Zadeva C-149/11

Leno Merken BV

proti

Hagelkruis Beheer BV

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Gerechtshof te ’s-Gravenhage (Nizozemska))

„Znamka Skupnosti — Uredba (ES) št. 207/2009 — Člen 15(1) — Pojem ‚resna in dejanska uporaba znamke‘ — Ozemeljski obseg uporabe — Uporaba znamke Skupnosti na ozemlju ene same države članice — Zadostnost“

Povzetek – Sodba Sodišča (drugi senat) z dne 19. decembra 2012

1. Znamka Skupnosti – Stališča tretjih oseb in ugovor – Preizkus ugovora – Dokaz o uporabi prejšnje znamke – Resna in dejanska uporaba – Pojem – Merila presoje

   (Uredba Sveta št. 207/2009, člen 15(1)); Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2008/95, člen 10(1))

2. Znamka Skupnosti – Stališča tretjih oseb in ugovor – Preizkus ugovora – Dokaz o uporabi prejšnje znamke – Resna in dejanska uporaba – Pojem – Merila presoje – Ozemeljski obseg uporabe

   (Uredba Sveta št. 207/2009, člen 15(1))

3. Pravo Evropske Unije – Razlaga – Akti institucij – Izjava v zapisniku Sveta – Upoštevanje – Nedopustnost ob nenavedbi v samem aktu

1.  Znamka Skupnosti se resno in dejansko uporablja v smislu člena 15(1) Uredbe št. 207/2009 o znamki Skupnosti, kadar se uporablja v skladu s svojo bistveno funkcijo in zaradi ohranitve ali ustvarjenja tržnega deleža v Evropski skupnosti za proizvode ali storitve, označene z navedeno znamko. Predložitveno sodišče presodi, ali so ti pogoji izpolnjeni v postopku v glavni stvari, pri tem pa upošteva vsa upoštevna dejstva in okoliščine, kot so zlasti značilnosti zadevnega trga, narava proizvodov ali storitev, zaščitenih z znamko, ozemeljski in količinski obseg uporabe ter pogostost in rednost uporabe.

   Razlaga pojma resne in dejanske uporabe, ki jo je Sodišče podalo v zvezi z nacionalnimi znamkami, se tako po analogiji uporablja za znamke Skupnosti, saj imata Direktiva 2008/95 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami in Uredba št. 207/2009 z zahtevo po resni in dejanski uporabi znamke enak cilj. Tako iz uvodne izjave 9 navedene direktive kot iz uvodne izjave 10 navedene uredbe je namreč razvidno, da je želel zakonodajalec Unije kot pogoj za ohranitev pravic iz nacionalne znamke in znamke Skupnosti določiti dejansko uporabo znamke. Znamka, ki se ne uporablja, lahko tako ovira konkurenco z omejevanjem spektra znakov, ki jih drugi lahko registrirajo kot znamke, in s prikrajšanjem konkurentov za možnost uporabe znamke ali njej podobne znamke pri dajanju proizvodov ali storitev, ki so enaki ali podobni tistim, ki so varovani z zadevno znamko, na notranji trg. Neuporaba znamke Skupnosti zato lahko pomeni omejitev prostega pretoka blaga in svobode opravljanja storitev.

   (Glej točke 28, 31, 32 in 58 ter izrek.)

2.  Člen 15(1) Uredbe št. 207/2009 o blagovni znamki Skupnosti je treba razlagati tako, da se pri presoji zahteve, da se znamka „resno in dejansko uporablja v Skupnosti“ v smislu te določbe, ne upoštevajo meje ozemlja držav članic.

   Iz povezanega besedila uvodnih izjav 2, 4 in 6 navedene uredbe je razvidno, da je namen te uredbe odpraviti oviro teritorialnosti pravic, ki jih zakonodaje držav članic priznavajo imetnikom znamk, s tem, da se podjetjem omogoči, da svoje gospodarske dejavnosti prilagodijo obsegu Skupnosti in jih neomejeno izvajajo. Znamka Skupnosti tako imetniku omogoča, da naredi svoje proizvode enako razpoznavne v vsej Skupnosti, ne glede na meje. Podjetja, ki si ne želijo varstva svojih znamk na ravni Skupnosti, pa se lahko odločijo za uporabo nacionalnih znamk, ne da bi morala svoje znamke prijaviti kot znamke Skupnosti.

