Zadeva C‑509/18

PF

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Supreme Court (Irska))

Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 27. maja 2019

„Predhodno odločanje – Policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Evropski nalog za prijetje – Okvirni sklep 2002/584/PNZ – Člen 6(1) – Pojem ‚odreditveni pravosodni organ‘ – Evropski nalog za prijetje, ki ga je izdal generalni državni tožilec države članice – Status – Jamstvo neodvisnosti“

1. Policijsko sodelovanje – Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Okvirni sklep o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami – Pojem „odreditveni pravosodni organ“ v smislu člena 6(1) Okvirnega sklepa – Organi države članice, ki niso sodni organi, a sodelujejo pri izvajanju sodne oblasti v kazenskih zadevah v tej državi članici – Vključitev – Pojem organa, ki sodeluje pri izvajanju sodne oblasti v kazenskih zadevah – Državno tožilstvo, pristojno za sprožitev pregona zoper osebo, osumljeno storitve kaznivega dejanja – Vključitev

   (Okvirni sklep Sveta 2002/584, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom 2009/299, člena 1(1) in 6(1))

   (Glej točke od 28 do 42.)

2. Policijsko sodelovanje – Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Okvirni sklep o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami – Pojem „odreditveni pravosodni organ“ v smislu člena 6(1) Okvirnega sklepa – Državni tožilec, pristojen za sprožitev pregona zoper osebo, osumljeno storitve kaznivega dejanja – Vključitev – Pogoji – Potrebna neodvisnost tega organa v razmerju do izvršilne oblasti – Nujnost obstoja možnosti predložitve odločitve o izdaji evropskega naloga za prijetje sodnemu nadzoru

   (Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 6; Okvirni sklep Sveta 2002/584, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom 2009/299, členi 1(3), 5 in 6(1))

   (Glej točke od 45 do 53, 56 in 57 ter izrek.)

Povzetek

Nemška državna tožilstva ne zagotavljajo jamstva zadostne neodvisnosti od izvršilne veje oblasti, da bi lahko izdala evropski nalog za prijetje

Nasprotno pa generalni državni tožilec Litve zagotavlja tako jamstvo neodvisnosti

Sodišče je v sestavi velikega senata v združenih zadevah, v katerih je bila 27. maja 2019 izdana sodba OG in PI (državni tožilstvi v Lübecku in Zwickauu) (C‑508/18 in C‑82/19 PPU), razsodilo, da pojem „odreditveni pravosodni organ“ v smislu člena 6(1) Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ, ( 1 ) ki je pristojen za izdajo evropskega naloga za prijetje, ne zajema državnih tožilcev države članice, ki so izpostavljeni tveganju, da bodo zanje neposredno ali posredno veljali posamezni napotki ali navodila izvršilne oblasti, kot je minister za pravosodje, v okviru sprejetja odločitve o izdaji evropskega naloga za prijetje. Nasprotno pa je Sodišče v sodbi PF (generalni državni tožilec Litve) (C‑509/18), ki je bila prav tako izdana v sestavi velikega senata na isti dan, razsodilo, da ta pojem zajema generalnega državnega tožilca države članice, ki je – čeprav strukturno ni odvisen od sodne veje oblasti – pristojen za kazenski pregon in katerega status v tej državi članici mu zagotavlja neodvisnost od izvršilne veje oblasti v okviru izdaje evropskega naloga za prijetje.

V teh različnih zadevah je šlo za izvršitev evropskih nalogov za prijetje na Irskem, ki so jih izdali nemški državni tožilci zaradi kazenskega pregona, uvedenega zoper litovskega državljana (zadeva OG) in romunskega državljana (zadeva PI), ter evropskega naloga za prijetje, ki ga je izdal generalni državni tožilec Litve zaradi kazenskega pregona, uvedenega zoper litovskega državljana (zadeva PF).

