Zadeva C‑470/12

Pohotovosť s. r. o.

proti

Miroslavu Vašuti

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,

ki ga je vložilo Okresný súd Svidník)

„Predlog za sprejetje predhodne odločbe — Pogodba o potrošniškem posojilu — Nepošteni pogoji — Direktiva 93/13/ES — Izvršba arbitrarne odločbe — Predlog za intervencijo v izvršilnem postopku — Združenje za varstvo potrošnikov — Nacionalna zakonodaja, ki ne dopušča take intervencije — Procesna avtonomija držav članic“

Povzetek – Sodba Sodišča (tretji senat) z dne 27. februarja 2014

1. Sodni postopek – Ponovno odprtje – Obveznost ponovnega odprtja ustnega postopka, da se strankam omogoči, da predložijo stališča glede pravnih vprašanj, ki so se pojavila v sklepnih predlogih generalnega pravobranilca – Neobstoj – Zahteva za zaslišanje osebe, ki ni bila stranka v postopku v glavni stvari – Nedopustnost

   (Člena 252, drugi odstavek, PDEU in 267 PDEU; Poslovnik Sodišča, člena 83 in 97(1))

2. Vprašanja za predhodno odločanje – Predložitev Sodišču – Pristojnosti nacionalnih sodišč – Obseg – Pravica do pritožbe zoper odločbo o predlogu za sprejetje predhodne odločbe – Ohranitev, sprememba ali umik predloga za sprejetje predhodne odločbe – Presoja predložitvenega sodišča

   (Člen 267 PDEU; Poslovnik Sodišča, člen 100)

3. Varstvo potrošnikov – Nedovoljeni pogoji v potrošniških pogodbah – Direktiva 93/13 – Predlog za izvršbo na podlagi pravnomočne arbitražne odločbe – Obveznost izvršilnega sodišča, da po uradni dolžnosti presodi o zlorabni arbitražni klavzuli – Obseg

   (Direktiva Sveta 93/13, člena 6 in 7)

4. Varstvo potrošnikov – Nepošteni pogoji v pogodbah, sklenjenih s potrošniki – Direktiva 93/13 – Sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev – Nacionalna zakonodaja, ki ne dovoljuje intervencije združenja za zaščito potrošnika v izvršilnem postopku na podlagi pravnomočne arbitražne odločbe – Dopustnost – Meje – Spoštovanje načel enakovrednosti in učinkovitosti – Obseg

   (Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člena 38 in 47; Direktiva Sveta 93/13, členi 6(1), 7(1) in (2) in 8)

5. Vprašanja za predhodno odločanje – Pristojnost Sodišča – Razlaga nacionalnega prava – Izključitev

   (člen 267 PDEU)

1.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točke od 21 do 23.)

2.  Iz člena 267 PDEU izhaja, da se za postopek predhodnega odločanja domneva, da pred nacionalnimi sodišči dejansko poteka spor, v okviru katerega se od teh sodišč zahteva, da izdajo odločbo, v kateri bo mogoče upoštevati sodbo, izdano na podlagi predloga za sprejetje predhodne odločbe. Kadar predložitveno sodišče sporoči Sodišču, da postopek v zadevi, ki mu je bila predložena, še vedno teče, tak odgovor nacionalnega sodišča Sodišče zavezuje in ga stranke v postopku v glavni stvari načeloma ne morejo izpodbijati.

   Kadar je zoper predložitveno odločbo vložena pritožba, v skladu s členom 267 PDEU presoja upoštevnosti in nujnosti vprašanja za predhodno odločanje načeloma spada le v pristojnost sodišča, ki sprejme odločbo o predložitvi predloga za sprejetje predhodne odločbe, s pridržkom, da Sodišče opravi omejen preizkus. Predložitveno sodišče je torej pristojno za ugotavljanje posledic morebitne sodbe, izdane v okviru pritožbe, vložene zoper odločbo o predložitvi predloga za sprejetje predhodne odločbe, in zlasti ugotoviti, ali je treba njegov predlog za sprejetje predhodne odločbe ohraniti, spremeniti ali umakniti. Iz tega izhaja, da mora Sodišče prav tako v interesu jasnosti in pravne varnosti upoštevati odločbo o predlogu za sprejetje predhodne odločbe, ki mora učinkovati, dokler jo sodišče, ki jo je izdalo, ni razveljavilo ali spremenilo, s tem da lahko le zadnje navedeno sodišče odloči o taki razveljavitvi ali o taki spremembi. Samo če sodišče, ki odloča o pritožbi, v skladu s pravili nacionalnega procesnega prava, ki se uporabijo, razveljavi zavrnitev predložitvenega sodišča da bi upoštevalo umik tožbe tožeče stranke v postopku v glavni stvari in odredi umik predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo predložitveno sodišče, lahko Sodišče ukrepa v skladu z odločitvijo sodišča, ki odloča o pritožbi, in po pridobitvi, če je ta potrebna, stališč predložitvenega sodišča v zvezi s tem, zadevo izbriše iz vpisnika Sodišča.

