Mnenje 2/13

Mnenje, izdano na podlagi člena 218(11) PDEU

„Mnenje, izdano na podlagi člena 218(11) PDEU — Osnutek mednarodnega sporazuma — Pristop Evropske unije k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin — Združljivost navedenega osnutka s Pogodbama EU in DEU“

Povzetek – Mnenje Sodišča (občna seja) z dne 18. decembra 2014

1. Mednarodni sporazumi – Sklenitev – Predhodno mnenje Sodišča – Predlog za izdajo mnenja – Pogoji dopustnosti – Predvideni sporazum – Pojem – Notranja pravila – Izključitev – Preudarki glede navedenih notranjih pravil, neupoštevni za preučitev predloga za izdajo mnenja – Nevplivanje na dopustnost predloga

   (člen 218(11) PDEU)

2. Mednarodni sporazumi – Sklenitev – Predhodno mnenje Sodišča – Predmet – Pristop Unije k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic – Pogoji – Nadzor Sodišča nad združljivostjo podrobnih pravnih pravil o navedenem pristopu z navedenimi zahtevami in Pogodbama

   (člena 6(2) PEU in 19(1) PEU; Protokol št. 8 in Izjava o členu 6(2) PEU, ki sta priložena pogodbama EU in DEU)

3. Mednarodni sporazumi – Sporazum o pristopu k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic – Neobstoj določb, ki zagotavljajo usklajenost med členom 53 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in členom 53 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – Unija in države članice, obravnavane kot pogodbenice v medsebojnih odnosih – Nespoštovanje zahtev načela medsebojnega zaupanja – Neobstoj določb glede razmerja med mehanizmom svetovalnega mnenja iz Protokola št. 16 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in postopkom predhodnega odločanja – Sporazum, s katerim se lahko poseže v posebne značilnosti in avtonomijo prava Unije

   (člen 267 PDEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 53)

4. Mednarodni sporazumi – Sporazum o pristopu k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic – Pristojnost Evropskega sodišča za človekove pravice za spore med državami članicami ali med njimi in Unijo na stvarnem področju uporabe prava Unije – Sporazum, s katerim se lahko poseže v izključno pristojnost Sodišča

   (člen 344 PDEU; Protokol št. 8, ki je priložen pogodbama EU in DEU)

5. Mednarodni sporazumi – Sporazum o pristopu k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic – Mehanizem sotožene stranke – Podrobna pravila o delovanju, ki ne zagotavljajo ohranitve posebnih značilnosti Unije in njenega prava

   (Protokol št. 8, člen 2, ki je priložen pogodbama EU in DEU)

6. Mednarodni sporazumi – Sporazum o pristopu k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic – Postopek predhodne vključitve Sodišča – Podrobna pravila o delovanju, ki ne zagotavljajo ohranitve posebnih značilnosti Unije in njenega prava

   (Protokol št. 8, člen 2, ki je priložen pogodbama EU in DEU)

7. Mednarodni sporazumi – Sporazum o pristopu k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic – Sodni nadzor na področju skupne zunanje in varnostne politike – Nespoštovanje posebnih značilnosti prava Unije

   (člena 24(1), drugi pododstavek, PEU in 40 PEU; člena 263, četrti odstavek, in 275, drugi odstavek, PDEU)

8. Mednarodni sporazumi – Sporazum o pristopu k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic – Nezdružljivost z določbami Pogodbe

   (člen 6(2) PEU; člena 267 PDEU in 344 PDEU; Protokol št. 8, ki je priložen pogodbama EU in DEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 53)

1.  Preverjanje, ki ga mora opraviti Sodišče v okviru postopka za izdajo mnenja, je strogo urejeno s Pogodbama, tako da se mora Sodišče – sicer bi poseglo v pristojnosti drugih institucij, ki morajo sprejeti notranja pravila, potrebna za zagotovitev izvedljivosti sporazuma o pristopu – omejiti na proučitev združljivosti osnutka sporazuma s Pogodbama in se prepričati ne le o tem, da se s tem sporazumom ne krši nobena od določb primarnega prava, temveč tudi o tem, da vsebuje vse določbe, ki se s primarnim pravom morda zahtevajo. Iz tega sledi, da preudarki glede navedenih notranjih pravil niso upoštevni za preučitev tega predloga za izdajo mnenja in se zato zaradi njih ne more podvomiti o njegovi dopustnosti.

