Zadeva C‑518/15

Ville de Nivelles

proti

Rudyju Matzaku

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo cour du travail de Bruxelles)

„Predhodno odločanje – Direktiva 2003/88/ES – Varovanje varnosti in zdravja delavcev – Organizacija delovnega časa – Člen 2 – Pojma ‚delovni čas‘ in ‚čas počitka‘ – Člen 17 – Odstopanja – Gasilci – Čas dežurstva – Dežurstvo na domu“

Povzetek – Sodba Sodišča (peti senat) z dne 21. februarja 2018

1. Socialna politika–Zaščita varnosti in zdravja delavcev–Direktiva 2003/88 o določenih vidikih organizacije delovnega časa–Pojem delavca–Prostovoljni gasilec vključen v javno gasilsko službo–Vključitev–Pogoji–Preverjanje, ki ga opravi nacionalno sodišče

   (Direktiva 2003/88 Evropskega parlamenta in Sveta)

2. Socialna politika–Zaščita varnosti in zdravja delavcev–Direktiva 2003/88 o določenih vidikih organizacije delovnega časa–Odstopanja–Gasilci, ki jih zaposlijo javne gasilske službe–Nemožnost držav članic, da odstopijo od opredelitev pojmov „delovni čas“ in „čas počitka“ ”

   (Direktiva 2003/88 Evropskega parlamenta in Sveta, člena 2 in 17(3)(c)(iii))

3. Socialna politika–Zaščita varnosti in zdravja delavcev–Direktiva 2003/88 o določenih vidikih organizacije delovnega časa–Ugodnejše nacionalne določbe–Obseg–Manj omejevalna opredelitev pojma „delovni čas“–Izključitev

   Direktiva 2003/88 Evropskega parlamenta in Sveta, členi 1, 2 in 15)

4. Socialna politika–Zaščita varnosti in zdravja delavcev–Direktiva 2003/88 o določenih vidikih organizacije delovnega časa–Področje uporabe–Plačilo–Izključitev–Obveznost držav članic, da določijo plačilo za dežurstvo na domu glede na predhodno opredelitev teh obdobij kot „delovni čas“ ali „čas počitka“–Neobstoj

   (člen 153(5) PDEU, Direktiva 2003/88 Evropskega parlamenta in Sveta, člen 2)

5. Socialna politika–Zaščita varnosti in zdravja delavcev–Direktiva 2003/88 o določenih vidikih organizacije delovnega časa–Delovni čas–Pojem–Čas dežurstva na domu delavca z obveznostjo, da se na pozive svojega delodajalca odzove v 8 minutah, kar zelo omejuje možnost opravljanja drugih dejavnosti–Vključitev

   Direktiva 2003/88 Evropskega parlamenta in Sveta, člen 2)

1.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točke od 28 do 31.)

2.  Člen 17(3)(c)(iii) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa je treba razlagati tako, da države članice za nekatere kategorije gasilcev, ki jih zaposlujejo javne gasilske službe, ne smejo odstopati od vseh obveznosti, ki izhajajo iz določb te direktive, vključno z njenim členom 2, ki med drugim opredeljuje pojma „delovni čas“ in „čas počitka“.

   (Glej točko 39 in točko 1 izreka.)

3.  Člen 15 Direktive 2003/88 je treba razlagati tako, da ne dopušča, da države članice ohranijo ali sprejmejo opredelitev pojma „delovni čas“, ki je manj omejevalna od opredelitve v členu 2 te direktive.

   V skladu s členom 15 Direktive 2003/88 imajo države članice pravico, da uporabljajo ali uvajajo zakone in druge predpise, ki so ugodnejši za varovanje varnosti in zdravja delavcev. Iz tega člena izhaja, da so nacionalne določbe, na katere se ta sklicuje, tiste, ki jih je mogoče primerjati s tistimi iz Direktive 2003/88 za varovanje varnosti in zdravja delavcev.