   Čeprav je upravičeno pričakovati, da je treba znamko Skupnosti, ker uživa bolj razširjeno ozemeljsko varstvo kakor nacionalna znamka, uporabljati na večjem ozemlju, kot je ozemlje ene države članice, da bi bilo to uporabo mogoče šteti za resno in dejansko uporabo, pa ni izključeno, da je v nekaterih okoliščinah trg proizvodov ali storitev, za katere je bila znamka Skupnosti registrirana, v praksi omejen na ozemlje ene same države članice. V takem primeru bi lahko uporaba znamke Skupnosti na tem ozemlju hkrati izpolnjevala zahtevo po resni in dejanski uporabi znamke Skupnosti ter zahtevo po resni in dejanski uporabi nacionalne znamke.

   Konverzija znamke Skupnosti v prijavo nacionalne znamke z uporabo izjeme iz člena 112(2)(a) Uredbe št. 207/2009 bi bila še vedno mogoča, samo če bi nacionalno sodišče ob upoštevanju vseh dejstev ugotovilo, da uporaba v državi članici ne zadošča za resno in dejansko uporabo v Skupnosti.

   Čeprav je sicer razumno pričakovati, da se znamka Skupnosti uporablja na večjem ozemlju kot nacionalne znamke, pa ni treba, da je ta uporaba geografsko razširjena, da bi jo bilo mogoče opredeliti za resno in dejansko uporabo, saj je taka opredelitev odvisna od značilnosti zadevnega proizvoda ali storitve na ustreznem trgu.

   Ker je treba pri presoji, ali je podana resna in dejanska uporaba znamke, upoštevati vsa dejstva in okoliščine, ki lahko dokazujejo, da komercialna uporaba te znamke omogoča, da se z njo ustvari ali ohrani tržni delež za proizvode ali storitve, za katere je bila znamka registrirana, ni mogoče vnaprej abstraktno določiti, kolikšen ozemeljski obseg je treba doseči, da bi se uporaba navedene znamke lahko štela za resno in dejansko. Pravila de minimis, ki nacionalnemu sodišču ne bi omogočilo, da presodi celotne okoliščine spora, ki mu je predložen, torej ni mogoče določiti.

   (Glej točke 40, 50, 51, 54, 55 in 57 ter izrek.)

3.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točko 46.)

Zadeva C-149/11

Leno Merken BV

proti

Hagelkruis Beheer BV

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Gerechtshof te ’s-Gravenhage (Nizozemska))

„Znamka Skupnosti — Uredba (ES) št. 207/2009 — Člen 15(1) — Pojem ‚resna in dejanska uporaba znamke‘ — Ozemeljski obseg uporabe — Uporaba znamke Skupnosti na ozemlju ene same države članice — Zadostnost“

Povzetek – Sodba Sodišča (drugi senat) z dne 19. decembra 2012

1. Znamka Skupnosti — Stališča tretjih oseb in ugovor — Preizkus ugovora — Dokaz o uporabi prejšnje znamke — Resna in dejanska uporaba — Pojem — Merila presoje

   (Uredba Sveta št. 207/2009, člen 15(1)); Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2008/95, člen 10(1))

2. Znamka Skupnosti — Stališča tretjih oseb in ugovor — Preizkus ugovora — Dokaz o uporabi prejšnje znamke — Resna in dejanska uporaba — Pojem — Merila presoje — Ozemeljski obseg uporabe

   (Uredba Sveta št. 207/2009, člen 15(1))

3. Pravo Evropske Unije — Razlaga — Akti institucij — Izjava v zapisniku Sveta — Upoštevanje — Nedopustnost ob nenavedbi v samem aktu

1.  Znamka Skupnosti se resno in dejansko uporablja v smislu člena 15(1) Uredbe št. 207/2009 o znamki Skupnosti, kadar se uporablja v skladu s svojo bistveno funkcijo in zaradi ohranitve ali ustvarjenja tržnega deleža v Evropski skupnosti za proizvode ali storitve, označene z navedeno znamko. Predložitveno sodišče presodi, ali so ti pogoji izpolnjeni v postopku v glavni stvari, pri tem pa upošteva vsa upoštevna dejstva in okoliščine, kot so zlasti značilnosti zadevnega trga, narava proizvodov ali storitev, zaščitenih z znamko, ozemeljski in količinski obseg uporabe ter pogostost in rednost uporabe.