   (Glej točki 150 in 151.)

2.  Okoliščina, da ima Unija nov pravni sistem, ki ima posebne značilnosti, ustavni okvir in lastna temeljna načela, posebej dodelan institucionalni okvir in zaključeno celoto pravnih pravil, ki zagotavljajo njegovo delovanje, ima namreč posledice za postopek in pogoje pristopa Unije k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic (EKČP). Prav zaradi upoštevanja te okoliščine se s Pogodbami, zlasti členom 6(2) PEU, Protokolom št. 8 o členu 6(2) PEU o pristopu Unije k EKČP in Izjavo o členu 6(2) PEU, za ta pristop zahteva spoštovanje več pogojev. Ob upoštevanju zlasti teh določb mora Sodišče v okviru naloge, ki mu je naložena s členom 19(1), prvi pododstavek, PEU, izvesti nadzor nad tem, ali so podrobna pravna pravila, v skladu s katerimi je določen pristop Unije k EKČP, združljiva z navedenimi zahtevami in, splošneje, s temeljno ustavno listino Unije, ki sta Pogodbi. Zaradi izvedbe tega nadzora je treba poudariti, da je namen pogojev, ki jih Pogodbi določata za pristop, predvsem zagotoviti, da ta pristop ne vpliva na posebne značilnosti Unije in njenega prava.

   (Glej točke od 158 do 164.)

3.  S pristopom Unije k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic (EKČP), kakor je določen z osnutkom sporazuma, se lahko poseže v posebne značilnosti prava Unije in v njegovo avtonomijo.

   Prvič, ker se s členom 53 EKČP visokim pogodbenicam dejansko pridržuje možnost, da določijo višje standarde varstva temeljnih pravic, kot so tisti, ki jih varuje ta konvencija, je treba zagotoviti usklajenost med to določbo in določbo 53 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, kakor jo razlaga Sodišče, zato da možnost, ki jo člen 53 EKČP daje državam članicam, glede pravic, ki so priznane z Listino in ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z navedeno konvencijo, ostane omejena na to, kar je nujno za to, da se ne ogrozi ravni varstva, ki je določena v Listini, ter primarnosti, enotnosti in učinkovitosti prava Unije. Nobena določba predvidenega sporazuma pa ni bila namenjena zagotovitvi te usklajenosti.

   Drugič, s pristopom, ki je uporabljen v okviru predvidenega sporazuma, in sicer da se Unija izenači z državo in da se ji nameni vloga, ki je povsem identična vlogi katere koli druge pogodbenice, se ne upošteva bistvo narave Unije. Če bi se namreč z EKČP – s tem, da določa, da se Unija in države članice štejejo za pogodbenice ne le v svojih odnosih s tistimi državami, ki niso države članice Unije, temveč tudi v svojih medsebojnih odnosih, vključno kadar te odnose ureja pravo Unije – od države članice zahtevalo, da preveri, ali druga država članica spoštuje temeljne pravice, čeprav se s pravom Unije nalaga vzajemno zaupanje med temi državami članicami, bi se s pristopom lahko ogrozila ravnotežje, na katerem temelji Unija, in avtonomija prava Unije.

   Tretjič, ker v predvidenem sporazumu ni določeno nič glede razmerja med mehanizmom, ki se uvaja s Protokolom št. 16 k EKČP, ki najvišjim sodiščem držav članic omogoča, da zaprosijo Evropsko sodišče za človekove pravice za svetovalna mnenja o načelnih vprašanjih, ki se nanašajo na razlago ali uporabo pravic in svoboščin, ki so zagotovljene z EKČP ali njenimi protokoli, in postopkom predhodnega odločanja iz člena 267 PDEU, se lahko z njim poseže v avtonomijo in učinkovitost tega postopka. Natančneje, ni izključeno, da bi se v okviru predloga za izdajo svetovalnega mnenja, ki bi ga na podlagi Protokola št. 16 vložilo sodišče države članice, ki je pristopila k temu protokolu, lahko uporabil postopek predhodne vključitve Sodišča, s čimer se ustvarja tveganje za izognitev postopku predhodnega odločanja iz člena 267 PDEU, ki je bistvo sodnega sistema, uvedenega s Pogodbama.

