Zadeva C‑274/14

Postopek, ki ga je sprožila Banco de Santander SA

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložila Tribunal Económico‑Administrativo Central)

Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 21. januarja 2020

„Predhodno odločanje – Člen 267 PDEU – Pojem ‚nacionalno sodišče‘ – Merila – Neodvisnost zadevnega nacionalnega organa – Neodstavljivost članov – Nedopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe“

1. Vprašanja za predhodno odločanje – Predložitev Sodišču – Nacionalno sodišče v smislu člena 267 PDEU – Pojem – Tribunal Económico‑Administrativo Central (Španija) – Izključitev

   (člen 267 PDEU)

   (Glej točke od 51 do 77.)

2. Vprašanja za predhodno odločanje – Predložitev Sodišču – Nacionalno sodišče v smislu člena 267 PDEU – Pojem – Merilo neodvisnosti – Status članov zadevnega nacionalnega organa – Zahteva neodstavljivosti – Obseg

   (člen 267 PDEU)

   (Glej točke od 58 do 60 in od 64 do 71.)

3. Vprašanja za predhodno odločanje – Predložitev Sodišču – Nacionalno sodišče v smislu člena 267 PDEU – Pojem – Merilo neodvisnosti – Nepristranskost – Pojem

   (člen 267 PDEU)

   (Glej točke od 61 do 63 in od 72 do 77.)

4. Pravo Unije – Primarnost – Nacionalno pravo, ki je v nasprotju – Pomoči, ki jih dodelijo države – Nacionalni organ, ustanovljen na podlagi zakona za odločanje o pritožbah v davčnih zadevah – Obveznost, da se ne uporabi nacionalna zakonodaja, ki ni v skladu z določbami prava Unije z neposrednim učinkom

   (člen 108(3) PDEU)

   (Glej točko 78.)

5. Države članice – Obveznosti – Vzpostavitev pravnih sredstev, ki so nujna za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva – Nujnost zagotovitve učinkovitosti mehanizma postopka predhodnega odločanja in enotnosti pri razlagi prava Unije – Nacionalna ureditev, ki daje izključno pristojnost odločanja organu, ki ne izpolnjuje zahtev neodvisnosti in nepristranskosti – Pogoji za upravičenost – Obstoj pravnih sredstev zoper odločbe takega organa

   (člen 267 PDEU)

   (Glej točko 79.)

Povzetek

Sodišče (veliki senat) je v sodbi z dne 21. januarja 2020, Banco de Santander (C‑274/14), odločilo, da predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložila Tribunal Económico‑Administrativo Central (osrednja komisija za gospodarske in upravne zadeve, Španija) (v nadaljevanju: predložitveni organ), ni dopusten, ker ta organ ne izpolnjuje merila neodvisnosti, ki se zahteva za to, da bi ga bilo mogoče opredeliti kot „sodišče“ v smislu člena 267 PDEU.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je pri Sodišču vložil predložitveni organ, se je v bistvu nanašal na razlago in veljavnost zaporednih odločb, ki jih je Komisija ( 1 ) sprejela na področju državnih pomoči v zvezi s špansko ureditvijo davčne amortizacije finančnega dobrega imena za prevzeme tujih deležev. Ta predlog je bil Sodišču predložen v okviru postopka med družbo Banco de Santander in Inspección Financiera (inšpektorat za finance, Španija) v zvezi z odbitkom finančnega dobrega imena, ki izhaja iz tega, da je ta banka pridobila vse deleže holdinške družbe nemškega prava. V skladu z upoštevno nacionalno ureditvijo je predložitveni organ pristojen, da odloča o pritožbah zoper odločbe, ki jih sprejmejo nekateri osrednji davčni organi, med katerimi je tudi ta iz obravnavane zadeve, in da kot pritožbeni organ odloča o nekaterih odločbah, ki so jih sprejele druge Tribunales Económico‑Administrativos (komisije za gospodarske in upravne zadeve), katerih krajevna pristojnost je omejena. Posebni senat predložitvenega organa odloča o izrednih pravnih sredstvih za poenotenje prakse, ki jih lahko po potrebi vloži le generalni direktor za obdavčenje na ministrstvu za gospodarstvo in finance.

Sodišče je ugotovilo, da je treba ob upoštevanju njegove nedavne sodne prakse ( 2 ) najprej preučiti, ali je predložitveni organ mogoče opredeliti kot „sodišče“ v smislu člena 267 PDEU.

