Zadeva C-383/10

Evropska komisija

proti

Kraljevini Belgiji

„Neizpolnitev obveznosti države — Člena 56 PDEU in 63 PDEU — Člena 36 in 40 Sporazuma EGP — Davčna zakonodaja — Davčna oprostitev, ki se uporablja samo za obresti, ki jih plačajo banke rezidentke, ob izključitvi obresti, ki jih plačajo banke s sedežem v tujini“

Povzetek – Sodba Sodišča (peti senat) z dne 6. junija 2013

1. Države članice – Pridržane pristojnosti – Neposredno obdavčenje – Obveznost izvrševanja te pristojnosti ob spoštovanju prava Unije

2. Svoboda opravljanja storitev – Omejitve – Davčna zakonodaja – Nacionalna zakonodaja, po kateri se davčna oprostitev uporablja samo za obresti, ki jih plačajo banke rezidentke, ob izključitvi obresti, ki jih plačajo banke s sedežem v tujini – Utemeljitev z nujnostjo zagotavljanja učinkovitosti davčnega nadzora – Nezadostnost mehanizmov sodelovanja na ravni Unije – Splošna domneva davčne utaje ali izogibanja plačilu davka – Nedopustnost

   (člen 56 PDEU; Sporazum EGP, člen 36; Direktiva Sveta 77/799)

1.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točko 40.)

2.  Država članica, ki uzakoni in ohrani v veljavi sistem, ki določa diskriminatorno obdavčitev obresti, ki jih plačajo banke nerezidentke, kar izhaja iz uporabe davčne oprostitve le za obresti, ki jih plačajo banke rezidentke, ne izpolni obveznosti iz člena 56 PDEU in člena 36 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru.

   Nacionalna zakonodaja, ki določa različen davčni sistem za obresti iz hranilnih vlog, glede na to, ali so jih plačale banke, ki imajo sedež v neki državi članici, ali ne, ovira svobodo opravljanja storitev. Učinkuje tako, da rezidente neke države članice odvrača od tega, da bi uporabljali storitve bank s sedežem v drugi državi članici in da bi odprli ali obdržali varčevalne račune pri bankah, ki nimajo sedeža v državi članici rezidenstva. Davčni sistem, ki ovira svobodo opravljanja storitev, je mogoče utemeljiti z nujnostjo zagotavljanja učinkovitosti davčnega nadzora in z bojem proti davčnim utajam in izogibanju plačila davka pod pogojem, da je spoštovano načelo sorazmernosti, kar pomeni, da mora biti primeren za zagotavljanje uresničitve zastavljenega cilja in ne sme presegati tega, kar je nujno za njegov doseg.

   Utemeljitve z nezadostnostjo mehanizmov sodelovanja na ravni Unije pa ni mogoče sprejeti, saj mehanizmi iz Direktive 77/799 o medsebojni pomoči pristojnih organov držav članic na področju neposredne obdavčitve zadostujejo za to, da se državi članici omogoči opravljanje nadzora verodostojnosti napovedi davčnih zavezancev glede njihovih dohodkov, ustvarjenih v drugi državi članici. Morebitne težave pri zbiranju potrebnih informacij ali pomanjkljivosti, ki se lahko pojavijo v sodelovanju med njihovimi davčnimi organi, ne upravičujejo omejitve temeljnih svoboščin, ki so zagotovljene s Pogodbo. Zadevnim davčnim organom namreč nič ne preprečuje, da od zavezancev zahtevajo dokaze, za katere menijo, da so potrebni za pravilno odmero zadevnih davkov, in po potrebi zavrnejo zahtevano oprostitev, če ti dokazi niso predloženi.

   Poleg tega je utemeljitev, ki se nanaša na nevarnost dvojne oprostitve, in s tem implicitno utemeljitev, ki se nanaša na boj proti davčnim utajam in davčnemu izogibanju, dopustna le, če se nanaša na popolnoma umetne tvorbe, katerih cilj je izogniti se davčni zakonodaji, kar izključuje vsakršno splošno domnevo goljufije. Torej splošna domneva davčne utaje ali izogibanja plačilu davka ne zadostuje za to, da bi se upravičil davčni ukrep, ki škoduje ciljem Pogodbe.

   (Glej točke 44, 45, 47, 49, od 51 do 54, 61, 64 in 75 ter izrek.)