogu za sprejetje predhodne odločbe Tribunal Superior de Justicia de Cataluña (vrhovno sodišče avtonomne skupnosti Katalonija, Španija), je razvilo svojo sodno prakso v zvezi s kolektivnimi odpusti, pri čemer je pojasnilo, da mora delodajalec, ki se upokojuje, ravnati v skladu z določbami Direktive 98/59 ( 1 ) in izpolniti obveznosti informiranja delavcev in posvetovanja z njimi, katerih namen je izogniti se prenehanjem pogodb o zaposlitvi, zmanjšati njihovo število oziroma vsaj omiliti posledice teh prenehanj.

V obravnavanem primeru so bile tožeče stranke zaposlene v enem od obratov podjetja osebe FC. Oseba FC jih je 17. junija 2020 obvestila o prenehanju njihovih pogodb o zaposlitvi z učinkom od 17. julija 2020 zaradi njene upokojitve. Ta upokojitev je povzročila prenehanje 54 pogodb o zaposlitvi, ki so še bile v teku in med katerimi je bilo 8 pogodb tožečih strank iz postopka v glavni stvari.

Te so nato vložile tožbo proti osebi FC, s katero so izpodbijale nezakoniti odpust, do katerega naj bi po njihovem mnenju prišlo v razmerju do njih. Tribunal Superior de Justicia de Cataluña (vrhovno sodišče avtonomne skupnosti Katalonija, Španija), ki odloča na pritožbeni stopnji, potem ko je bila ta tožba zavrnjena, se mora med drugim izreči o tem, ali je treba za prenehanja pogodb o zaposlitvi tožečih strank iz postopka v glavni stvari šteti, da pomenijo nične odpuste zaradi nespoštovanja postopka posvetovanja s predstavniki delavcev, ki je določen v nacionalnem zakonu o delovnih razmerjih, ( 2 ) tudi če je do teh prenehanj prišlo zaradi upokojitve osebe FC.

Navedeno sodišče se sprašuje, ali je to, da so s tem zakonom s področja uporabe zadevnega posvetovalnega postopka izključeni primeri prenehanja pogodb o zaposlitvi števila delavcev, ki je večje od tistega, ki je določeno v členu 1 Direktive 98/59, v skladu s to direktivo, in če je odgovor nikalen, ali se lahko zadevni delavci sklicujejo na to direktivo proti svojemu delodajalcu, ki je fizična oseba, čeprav navedena direktiva v nacionalnem pravu ne bi bila pravilno prenesena.

Presoja Sodišča

Na prvem mestu, Sodišče je v zvezi z vprašanjem, ali je treba postopek informiranja in posvetovanja, ki je določen z Direktivo 98/59, uporabiti, kadar zadevno prenehanje pogodb o zaposlitvi povzroči upokojitev delodajalca, najprej na eni strani opozorilo, da pojem „odpust“ v smislu člena 1(1)(a) te direktive med drugim ne zahteva, da razlogi, na podlagi katerih pride do prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ustrezajo volji delodajalca, in na drugi strani, da prenehanje pogodbe o zaposlitvi ni izvzeto iz uporabe te direktive že zgolj zato, ker je odvisno od okoliščin, ki niso po volji delodajalca.

Poleg tega celo v primerih, v katerih dokončno prenehanje dejavnosti podjetja ni odvisno od volje delodajalca in se izkaže, da uporaba Direktive 98/59 v celoti ni mogoča, še vedno velja, da ni mogoče izključiti uporabe te direktive v celoti. Natančneje, v skladu s členom 2(2), prvi pododstavek, navedene direktive se s posvetovanji s predstavniki delavcev ne dosega le cilj zmanjšanja ali preprečitve kolektivnih odpustov, ampak se ta posvetovanja med drugim nanašajo tudi na možnosti ublažitve posledic takih odpustov z uporabo spremljajočih socialnih ukrepov, usmerjenih med drugim na prezaposlitev ali preusposabljanje odpuščenih delavcev. Ta posvetovanja torej ostanejo upoštevna, kadar so nameravana prenehanja pogodb o zaposlitvi povezana z upokojitvijo delodajalca.

