Keywords
Summary

Keywords

1. Približevanje zakonodaj – Nedovoljeni pogoji v potrošniških pogodbah – Direktiva 93/13 – Predlog za izvršbo na podlagi pravnomočne arbitražne odločbe, izdane v odsotnosti

(Direktiva Sveta 93/13, člen 6(1))

2. Približevanje zakonodaj – Nedovoljeni pogoji v potrošniških pogodbah – Direktiva 93/13 – Nedovoljen pogoj – Splošna merila za presojo

(Direktiva Sveta 93/13, člena 3 in 4)

3. Približevanje zakonodaj – Varstvo potrošnikov na področju potrošniškega kredita – Direktiva 87/102 – Pogodba o potrošniškem kreditu – Neobstoj navedbe efektivne obrestne mere v pogodbi

(direktivi Sveta 87/102, kakor je bila spremenjena z Direktivo 98/7, člen 4, in 93/13, člena 3 in 4)

Summary

1. Na podlagi Direktive 93/13 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah mora nacionalno sodišče, ki odloča o predlogu za izvršbo na podlagi pravnomočne arbitražne odločbe, izdane v odsotnosti potrošnika, tudi po uradni dolžnosti preizkusiti, ali kazen, ki je določena v kreditni pogodbi, sklenjeni med kreditodajalcem in potrošnikom, in je bila uporabljena v navedeni odločbi, ni dovoljena, kadar ima to sodišče v zvezi s tem vse potrebne informacije o dejanskem in pravnem stanju ter kadar lahko navedeno sodišče na podlagi nacionalnih postopkovnih določb tak preizkus opravi v okviru podobnih postopkov, urejenih v nacionalnem pravu.

Glede na značilnosti in pomen javnega interesa, na katerem temelji varstvo, ki je z Direktivo 93/13 zagotovljeno potrošnikom, je treba člen 6 te direktive šteti za določbo, ki je enakovredna nacionalnim pravilom, ki imajo v nacionalnem pravnem redu status določb javnega reda.

(Glej točki 50 in 54 ter točko 1 izreka.)

2. Kar zadeva vprašanje, ali je določen pogodbeni pogoj dovoljen ali ne, iz člena 4 Direktive 93/13 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah izhaja, da je treba na to odgovoriti ob upoštevanju narave blaga ali storitev, za katere je bila pogodba sklenjena, in s sklicevanjem na vse okoliščine, ki so obstajale ob sklepanju pogodbe. V tem okviru je treba presoditi tudi posledice, ki jih ima lahko navedeni pogoj v okviru prava, ki se uporablja za pogodbo, kar pomeni preučitev nacionalnega pravnega sistema.

Iz tega izhaja, da lahko Sodišče v okviru izvajanja pristojnosti za razlago prava Unije, ki je nanj prenesena s členom 267 PDEU, razlaga splošna merila, ki jih je zakonodajalec Unije uporabil za opredelitev pojma nedovoljenega pogodbenega pogoja. Vendar pa se ne more izreči o uporabi teh splošnih meril za določen pogodbeni pogoj, ki ga je treba preizkusiti na podlagi okoliščin konkretnega primera.

Zato mora zadevno nacionalno sodišče določiti, ali je treba pogoj iz kreditne pogodbe, ki za potrošnika določa nesorazmerno visoko kazen, glede na vse okoliščine ob sklenitvi te pogodbe šteti za nedovoljen v smislu členov 3 in 4 Direktive 93/13. Če je odgovor pritrdilen, mora navedeno sodišče ugotoviti vse posledice, ki lahko v skladu z nacionalnim pravom nastanejo zaradi tega, da bi se prepričalo, da navedeni pogoj ni zavezujoč za potrošnika. To sodišče mora poleg tega na podlagi člena 6(1) te direktive presoditi, ali pogodba lahko še naprej obstaja brez tega nedovoljenega pogoja.

(Glej točke od 59 do 61 in 63 ter točko 2 izreka.)

3. Neobstoj navedbe efektivne obrestne mere (EOM) v pogodbi o potrošniškem kreditu, ki je v okviru Direktive 87/102 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi s potrošniškimi krediti, kakor je bila spremenjena z Direktivo 98/7, je lahko odločilen element pri analizi vprašanja, ki jo opravi nacionalno sodišče, ali je pogoj v zvezi s stroški kredita v pogodbi o potrošniškem kreditu, v kateri take navedbe ni, sestavljen jasno in razumljivo v smislu člena 4 Direktive 93/13 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah. Če ni tako, lahko to sodišče tudi po uradni dolžnosti presodi, ali glede na vse okoliščine ob sklenitvi te pogodbe pogoj v tej pogodbi v zvezi s stroški tega kredita zaradi opustitve navedbe efektivne obrestne mere v tem pogoju ni dovoljen v smislu členov 3 in 4 Direktive 93/13.

Vendar pa je treba kljub možnosti presoje navedene pogodbe glede na Direktivo 93/13 Direktivo 87/102 razlagati tako, da nacionalnemu sodišču omogoča, da po uradni dolžnosti uporabi določbe, s katerimi je v nacionalno pravo prenesen člen 4 zadnjenavedene direktive in v katerih je določeno, da je posledica neobstoja navedbe EOM v pogodbi o potrošniškem kreditu ta, da se odobreni kredit šteje za odobrenega brez obresti in stroškov.

(Glej točko 77 in točko 3 izreka.)