   (Glej točke 28 in od 30 do 33.)

3.  Glej besedilo odločbe.

   Glej točke od 39 do 42.)

4.  Direktivo Sveta 93/13 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, predvsem člene 6(1), 7(1) in 8 te direktive, v zvezi s členoma 38 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni ureditvi, ki združenju za varstvo pravic potrošnikov ne dopušča intervencije v izvršilnem postopku pravnomočne arbitražne odločbe zoper upoštevnega potrošnika.

   Vendar ne Direktiva 93/13 ne direktive, ki so ji sledile in dopolnile zakonodajni okvir varstva potrošnikov, ne vsebujejo določb o vlogi, ki sme ali mora biti priznana združenju za varstvo potrošnikov v posameznih sporih, v katere je vključen potrošnik. Direktiva 93/13 torej ne določa, ali morajo imeti taka združenja pravico intervenirati v podporo potrošnikom v okviru posameznih sporov. Zato je ob neobstoju predpisa Unije glede možnosti, da združenja za varstvo potrošnikov intervenirajo v posameznih sporih, v katere je vključen potrošnik, notranji pravni red posamezne države članice tisti, ki na podlagi načela procesne avtonomije uvede taka pravila, vendar le, če niso manj ugodna od tistih, ki veljajo za primerljive položaje, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti), in da z njimi ni praktično onemogočeno ali preveč oteženo izvrševanje pravic, ki jih daje pravo Unije (načelo učinkovitosti).

   Glede na to, da ta direktiva 93/13 ne vsebuje določbe, ki bi združenjem za varstvo potrošnikov dajala pravico do intervencije v posameznih sporih, v katere so vključeni potrošniki, člen 38 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki določa, da politike Unije zagotavljajo visoko raven varstva potrošnikov, sam po sebi ne more nalagati, da je treba navedeno direktivo razlagati v smislu priznanja te pravice.

   Ker Direktiva 93/13 v postopku med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom zahteva pozitivno posredovanje sodišča, ki odloča v takih sporih, zunaj kroga pogodbenih strank, ni mogoče v vsakem primeru trditi, da je to, da se združenju ne dovoli intervencije v podporo potrošniku, kršitev pravice tega potrošnika ali zveze do učinkovitega pravnega sredstva, ki jo zagotavlja člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

   (Glej točke 45, 46, od 52 do 54 in 57 ter izrek.)

5.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točki 59 in 60.)

Zadeva C‑470/12

Pohotovosť s. r. o.

proti

Miroslavu Vašuti

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,

ki ga je vložilo Okresný súd Svidník)

„Predlog za sprejetje predhodne odločbe — Pogodba o potrošniškem posojilu — Nepošteni pogoji — Direktiva 93/13/ES — Izvršba arbitrarne odločbe — Predlog za intervencijo v izvršilnem postopku — Združenje za varstvo potrošnikov — Nacionalna zakonodaja, ki ne dopušča take intervencije — Procesna avtonomija držav članic“

Povzetek – Sodba Sodišča (tretji senat) z dne 27. februarja 2014

1. Sodni postopek — Ponovno odprtje — Obveznost ponovnega odprtja ustnega postopka, da se strankam omogoči, da predložijo stališča glede pravnih vprašanj, ki so se pojavila v sklepnih predlogih generalnega pravobranilca — Neobstoj — Zahteva za zaslišanje osebe, ki ni bila stranka v postopku v glavni stvari — Nedopustnost

   (Člena 252, drugi odstavek, PDEU in 267 PDEU; Poslovnik Sodišča, člena 83 in 97(1))

2. Vprašanja za predhodno odločanje — Predložitev Sodišču — Pristojnosti nacionalnih sodišč — Obseg — Pravica do pritožbe zoper odločbo o predlogu za sprejetje predhodne odločbe — Ohranitev, sprememba ali umik predloga za sprejetje predhodne odločbe — Presoja predložitvenega sodišča

   (Člen 267 PDEU; Poslovnik Sodišča, člen 100)

3. Varstvo potrošnikov — Nedovoljeni pogoji v potrošniških pogodbah — Direktiva 93/13 — Predlog za izvršbo na podlagi pravnomočne arbitražne odločbe — Obveznost izvršilnega sodišča, da po uradni dolžnosti presodi o zlorabni arbitražni klavzuli — Obseg

   (Direktiva Sveta 93/13, člena 6 in 7)

4. Varstvo potrošnikov — Nepošteni pogoji v pogodbah, sklenjenih s potrošniki — Direktiva 93/13 — Sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev — Nacionalna zakonodaja, ki ne dovoljuje intervencije združenja za zaščito potrošnika v izvršilnem postopku na podlagi pravnomočne arbitražne odločbe — Dopustnost — Meje — Spoštovanje načel enakovrednosti in učinkovitosti — Obseg

   (Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člena 38 in 47; Direktiva Sveta 93/13, členi 6(1), 7(1) in (2) in 8)

5. Vprašanja za predhodno odločanje — Pristojnost Sodišča — Razlaga nacionalnega prava — Izključitev

   (člen 267 PDEU)

1.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točke od 21 do 23.)

