Zadeva C‑617/15

Hummel Holding A/S

proti

Nike Inc.

in

Nike Retail BV

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Oberlandesgericht Düsseldorf)

„Predhodno odločanje – Intelektualna lastnina – Uredba (ES) št. 207/2009 – Znamka Evropske unije – Člen 97(1) – Mednarodna sodna pristojnost – Tožba zaradi kršitve znamke, vložena proti družbi s sedežem v tretji državi – Odvisna družba nižjega ranga s sedežem v državi članici sodišča, ki odloča – Pojem ‚poslovna enota‘“

Povzetek – Sodba Sodišča (drugi senat) z dne 18. maja 2017

1. Pravo Evropske unije–Razlaga–Metode–Jezikovna, sistematična in teleološka razlaga

2. Znamka Evropske unije–Spori v zvezi s kršitvami in veljavnostjo znamk Evropske unije–Mednarodna pristojnost–Pristojnost sodišč države članice poslovne enote tožene stranke, ki nima stalnega prebivališča v eni od držav članic–Pojem poslovne enote–Jezikovna, sistematična in teleološka razlaga

   (Uredba Sveta št. 207/2009, uvodna izjava 16, členi 94, 95(1), 96 in 97(1); Uredba Sveta št. 44/2001, členi 4, 5(1) in (5) ter 18(2))

3. Znamka Evropske unije–Spori v zvezi s kršitvami in veljavnostjo znamk Evropske unije–Mednarodna pristojnost–Pristojnost sodišč države članice poslovne enote tožene stranke, ki nima stalnega prebivališča v eni od držav članic–Pojem poslovne enote–Odvisna družba nižjega ranga matične družbe, ki nima sedeža v Evropski uniji–Vključitev–Pogoji

   (Uredba Sveta št. 207/2009, člen 97(1); Uredba Sveta št. 44/2001, uvodna izjava 11 in člen 2(1))

1.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točko 22.)

2.  Uredba št. 207/2009 o blagovni znamki Evropske unije ob upoštevanju v njej izrecno navedenih izjem določa, da se določbe Uredbe št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah uporabljajo za postopke, povezane z blagovnimi znamkami Evropske unije in prijavami takih znamk, kar je izrecno razvidno iz uvodne izjave 16 Uredbe št. 207/2009 ter člena 94 in člena 97(1) te uredbe.

   V zvezi s tem, čeprav se nekatere določbe Uredbe št. 44/2001, kot sta člen 5(5) in člen 18(2), prav tako nanašajo na pojem „podjetje [poslovna enota]“, tako da ni mogoče izključiti, da so lahko spoznanja iz sodne prakse Sodišča v zvezi s tema določbama do neke mere upoštevna za razlago pojma „podjetje [poslovna enota]“ v smislu Uredbe št. 207/2009, pa kljub temu ni mogoče šteti, da bi moral imeti navedeni pojem nujno enak obseg kot tisti, uporabljen v okviru ene od navedenih uredb.

   Kljub načelni uporabi Uredbe št. 44/2001 za sodne postopke v zvezi z znamko Evropske unije je namreč uporaba nekaterih določb te uredbe – in zlasti pravil iz člena 4 in člena 5(1) te uredbe – za postopke, ki se začnejo na podlagi tožb iz člena 96 Uredbe št. 207/2009, na podlagi člena 94(2) zadnjenavedene uredbe izključena. Zaradi te izključitve pristojnost sodišč za znamke Evropske unije, določenih v členu 95(1) Uredbe št. 207/2009, za odločanje o tožbah iz člena 96 te uredbe izhaja iz pravil, ki so določena neposredno v navedeni uredbi in ki so lex specialis glede na pravila, določena v Uredbi št. 44/2001.

   Poleg tega Uredba št. 44/2001 na eni in Uredba št. 207/2009 na drugi strani uresničujeta cilje, ki niso povsem enaki. Tako je cilj Uredbe št. 44/2001 v skladu z njenima uvodnima izjavama 12 in 13 zagotoviti, da poleg stalnega prebivališča toženca obstaja tudi alternativna podlaga pristojnosti, ki temelji na tesni povezavi med sodiščem in sporom ali ki je v interesu učinkovitega izvajanja sodne oblasti, oziroma da je šibkejša stranka v zvezi z zavarovanjem, potrošniškimi pogodbami in zaposlitvijo zaščitena s pravili o pristojnosti, ki so za varstvo njenih pravic ugodnejša od splošnih pravil.

