This document is an excerpt from the EUR-Lex website
Document 62020CJ0588
Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 1. avgusta 2022.
Landkreis Northeim proti Daimler AG.
Predhodno odločanje – Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Člen 101 PDEU – Odškodninske tožbe zaradi kršitev določb konkurenčnega prava Unije – Sklep Evropske komisije o ugotovitvi kršitve – Postopek poravnave – Proizvodi, na katere se nanaša kršitev – Specializirani tovornjaki – Tovornjaki za odvoz gospodinjskih odpadkov.
Zadeva C-588/20.
Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 1. avgusta 2022.
Landkreis Northeim proti Daimler AG.
Predhodno odločanje – Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Člen 101 PDEU – Odškodninske tožbe zaradi kršitev določb konkurenčnega prava Unije – Sklep Evropske komisije o ugotovitvi kršitve – Postopek poravnave – Proizvodi, na katere se nanaša kršitev – Specializirani tovornjaki – Tovornjaki za odvoz gospodinjskih odpadkov.
Zadeva C-588/20.
Court reports – general
ECLI identifier: ECLI:EU:C:2022:607
Zadeva C‑588/20
Landkreis Northeim
proti
Daimler AG
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Landgericht Hannover)
Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 1. avgusta 2022
„Predhodno odločanje – Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Člen 101 PDEU – Odškodninske tožbe zaradi kršitev določb konkurenčnega prava Unije – Sklep Evropske komisije o ugotovitvi kršitve – Postopek poravnave – Proizvodi, na katere se nanaša kršitev – Specializirani tovornjaki – Tovornjaki za odvoz gospodinjskih odpadkov“
Konkurenca – Upravni postopek – Odločba Komisije o ugotovitvi kršitve – Opredelitev sankcioniranih kršitev – Opredelitev proizvodov, na katere se nanaša kršitev – Opredelitev na podlagi izreka in obrazložitve odločbe Komisije – Odločba, sprejeta po postopku poravnave – Nevplivanje na obseg protikonkurenčnega ravnanja
(člen 101 PDEU; Obvestilo Komisije 2008/C 167/01, točka 2)
(Glej točke od 38 do 53.)
Konkurenca – Upravni postopek – Zahteva po informacijah – Zahteva, katere namen ni opredeliti ali natančneje določiti proizvode, na katere se nanašajo protikonkurenčna ravnanja
(Uredba Sveta št. 1/2003, člen 18(1))
(Glej točke od 54 do 56.)
Konkurenca – Globe – Odločba o naložitvi glob – Obveznost obrazložitve – Obseg – Možnost Komisije, da pri izračunu glob odstopi od smernic
(člena 101 in 296 PDEU; Uredba Sveta št. 1/2003, člen 23(2) in (3); Obvestilo Komisije 2006/C 210/02, točke 6, 13 in 37)
(Glej točke od 58 do 66.)
Povzetek
Evropska komisija je leta 2016 po končanem postopku poravnave ugotovila ( 1 ), da so družbe Daimler, MAN SE in Iveco Magirus AG (v nadaljevanju: zadevna podjetja) s tem, da so se od leta 1997 do 2011 dogovarjale na eni strani o cenah tovornjakov v Evropskem gospodarskem prostoru (EGP) ter na drugi strani o časovnem okviru in prenosu stroškov za uvedbo tehnologij z nizkimi emisijami v skladu s standardi Euro od 3 do 6, z več drugimi proizvajalci tovornjakov sodelovale pri omejevalnem sporazumu, ki je v nasprotju s pravili prava Unije ( 2 ).
V okviru postopka poravnave, ki se je končal s sprejetjem tega sklepa, je Komisija zadevnim podjetjem poslala zahtevo po informacijah, da bi pridobila informacije o prometu, ki so ga ustvarila s proizvodi, neposredno ali posredno povezanimi z omejevalnim sporazumom, da bi določila globo, ki jim jo je bilo treba naložiti. Ob tej priložnosti je Komisija pojasnila, da za namene vprašanj, postavljenih v tej zahtevi, pojem „tovornjaki“ ne zajema niti specializiranih tovornjakov niti rabljenih tovornjakov.
Okrožje Northeim, ki je v letih 2006 in 2007 od družbe Daimler kupilo dva tovornjaka za odvoz gospodinjskih odpadkov, je pri Landgericht Hannover (deželno sodišče v Hannovru, Nemčija) vložilo tožbo za povrnitev škode, ki jo je utrpelo zaradi omejevalnega sporazuma, ki ga je ugotovila Komisija. Družba Daimler je v obrambo navedla predvsem, da se v skladu z zahtevo Komisije po informacijah sklep te institucije o ugotovitvi omejevalnega sporazuma ne nanaša na tovornjake za odvoz gospodinjskih odpadkov kot specializirane tovornjake.
Tako je Landgericht Hannover (deželno sodišče v Hannovru) Sodišču predložilo vprašanje za predhodno odločanje, da bi izvedelo, ali specializirani tovornjaki, zlasti tovornjaki za odvoz gospodinjskih odpadkov, spadajo med proizvode, na katere se nanaša omejevalni sporazum, ki ga je Komisija ugotovila v zadevnem sklepu. Ob pritrdilnem odgovoru je Sodišče obravnavalo vprašanje določitve proizvodov, na katere se nanaša omejevalni sporazum, ugotovljen v sklepu Komisije, sprejetem po končanem postopku poravnave.
