Združeni zadevi C-171/07 in C-172/07

Apothekerkammer des Saarlandes in drugi

proti

Saarland, Ministerium für Justiz in Gesundheit und Soziales

(Predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ju je vložilo Verwaltungsgericht des Saarlandes)

„Svoboda ustanavljanja — Člen 43 ES — Javno zdravje — Lekarne — Določbe, v skladu s katerimi imajo pravico do upravljanja lekarne le farmacevti — Utemeljitev — Zanesljiva in kakovostna oskrba prebivalstva z zdravili — Poklicna neodvisnost farmacevtov“

Sklepni predlogi generalnega pravobranilca Y. Bota, predstavljeni 16. decembra 2008   I ‐ 4174

Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 19. maja 2009   I ‐ 4195

Povzetek sodbe

Prosto gibanje oseb – Svoboda ustanavljanja – Omejitve

(člena 43 ES in 48 ES)

Člena 43 ES in 48 ES ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki osebam, ki nimajo statusa farmacevta, preprečuje lastništvo in upravljanje lekarn.

Pravilo o izključitvi oseb, ki niso farmacevti, brez dvoma pomeni omejitev v smislu člena 43 ES, ker pridržuje upravljanje lekarn le farmacevtom in s tem onemogoča drugim gospodarskim subjektom dostop do te samozaposlitvene dejavnosti v zadevni državi članici. Vendar pa je ta omejitev lahko utemeljena z varovanjem javnega zdravja, natančneje, s ciljem zagotavljanja zanesljive in kakovostne oskrbe prebivalstva z zdravili.

V zvezi s tem je posledica zdravilnih učinkov zdravil, zaradi katerih se ta bistveno razlikujejo od drugega blaga, to, da lahko zdravila, če se uživajo brez potrebe ali nepravilno, resno škodijo zdravju, ne da bi se bolnik tega zavedal pri njihovem jemanju. Pretirano uživanje ali nepravilna uporaba zdravil poleg tega povzroča nerazumljivo zapravljanje finančnih virov, ki je še toliko bolj škodljivo, ker farmacevtski sektor povzroča visoke stroške in se mora odzivati na rastoče potrebe, medtem ko finančni viri sredstev, ki so na voljo zdravstvenemu varstvu, ne glede na način financiranja niso omejeni. Med temi finančnimi viri in dobički gospodarskih subjektov, ki delujejo v farmacevtskem sektorju, obstaja neposredna povezava, ker gre predpisovanje zdravil v večini držav članic v breme zadevnih nosilcev zdravstvenega zavarovanja.

Države članice lahko v zvezi s temi tveganji za javno zdravje ter finančno ravnovesje sistemov socialne varnosti za osebe, ki so odgovorne za distribucijo zdravil na drobno, določijo stroge pogoje, še posebej glede načinov trženja zdravil in ustvarjanja dobička. Zlasti lahko pridržijo prodajo zdravil na drobno, načeloma, le farmacevtom, zaradi zagotovil, ki jih morajo ti predložiti, in informacij, ki jih morajo biti sposobni dati potrošniku.

V zvezi s tem lahko – ob upoštevanju možnosti držav članic, da določijo raven varovanja javnega zdravja – države članice zahtevajo, naj zdravila distribuirajo farmacevti, ki so resnično poklicno neodvisni. Države članice lahko prav tako sprejmejo ukrepe, s katerimi bi se lahko odpravilo ali zmanjšalo tveganje za poseganje v to neodvisnost, ker bi takšno poseganje lahko prizadelo raven zanesljive in kakovostne oskrbe prebivalstva z zdravili.

Ker pa osebe, ki niso farmacevti, po definiciji nimajo enake izobrazbe, izkušenj in odgovornosti kot farmacevti in zato ne dajejo enakih zagotovil kot farmacevti, lahko država članica v okviru svoje diskrecijske pravice presodi, da bi lahko, drugače kot pri farmacevtu, upravljanje lekarne s strani osebe, ki ni farmacevt, predstavljalo tveganje za javno zdravje, zlasti za zanesljivost in kakovost distribucije zdravil na drobno, ker ustvarjanje dobička pri takšnem upravljanju ne vključuje blažilnih dejavnikov, kot so izobrazba, strokovne izkušnje in odgovornost, ki jo imajo farmacevti, in ki opisujejo njihovo dejavnost.

Ker ni bilo ugotovljeno, da bi drug ukrep – ki bi svoboščino, zagotovljeno s členom 43 ES, omejeval manj kot pravilo o izključitvi oseb, ki niso farmacevti – lahko omogočil zagotavljanje zanesljive in kakovostne ravni oskrbe prebivalstva z zdravili prav tako učinkovito kot ukrep, ki izhaja iz uporabe tega pravila, je nacionalna ureditev, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, ustrezna za zagotavljanje uresničitve cilja, ki mu ta sledi, in ne presega tega, kar je nujno za njegovo dosego.

Država članica bi zlasti lahko ugotovila, da obstaja tveganje, da bi se zakonski predpisi za zaščito poklicne neodvisnosti farmacevtov v praksi lahko kršili ali izkrivili. Poleg tega tveganj za zanesljivo in kakovostno raven oskrbe prebivalstva z zdravili ne bi bilo mogoče enako učinkovito izključiti z obveznostjo sklenitve zavarovanja, ker ni nujno, da bi bilo s tem zadevnemu upravljavcu preprečeno, da vpliva na zaposlene farmacevte.

(Glej točke 24, 27, 28, od 31 do 35, od 37 do 39, 54, 57 in 58 ter izrek.)