   Zadnjenavedene določbe pa so lahko le tiste, ki so glede na svojo funkcijo in predmet namenjene določitvi minimalne ravni varovanja varnosti in zdravja delavcev. To velja za določbe iz poglavij 2 in 3 te direktive. Vendar so določbe poglavja 1 navedene direktive, ki vsebuje člena 1 in 2 te direktive, drugačne. Zadnjenavedena člena namreč ne določata minimalnega časa počitka in se ne nanašata na druge vidike organizacije delovnega časa, temveč vzpostavljata potrebne opredelitve za določitev predmeta Direktive 2003/88 ter njenega področja uporabe.

   Tako iz besedila člena 15 Direktive 2003/88 ob upoštevanju sistema, ki ga vzpostavlja, izhaja, da pravica, določena v tem členu, ne velja glede opredelitve pojma „delovni čas“ iz člena 2 te direktive.

   (Glej točke od 42 do 44, 47 in točko 2 izreka.)

4.  Člen 2 Direktive 2003/88 je treba razlagati tako, da državam članicam ne nalaga, da plačilo za obdobja dežurstva na domu, kot so ta iz postopka v glavni stvari, določijo glede na predhodno opredelitev teh obdobij kot „delovni čas“ ali „čas počitka“.

   V zvezi s tem je treba opozoriti, kot poudarja predložitveno sodišče, da ni sporno, da Direktiva 2003/88 ne ureja vprašanja plačila delavcev, saj ta vidik v skladu s členom 153(5) PDEU ni v pristojnosti Unije.

   Zato čeprav so države članice pooblaščene, da določijo plačilo delavcev, ki spadajo na področje uporabe Direktive 2003/88, glede na opredelitev pojmov „delovni čas“ in „čas počitka“ iz člena 2 te direktive, tega niso dolžne storiti.

   (Glej točke 49, 50, 52 in točko 3 izreka.)

5.  Člen 2 Direktive 2003/88 je treba razlagati tako, da je treba čas dežurstva, ki ga delavec preživi na domu, pri čemer ima obveznost odzvati se na pozive delodajalca v roku 8 minut, kar znatno omejuje možnosti za opravljanje drugih dejavnosti, šteti za „delovni čas“.

   Če bi se namreč iz pojma „delovni čas“ izključilo obdobje dežurstva na podlagi sistema fizične navzočnosti na delovnem mestu, bi to ogrozilo cilj Direktive 2003/88, ki je zagotoviti varnost in zdravje delavcev s tem, da so upravičeni do minimalnega počitka in ustreznih odmorov (glej v tem smislu sodbo z dne 3. oktobra 2000, Simap, C-303/98, EU:C:2000:528, točka 49).

   Poleg tega je iz sodne prakse Sodišča razvidno, da je odločilni dejavnik za opredelitev „delovnega časa“ v smislu Direktive 2003/88 to, da je delavec zavezan biti fizično prisoten na kraju, ki ga določi delodajalec, in da mu mora biti tam na razpolago, da bi lahko takoj opravil ustrezne naloge, če bi bilo to potrebno. Za te obveznosti, ki zadevnim delavcem onemogočajo izbiro kraja bivanja med obdobji dežurstva, je treba namreč šteti, da spadajo k opravljanju njihovih nalog (glej v tem smislu sodbo z dne 9. septembra 2003, Jaeger, C-151/02, EU:C:2003:437, točka 63, ter sklep z dne 4. marca 2011, Grigore, C-258/10, neobjavljen, EU:C:2011:122, točka 53 in navedena sodna praksa).

   Nazadnje je treba poudariti, da je drugače v položaju, v katerem delavec opravlja dežurstvo po sistemu pripravljenosti za delo, po katerem mora biti stalno dosegljiv, ne da bi moral biti prisoten na delovnem mestu. V tem položaju lahko namreč delavec, čeprav je delodajalcu na razpolago, ker mora biti dosegljiv, s svojim časom upravlja z manj omejitvami in se lahko posveča lastnim interesom. V teh okoliščinah je treba za „delovni čas“ v smislu Direktive 2003/88 šteti le čas dejanskega opravljanja storitev (glej v tem smislu sodbo z dne 9. septembra 2003, Jaeger, C-151/02, EU:C:2003:437, točka 65 in navedena sodna praksa).

   (Glej točke od 58 do 60, 66 in točko 4 izreka.)