2.  Iz člena 267 PDEU izhaja, da se za postopek predhodnega odločanja domneva, da pred nacionalnimi sodišči dejansko poteka spor, v okviru katerega se od teh sodišč zahteva, da izdajo odločbo, v kateri bo mogoče upoštevati sodbo, izdano na podlagi predloga za sprejetje predhodne odločbe. Kadar predložitveno sodišče sporoči Sodišču, da postopek v zadevi, ki mu je bila predložena, še vedno teče, tak odgovor nacionalnega sodišča Sodišče zavezuje in ga stranke v postopku v glavni stvari načeloma ne morejo izpodbijati.

   Kadar je zoper predložitveno odločbo vložena pritožba, v skladu s členom 267 PDEU presoja upoštevnosti in nujnosti vprašanja za predhodno odločanje načeloma spada le v pristojnost sodišča, ki sprejme odločbo o predložitvi predloga za sprejetje predhodne odločbe, s pridržkom, da Sodišče opravi omejen preizkus. Predložitveno sodišče je torej pristojno za ugotavljanje posledic morebitne sodbe, izdane v okviru pritožbe, vložene zoper odločbo o predložitvi predloga za sprejetje predhodne odločbe, in zlasti ugotoviti, ali je treba njegov predlog za sprejetje predhodne odločbe ohraniti, spremeniti ali umakniti. Iz tega izhaja, da mora Sodišče prav tako v interesu jasnosti in pravne varnosti upoštevati odločbo o predlogu za sprejetje predhodne odločbe, ki mora učinkovati, dokler jo sodišče, ki jo je izdalo, ni razveljavilo ali spremenilo, s tem da lahko le zadnje navedeno sodišče odloči o taki razveljavitvi ali o taki spremembi. Samo če sodišče, ki odloča o pritožbi, v skladu s pravili nacionalnega procesnega prava, ki se uporabijo, razveljavi zavrnitev predložitvenega sodišča da bi upoštevalo umik tožbe tožeče stranke v postopku v glavni stvari in odredi umik predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo predložitveno sodišče, lahko Sodišče ukrepa v skladu z odločitvijo sodišča, ki odloča o pritožbi, in po pridobitvi, če je ta potrebna, stališč predložitvenega sodišča v zvezi s tem, zadevo izbriše iz vpisnika Sodišča.

   (Glej točke 28 in od 30 do 33.)

3.  Glej besedilo odločbe.

   Glej točke od 39 do 42.)

4.  Direktivo Sveta 93/13 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, predvsem člene 6(1), 7(1) in 8 te direktive, v zvezi s členoma 38 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni ureditvi, ki združenju za varstvo pravic potrošnikov ne dopušča intervencije v izvršilnem postopku pravnomočne arbitražne odločbe zoper upoštevnega potrošnika.

   Vendar ne Direktiva 93/13 ne direktive, ki so ji sledile in dopolnile zakonodajni okvir varstva potrošnikov, ne vsebujejo določb o vlogi, ki sme ali mora biti priznana združenju za varstvo potrošnikov v posameznih sporih, v katere je vključen potrošnik. Direktiva 93/13 torej ne določa, ali morajo imeti taka združenja pravico intervenirati v podporo potrošnikom v okviru posameznih sporov. Zato je ob neobstoju predpisa Unije glede možnosti, da združenja za varstvo potrošnikov intervenirajo v posameznih sporih, v katere je vključen potrošnik, notranji pravni red posamezne države članice tisti, ki na podlagi načela procesne avtonomije uvede taka pravila, vendar le, če niso manj ugodna od tistih, ki veljajo za primerljive položaje, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti), in da z njimi ni praktično onemogočeno ali preveč oteženo izvrševanje pravic, ki jih daje pravo Unije (načelo učinkovitosti).

   Glede na to, da ta direktiva 93/13 ne vsebuje določbe, ki bi združenjem za varstvo potrošnikov dajala pravico do intervencije v posameznih sporih, v katere so vključeni potrošniki, člen 38 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki določa, da politike Unije zagotavljajo visoko raven varstva potrošnikov, sam po sebi ne more nalagati, da je treba navedeno direktivo razlagati v smislu priznanja te pravice.

   Ker Direktiva 93/13 v postopku med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom zahteva pozitivno posredovanje sodišča, ki odloča v takih sporih, zunaj kroga pogodbenih strank, ni mogoče v vsakem primeru trditi, da je to, da se združenju ne dovoli intervencije v podporo potrošniku, kršitev pravice tega potrošnika ali zveze do učinkovitega pravnega sredstva, ki jo zagotavlja člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

   (Glej točke 45, 46, od 52 do 54 in 57 ter izrek.)

5.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točki 59 in 60.)