   (Glej točke 189, 190, 193, 194, 196 in od 198 do 200.)

4.  S predvidenim sporazumom o pristopu Evropske unije k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic (EKČP) se lahko poseže v člen 344 PDEU. Postopek reševanja sporov, določen v členu 33 EKČP, se lahko namreč uporablja za vse visoke pogodbenice in torej tudi za spore med državami članicami ali med njimi in Unijo, tudi če gre za spor o pravu Unije. Okoliščina, da člen 5 osnutka sporazuma določa, da se postopki pred Sodiščem ne smejo šteti za sredstva za reševanje sporov, ki so se jim pogodbenice odrekle v skladu s členom 55 EKČP, ne more zadostovati za ohranitev izključne pristojnosti Sodišča, saj člen 5 osnutka sporazuma zgolj zmanjša obseg obveznosti iz navedenega člena 55, vendar se z njim ohranja možnost, da Unija ali države članice na podlagi člena 33 EKČP pri Evropskem sodišču za človekove pravice (ESČP) vložijo pritožbo, katere predmet je zatrjevana kršitev te konvencije, ki naj bi jo v povezavi s pravom Unije storila država članica ali Unija. Tako lahko že dejstvo, da imajo države članice ali Unija možnost vložiti pritožbo pri ESČP, ogrozi namen člena 344 PDEU in je poleg tega v nasprotju s samo naravo prava Unije, ki zahteva, da razmerja med državami članicami ureja pravo Unije, in če se tako z njim zahteva, nobeno drugo pravo. V teh okoliščinah bi bila le izrecna izključitev pristojnosti ESČP – ki izhaja iz člena 33 EKČP – za spore med državami članicami ali med njimi in Unijo glede uporabe EKČP na stvarnem področju uporabe prava Unije združljiva s členom 344 PDEU.

   (Glej točke od 205 do 207 in od 212 do 214.)

5.  S podrobnimi pravili o delovanju mehanizma sotožene stranke iz predvidenega sporazuma o pristopu Evropske unije k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic (EKČP) se ne zagotavlja ohranitev posebnih značilnosti Unije in njenega prava.

   Prvič, osnutek sporazuma določa, da morajo Unija ali države članice, kadar zahtevajo udeležbo v zadevi pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (ESČP) kot sotožene stranke, podati trditve, ki omogočajo, da se ugotovi, da so pogoji za njihovo udeležbo v postopku izpolnjeni, ESČP pa o tej zahtevi odloči glede na njeno sklepčnost. Pri tem nadzoru bi ESČP moralo presojati pravila prava Unije o razdelitvi pristojnosti med Unijo in njenimi državami članicami ter merila za pripis njihovih aktov ali opustitev, zato da bi lahko sprejelo končno odločbo v zvezi s tem, ki bi bila zavezujoča tako za države članice kot za Unijo. S takim nadzorom bi se lahko poseglo v razdelitev pristojnosti med Unijo in njenimi državami članicami.

   Drugič, osnutek sporazuma določa, da če se ugotovi kršitev, v zvezi s katero je visoka pogodbenica v postopku sotožena stranka, sta tožena in sotožena stranka za to kršitev odgovorni skupaj. Navedena določba pa ne izključuje, da je država članica z Unijo lahko skupaj odgovorna za kršitev določbe EKČP, v zvezi s katero je ta država članica podala pridržek v skladu s členom 57 te konvencije. Taka posledica ni združljiva s členom 2 Protokola št. 8 o členu 6(2) PEU o pristopu Unije k EKČP, v skladu s katerim mora sporazum o pristopu zagotoviti, da nobena njegova določba ne vpliva na poseben položaj držav članic v razmerju do EKČP, med drugim v zvezi s pridržki k tej konvenciji.