Presoja Sodišča
Sodišče je uvodoma pojasnilo, da se proizvodi, na katere se nanaša kršitev člena 101 PDEU, ugotovljena v sklepu Komisije, določijo glede na sporazume in dejavnosti, ki so predmet omejevalnega sporazuma. Člani omejevalnega sporazuma namreč svoja protikonkurenčna ravnanja namenoma osredotočajo na proizvode, na katere se nanaša ta omejevalni sporazum. Zato se je treba za ugotovitev, ali tovornjaki za odvoz gospodinjskih odpadkov spadajo med proizvode, na katere se nanaša omejevalni sporazum, ugotovljen v zadevnem sklepu, prednostno sklicevati na izrek in obrazložitev tega sklepa.
V zvezi s tem je Sodišče ugotovilo, da se sklep Komisije, kot je razvidno iz njegovega besedila, nanaša na prodajo vseh srednjetežkih in težkih tovornjakov ne glede na to, ali gre za rigidne ali priklopne tovornjake, razen tovornjakov za vojaško uporabo, pri čemer je izključno merilo, ki je v zadevnem sklepu določeno za ugotovitev, ali je tovornjak zajet s tem sklepom, njegova teža.
Poleg tega je Sodišče poudarilo, da na podlagi nobenega elementa zadevnega sklepa ni mogoče ugotoviti, da so specializirani tovornjaki izključeni iz proizvodov, na katere se nanaša omejevalni sporazum. Nasprotno pa iz tega sklepa izhaja, da se je omejevalni sporazum nanašal na vso posebno in standardno opremo in modele ter na vse tovarniško vgrajene možnosti, ki so jih ponujali različni proizvajalci, ki so sodelovali pri navedenem omejevalnem sporazumu. V teh okoliščinah je Sodišče ugotovilo, da specializirani tovornjaki, vključno s tovornjaki za odvoz gospodinjskih odpadkov, spadajo med proizvode, na katere se nanaša omejevalni sporazum, ugotovljen v zadevnem sklepu.
Te ugotovitve ni mogoče ovreči z zahtevo po informacijah, ki je bila zadevnim podjetjem poslana v okviru postopka poravnave.
V zvezi s tem je Sodišče opozorilo, na prvem mestu, da čeprav lahko Komisija v okviru postopka poravnave nagradi sodelovanje podjetij, vključenih v postopek, se ne pogaja niti o obstoju kršitve pravil Unije o konkurenci niti o ustreznih sankcijah. Zato dejstvo, da je bil zadevni sklep sprejet v okviru takega postopka, ne vpliva na opredelitev obsega protikonkurenčnega ravnanja.
Na drugem mestu je poudarilo, da je zahteva po informacijah namenjena zgolj temu, da Komisija zbere informacije in dokumentacijo, potrebne za to, da se preverita obstoj in obseg določenega dejanskega in pravnega položaja, ne pa temu, da se opredelijo ali natančneje določijo proizvodi, na katere se nanašajo protikonkurenčna ravnanja. V obravnavani zadevi je bil namen zahteve po informacijah, poslane zadevnim podjetjem, zgolj opredeliti prodajo, upoštevno za izračun globe.
Na tretjem in zadnjem mestu, Sodišče je spomnilo, da ima Komisija široko diskrecijsko pravico glede metode za izračun globe v primeru kršitve pravil Unije o konkurenci, pri čemer je ta diskrecijska pravica omejena zlasti s pravili ravnanja, ki si jih je Komisija določila sama.
V skladu s točko 37 Smernic o načinu določanja glob ( 3 ) pa lahko Komisija odstopi od splošne metodologije, ki je v teh smernicah določena za določanje glob, da bi upoštevala posebnosti posamezne zadeve ali zagotovila zadosten odvračilni učinek.
V tem okviru je Sodišče štelo, da Komisiji po potrebi ni treba upoštevati najvišje vrednosti vse prodaje, na katero se nanaša omejevalni sporazum, da bi zagotovila dejansko odvračilno naravo globe. Ob tem mora Komisija, če se odloči opreti na točko 37 Smernic o načinu določanja glob in odstopiti od splošne metodologije, predstavljene v njih, spoštovati obveznost obrazložitve, ki ji je naložena na podlagi člena 296 PDEU. Komisija namreč v posameznem primeru ne more odstopati od navedenih smernic, ne da bi navedla razloge, ki so združljivi s pravom Unije.
V obravnavani zadevi je iz sklepa Komisije razvidno, da je uporabila točko 37 Smernic o načinu določanja glob. Komisija je namreč menila, da je ob upoštevanju obsega vrednosti prodaje zadevnih podjetij cilja odvračanja in sorazmernosti globe mogoče doseči, ne da bi se uporabila skupna vrednost prodaje tovornjakov teh podjetij. Tako je Komisija odločila, da pri izračunu globe upošteva samo del skupne vrednosti prodaje.
Zato na podlagi dejstva, da so bili specializirani tovornjaki izključeni iz pojma „tovornjaki“, uporabljenega v zahtevi po informacijah, in da je Komisija odločila, da pri izračunu globe upošteva samo del skupne vrednosti prodaje, ni mogoče šteti, da specializirani tovornjaki niso bili del proizvodov, na katere se je nanašal omejevalni sporazum, ugotovljen v zadevnem sklepu.
( 1 ) Sklep Komisije C(2016) 4673 final z dne 19. julija 2016 v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 Pogodbe o delovanju Evropske unije in člena 53 Sporazuma EGP (Zadeva AT.39824 – Tovornjaki) (v nadaljevanju: zadevni sklep).
( 2 ) Člen 101 PDEU in člen 53 Sporazuma EGP.
( 3 ) Smernice o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 23(2)(a) Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 (UL 2006, C 210, str. 2).