Zadeva C‑25/21

ZA in drugi

proti

Repsol Comercial de Productos Petrolíferos SA

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Juzgado de lo Mercantil no 2 de Madrid)

Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 20. aprila 2023

„Predhodno odločanje – Konkurenca – Vertikalne omejitve konkurence – Člen 101(1) in (2) PDEU – Načelo učinkovitosti – Uredba (ES) št. 1/2003 – Člen 2 – Direktiva 2014/104/EU – Člen 9(1) – Zavezujoči učinek pravnomočnih odločb nacionalnih organov, pristojnih za konkurenco, o ugotovitvi kršitve pravil konkurenčnega prava – Uporaba ratione temporis in ratione materiae – Odškodninska in ničnostna tožba zaradi kršitev določb konkurenčnega prava Unije“

1. Konkurenca – Tožbe za povračilo škode, povzročene zaradi kršitev pravil o konkurenci – Direktiva 2014/104 – Stvarno področje uporabe – Ničnostna tožba, vložena na podlagi člena 101(2) PDEU – Izključitev

   (člen 101(2) PDEU; Direktiva 2014/104 Evropskega parlamenta in Sveta, člena 1 in 9(1))

   (Glej točke od 30 do 32.)

2. Konkurenca – Tožbe za povračilo škode, povzročene zaradi kršitev pravil o konkurenci – Direktiva 2014/104 – Časovna veljavnost – Določba, ki daje zavezujoč učinek pravnomočnim odločbam nacionalnih organov, pristojnih za konkurenco – Materialnopravna določba – Nepravočasen prenos direktive – Odločba nacionalnega organa, ki je postala pravnomočna pred iztekom roka za prenos direktive – Neuporaba te določbe za odškodninske tožbe, vložene na podlagi te pravnomočne nacionalne odločbe

   (Direktiva 2014/104 Evropskega parlamenta in Sveta, člena 9(1) in 22(1))

   (Glej točke od 33 do 46.)

3. Omejevalni sporazumi – Prepoved – Neposredni učinek – Vertikalne kršitve – Pravica posameznikov, da uveljavljajo ničnost prepovedanega sporazuma in zahtevajo povračilo nastale škode – Načini izvrševanja – Uporaba nacionalnega prava – Pogoji – Spoštovanje načela učinkovitosti – Pravnomočna odločba nacionalnega organa, pristojnega za konkurenco, o ugotovitvi kršitve konkurenčnega prava – Zavezujoč učinek navedene odločbe v okviru ničnostnih tožb, vloženih na podlagi člena 101(2) PDEU, in odškodninskih tožb – Obseg – Obrnjeno dokazno breme glede obstoja kršitve pravil o konkurenci

   (člena 101 in 102 PDEU; Uredba Sveta št. 1/2003, člen 2)

   (Glej točke od 49 do 67 in točko 1 izreka.)

4. Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Sporazumi med podjetji – Vertikalne kršitve – Ničnost – Učinki na elemente sporazuma, združljive s členom 101(1) PDEU – Presoja s strani nacionalnega sodišča – Uporaba nacionalnega prava

   (člen 101(1) in (2) PDEU)

   (Glej točke od 69 do 74 in točko 2 izreka.)

Povzetek

Španski organi, pristojni za konkurenco, so z odločbama z dne 11. julija 2001 in 30. julija 2009 v bistvu ugotovili, da je družba Repsol s tem, da je v okviru svojih pogodbenih razmerij z nekaterimi španskimi bencinskimi servisi določala maloprodajne cene goriv, kršila pravila konkurenčnega prava. ( 1 ) Ker so bila vsa pravna sredstva za izpodbijanje teh odločb neuspešna, sta ti odločbi postali pravnomočni.

Na podlagi navedenih odločb so lastniki bencinske črpalke pri Juzgado de lo Mercantil no 2 de Madrid (gospodarsko sodišče št. 2 v Madridu, Španija; v nadaljevanju: nacionalno sodišče) vložili, na eni strani, tožbo za razglasitev ničnosti pogodb o izključni dobavi, ki so bile v okviru upravljanja te bencinske črpalke sklenjene z družbo Repsol v obdobju med letoma 1987 in 2009, in, na drugi strani, odškodninsko tožbo za povrnitev škode, domnevno povzročene s temi pogodbami. V ta namen so se oprli na ti odločbi, da bi dokazali obstoj zadevne kršitve.

