Zadeva C‑556/21

Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid

proti

E. N.
in
S. S.
in
J. Y.

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložil Raad van State (državni svet, Nizozemska)

Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 30. marca 2023

„Predhodno odločanje – Uredba (EU) št. 604/2013 – Določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito – Člen 27 – Pravno sredstvo, vloženo zoper odločbo o predaji, sprejeto v zvezi s prosilcem za azil – Člen 29 – Rok za predajo – Zadržanje tega roka v okviru pritožbe – Začasni ukrep, ki ga predlaga uprava“

1. Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Merila in mehanizmi za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito – Uredba št. 604/2013 – Postopki za sprejem in ponovni sprejem – Rok, določen za izvedbo predaje prosilca za mednarodno zaščito – Sprejetje, in sicer s strani sodišča, ki odloča o pravnem sredstvu zoper sodbo, s katero je bila za nično razglašena odločba o predaji, začasnega ukrepa, katerega predmet ali učinek je zadržanje roka za predajo – Dopustnost – Pogoj – Predhodni odlog izvršitve odločbe o predaji za čas obravnavanja prvostopenjskega pravnega sredstva

   (Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 604/2013, člena 27(3) ter 29(1) in (2))

   (Glej točke od 23 do 29 in od 32 do 40 ter izrek.)

2. Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Merila in mehanizmi za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito – Uredba št. 604/2013 – Postopki za sprejem in ponovni sprejem – Pravica do učinkovitega pravnega sredstva – Nacionalna ureditev, ki določa pritožbo zoper sodbo, s katero je bila za nično razglašena odločba o predaji – Dopustnost – Meje – Spoštovanje načel enakovrednosti in učinkovitosti – Neobstoj odstopanja od člena 29(1) Uredbe št. 604/2013

   (Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člena 18 in 47; Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 604/2013, člen 27(1))

   (Glej točki 30 in 31.)

Povzetek

E. N., S. S. in J. Y. so v letih 2019 in 2020 na Nizozemskem vložili prošnje za mednarodno zaščito. Organi drugih držav članic so med oktobrom 2019 in januarjem 2021 pristali, da bodo prosilce sprejeli ali ponovno sprejeli. V teh okoliščinah je pristojni nizozemski organ odločil, da prošnje za mednarodno zaščito brez obravnave zavrne in na podlagi Uredbe Dublin III ( 1 ) odredi predajo prosilcev v te države članice. Prvostopenjska sodišča, ki so odločala o tožbah prosilcev zoper odločbe o predaji, so te odločbe razglasila za nične in pristojnemu nizozemskemu organu odredila, naj o prošnjah za mednarodno zaščito sprejme nove odločbe. Ta organ je zoper te sodbe vložil pritožbe pri Raad van State (državni svet). V teh pritožbah je predlagal tudi izdajo začasnih ukrepov, in sicer, prvič, da pred odločitvijo o pritožbah ni treba sprejeti nove odločbe in, drugič, da se rok za predajo zadrži.

Sodnik pri predložitvenem sodišču, pristojen za izdajo začasne odredbe, je s tremi odločbami, izdanimi v letih 2020 in 2021, predlogom za izdajo začasnih ukrepov ugodil. Vendar predložitveno sodišče sprašuje, ali določbe Uredbe Dublin III v zvezi s pravnimi sredstvi zoper odločbe o predaji ( 2 ) in roki za predajo ( 3 ) nasprotujejo temu, da se ugodi predlogu za izdajo začasnega ukrepa, ki ga je vložil prisojni nacionalni organ – poleg pritožbe, ki jo je vložil zoper sodno odločbo, s katero je bila odločba o predaji razglašena za nično – in sicer naj se rok za predajo zadrži. Če bi bilo tako, bi moralo to sodišče ugotoviti, da se je ta rok iztekel in da je torej Kraljevina Nizozemska postala odgovorna za obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito, ki so jih vložile nasprotne stranke v postopku v glavni stvari. ( 4 )

Sodišče je v sodbi razsodilo, da je začasni ukrep, ki pristojnemu organu omogoča, da do odločitve o pravnem sredstvu, ki ga je ta organ vložil zoper sodbo, s katero je bila odločba o predaji razglašena za nično, ne sprejme nove odločbe, in katerega predmet ali učinek je zadržanje roka za predajo, lahko sprejet le, kadar je bila izvršitev odločbe o predaji odložena za čas obravnave prvostopenjskega pravnega sredstva.

Presoja Sodišča

Sodišče je najprej opozorilo, da se v skladu s členom 29(1) Uredbe Dublin III predaja zadevne osebe v odgovorno državo članico izvede v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica to osebo sprejela ali ponovno sprejela, ali po končni odločitvi o pritožbi, če v skladu s členom 27(3) te uredbe obstaja odložilni učinek.

Iz tega izhaja, da je zakonodajalec Unije predvidel, da v primerih, v katerih je bila izvršitev odločitve o predaji odložena, rok za predajo začne teči šele, ko odločitev o pravnem sredstvu zoper odločitev o predaji postane dokončna. Vendar ni natančno določil, v skladu s katerimi postopkovnimi pravili je treba to pravilo uporabiti v primeru vložitve drugostopenjskega pravnega sredstva in, zlasti, ali uporaba navedenega pravila lahko pomeni, da sodišče, ki odloča o tem pravnem sredstvu, izda začasne ukrepe.

