Zadeva C-489/07

Pia Messner

proti

Firma Stefan Krüger

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Amtsgericht Lahr)

„Direktiva 97/7/ES — Varstvo potrošnikov — Pogodbe pri prodaji na daljavo — Potrošnikovo izvrševanje pravice do odstopa — Nadomestilo za uporabo, ki ga je treba plačati prodajalcu“

Sklepni predlogi generalne pravobranilke V. Trstenjak, predstavljeni 18. februarja 2009   I ‐ 7317

Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 3. septembra 2009   I ‐ 7356

Povzetek sodbe

Približevanje zakonodaj – Varstvo potrošnikov glede sklepanja pogodb pri prodaji na daljavo – Direktiva 97/7

(Direktiva 97/7 Evropskega parlamenta in Sveta, člen 6(1), drugi stavek, in (2))

Določbe člena 6(1), drugi stavek, in (2) Direktive 97/7 o varstvu potrošnikov glede sklepanja pogodb pri prodaji na daljavo je treba razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni ureditvi, ki splošno določa, da lahko prodajalec od potrošnika zahteva nadomestilo za uporabo blaga, pridobljenega na podlagi pogodbe pri prodaji na daljavo, kadar je potrošnik pravočasno izvršil svojo pravico do odstopa od pogodbe. Če bi namreč moral potrošnik plačati tako pavšalno nadomestilo le zato, ker je imel možnost blago uporabljati, ko je bilo v njegovi posesti, bi namreč lahko izvršil svojo pravico do odstopa le zoper plačilo navedenega nadomestila. Takšna posledica bi bila v jasnem nasprotju z besedilom in namenom člena 6(1), drugi stavek, in (2) Direktive 97/7 in bi potrošniku odvzela možnost, da svobodno in brez pritiskov izkoristi rok za razmislek, ki mu ga daje ta direktiva. Prav tako bi bili prizadeti funkcionalnost in učinkovitost pravice do odstopa, če bi potrošnik moral plačati nadomestilo le zato, ker je pregledal in preizkusil blago. Ker je namen pravice do odstopa ravno dati potrošniku to možnost, dejstvo, da jo je izkoristil, ne more povzročiti, da lahko potrošnik izvrši navedeno pravico le pod pogojem plačila nadomestila.

Vendar te določbe ne nasprotujejo temu, da se potrošniku naloži plačilo nadomestila za uporabo blaga, če ga je uporabljal na način, ki ni združljiv z načeli civilnega prava, kot sta dobra vera ali neupravičena obogatitev – če se s tem ne posega v namen navedene direktive in zlasti ne v funkcionalnost in učinkovitost pravice do odstopa, kar pa mora preveriti nacionalno sodišče.

(Glej točke 23, 24 in 29 ter izrek.)