   Tretjič, osnutek sporazuma določa izjemo od splošnega pravila, v skladu s katerim sta tožena in sotožena stranka skupaj odgovorni za ugotovljeno kršitev, in sicer lahko ESČP odloči, da je le ena od njiju odgovorna za to kršitev. Tudi odločba o razdelitvi odgovornosti med Unijo in njenimi državami članicami za ravnanje ali opustitev, ki pomeni kršitev EKČP, ki jo je ugotovilo ESČP, temelji na presoji pravil prava Unije o razdelitvi pristojnosti med Unijo in njenimi državami članicami ter meril za pripis tega ravnanja ali te opustitve. Zato bi z dopustitvijo ESČP, da sprejme tako odločbo, nastalo tveganje za poseganje v razdelitev pristojnosti med Unijo in njenimi državami članicami.

   (Glej točke od 223 do 231 in 235.)

6.  S podrobnimi pravili o delovanju postopka predhodne vključitve Sodišča iz predvidenega sporazuma o pristopu Evropske unije k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic (EKČP) se ne omogoča ohranitev posebnih značilnosti Unije in njenega prava.

   Prvič, potrebno je, da na vprašanje, ali je Sodišče že odločilo o istem pravnem vprašanju, kot je tisto, ki je predmet postopka pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (ESČP), odgovori izključno pristojna institucija Unije, katere odločba bi morala zavezovati ESČP. Če bi se ESČP dovolilo, da odloči o takem vprašanju, bi to namreč pomenilo, da se mu podeli pristojnost za razlago sodne prakse Sodišča. Osnutek sporazuma pa ne vsebuje elementov, ki bi omogočali ugotovitev, da je taka možnost izključena.

   Drugič, s predvidenim sporazumom se izključuje možnost obrniti se na Sodišče, da bi to v okviru postopka predhodne vključitve odločilo o vprašanju razlage sekundarnega prava. Če Sodišču ne bi bilo dopuščeno, da poda dokončno razlago sekundarnega prava, in če bi moralo ESČP pri proučitvi združljivosti tega prava z EKČP samo podati eno izmed verjetnih razlag, bi bilo zagotovo kršeno načelo izključne pristojnosti Sodišča za dokončno razlago prava Unije. Zato omejitev obsega postopka predhodne vključitve v zvezi s sekundarnim pravom le na vprašanja veljavnosti posega v pristojnosti Unije in Sodišča, ker zadnjemu ne omogoča, da poda dokončno razlago sekundarnega prava glede na pravice, zagotovljene z EKČP.

   (Glej točke od 238 do 240, 243 in od 246 do 248.)

7.  S predvidenim sporazumom o pristopu Evropske unije k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic (EKČP) se ne spoštujejo posebne značilnosti prava Unije v zvezi s sodnim nadzorom dejanj, delovanj in opustitev Unije na področju skupne zunanje in varnostne politike (SZVP). V trenutnem stanju prava Unije so namreč nekateri akti, sprejeti v okviru SZVP, izvzeti iz sodnega nadzora Sodišča. Tak položaj je neločljivo povezan z ureditvijo pristojnosti Sodišča, ki je določena s Pogodbama, in se zato lahko kot tak utemelji le glede na samo pravo Unije. Vendar bi bilo Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) zaradi pristopa, kot je določen s predvidenim sporazumom, pristojno, da odloča o združljivosti nekaterih dejanj, delovanja ali opustitev iz okvira SZVP, zlasti tistih, katerih zakonitosti Sodišče ni pristojno nadzirati glede na temeljne pravice, z EKČP. S takim položajem bi se sodni nadzor nad navedenimi dejanji, delovanjem in opustitvami Unije, pa čeprav bi šlo za nadzor, omejen na spoštovanje pravic, zagotovljenih z EKČP, podelil izključno organu zunaj Unije. Pristojnosti za izvajanje sodnega nadzora nad dejanji, delovanjem in opustitvami Unije, vključno glede na temeljne pravice, pa ni mogoče podeliti izključno mednarodnemu sodnemu organu, ki je zunaj institucionalnega in sodnega okvira Unije.

   (Glej točke od 252 do 257.)

8.  Sporazum o pristopu Evropske unije k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni združljiv s členom 6(2) PEU niti s Protokolom št. 8 o členu 6(2) PEU o pristopu Unije k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

   (Glej točko 258 in izrek.)

