Keywords
Summary

Keywords

1. Približevanje zakonodaj – Prehranska dopolnila – Direktiva 2002/46

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2002/46, člen 5(4))

2. Približevanje zakonodaj – Prehranska dopolnila – Direktiva 2002/46

(člena 28 ES in 30 ES; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2002/46, trinajsta in štirinajsta uvodna izjava ter člen 5(1), (2) in (4))

3. Približevanje zakonodaj – Prehranska dopolnila – Direktiva 2002/46

(člena 28 ES in 30 ES; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2002/46, člen 12)

4. Približevanje zakonodaj – Prehranska dopolnila – Direktiva 2002/46

(člen 30 ES; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2002/46, člen 5)

5. Približevanje zakonodaj – Prehranska dopolnila – Direktiva 2002/46

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2002/46, člen 5(1) in (2))

Summary

1. Direktivo 2002/46 o približevanju zakonodaj držav članic o prehranskih dopolnilih je treba razlagati tako, da ne glede na Pogodbo države članice ostanejo pristojne za sprejetje predpisov o mejnih količinah vitaminov in mineralov, ki jih je dovoljeno uporabiti pri proizvodnji prehranskih dopolnil, dokler Evropska komisija v skladu s členom 5(4) te direktive ne določi teh količin.

(Glej točko 24 in točko 1 izreka.)

2. Države članice so pri določitvi mejnih količin vitaminov in mineralov, ki jih je dovoljeno uporabiti pri proizvodnji prehranskih dopolnil, poleg členov 28 ES in 30 ES zavezane upoštevati tudi določbe člena 5(1) in (2) Direktive 2002/46 o približevanju zakonodaj držav članic o prehranskih dopolnilih, vključno z zahtevo po oceni tveganja, ki temelji na splošno priznanih znanstvenih spoznanjih, ko čakajo, da Komisija na podlagi odstavka 4 navedenega člena 5 določi te količine.

Čeprav države članice ostanejo pristojne za sprejetje predpisov o navedenih količinah, dokler Komisija ne določi teh količin v skladu s členom 5(4) navedene direktive, pa morajo pri izvajanju te pristojnosti vseeno upoštevati pravo Unije. V zvezi s tem cilj, predpisan z Direktivo 2002/46, ne bi bil dosežen, če države članice ne bi upoštevale določb iz člena 5 te direktive. Člen 5(1) in (2) Direktive 2002/46 je temeljna določba glede določitve mejnih količin vitaminov in mineralov, ki jih je dovoljeno uporabiti pri proizvodnji prehranskih dopolnil, ker navaja dejavnike, ki jih je treba upoštevati pri določitvi teh količin. Ti dejavniki izhajajo iz analize tveganja v smislu Uredbe št. 178/2002 o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane, ki se na podlagi njenega člena 1(2) uporablja za vse ukrepe v zvezi z varnostjo živil, tudi za tiste, sprejete na ravni držav članic. Poleg tega je iz člena 5(1) in (2) Direktive 2002/46 v povezavi z uvodnima izjavama 13 in 14 te direktive razvidno, da je namen določitve – na podlagi navedenih dejavnikov – mejnih količin vitaminov in mineralov, ki jih je dovoljeno uporabiti pri proizvodnji prehranskih dopolnil, zagotoviti varovanje zdravja ljudi.

(Glej točke 26 in od 28 do 32 ter točko 2 izreka.)

3. Direktivo 2002/46 o približevanju zakonodaj držav članic o prehranskih dopolnilih je treba razlagati tako, da lahko v položaju, ko je pri določitvi mejne količine minerala, ki ga je dovoljeno uporabiti pri proizvodnji prehranskih dopolnil, nemogoče natančno določiti vnose tega minerala iz drugih virov prehrane, dokler Komisija ne določi mejnih količin vitaminov in mineralov, ki jih je dovoljeno uporabiti pri proizvodnji prehranskih dopolnil v skladu s členom 5(4) te direktive, država članica, če se dokaže tveganje, da ti vnosi dosegajo varno mejno količino, določeno za zadevni mineral, in če se upoštevata člena 28 ES in 30 ES, določi ničto stopnjo za mejno količino minerala, ne da bi uporabila varstveni postopek iz člena 12 te direktive.