   Razlaga pojma resne in dejanske uporabe, ki jo je Sodišče podalo v zvezi z nacionalnimi znamkami, se tako po analogiji uporablja za znamke Skupnosti, saj imata Direktiva 2008/95 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami in Uredba št. 207/2009 z zahtevo po resni in dejanski uporabi znamke enak cilj. Tako iz uvodne izjave 9 navedene direktive kot iz uvodne izjave 10 navedene uredbe je namreč razvidno, da je želel zakonodajalec Unije kot pogoj za ohranitev pravic iz nacionalne znamke in znamke Skupnosti določiti dejansko uporabo znamke. Znamka, ki se ne uporablja, lahko tako ovira konkurenco z omejevanjem spektra znakov, ki jih drugi lahko registrirajo kot znamke, in s prikrajšanjem konkurentov za možnost uporabe znamke ali njej podobne znamke pri dajanju proizvodov ali storitev, ki so enaki ali podobni tistim, ki so varovani z zadevno znamko, na notranji trg. Neuporaba znamke Skupnosti zato lahko pomeni omejitev prostega pretoka blaga in svobode opravljanja storitev.

   (Glej točke 28, 31, 32 in 58 ter izrek.)

2.  Člen 15(1) Uredbe št. 207/2009 o blagovni znamki Skupnosti je treba razlagati tako, da se pri presoji zahteve, da se znamka „resno in dejansko uporablja v Skupnosti“ v smislu te določbe, ne upoštevajo meje ozemlja držav članic.

   Iz povezanega besedila uvodnih izjav 2, 4 in 6 navedene uredbe je razvidno, da je namen te uredbe odpraviti oviro teritorialnosti pravic, ki jih zakonodaje držav članic priznavajo imetnikom znamk, s tem, da se podjetjem omogoči, da svoje gospodarske dejavnosti prilagodijo obsegu Skupnosti in jih neomejeno izvajajo. Znamka Skupnosti tako imetniku omogoča, da naredi svoje proizvode enako razpoznavne v vsej Skupnosti, ne glede na meje. Podjetja, ki si ne želijo varstva svojih znamk na ravni Skupnosti, pa se lahko odločijo za uporabo nacionalnih znamk, ne da bi morala svoje znamke prijaviti kot znamke Skupnosti.

   Čeprav je upravičeno pričakovati, da je treba znamko Skupnosti, ker uživa bolj razširjeno ozemeljsko varstvo kakor nacionalna znamka, uporabljati na večjem ozemlju, kot je ozemlje ene države članice, da bi bilo to uporabo mogoče šteti za resno in dejansko uporabo, pa ni izključeno, da je v nekaterih okoliščinah trg proizvodov ali storitev, za katere je bila znamka Skupnosti registrirana, v praksi omejen na ozemlje ene same države članice. V takem primeru bi lahko uporaba znamke Skupnosti na tem ozemlju hkrati izpolnjevala zahtevo po resni in dejanski uporabi znamke Skupnosti ter zahtevo po resni in dejanski uporabi nacionalne znamke.

   Konverzija znamke Skupnosti v prijavo nacionalne znamke z uporabo izjeme iz člena 112(2)(a) Uredbe št. 207/2009 bi bila še vedno mogoča, samo če bi nacionalno sodišče ob upoštevanju vseh dejstev ugotovilo, da uporaba v državi članici ne zadošča za resno in dejansko uporabo v Skupnosti.

   Čeprav je sicer razumno pričakovati, da se znamka Skupnosti uporablja na večjem ozemlju kot nacionalne znamke, pa ni treba, da je ta uporaba geografsko razširjena, da bi jo bilo mogoče opredeliti za resno in dejansko uporabo, saj je taka opredelitev odvisna od značilnosti zadevnega proizvoda ali storitve na ustreznem trgu.

   Ker je treba pri presoji, ali je podana resna in dejanska uporaba znamke, upoštevati vsa dejstva in okoliščine, ki lahko dokazujejo, da komercialna uporaba te znamke omogoča, da se z njo ustvari ali ohrani tržni delež za proizvode ali storitve, za katere je bila znamka registrirana, ni mogoče vnaprej abstraktno določiti, kolikšen ozemeljski obseg je treba doseči, da bi se uporaba navedene znamke lahko štela za resno in dejansko. Pravila de minimis, ki nacionalnemu sodišču ne bi omogočilo, da presodi celotne okoliščine spora, ki mu je predložen, torej ni mogoče določiti.

   (Glej točke 40, 50, 51, 54, 55 in 57 ter izrek.)

3.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točko 46.)