Mnenje 2/13

Mnenje, izdano na podlagi člena 218(11) PDEU

„Mnenje, izdano na podlagi člena 218(11) PDEU — Osnutek mednarodnega sporazuma — Pristop Evropske unije k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin — Združljivost navedenega osnutka s Pogodbama EU in DEU“

Povzetek – Mnenje Sodišča (občna seja) z dne 18. decembra 2014

1. Mednarodni sporazumi — Sklenitev — Predhodno mnenje Sodišča — Predlog za izdajo mnenja — Pogoji dopustnosti — Predvideni sporazum — Pojem — Notranja pravila — Izključitev — Preudarki glede navedenih notranjih pravil, neupoštevni za preučitev predloga za izdajo mnenja — Nevplivanje na dopustnost predloga

   (člen 218(11) PDEU)

2. Mednarodni sporazumi — Sklenitev — Predhodno mnenje Sodišča — Predmet — Pristop Unije k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic — Pogoji — Nadzor Sodišča nad združljivostjo podrobnih pravnih pravil o navedenem pristopu z navedenimi zahtevami in Pogodbama

   (člena 6(2) PEU in 19(1) PEU; Protokol št. 8 in Izjava o členu 6(2) PEU, ki sta priložena pogodbama EU in DEU)

3. Mednarodni sporazumi — Sporazum o pristopu k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic — Neobstoj določb, ki zagotavljajo usklajenost med členom 53 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in členom 53 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah — Unija in države članice, obravnavane kot pogodbenice v medsebojnih odnosih — Nespoštovanje zahtev načela medsebojnega zaupanja — Neobstoj določb glede razmerja med mehanizmom svetovalnega mnenja iz Protokola št. 16 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in postopkom predhodnega odločanja — Sporazum, s katerim se lahko poseže v posebne značilnosti in avtonomijo prava Unije

   (člen 267 PDEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 53)

4. Mednarodni sporazumi — Sporazum o pristopu k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic — Pristojnost Evropskega sodišča za človekove pravice za spore med državami članicami ali med njimi in Unijo na stvarnem področju uporabe prava Unije — Sporazum, s katerim se lahko poseže v izključno pristojnost Sodišča

   (člen 344 PDEU; Protokol št. 8, ki je priložen pogodbama EU in DEU)

5. Mednarodni sporazumi — Sporazum o pristopu k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic — Mehanizem sotožene stranke — Podrobna pravila o delovanju, ki ne zagotavljajo ohranitve posebnih značilnosti Unije in njenega prava

   (Protokol št. 8, člen 2, ki je priložen pogodbama EU in DEU)

6. Mednarodni sporazumi — Sporazum o pristopu k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic — Postopek predhodne vključitve Sodišča — Podrobna pravila o delovanju, ki ne zagotavljajo ohranitve posebnih značilnosti Unije in njenega prava

   (Protokol št. 8, člen 2, ki je priložen pogodbama EU in DEU)

7. Mednarodni sporazumi — Sporazum o pristopu k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic — Sodni nadzor na področju skupne zunanje in varnostne politike — Nespoštovanje posebnih značilnosti prava Unije

   (člena 24(1), drugi pododstavek, PEU in 40 PEU; člena 263, četrti odstavek, in 275, drugi odstavek, PDEU)

8. Mednarodni sporazumi — Sporazum o pristopu k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic — Nezdružljivost z določbami Pogodbe

   (člen 6(2) PEU; člena 267 PDEU in 344 PDEU; Protokol št. 8, ki je priložen pogodbama EU in DEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 53)

1.  Preverjanje, ki ga mora opraviti Sodišče v okviru postopka za izdajo mnenja, je strogo urejeno s Pogodbama, tako da se mora Sodišče – sicer bi poseglo v pristojnosti drugih institucij, ki morajo sprejeti notranja pravila, potrebna za zagotovitev izvedljivosti sporazuma o pristopu – omejiti na proučitev združljivosti osnutka sporazuma s Pogodbama in se prepričati ne le o tem, da se s tem sporazumom ne krši nobena od določb primarnega prava, temveč tudi o tem, da vsebuje vse določbe, ki se s primarnim pravom morda zahtevajo. Iz tega sledi, da preudarki glede navedenih notranjih pravil niso upoštevni za preučitev tega predloga za izdajo mnenja in se zato zaradi njih ne more podvomiti o njegovi dopustnosti.