V teh okoliščinah je predložitveno sodišče najprej poudarilo, da v skladu s členom 2 Uredbe št. 1/2003 ( 2 ) dokazno breme za kršitev člena 101 PDEU nosi stranka, ki jo zatrjuje. Vendar je predložitveno sodišče dodalo, da lahko tožeča stranka v skladu s členom 9(1) Direktive 2014/104 ( 3 ) v okviru odškodninske tožbe, vložene na podlagi pravnomočne odločbe nacionalnega organa, pristojnega za konkurenco, načeloma zadosti dokaznemu bremenu, ki ga nosi v zvezi z obstojem kršitve, tako da dokaže, da se ta odločba nanaša prav na zadevno pogodbeno razmerje. V tem okviru se je nacionalno sodišče spraševalo o zavezujočem učinku odločb španskih organov, pristojnih za konkurenco, glede obstoja kršitve pravil konkurenčnega prava v obravnavani zadevi. Poleg tega se je to sodišče spraševalo, kakšne posledice je treba izpeljati iz morebitne ničnosti pogodb o izključni dobavi, sklenjenih med lastniki bencinske postaje in družbo Repsol.

Sodišče je s sodbo odgovorilo na navedena vprašanja in odločilo o uporabi Direktive 2014/104 ratione materiae in ratione temporis.

Presoja Sodišča

Na prvem mestu, ker se je nacionalno sodišče sklicevalo na člen 9(1) Direktive 2014/104, je Sodišče pojasnilo, da je ta določba lahko upoštevna za rešitev spora o glavni stvari le, če ta spor spada na njeno stvarno in časovno področje uporabe.

V zvezi s tem je Sodišče najprej poudarilo, da je stvarno področje uporabe Direktive 2014/104 omejeno le na odškodninske tožbe, vložene zaradi kršitev pravil o konkurenci, in tako ne zajema drugih vrst tožb, katerih predmet so kršitve določb konkurenčnega prava, kot so ničnostne tožbe, vložene na podlagi člena 101(2) PDEU.

V zvezi z uporabo člena 9(1) Direktive 2014/104 ratione temporis za odškodninsko tožbo, ki so jo vložili lastniki bencinskega servisa iz postopka v glavni stvari, je Sodišče navedlo, da je s to določbo določena neizpodbojna domneva o obstoju kršitve konkurenčnega prava in se tako nanaša na obstoj enega od konstitutivnih elementov civilne odgovornosti za kršitve pravil konkurenčnega prava. V teh okoliščinah je treba tako pravilo opredeliti za materialnopravno pravilo v smislu člena 22 te direktive, ki ureja njeno uporabo ratione temporis. ( 4 )

Ob upoštevanju materialnopravne narave člena 9 navedene direktive in mehanizma delovanja te določbe je Sodišče poudarilo, da je trenutek, glede na katerega je treba ugotoviti, ali se neizpodbojna domneva iz navedene določbe uporablja ratione temporis, tisti, ki ustreza datumu, ko je odločba zadevnega nacionalnega organa, pristojnega za konkurenco, postala pravnomočna. V obravnavanem primeru pa Direktiva 2014/104 v špansko pravo ni bila prenesena v roku za njen prenos. Ker sta odločbi španskih organov, pristojnih za konkurenco, postali pravnomočni pred iztekom tega roka, sta bila torej položaja iz postopka v glavni stvari zaključena. Iz tega sledi, da se v obravnavani zadevi člen 9(1) te direktive ratione temporis ne uporablja. V teh okoliščinah je Sodišče ugotovilo, da je treba v obravnavanem primeru preučiti nacionalno ureditev glede na člen 101 PDEU, kakor se izvaja s členom 2 Uredbe št. 1/2003.