Sodišče je najprej opozorilo, da se s to opredelitvijo med drugim zahteva, da predložitveni organ izpolnjuje merilo neodvisnosti. Neodvisnost nacionalnih sodišč, ki so dolžna uporabljati pravo Unije, je bistvena za pravilno delovanje sistema pravosodnega sodelovanja, ki ga predstavlja mehanizem postopka predhodnega odločanja iz člena 267 PDEU, in ta mehanizem lahko uporabi le organ, pristojen za izvajanje prava Unije, ki med drugim izpolnjuje to merilo neodvisnosti.

Prvič, glede zunanjega vidika pojma „neodvisnost“ je Sodišče poudarilo, da se z njim zahteva, da zadevni organ svoje naloge opravlja povsem samostojno, ne da bi bil s komer koli kakor koli hierarhično povezan ali mu podrejen in ne da bi prejemal kakršne koli ukaze ali navodila, kar zlasti pomeni, da je treba primere razrešitve njegovih članov določiti z izrecnimi zakonskimi določbami, ki zagotavljajo jamstva, ki ustrezajo zahtevam načela neodstavljivosti, ki je neločljivo povezano z neodvisnostjo sodnikov. Vendar je Sodišče ugotovilo, da je člane predložitvenega organa mogoče razrešiti na podlagi kraljeve uredbe, ki jo sprejme svet ministrov na predlog ministra za gospodarstvo in finance, ne da bi bil ta sistem razrešitve urejen s posebnimi predpisi, tako da ti člani niso upravičeni do drugih jamstev, kot jih določajo splošna pravila upravnega prava.

Drugič, glede notranjega vidika pojma „neodvisnost“ je Sodišče opozorilo, da je povezan s pojmom „nepristranskost“, s katerim se zahteva spoštovanje objektivnosti in neobstoj kakršnega koli interesa za izid spora, razen stroge uporabe pravnega pravila. Tako razumljen pojem „neodvisnost“ pomeni, da ima zadevni organ status „tretje osebe“ v razmerju do organa, ki je sprejel izpodbijano odločbo. Na podlagi značilnosti izrednega pravnega sredstva, ki ga je pri posebnem senatu predložitvenega organa mogoče vložiti zoper odločbe tega organa, pa ni mogoče šteti, da ima ta organ status „tretje osebe“ glede na interese, s katerimi se srečuje. Sodišče je zlasti poudarilo, da je za vložitev takega pravnega sredstva izključno pristojen generalni direktor za obdavčenje na ministrstvu za gospodarstvo in finance, ki bo del sestave, ki odloča o tem pravnem sredstvu, prav tako kot generalni direktor ali direktor službe državne davčne uprave, v kateri je organ, ki je izdal akt, na katerega se nanaša odločba, zoper katero je bilo vloženo navedeno pravno sredstvo.

Sodišče je dodalo, da predložitvenega organa dejstvo, da ni „sodišče“ v smislu člena 267 PDEU, ne odvezuje obveznosti, da pri sprejemanju odločb zagotovi uporabo prava Unije in da po potrebi ne uporabi nacionalnih določb, ki so očitno v nasprotju z določbami prava Unije z neposrednim učinkom. Poleg tega obstoj pravnih sredstev zoper odločbe predložitvenega organa omogoča zagotovitev učinkovitosti mehanizma postopka predhodnega odločanja, ker imajo nacionalna sodišča možnost – v nekaterih primerih pa so celo zavezana – da Sodišču predložijo vprašanja v predhodno odločanje, če je odločba o razlagi ali veljavnosti prava Unije potrebna za izdajo sodne odločbe.

( 1 ) Odločba Komisije 2011/5/ES z dne 28. oktobra 2009 o davčni amortizaciji finančnega dobrega imena (goodwill) za prevzeme tujih deležev C 45/07 (ex NN 51/07, ex CP 9/07) Španije (UL 2011, L 7, str. 48); Sklep Komisije 2011/282/EU z dne 12. januarja 2011 o davčni amortizaciji finančnega dobrega imena (goodwill) za prevzeme tujih deležev št. C 45/07 (ex NN 51/07, ex CP 9/07) Španije (UL 2011, L 135, str. 1) in Sklep Komisije (EU) 2015/314 z dne 15. oktobra 2014 o državni pomoči SA.35550 (13/C) (ex 13/NN) (ex 12/CP), ki jo je izvedla Španija – Shema davčne amortizacije finančnega dobrega imena za prevzeme tujih deležev (UL 2015, L 56, str. 38).

( 2 ) Sodišče se je v svoji presoji sklicevalo zlasti na sodbe z dne 16. februarja 2017, Margarit Panicello (C‑503/15, EU:C:2017:126), z dne 27. februarja 2018, Associação Sindical dos Juízes Portugueses (C‑64/16, EU:C:2018:117), in z dne 24. junija 2019, Komisija/Poljska (Neodvisnost vrhovnega sodišča) (C‑619/18, EU:C:2019:531).