   (Glej točki 150 in 151.)

2.  Okoliščina, da ima Unija nov pravni sistem, ki ima posebne značilnosti, ustavni okvir in lastna temeljna načela, posebej dodelan institucionalni okvir in zaključeno celoto pravnih pravil, ki zagotavljajo njegovo delovanje, ima namreč posledice za postopek in pogoje pristopa Unije k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic (EKČP). Prav zaradi upoštevanja te okoliščine se s Pogodbami, zlasti členom 6(2) PEU, Protokolom št. 8 o členu 6(2) PEU o pristopu Unije k EKČP in Izjavo o členu 6(2) PEU, za ta pristop zahteva spoštovanje več pogojev. Ob upoštevanju zlasti teh določb mora Sodišče v okviru naloge, ki mu je naložena s členom 19(1), prvi pododstavek, PEU, izvesti nadzor nad tem, ali so podrobna pravna pravila, v skladu s katerimi je določen pristop Unije k EKČP, združljiva z navedenimi zahtevami in, splošneje, s temeljno ustavno listino Unije, ki sta Pogodbi. Zaradi izvedbe tega nadzora je treba poudariti, da je namen pogojev, ki jih Pogodbi določata za pristop, predvsem zagotoviti, da ta pristop ne vpliva na posebne značilnosti Unije in njenega prava.

   (Glej točke od 158 do 164.)

3.  S pristopom Unije k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic (EKČP), kakor je določen z osnutkom sporazuma, se lahko poseže v posebne značilnosti prava Unije in v njegovo avtonomijo.

   Prvič, ker se s členom 53 EKČP visokim pogodbenicam dejansko pridržuje možnost, da določijo višje standarde varstva temeljnih pravic, kot so tisti, ki jih varuje ta konvencija, je treba zagotoviti usklajenost med to določbo in določbo 53 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, kakor jo razlaga Sodišče, zato da možnost, ki jo člen 53 EKČP daje državam članicam, glede pravic, ki so priznane z Listino in ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z navedeno konvencijo, ostane omejena na to, kar je nujno za to, da se ne ogrozi ravni varstva, ki je določena v Listini, ter primarnosti, enotnosti in učinkovitosti prava Unije. Nobena določba predvidenega sporazuma pa ni bila namenjena zagotovitvi te usklajenosti.

   Drugič, s pristopom, ki je uporabljen v okviru predvidenega sporazuma, in sicer da se Unija izenači z državo in da se ji nameni vloga, ki je povsem identična vlogi katere koli druge pogodbenice, se ne upošteva bistvo narave Unije. Če bi se namreč z EKČP – s tem, da določa, da se Unija in države članice štejejo za pogodbenice ne le v svojih odnosih s tistimi državami, ki niso države članice Unije, temveč tudi v svojih medsebojnih odnosih, vključno kadar te odnose ureja pravo Unije – od države članice zahtevalo, da preveri, ali druga država članica spoštuje temeljne pravice, čeprav se s pravom Unije nalaga vzajemno zaupanje med temi državami članicami, bi se s pristopom lahko ogrozila ravnotežje, na katerem temelji Unija, in avtonomija prava Unije.

   Tretjič, ker v predvidenem sporazumu ni določeno nič glede razmerja med mehanizmom, ki se uvaja s Protokolom št. 16 k EKČP, ki najvišjim sodiščem držav članic omogoča, da zaprosijo Evropsko sodišče za človekove pravice za svetovalna mnenja o načelnih vprašanjih, ki se nanašajo na razlago ali uporabo pravic in svoboščin, ki so zagotovljene z EKČP ali njenimi protokoli, in postopkom predhodnega odločanja iz člena 267 PDEU, se lahko z njim poseže v avtonomijo in učinkovitost tega postopka. Natančneje, ni izključeno, da bi se v okviru predloga za izdajo svetovalnega mnenja, ki bi ga na podlagi Protokola št. 16 vložilo sodišče države članice, ki je pristopila k temu protokolu, lahko uporabil postopek predhodne vključitve Sodišča, s čimer se ustvarja tveganje za izognitev postopku predhodnega odločanja iz člena 267 PDEU, ki je bistvo sodnega sistema, uvedenega s Pogodbama.