   Cilj Uredbe št. 207/2009 pa je v skladu z njenimi uvodnimi izjavami od 15 do 17 krepitev varstva blagovnih znamk Evropske unije, preprečevanje nedoslednih odločitev sodišč in zagotavljanje, da enotna narava navedenih znamk ni razvrednotena, in sicer z odločitvami sodišč za znamke Evropske unije, ki učinkujejo in pokrivajo celotno področje Unije.

   Prav tako je treba za določitev elementov, ki so značilni za pojem „podjetje [poslovna enota]“ v smislu člena 97(1) Uredbe št. 207/2009, upoštevati ne le besedilo te določbe, temveč tudi njen okvir in cilje.

   (Glej točke od 24 do 29.)

3.  Člen 97(1) Uredbe št. 207/2009 o znamki Evropske unije je treba razlagati tako, da je pravno samostojna družba s sedežem v državi članici, ki je odvisna družba nižjega ranga obvladujoče družbe, ki nima sedeža v Uniji, „podjetje [poslovna enota]“ te obvladujoče družbe v smislu te določbe, če je ta odvisna družba središče poslovnih dejavnosti, ki ima v državi članici, v kateri je, dejansko in stalno obliko, iz katere se opravlja poslovna dejavnost, in ki se dolgoročno odraža navzven kot trajna izpostava navedene obvladujoče družbe.

   Člen 97(1) Uredbe št. 207/2009, ki določa pristojnost sodišč ozemlja države članice, v kateri je poslovna enota družbe, ki nima svojega sedeža v Uniji, sploh ne pomeni izjeme od načela, da se pristojnost praviloma določa po stalnem prebivališču toženca, ki izhaja iz člena 2(1) Uredbe št. 44/2001 v povezavi z uvodno izjavo 11 te uredbe, temveč je prej njegovo izvajanje, kar govori v prid široki razlagi tega pojma.

   Namreč, značaj splošnega načela, ki ga ima to pravilo o pristojnosti, ki je izraz maksime actor sequitur forum rei, je pojasnjen z dejstvom, da omogoča tožencu, da se načeloma lažje brani. To pa velja, kadar se mora stranka braniti pred sodišči države, v kateri ima poslovno enoto in glede katere je torej v položaju večje povezanosti.

   Ta razlaga poleg tega ne posega v cilje predpisov o znamki Evropske unije, saj odločitve sodišč za znamke Evropske unije, pristojnih na podlagi člena 97 Uredbe št. 207/2009, učinkujejo in pokrivajo celotno področje Unije.

   Taka široka razlaga je podlaga za sklepanje, da so zahtevani materialni znaki, na podlagi katerih je mogoče zlahka priznati obstoj „poslovne enote“ v smislu člena 97(1) Uredbe št. 207/2009. Za tak obstoj je tako potrebna določena dejanska in stalna oblika, iz katere se opravlja poslovna dejavnost ter ki se kaže v osebju in opremi. Poleg tega se mora ta poslovna enota dolgoročno odražati navzven kot trajna izpostava matične družbe.

   V zvezi s tem ni upoštevno, ali ima poslovna enota – ki je na ozemlju države članice – družbe, ki ima sedež zunaj Unije, pravno osebnost. Tako morajo imeti tretje osebe možnost, da se lahko zanesejo na pojavno obliko, ki jo je ustvarila poslovna enota, ki posluje kot izpostava matične družbe.

   Okoliščina, da je družba s sedežem v državi članici, katere sodišča odločajo, odvisna družba nižjega ranga družbe, ki ima sedež zunaj Unije, in ne njena neposredna odvisna družba, je prav tako neupoštevna, če so izpolnjeni zgoraj navedeni pogoji.

   Poleg tega za uporabo člena 97(1) Uredbe št. 207/2009 načeloma ni pomembno, ali je tako določena poslovna enota sodelovala pri domnevni kršitvi. Namreč, taka zahteva, ki ni določena v členu 97(1) Uredbe št. 207/2009, poleg tega ni združljiva s potrebo po široki razlagi pojma „podjetje [poslovna enota]“, opisani zgoraj.

   (Glej točke od 34 do 41 in izrek.)