Zadeva C-414/06

Lidl Belgium GmbH & Co. KG

proti

Finanzamt Heilbronn

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Bundesfinanzhof)

„Svoboda ustanavljanja — Neposredno obdavčenje — Upoštevanje izgube, ki je nastala stalni poslovni enoti, ki ima sedež v državi članici in ki pripada družbi s sedežem v drugi državi članici“

Sklepni predlogi generalne pravobranilke E. Sharpston, predstavljeni 14. februarja 2008   I - 3605

Sodba Sodišča (četrti senat) z dne 15. maja 2008   I - 3617

Povzetek sodbe

1. Prosto gibanje oseb – Svoboda ustanavljanja – Prosti pretok kapitala – Določbe Pogodbe – Področje uporabe

   (člena 43 ES in 56 ES)

2. Prosto gibanje oseb – Svoboda ustanavljanja – Določbe Pogodbe – Področje uporabe

   (člen 43 ES)

3. Prosto gibanje oseb – Svoboda ustanavljanja – Davčna zakonodaja – Davek od dohodka pravnih oseb

   (člen 43 ES)

1.  Dejstvo, da fizična ali pravna oseba, ki ima sedež v državi članici, ustanovi in ima v polni lasti stalno poslovno enoto, ki ni pravna oseba in ki se nahaja v drugi državi članici, spada na področje uporabe člena 43 ES. Če bi imela davčna ureditev, ki izključuje možnost, da družba rezidentka od svoje davčne osnove odbije izgube, ki so nastale njeni stalni poslovni enoti, ki se nahaja v drugi državi članici, omejevalne učinke na prosti pretok blaga, bi bili taki učinki nujna posledica morebitne ovire za svobodo ustanavljanja in ne bi upravičevali preučitve navedene davčne ureditve z vidika člena 56 ES.

   (Glej točki 15 in 16.)

2.  Določbe Pogodbe o svobodi ustanavljanja, ki nasprotujejo temu, da bi matična država članica ovirala svojega državljana ali družbo, ustanovljeno v skladu z njeno zakonodajo, pri ustanavljanju v drugi državi članici, veljajo tudi, če gre za družbo, ki ima sedež v eni državi članici in opravlja dejavnost v drugi državi članici prek stalne poslovne enote, kot je opredeljena v ustrezni konvenciji o izogibanju dvojnega obdavčevanja, ki je v skladu z konvencijskim davčnim pravom samostojna enota.

   Taka opredelitev stalne poslovne enote kot davčno samostojne družbe je skladna z mednarodno sodno prakso, kot se pokaže v vzorčni konvenciji, ki jo je pripravila Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD). Za namene razdelitve davčnih pristojnosti je smiselno, da se države članice zgledujejo po mednarodni praksi in zlasti po vzorčnih konvencijah, ki jih je pripravila OECD.

   (Glej točke od 19 do 22.)

3.  Člen 43 ne nasprotuje temu, da družba, ki ima sedež v državi članici, od svoje davčne osnove ne more odbiti izgub, ki so nastale njeni stalni poslovni enoti, ki se nahaja v drugi državi članici, če so na podlagi konvencije o preprečevanju dvojnega obdavčevanja dohodki te enote obdavčeni v slednji državi članici, v kateri se te izgube lahko upoštevajo v okviru obdavčevanja dohodka te stalne poslovne enote za prihodnja poslovna obdobja.

   Taka davčna ureditev omejuje svobodo ustanavljanja, če je davčni položaj družbe, ki ima statutarni sedež v državi članici in ki ima stalno poslovno enoto v drugi državi članici, manj ugoden, kot bi bil njen položaj, če bi imela ta stalna poslovna enota sedež v državi članici. Drugačno davčno obravnavanje bi lahko družbo rezidentko odvrnilo od opravljanja dejavnosti prek stalne poslovne enote v drugi državi članici.

   Vendar je taka davčna ureditev načeloma lahko utemeljena glede na potrebo po ohranitvi delitve davčne pristojnosti med državami članicami in potrebo po preprečevanju tveganja dvojnega upoštevanja izgub, ker – obravnavani skupaj – sledita legitimnim ciljem, ki so skladni s Pogodbo in pomenijo nujne razloge v splošnem interesu, ker je ta ureditev sorazmerna z navedenimi cilji.

   Glede potrebe po ohranitvi delitve davčne pristojnosti med državami članicami bi država članica, v kateri je sedež družbe, ki ji pripada stalna poslovna enota, če ne bi obstajala konvencija o preprečevanju dvojnega obdavčevanja, imela pravico obdavčiti dobičke te enote. Zato cilj ohranitve delitve davčne pristojnosti med zadevnima državama članicama, ki se odraža v določbah konvencije, lahko utemelji zadevno davčno ureditev v postopku v glavni stvari, ob upoštevanju, da ohranja simetrijo med pravico do obdavčevanja dobičkov in možnostjo odbitka izgub. Glede tega, ker je konvencija za izogibanje dvojnega obdavčevanja državi članici, v kateri se nahaja stalna poslovna enota, priznala pravico do obdavčevanja dohodkov te enote, bi dejstvo, da se da matični družbi možnost izbire, ali bo upoštevala izgube, ki so nastale tej poslovni enoti, bodisi v državi članici, v kateri ima sedež, bodisi v drugi državi članici, lahko občutno ogrozilo enakomerno porazdelitev pravice do obdavčevanja med zadevnima državama članicama.

   Glede tveganja, da se ista izguba uveljavlja dvakrat, ni namreč mogoče izključiti, da bi družba v državi članici, kjer ima sedež, uveljavljala izgube, ki bi naj nastale pripadajoči stalni poslovni enoti v drugi državi članici, in da bi se kljub obdavčitvi upoštevale iste izgube pozneje v državi članici, v kateri se nahaja stalna poslovna enota, če bi slednja imela dobiček, in bi se tako tudi v državi članici, v kateri ima sedež matična družba, preprečilo obdavčenje tega dobička.

   (Glej točke 25, 26, 33, 36, 39, 42, od 52 do 54 in izrek.)