Zadeva C-218/10

ADV Allround Vermittlungs AG v postopku likvidacije

proti

Finanzamt Hamburg-Bergedorf

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Finanzgericht Hamburg)

„DDV — Šesta direktiva — Členi 9, 17 in 18 — Določitev kraja opravljanja storitev — Pojem ‚posredovanje osebja‘ — Samozaposleni delavci — Nujnost zagotovitve enake presoje opravljanja storitev glede ponudnika in prejemnika storitev“

Povzetek sodbe

1. Davčne določbe — Usklajevanje zakonodaj — Prometni davki — Skupni sistem davka na dodano vrednost — Opravljanje storitev — Določitev kraja, ki je davčno upoštevna navezna okoliščina — Posredovanje osebja — Pojem

   (Direktiva Sveta 77/388, člen 9(2)(e), šesta alinea)

2. Davčne določbe — Usklajevanje zakonodaj — Prometni davki — Skupni sistem davka na dodano vrednost — Odbitek vstopnega davka

   (Direktiva Sveta 77/388)

3. Davčne določbe — Usklajevanje zakonodaj — Prometni davki — Skupni sistem davka na dodano vrednost — Odbitek vstopnega davka

   (Direktiva Sveta 77/388, člena 17(1), (2)(a) in (3)(a) ter 18(1)(a))

1.  Člen 9(2)(e), šesta alinea, Šeste direktive 77/388 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih je treba razlagati tako, da pojem „posredovanje osebja“ iz te določbe zajema tudi posredovanje samozaposlenih oseb, ki niso v delovnem razmerju s podjetnikom, ki opravlja storitve.

   Ker namreč ta razlaga davčno upoštevno navezno okoliščino za zadevno opravljanje storitev omejuje na en kraj, omogoča prav preprečevanje dvojne obdavčitve navedenega opravljanja storitev ali preprečevanje tega, da to opravljanje storitev nikakor ne bi bilo obdavčeno z davkom na dodano vrednost. Taka razlaga lahko tudi olajšuje izvajanje navedene kolizijske norme, saj omogoča lažje izvajanje predpisov o pobiranju davkov in preprečevanju davčnega izogibanja v zvezi s krajem opravljanja storitev, saj se prejemniku storitev ni treba spraševati o pravni naravi razmerij med ponudnikom storitev in „osebjem“, ki je posredovano.

   Poleg tega je ta razlaga skladna z načelom pravne varnosti, saj z omogočanjem večje predvidljivosti določitve kraja, v katerem se za namene obdavčitve storitve štejejo za opravljene, poenostavlja uporabo določb Šeste direktive in prispeva k zagotavljanju zanesljivega in pravilnega obračunavanja davka na dodano vrednost.

   (Glej točke od 29 do 32 in točko 1 izreka.)

2.  V pravnem redu vsake države članice pa morajo biti – če v zvezi s tem ni predpisov Unije – med drugim določeni pristojni organi in podrobneje urejena postopkovna pravila, katerih namen je varstvo pravic, ki za posameznike izhajajo iz prava Unije, če ta pravila niso manj ugodna od tistih, ki veljajo za podobna nacionalna pravna sredstva (načelo enakovrednosti), in če v praksi ne onemogočajo ali čezmerno otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih priznava pravni red Unije (načelo učinkovitosti).

   Kar zadeva načelo učinkovitosti, pa bi bil, če v nacionalnem procesnem pravu ni posebnih pravil, pravici ponudnika storitev in pravici prejemnika storitev, da sta obravnavana enako glede obdavčljivosti istega opravljanja storitev in davka na dodano vrednost, ki ga je treba plačati zanj, v praksi odvzet polni učinek.

   (Glej točki 35 in 37.)

3.  Člena 17(1), (2)(a) in (3)(a) ter 18(1)(a) Šeste direktive 77/388 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih je treba razlagati tako, da državam članicam ne nalagata, naj notranja postopkovna pravila uredijo tako, da se zagotovi usklajena presoja obdavčljivosti opravljanja storitev in davka na dodano vrednost, ki ga je treba plačati za to opravljanje storitev, glede ponudnika in glede prejemnika teh storitev, čeprav sta zanju pristojna različna finančna organa. Vendar ti določbi države članice zavezujeta, da sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev natančnega obračunavanja davka na dodano vrednost in spoštovanje načela davčne nevtralnosti.

   Čeprav namreč člena 17(1), (2)(a) in (3)(a) ter 18(1)(a) Šeste direktive ne določata konkretne vsebine postopkovnih ali drugačnih ukrepov, ki jih je treba sprejeti za zagotovitev natančnega obračunavanja davka na dodano vrednost in spoštovanje načela davčne nevtralnosti, države članice vseeno zavezujeta glede cilja, ki ga je treba doseči, pri čemer jim puščata polje proste presoje pri oceni nujnosti sprejetja takih ukrepov.

   Če se glede tega izkaže, da različni organi in/ali sodišča države članice – tudi če ne bi bilo vprašanj v zvezi z razlago ali veljavnostjo ali če pristojna sodišča ne bi predložila Sodišču v predhodno odločanje vprašanj v zvezi z razlago ali presojo veljavnosti prava Unije – sistematično zavzemajo različna stališča o povezavi istega opravljanja storitev, na eni strani s ponudnikom in na drugi strani s prejemnikom storitev, kar bi bilo med drugim v nasprotju z načelom davčne nevtralnosti, je mogoče šteti, da so kršene obveznosti navedene države članice na podlagi Šeste direktive.

   (Glej točke od 43 do 45 in točko 2 izreka.)