Ker na tem področju ni predpisov Unije, je treba, kadar je v notranjem pravnem redu odločeno, da se določi taka drugostopenjska sodna instanca, na podlagi načela procesne avtonomije v njem določiti postopkovna pravila za to drugostopenjsko sodno instanco, vključno z morebitno izdajo začasnih ukrepov. Vendar morajo ta pravila spoštovati načeli enakovrednosti in učinkovitosti.

Čeprav v tem okviru nacionalna ureditev določa, da lahko sodišče, ki odloča o takem drugostopenjskem pravnem sredstvu, na predlog pristojnih organov izda začasne ukrepe, pa ne sme odstopati od člena 29(1) Uredbe Dublin III s tem, da določa, da imajo taki ukrepi zunaj primerov iz te določbe učinek odložitve teka roka za predajo in tako odložitve njegovega izteka. Iz te določbe pa izhaja, da lahko rok za predajo začne teči od končne odločitve o pravnem sredstvu, vloženem zoper odločitev o predaji, le, če je bila njena izvršitev za čas obravnavanja prvostopenjskega pravnega sredstva odložena.

Iz tega sledi, da je začasni ukrep, katerega učinek je zadržanje roka za predajo do odločitve o drugostopenjskem pravnem sredstvu, mogoče sprejeti le, če je bila izvršitev odločitve o predaji v skladu z členom 27(3) in (4) te uredbe odložena do odločitve o prvostopenjskem pravnem sredstvu. V takem položaju, po eni strani, podaljšanje odloga teka roka za predajo do odločitve o drugostopenjskem pravnem sredstvu omogoča zagotovitev enakosti orožij in učinkovitost postopkov s pravnim sredstvom. Zagotavlja namreč, da se ta rok ne izteče, ko je izvršitev odločbe o predaji postala nemogoča zaradi vložitve pravnega sredstva zoper to odločbo. Po drugi strani odločitev, da se s sprejetjem začasnega ukrepa pogoji podaljšanje – v okviru drugostopenjskega pravnega sredstva – odložilnega učinka prvostopenjskega pravnega sredstva, kar zadeva tek roka za predajo, omogoča izognitev temu, da se z vložitvijo pravnega sredstva zoper sodbo, s katero je odločba o predaji razglašena za nično, ta tek sistematično odloži, s čimer bi se lahko obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito zadevne osebe zavleklo.

Tako pravilo zato lahko spodbuja uresničitev ciljev Uredbe Dublin III, ki se nanašajo na uvedbo jasnega in izvedljivega načina, temelječega na objektivnih merilih, ki so pravična za države članice in za zadevne osebe, za hitro določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito.

Nasprotno pa bi, kadar izvršitev odločbe o predaji ni bila odložena do odločitve o prvostopenjskem pravnem sredstvu, sprejetje – v okviru drugostopenjskega pravnega sredstva – začasnega ukrepa, kot je ta iz postopka v glavni stvari, dejansko omogočilo pristojnim organom, ki niso niti uporabili možnosti, ki jim jo daje Uredba Dublin III, ( 5 ) in sicer da po uradni dolžnosti izvršitev odločbe odložijo, niti niso v času obravnavanja tega pravnega sredstva izvršili odločbe o predaji, omogočilo, da odložijo tek roka za predajo, ki je določen v tej uredbi, ( 6 ) in tako preprečijo, da bi se odgovornost za obravnavanje prošenj teh oseb na podlagi navedene uredbe ( 7 ) prenesla na državo članico, ki poda zahtevo. S tem bi se potek postopka za mednarodno zaščito neupravičeno zavlekel in ogrozili zgoraj navedeni cilji navedene uredbe.

( 1 ) Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (UL 2013, L 180, str. 31; v nadaljevanju: Uredba Dublin III).

( 2 ) Člen 27 Uredbe Dublin III se nanaša na pravna sredstva zoper odločitve o predaji. V odstavku 3 tega člena je določeno, da države članice zadevnim osebam zagotovijo pravno sredstvo, ki lahko privede do odloga izvršitve odločitve o predaji, sprejete v zvezi z njimi.

( 3 ) Člen 29 Uredbe Dublin III se nanaša na načine in roke za predajo zadevnih oseb v državo članico, odgovorno za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito.

( 4 ) Člen 29(2) Uredbe Dublin III določa, da kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, je odgovorna država članica načeloma oproščena svoje obveznosti sprejema ali ponovnega sprejema zadevne osebe, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo.

( 5 ) Člen 27(4) Uredbe Dublin III državam članicam dovoljuje, da določijo, da se lahko pristojni organi po uradni dolžnosti odločijo, da odložijo izvršitev odločitve o predaji, če njena odložitev ne bi izhajala niti iz učinka zakona niti sodne odločbe, kadar okoliščine v zvezi s to izvršitvijo pomenijo, da mora biti zadevni osebi za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva dovoljeno, da ostane na ozemlju države članice, ki je sprejela odločitev o predaji, do sprejetja dokončne odločitve o pravnem sredstvu, vloženem zoper to odločitev.

( 6 ) Člen 29(1) Uredbe Dublin III.

( 7 ) Člen 29(2) Uredbe Dublin III.