   (Glej točke 189, 190, 193, 194, 196 in od 198 do 200.)

4.  S predvidenim sporazumom o pristopu Evropske unije k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic (EKČP) se lahko poseže v člen 344 PDEU. Postopek reševanja sporov, določen v členu 33 EKČP, se lahko namreč uporablja za vse visoke pogodbenice in torej tudi za spore med državami članicami ali med njimi in Unijo, tudi če gre za spor o pravu Unije. Okoliščina, da člen 5 osnutka sporazuma določa, da se postopki pred Sodiščem ne smejo šteti za sredstva za reševanje sporov, ki so se jim pogodbenice odrekle v skladu s členom 55 EKČP, ne more zadostovati za ohranitev izključne pristojnosti Sodišča, saj člen 5 osnutka sporazuma zgolj zmanjša obseg obveznosti iz navedenega člena 55, vendar se z njim ohranja možnost, da Unija ali države članice na podlagi člena 33 EKČP pri Evropskem sodišču za človekove pravice (ESČP) vložijo pritožbo, katere predmet je zatrjevana kršitev te konvencije, ki naj bi jo v povezavi s pravom Unije storila država članica ali Unija. Tako lahko že dejstvo, da imajo države članice ali Unija možnost vložiti pritožbo pri ESČP, ogrozi namen člena 344 PDEU in je poleg tega v nasprotju s samo naravo prava Unije, ki zahteva, da razmerja med državami članicami ureja pravo Unije, in če se tako z njim zahteva, nobeno drugo pravo. V teh okoliščinah bi bila le izrecna izključitev pristojnosti ESČP – ki izhaja iz člena 33 EKČP – za spore med državami članicami ali med njimi in Unijo glede uporabe EKČP na stvarnem področju uporabe prava Unije združljiva s členom 344 PDEU.

   (Glej točke od 205 do 207 in od 212 do 214.)

5.  S podrobnimi pravili o delovanju mehanizma sotožene stranke iz predvidenega sporazuma o pristopu Evropske unije k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic (EKČP) se ne zagotavlja ohranitev posebnih značilnosti Unije in njenega prava.

   Prvič, osnutek sporazuma določa, da morajo Unija ali države članice, kadar zahtevajo udeležbo v zadevi pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (ESČP) kot sotožene stranke, podati trditve, ki omogočajo, da se ugotovi, da so pogoji za njihovo udeležbo v postopku izpolnjeni, ESČP pa o tej zahtevi odloči glede na njeno sklepčnost. Pri tem nadzoru bi ESČP moralo presojati pravila prava Unije o razdelitvi pristojnosti med Unijo in njenimi državami članicami ter merila za pripis njihovih aktov ali opustitev, zato da bi lahko sprejelo končno odločbo v zvezi s tem, ki bi bila zavezujoča tako za države članice kot za Unijo. S takim nadzorom bi se lahko poseglo v razdelitev pristojnosti med Unijo in njenimi državami članicami.

   Drugič, osnutek sporazuma določa, da če se ugotovi kršitev, v zvezi s katero je visoka pogodbenica v postopku sotožena stranka, sta tožena in sotožena stranka za to kršitev odgovorni skupaj. Navedena določba pa ne izključuje, da je država članica z Unijo lahko skupaj odgovorna za kršitev določbe EKČP, v zvezi s katero je ta država članica podala pridržek v skladu s členom 57 te konvencije. Taka posledica ni združljiva s členom 2 Protokola št. 8 o členu 6(2) PEU o pristopu Unije k EKČP, v skladu s katerim mora sporazum o pristopu zagotoviti, da nobena njegova določba ne vpliva na poseben položaj držav članic v razmerju do EKČP, med drugim v zvezi s pridržki k tej konvenciji.