Zadeva C-218/10

ADV Allround Vermittlungs AG v postopku likvidacije

proti

Finanzamt Hamburg-Bergedorf

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Finanzgericht Hamburg)

„DDV — Šesta direktiva — Členi 9, 17 in 18 — Določitev kraja opravljanja storitev — Pojem ‚posredovanje osebja‘ — Samozaposleni delavci — Nujnost zagotovitve enake presoje opravljanja storitev glede ponudnika in prejemnika storitev“

Povzetek sodbe

1. Davčne določbe – Usklajevanje zakonodaj – Prometni davki – Skupni sistem davka na dodano vrednost – Opravljanje storitev – Določitev kraja, ki je davčno upoštevna navezna okoliščina – Posredovanje osebja – Pojem

   (Direktiva Sveta 77/388, člen 9(2)(e), šesta alinea)

2. Davčne določbe – Usklajevanje zakonodaj – Prometni davki – Skupni sistem davka na dodano vrednost – Odbitek vstopnega davka

   (Direktiva Sveta 77/388)

3. Davčne določbe – Usklajevanje zakonodaj – Prometni davki – Skupni sistem davka na dodano vrednost – Odbitek vstopnega davka

   (Direktiva Sveta 77/388, člena 17(1), (2)(a) in (3)(a) ter 18(1)(a))

1.  Člen 9(2)(e), šesta alinea, Šeste direktive 77/388 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih je treba razlagati tako, da pojem „posredovanje osebja“ iz te določbe zajema tudi posredovanje samozaposlenih oseb, ki niso v delovnem razmerju s podjetnikom, ki opravlja storitve.

   Ker namreč ta razlaga davčno upoštevno navezno okoliščino za zadevno opravljanje storitev omejuje na en kraj, omogoča prav preprečevanje dvojne obdavčitve navedenega opravljanja storitev ali preprečevanje tega, da to opravljanje storitev nikakor ne bi bilo obdavčeno z davkom na dodano vrednost. Taka razlaga lahko tudi olajšuje izvajanje navedene kolizijske norme, saj omogoča lažje izvajanje predpisov o pobiranju davkov in preprečevanju davčnega izogibanja v zvezi s krajem opravljanja storitev, saj se prejemniku storitev ni treba spraševati o pravni naravi razmerij med ponudnikom storitev in „osebjem“, ki je posredovano.

   Poleg tega je ta razlaga skladna z načelom pravne varnosti, saj z omogočanjem večje predvidljivosti določitve kraja, v katerem se za namene obdavčitve storitve štejejo za opravljene, poenostavlja uporabo določb Šeste direktive in prispeva k zagotavljanju zanesljivega in pravilnega obračunavanja davka na dodano vrednost.

   (Glej točke od 29 do 32 in točko 1 izreka.)

2.  V pravnem redu vsake države članice pa morajo biti – če v zvezi s tem ni predpisov Unije – med drugim določeni pristojni organi in podrobneje urejena postopkovna pravila, katerih namen je varstvo pravic, ki za posameznike izhajajo iz prava Unije, če ta pravila niso manj ugodna od tistih, ki veljajo za podobna nacionalna pravna sredstva (načelo enakovrednosti), in če v praksi ne onemogočajo ali čezmerno otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih priznava pravni red Unije (načelo učinkovitosti).

   Kar zadeva načelo učinkovitosti, pa bi bil, če v nacionalnem procesnem pravu ni posebnih pravil, pravici ponudnika storitev in pravici prejemnika storitev, da sta obravnavana enako glede obdavčljivosti istega opravljanja storitev in davka na dodano vrednost, ki ga je treba plačati zanj, v praksi odvzet polni učinek.

   (Glej točki 35 in 37.)

3.  Člena 17(1), (2)(a) in (3)(a) ter 18(1)(a) Šeste direktive 77/388 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih je treba razlagati tako, da državam članicam ne nalagata, naj notranja postopkovna pravila uredijo tako, da se zagotovi usklajena presoja obdavčljivosti opravljanja storitev in davka na dodano vrednost, ki ga je treba plačati za to opravljanje storitev, glede ponudnika in glede prejemnika teh storitev, čeprav sta zanju pristojna različna finančna organa. Vendar ti določbi države članice zavezujeta, da sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev natančnega obračunavanja davka na dodano vrednost in spoštovanje načela davčne nevtralnosti.

   Čeprav namreč člena 17(1), (2)(a) in (3)(a) ter 18(1)(a) Šeste direktive ne določata konkretne vsebine postopkovnih ali drugačnih ukrepov, ki jih je treba sprejeti za zagotovitev natančnega obračunavanja davka na dodano vrednost in spoštovanje načela davčne nevtralnosti, države članice vseeno zavezujeta glede cilja, ki ga je treba doseči, pri čemer jim puščata polje proste presoje pri oceni nujnosti sprejetja takih ukrepov.

   Če se glede tega izkaže, da različni organi in/ali sodišča države članice – tudi če ne bi bilo vprašanj v zvezi z razlago ali veljavnostjo ali če pristojna sodišča ne bi predložila Sodišču v predhodno odločanje vprašanj v zvezi z razlago ali presojo veljavnosti prava Unije – sistematično zavzemajo različna stališča o povezavi istega opravljanja storitev, na eni strani s ponudnikom in na drugi strani s prejemnikom storitev, kar bi bilo med drugim v nasprotju z načelom davčne nevtralnosti, je mogoče šteti, da so kršene obveznosti navedene države članice na podlagi Šeste direktive.

   (Glej točke od 43 do 45 in točko 2 izreka.)