Na drugem mestu, Sodišče je vsebinsko preučilo vprašanje v zvezi z zavezujočim učinkom pravnomočnih odločb nacionalnih organov, pristojnih za konkurenco, o ugotovitvi kršitve pravil konkurenčnega prava v okviru ničnostne in odškodninske tožbe.

V zvezi s tem je opozorilo, da čeprav člen 2 Uredbe št. 1/2003 izrecno ureja dokazno breme glede kršitve člena 101 PDEU, ne glede na to, ali gre za nacionalne postopke ali postopke Unije, pa ta uredba ne vsebuje določb o učinkih pravnomočnih odločb nacionalnega organa, pristojnega za konkurenco, v okviru ničnostnih tožb na podlagi člena 101(2) PDEU in/ali odškodninskih tožb zaradi kršitve konkurenčnega prava.

Tako je treba ob neobstoju ureditve Unije, ki bi se uporabljala ratione materiae ali ratione temporis, v notranjem pravnem redu vsake države članice določiti podrobna pravila za izvajanje pravice predlagati ugotovitev ničnosti sporazumov ali sklepov na podlagi člena 101(2) PDEU ter pravice do povračila škode, nastale zaradi kršitve člena 101 PDEU, vključno s podrobnimi pravili, ki se nanašajo na zavezujoče učinke pravnomočnih odločb nacionalnih organov, pristojnih za konkurenco, v okviru takih vrst pravnih sredstev, pod pogojem, da sta spoštovani načeli enakovrednosti in učinkovitosti.

Izvrševanje pravice do odškodnine zaradi kršitev člena 101 PDEU pa bi bilo pretirano oteženo, če se pravnomočnim odločbam organa, pristojnega za konkurenco, ne bi priznal nikakršen učinek v civilnih odškodninskih tožbah ali tožbah za uveljavljanje ničnosti sporazumov ali sklepov, prepovedanih na podlagi tega člena, ki so vložene na podlagi takih pravnomočnih odločb in pri sodišču iste države članice, kot je tista, v kateri ta organ izvaja svoje pristojnosti.

Tako je Sodišče ugotovilo, da je treba za zagotovitev učinkovite uporabe členov 101 in 102 PDEU v okviru teh tožb šteti, da je tožeča stranka obstoj kršitve konkurenčnega prava Unije, ugotovljene v takih odločbah, dokazala, dokler se ne dokaže nasprotno, s čimer je dokazno breme, opredeljeno v členu 2 Uredbe št. 1/2003, preneseno na toženo stranko, če narava in stvarni, osebni, časovni in ozemeljski obseg zatrjevanih kršitev, ki so predmet tožb, ki jih je vložila tožeča stranka, ustrezata naravi in stvarnemu, osebnemu, časovnemu in ozemeljskemu obsegu kršitve, ugotovljene v teh odločbah. Kadar pa je tako zahtevano ujemanje le delno, ugotovitve iz take odločbe pomenijo indic o obstoju dejstev, na katera se te ugotovitve nanašajo.

Na tretjem in zadnjem mestu je Sodišče presodilo, da mora nacionalno sodišče, če tožeči stranki uspe dokazati obstoj kršitve člena 101 PDEU, ki je predmet njene ničnostne tožbe, vložene na podlagi člena 101(2) PDEU, in odškodninske tožbe zaradi te kršitve, iz tega izpeljati vse posledice in na podlagi tega zlasti sklepati na ničnost vseh pogodbenih določil, ki niso združljiva s členom 101(1) PDEU.

( 1 ) Zadevni odločbi bosta v nadaljevanju skupaj poimenovani „odločbi španskih organov, pristojnih za konkurenco“.

( 2 ) Uredba Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205).

( 3 ) Direktiva 2014/104/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. novembra 2014 o nekaterih pravilih, ki urejajo odškodninske tožbe po nacionalnem pravu za kršitve določb konkurenčnega prava držav članic in Evropske unije (UL 2014, L 349, str. 1).

( 4 ) Člen 22(1) Direktive 2014/104 izključuje vsakršno retroaktivno uporabo materialnopravnih določb te direktive.