   Tretjič, osnutek sporazuma določa izjemo od splošnega pravila, v skladu s katerim sta tožena in sotožena stranka skupaj odgovorni za ugotovljeno kršitev, in sicer lahko ESČP odloči, da je le ena od njiju odgovorna za to kršitev. Tudi odločba o razdelitvi odgovornosti med Unijo in njenimi državami članicami za ravnanje ali opustitev, ki pomeni kršitev EKČP, ki jo je ugotovilo ESČP, temelji na presoji pravil prava Unije o razdelitvi pristojnosti med Unijo in njenimi državami članicami ter meril za pripis tega ravnanja ali te opustitve. Zato bi z dopustitvijo ESČP, da sprejme tako odločbo, nastalo tveganje za poseganje v razdelitev pristojnosti med Unijo in njenimi državami članicami.

   (Glej točke od 223 do 231 in 235.)

6.  S podrobnimi pravili o delovanju postopka predhodne vključitve Sodišča iz predvidenega sporazuma o pristopu Evropske unije k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic (EKČP) se ne omogoča ohranitev posebnih značilnosti Unije in njenega prava.

   Prvič, potrebno je, da na vprašanje, ali je Sodišče že odločilo o istem pravnem vprašanju, kot je tisto, ki je predmet postopka pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (ESČP), odgovori izključno pristojna institucija Unije, katere odločba bi morala zavezovati ESČP. Če bi se ESČP dovolilo, da odloči o takem vprašanju, bi to namreč pomenilo, da se mu podeli pristojnost za razlago sodne prakse Sodišča. Osnutek sporazuma pa ne vsebuje elementov, ki bi omogočali ugotovitev, da je taka možnost izključena.

   Drugič, s predvidenim sporazumom se izključuje možnost obrniti se na Sodišče, da bi to v okviru postopka predhodne vključitve odločilo o vprašanju razlage sekundarnega prava. Če Sodišču ne bi bilo dopuščeno, da poda dokončno razlago sekundarnega prava, in če bi moralo ESČP pri proučitvi združljivosti tega prava z EKČP samo podati eno izmed verjetnih razlag, bi bilo zagotovo kršeno načelo izključne pristojnosti Sodišča za dokončno razlago prava Unije. Zato omejitev obsega postopka predhodne vključitve v zvezi s sekundarnim pravom le na vprašanja veljavnosti posega v pristojnosti Unije in Sodišča, ker zadnjemu ne omogoča, da poda dokončno razlago sekundarnega prava glede na pravice, zagotovljene z EKČP.

   (Glej točke od 238 do 240, 243 in od 246 do 248.)

7.  S predvidenim sporazumom o pristopu Evropske unije k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic (EKČP) se ne spoštujejo posebne značilnosti prava Unije v zvezi s sodnim nadzorom dejanj, delovanj in opustitev Unije na področju skupne zunanje in varnostne politike (SZVP). V trenutnem stanju prava Unije so namreč nekateri akti, sprejeti v okviru SZVP, izvzeti iz sodnega nadzora Sodišča. Tak položaj je neločljivo povezan z ureditvijo pristojnosti Sodišča, ki je določena s Pogodbama, in se zato lahko kot tak utemelji le glede na samo pravo Unije. Vendar bi bilo Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) zaradi pristopa, kot je določen s predvidenim sporazumom, pristojno, da odloča o združljivosti nekaterih dejanj, delovanja ali opustitev iz okvira SZVP, zlasti tistih, katerih zakonitosti Sodišče ni pristojno nadzirati glede na temeljne pravice, z EKČP. S takim položajem bi se sodni nadzor nad navedenimi dejanji, delovanjem in opustitvami Unije, pa čeprav bi šlo za nadzor, omejen na spoštovanje pravic, zagotovljenih z EKČP, podelil izključno organu zunaj Unije. Pristojnosti za izvajanje sodnega nadzora nad dejanji, delovanjem in opustitvami Unije, vključno glede na temeljne pravice, pa ni mogoče podeliti izključno mednarodnemu sodnemu organu, ki je zunaj institucionalnega in sodnega okvira Unije.

   (Glej točke od 252 do 257.)

8.  Sporazum o pristopu Evropske unije k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni združljiv s členom 6(2) PEU niti s Protokolom št. 8 o členu 6(2) PEU o pristopu Unije k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

   (Glej točko 258 in izrek.)