Zadeva C-528/11

Zuhair Fraieh Halaf

proti

Daržavna agencija za bežancite pri Ministerski savet

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Administrativen sad Sofija-grad)

„Azil — Uredba (ES) št. 343/2003 — Določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države — Člen 3(2) — Diskrecijska pravica držav članic — Vloga Urada visokega komisarja Združenih narodov za begunce — Obveznost držav članic, da to institucijo zaprosijo za mnenje — Neobstoj“

Povzetek – Sodba Sodišča (četrti senat) z dne 30. maja 2013

1. Vprašanja za predhodno odločanje – Pristojnost Sodišča – Meje – Pristojnost nacionalnega sodišča – Ugotavljanje in presoja dejanskega stanja spora – Nujnost vprašanja za predhodno odločanje in upoštevnost predloženih vprašanj – Presoja nacionalnega sodišča – Očitno neupoštevna vprašanja in hipotetična vprašanja, postavljena v kontekstu, ki izključuje koristen odgovor – Vprašanja, ki niso povezana s predmetom spora v postopku v glavni stvari

   (člen 267 PDEU)

2. Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Merila in mehanizmi za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil – Uredba št. 343/2003 – Diskrecijska pravica držav članic – Možnost obravnavanja prošnje za azil, za kar je odgovorna druga država članica, kadar ni okoliščine, ki bi utemeljevala uporabo humanitarne določbe – Neobstoj odgovora odgovorne države članice na zahtevo po sprejemu – Nevplivanje

   (Uredba Sveta št. 343/2003, člena 3(2) in 15)

3. Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Merila in mehanizmi za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil – Uredba št. 343/2003 – Vloga Urada visokega komisarja Združenih narodov za begunce – Kršitev pravil Unije na azilnem področju s strani odgovorne države članice – Obveznost države članice, da navedeni Urad visokega komisarja zaprosi za mnenje – Neobstoj

   (Uredba Sveta št. 343/2003; Direktiva Sveta 2005/85, uvodna izjava 29 ter člena 8(2)(b) in 21)

1.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točki 28 in 29.)

2.  Člen 3(2) Uredbe št. 343/2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države je treba razlagati tako, da dovoljuje, da država članica, ki se po merilih iz poglavja III te uredbe ne šteje za odgovorno, obravnava prošnjo za azil, tudi če ni nobene okoliščine, ki bi utemeljevala uporabo humanitarne določbe iz člena 15 navedene uredbe. Ta možnost ni pogojena s tem, da država članica, odgovorna na podlagi navedenih meril, ni odgovorila na zahtevo po ponovnem sprejemu zadevnega prosilca za azil.

   (Glej točko 39 in točko 1 izreka.)

3.  Kadar je iz dokumentov Urada visokega komisarja Združenih narodov za begunce (UNHCR) razvidno, da država članica, odgovorna na podlagi meril iz poglavja III Uredbe št. 343/2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države, krši pravila iz prava Unije na azilnem področju, državi članici, v kateri je prosilec za azil, v postopku določitve odgovorne države članice ni treba zaprositi te organizacije za mnenje.

   Čeprav člena 8(2)(b) in 21 Direktive 2005/85 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah določata različne oblike sodelovanja med UNHCR in državami članicami, kadar te obravnavajo prošnjo za azil, pa se ta pravila, kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 29 Direktive 2005/85, ne uporabljajo v postopku določitve odgovorne države članice v skladu z Uredbo št. 343/2003. Vendar pa državi članici nič ne preprečuje, da UNHCR zaprosi za mnenje, če meni, da je to smotrno.

   (Glej točke od 45 do 47 in točko 2 izreka.)

Zadeva C-528/11

Zuhair Fraieh Halaf

proti

Daržavna agencija za bežancite pri Ministerski savet

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Administrativen sad Sofija-grad)

„Azil — Uredba (ES) št. 343/2003 — Določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države — Člen 3(2) — Diskrecijska pravica držav članic — Vloga Urada visokega komisarja Združenih narodov za begunce — Obveznost držav članic, da to institucijo zaprosijo za mnenje — Neobstoj“

Povzetek – Sodba Sodišča (četrti senat) z dne 30. maja 2013

1. Vprašanja za predhodno odločanje — Pristojnost Sodišča — Meje — Pristojnost nacionalnega sodišča — Ugotavljanje in presoja dejanskega stanja spora — Nujnost vprašanja za predhodno odločanje in upoštevnost predloženih vprašanj — Presoja nacionalnega sodišča — Očitno neupoštevna vprašanja in hipotetična vprašanja, postavljena v kontekstu, ki izključuje koristen odgovor — Vprašanja, ki niso povezana s predmetom spora v postopku v glavni stvari

   (člen 267 PDEU)

2. Mejni nadzor, azil in priseljevanje — Azilna politika — Merila in mehanizmi za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil — Uredba št. 343/2003 — Diskrecijska pravica držav članic — Možnost obravnavanja prošnje za azil, za kar je odgovorna druga država članica, kadar ni okoliščine, ki bi utemeljevala uporabo humanitarne določbe — Neobstoj odgovora odgovorne države članice na zahtevo po sprejemu — Nevplivanje

   (Uredba Sveta št. 343/2003, člena 3(2) in 15)

3. Mejni nadzor, azil in priseljevanje — Azilna politika — Merila in mehanizmi za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil — Uredba št. 343/2003 — Vloga Urada visokega komisarja Združenih narodov za begunce — Kršitev pravil Unije na azilnem področju s strani odgovorne države članice — Obveznost države članice, da navedeni Urad visokega komisarja zaprosi za mnenje — Neobstoj

   (Uredba Sveta št. 343/2003; Direktiva Sveta 2005/85, uvodna izjava 29 ter člena 8(2)(b) in 21)

1.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točki 28 in 29.)

2.  Člen 3(2) Uredbe št. 343/2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države je treba razlagati tako, da dovoljuje, da država članica, ki se po merilih iz poglavja III te uredbe ne šteje za odgovorno, obravnava prošnjo za azil, tudi če ni nobene okoliščine, ki bi utemeljevala uporabo humanitarne določbe iz člena 15 navedene uredbe. Ta možnost ni pogojena s tem, da država članica, odgovorna na podlagi navedenih meril, ni odgovorila na zahtevo po ponovnem sprejemu zadevnega prosilca za azil.

   (Glej točko 39 in točko 1 izreka.)

3.  Kadar je iz dokumentov Urada visokega komisarja Združenih narodov za begunce (UNHCR) razvidno, da država članica, odgovorna na podlagi meril iz poglavja III Uredbe št. 343/2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države, krši pravila iz prava Unije na azilnem področju, državi članici, v kateri je prosilec za azil, v postopku določitve odgovorne države članice ni treba zaprositi te organizacije za mnenje.

   Čeprav člena 8(2)(b) in 21 Direktive 2005/85 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah določata različne oblike sodelovanja med UNHCR in državami članicami, kadar te obravnavajo prošnjo za azil, pa se ta pravila, kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 29 Direktive 2005/85, ne uporabljajo v postopku določitve odgovorne države članice v skladu z Uredbo št. 343/2003. Vendar pa državi članici nič ne preprečuje, da UNHCR zaprosi za mnenje, če meni, da je to smotrno.

   (Glej točke od 45 do 47 in točko 2 izreka.)