Sodišče je v zvezi s tem navedlo še, da posebnosti položaja, v katerem je delodajalec, ki je fizična oseba, umrl ( 3 ) – kadar torej ne obstaja niti odločitev o odpovedi pogodb o zaposlitvi, niti predhodni namen izvedbe take odpovedi, niti možnost zadevnega delodajalca, da bi izvedel dejanja posvetovanja in informiranja, ki jih določa Direktiva 98/59 – v primeru, v katerem je prenehanje pogodb o zaposlitvi posledica upokojitve takega delodajalca, ni. V tem zadnjenavedenem primeru namreč delodajalec, ki predvideva taka prenehanja pogodb o zaposlitvi zaradi upokojitve, načeloma lahko opravi posvetovanja, katerih namen je zlasti izogniti se tem prenehanjem ali zmanjšati njihovo število ali vsekakor omiliti posledice teh prenehanj.

Prenehanje pogodb o zaposlitvi števila delavcev, ki je večje od tistega, ki je določeno v členu 1(1) Direktive 98/59, zaradi upokojitve delodajalca je zato zajeto s pojmom „kolektivni odpust“ v smislu te direktive in mora povzročiti posvetovanje in informiranje, ki je določeno v členu 2 te direktive.

Na drugem mestu, Sodišče je na vprašanje, ali nacionalno sodišče, ki odloča o sporu med posamezniki, take nacionalne ureditve zaradi nasprotja z navedenimi določbami Direktive 98/59 ne sme uporabiti, odgovorilo nikalno.

V zvezi s tem je opozorilo, da neprenesena ali nepravilno prenesena direktiva sama po sebi ne more ustvarjati obveznosti za posameznika in se torej proti njemu nanjo kot tako ni mogoče sklicevati.

Enako velja za člena 27 ( 4 ) in 30 ( 5 ) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), ki ju je navedlo predložitveno sodišče. Iz besedila teh določb je namreč jasno razvidno, da se za njuno polno učinkovanje zahteva konkretizacija z določbami prava Unije ali nacionalnega prava. Pravil, kot so ta iz določb člena 1(1) in 2 Direktive 98/59, ki so naslovljena na države članice in s katerimi so določeni primeri, v katerih je treba v primeru kolektivnih odpustov delavcev izvesti postopek informiranja predstavnikov delavcev in posvetovanja z njimi, ter materialnopravni in postopkovni pogoji, ki jih je treba izpolniti s tem informiranjem in s tem posvetovanjem, pa kot pravnih pravil, ki se neposredno uporabljajo, ni mogoče izvesti iz besedila členov 27 in 30 Listine. Poleg tega zato, ker ta člena sama po sebi ne zadostujeta, da bi bila posameznikom dodeljena pravica, na katero se je mogoče sklicevati kot tako, v primeru povezave s preostalimi zadevnimi členi Direktive 98/59 ne bi moglo biti drugače.

Zato se na člena 27 in 30 Listine sama zase ali v povezavi s členom 1(1) in členom 2 Direktive 98/59 v sporu med posamezniki, kakršen je v postopku v glavni stvari, ni mogoče sklicevati, da bi se ugotovilo, da se nacionalne določbe, ki niso v skladu z navedenimi določbami te Direktive, ne uporabijo.

( 1 ) Direktiva Sveta 98/59/ES z dne 20. julija 1998 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kolektivnimi odpusti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 3, str. 327, in popravek v UL 2007, L 59, str. 84).

( 2 ) Člen 51 Estatuto de los Trabajadores (zakon o delovnih razmerjih) v različici, ki izhaja iz Real Decreto legislativo 2/2015, por el que se aprueba el texto refundido de la Ley del Estatuto de los Trabajadores (kraljeva zakonska uredba 2/2015 o potrditvi prečiščenega besedila zakona o delovnih razmerjih) z dne 23. oktobra 2015 (BOE št. 255 z dne 24. oktobra 2015, str. 100224) (v nadaljevanju: zakon o delovnih razmerjih).

( 3 ) Položaj iz sodbe z dne 10. decembra 2009, Rodríguez Mayor in drugi (C‑323/08, EU:C:2009:770), ki se je prav tako nanašala na določbe zakona o delovnih razmerjih.

( 4 ) Naslovljen „Pravica delavcev do obveščenosti in posvetovanja v podjetju“, ki določa, da se morajo delavcem na več ravneh zagotoviti informacije in možnost posvetovanja v primerih in pod pogoji, določenimi s pravom Unije ter nacionalnimi zakonodajami in običaji.

( 5 ) Naslovljen „Varstvo v primeru neupravičene odpustitve“, ki določa, da ima vsak delavec pravico do varstva pred neupravičeno odpustitvijo v skladu s pravom Unije ter nacionalnimi zakonodajami in običaji.