Ker je namreč uporaba člena 12 Direktive 2002/46 podrejena izvajanju te direktive in zlasti njenemu členu 5, torej temu, da Komisija določi mejne količine iz zadnjenavedenega člena, in ker Komisija še ni določila teh mejnih količin, se navedeni člen 12 ne uporabi.V tem okviru ni mogoče izključiti, da upoštevanje enega ali več dejavnikov iz člena 5(1) in (2) Direktive 2002/46 lahko vodi k določitvi zelo nizke oziroma ničte stopnje glede mejne količine vitamina ali minerala, ki ga je dovoljeno uporabiti pri proizvodnji prehranskih dopolnil, čeprav ta vitamin ali mineral spada med vitamine in minerale, ki jih je dovoljeno uporabiti pri proizvodnji prehranskih dopolnil, navedenih v Prilogi I k navedeni direktivi.

(Glej točke 41, 42, 44 in 48 ter točko 3 izreka.)

4. Člen 5 Direktive 2002/46 o približevanju zakonodaj držav članic o prehranskih dopolnilih je treba razlagati tako, da okoliščina, da bi ustrezno označevanje lahko odvrnilo skupino potrošnikov, na katero je naslovljeno, od uporabe hranila, ki bi ji v manjših količinah koristilo, ni upošteven dejavnik pri določitvi mejnih količin vitaminov in mineralov, ki jih je dovoljeno uporabiti pri proizvodnji prehranskih dopolnil. Upoštevanje različne občutljivosti posameznih skupin potrošnikov omogoča državi članici, da za vse prebivalstvo uporabi tako mejno količino, ki je prilagojena posebni skupini potrošnikov, kot so otroci, le, če je ta ukrep omejen na to, kar je potrebno za zagotovitev varovanja zdravja oseb iz te skupine, in če je sorazmeren s svojim ciljem, pri čemer tega ni mogoče doseči z ukrepi, ki manj omejujejo trgovino v Evropski uniji, kar pa preveri nacionalno sodišče.

Države članice morajo namreč, ko izvršujejo diskrecijsko pravico v zvezi z varovanjem javnega zdravja, spoštovati načelo sorazmernosti. Poleg tega morajo nacionalni organi ob upoštevanju nacionalnih prehranskih navad in dognanj mednarodnih znanstvenih raziskav za vsak posamezni primer dokazati, da je njihova ureditev potrebna za učinkovito zaščito interesov iz člena 30 ES in zlasti da pomeni trženje zadevnih izdelkov dejansko tveganje za javno zdravje. V tem okviru mora nacionalno sodišče preučiti zlasti, ali ustrezno označevanje, s katerim bi bili potrošniki obveščeni o lastnosti, sestavinah in značilnostih zadevnih prehranskih dopolnil, pomeni zadosten ukrep, s katerim je mogoče zagotoviti varovanje zdravja navedenih oseb, zlasti preprečitev škodljivih učinkov, povezanih s čezmernim uživanjem zadevnih hranilnih snovi.

(Glej točke 54, 55, 57 in 61 ter točko 4 izreka.)

5. Direktivo 2002/46 o približevanju zakonodaj držav članic o prehranskih dopolnilih je treba razlagati tako, da nasprotuje določitvi mejnih količin vitaminov in mineralov, ki jih je dovoljeno uporabiti pri proizvodnji prehranskih dopolnil, ker zaradi nedokazane nevarnosti za zdravje ljudi mejne količine niso bile določene za te vitamine in minerale, razen če bi bil tak ukrep utemeljen s previdnostnim načelom, če bi znanstvena ocena tveganja lahko razkrila, da obstaja znanstvena negotovost glede obstoja ali obsega dejanskega tveganja za javno zdravje. Po tem, ko so bile določene varne mejne količine, ni mogoče izključiti možnosti določitve takih mejnih količin na znatno nižji ravni od ravni navedenih mejnih količin, ker je določitev teh mejnih količin lahko utemeljena z upoštevanjem dejavnikov iz člena 5(1) in (2) Direktive 2002/46 in ker je v skladu z načelom sorazmernosti. To mora od primera do primera presoditi nacionalno sodišče.

(Glej točko 73 in točko 5 izreka.)