Sodišče je v vsaki od teh sodb najprej opozorilo, da pojem „pravosodni organ“ v smislu člena 6(1) Okvirnega sklepa 2002/584 terja samostojno razlago in da ni omejen le na sodnike ali sodišča države članice, temveč ga je treba razumeti tako, da širše zajema organe, ki v tej državi članici sodelujejo pri izvajanju sodne oblasti v kazenskih zadevah, v nasprotju, med drugim, z ministrstvi ali službami policije, ki so del izvršilne oblasti. Tako lahko ta pojem zajema organe države članice, ki, ne da bi bili nujno sodniki ali sodišča, sodelujejo pri izvajanju sodne oblasti v kazenskih zadevah v tej državi članici. Evropski nalog za prijetje olajšuje prosti pretok sodnih odločb, ki so bile izdane pred sodbo in ki se nanašajo na izvajanje kazenskega postopka, zato lahko organi, ki so v skladu z nacionalnim pravom pristojni za sprejemanje takih odločitev, spadajo na področje uporabe okvirnega sklepa 2002/584. Zato je treba organ, kot je državno tožilstvo, ki ima v okviru kazenskega postopka pristojnost, da sproži pregon zoper osebo, osumljeno storitve kaznivega dejanja, zaradi tega, da bi bila privedena pred sodišče, obravnavati kot organ, ki sodeluje pri izvajanju sodne oblasti zadevne države članice, in Sodišče meni, da gre za tak primer tako pri državnih tožilstvih v Nemčiji (zadevi OG in PI) kot tudi pri generalnem državnem tožilcu Litve (zadeva PF).

Nato je Sodišče spomnilo, da sistem evropskega naloga za prijetje vključuje varstvo postopkovnih in temeljnih pravic, ki mora biti zagotovljeno zahtevani osebi, na dveh ravneh. Sodnemu varstvu, določenem na prvi ravni ob sprejetju nacionalne odločbe, kot je nacionalni nalog za prijetje, je dodano varstvo, ki mora biti zagotovljeno na drugi ravni ob izdaji evropskega naloga za prijetje. V zvezi z ukrepom, kot je izdaja evropskega naloga za prijetje, ki lahko ogrozi pravico do svobode zadevne osebe iz člena 6 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, to varstvo pomeni, da je treba sprejeti odločitev, ki izpolnjuje zahteve za učinkovito sodno varstvo, vsaj na eni od dveh ravni tega varstva. Zato mora nacionalna sodna odločba, kot je nacionalni nalog za prijetje, na katerem temelji evropski nalog za prijetje – kadar pravo odreditvene države članice podeli pristojnost za izdajo evropskega naloga za prijetje organu, ki sicer sodeluje pri izvajanju sodne oblasti v tej državi članici, vendar ni sodnik ali sodišče – izpolnjevati take zahteve. Sodišče meni, da taka rešitev izvršitvenemu pravosodnemu organu zagotavlja, da odločitev o izdaji evropskega naloga za prijetje zaradi kazenskega pregona temelji na nacionalnem postopku, ki je predmet sodnega nadzora, in da so bila osebi, zoper katero je bil ta nacionalni nalog za prijetje izdan, zagotovljena vsa jamstva, potrebna za sprejetje take vrste odločitev.

Druga raven varstva pa pomeni, da pravosodni organ, ki je po nacionalni zakonodaji pristojen za izdajo evropskega naloga za prijetje, zlasti spremlja izpolnjevanje pogojev, potrebnih za to izdajo, in preuči, ali je glede na posebnosti vsakega posameznega primera navedena izdaja naloga sorazmerna. Poleg tega mora biti ta odreditveni pravosodni organ sposoben izvršitvenemu pravosodnemu organu zagotoviti, da glede na jamstva, ki jih zagotavlja pravni sistem odreditvene države članice, deluje neodvisno pri opravljanju svojih funkcij v zvezi z izdajo evropskega naloga za prijetje. Natančneje, ta neodvisnost zahteva, da obstajajo statusna in organizacijska pravila, ki zagotavljajo, da ta organ v okviru sprejetja odločitve o izdaji takega naloga za prijetje ni izpostavljen kakršnemu koli tveganju, da bo zlasti podrejen posameznim navodilom izvršilne veje oblasti. Nazadnje mora v odreditveni državi članici – kadar zakonodaja te države članice podeljuje pristojnost za izdajo evropskega naloga za prijetje organu, ki sicer sodeluje pri izvajanju sodne oblasti te države članice, vendar ni sodišče – obstajati možnost sodnega nadzora nad odločitvijo o izdaji takega naloga za prijetje in zlasti nad sorazmernostjo takšne odločitve, ki v celoti izpolnjuje zahteve učinkovitega sodnega varstva.

( 1 ) Okvirni sklep Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 34).