Keywords
Summary

Keywords

1. Znamka Skupnosti – Opredelitev in pridobitev znamke Skupnosti – Absolutni razlogi za zavrnitev – Znamka brez razlikovalnega učinka – Sestavljena znamka – Upoštevanje globalnega zaznavanja znamke s strani upoštevne javnosti

(Uredba Sveta št. 40/94, člen 7(1)(b))

2. Pritožba – Razlogi – Napačna presoja dejstev – Nedopustnost – Nadzor presoje dejstev, predloženih Sodišču prve stopnje, s strani Sodišča – Izključitev, razen v primeru izkrivljanja

(člen 225 ES; Statut Sodišča, člen 58, prvi odstavek)

3. Znamka Skupnosti – Odločba Urada – Zakonitost – Preizkus s strani sodišča Skupnosti – Merila

(Uredba Sveta št. 40/94)

4. Znamka Skupnosti – Opredelitev in pridobitev znamke Skupnosti – Absolutni razlogi za zavrnitev – Ločen preizkus različnih razlogov za zavrnitev – Razlaga razlogov za zavrnitev z vidika splošnega interesa, ki je podlaga za vsakega izmed njih – Uporaba merila, ki je upoštevno v okviru člena 7(1)(c) Uredbe št. 40/94 pri razlagi tega člena pod (b) – Nedopustnost

(Uredba Sveta št. 40/94, člen 7(1)(b) in (c))

5. Znamka Skupnosti – Opredelitev in pridobitev znamke Skupnosti – Absolutni razlogi za zavrnitev – Znamka brez razlikovalnega učinka – Sestavljena znamka, ki vsebuje kratico BioID

(Uredba Sveta št. 40/94, člen 7(1)(b))

Summary

1. Pri presoji razlikovalnega učinka znamke v smislu člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti je pri sestavljeni znamki lahko morebitni razlikovalni učinek preizkušen, deloma, za vsakega od njegovih izrazov ali njegovih elementov, vzetih neodvisno, vendar mora v vsakem primeru temeljiti na globalnem zaznavanju te znamke pri upoštevni javnosti in ne na predpostavki, da znaki, ki so sami brez razlikovalnega učinka, ne morejo, ko so enkrat kombinirani, imeti takega učinka. Zgolj okoliščina, da je vsak od elementov kombinacije brez razlikovalnega učinka, namreč ne izključuje, da ima lahko kombinacija, ki jo ti elementi oblikujejo, tak učinek.

(Glej točko 29.)

2. Iz člena 225 ES in člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča izhaja, da je pritožba omejena na pravna vprašanja. Tako je le Sodišče prve stopnje pristojno, da ugotovi in presodi upoštevna dejstva in dokazne elemente. Presoja dejstev in dokaznih elementov tako ni, razen ob njihovem izkrivljanju, pravno vprašanje, ki bi bilo kot tako podvrženo nadzoru Sodišča v okviru pritožbe.

(Glej točki 43 in 53.)

3. Odločbe odborov za pritožbe so, v skladu z Uredbo št. 40/94 o znamki Skupnosti, sprejete glede registracije znaka kot znamke Skupnosti, na podlagi izvrševanja vezane pristojnosti in ne pravice do prostega preudarka. Tako mora biti zakonitost odločb odborov za pritožbe presojana zgolj na podlagi te uredbe, kot jo razlaga sodišče Skupnosti, in ne na podlagi predhodne prakse njegovih odločitev.

(Glej točko 47.)

4. Vsak od razlogov za zavrnitev, ki so našteti v členu 7(1) Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti, je neodvisen od drugih in zahteva ločen preizkus. Poleg tega je treba razlagati omenjene razloge za zavrnitev v smislu splošnega interesa, ki je podlaga za vsakega od njih. Splošni interes, ki se ga upošteva med preizkusom vsakega od teh razlogov za zavrnitev, lahko odraža, oziroma celo mora odražati različne preudarke glede na zadevni razlog za zavrnitev.

V zvezi s tem je splošni interes, na katerem temelji člen 7(1)(b), očitno enak glavni nalogi znamke, ki mora zagotoviti potrošniku ali končnemu uporabniku identiteto izvora proizvoda ali storitve, označenega z znamko, in mu dopustiti, da brez možne zmede razlikuje ta proizvod ali storitev od tistih drugega izvora.

Po drugi strani pa predpostavka, po kateri je dokazano, da lahko javnost ali konkurenti prijavljeno znamko široko uporabljajo, ni merilo, glede na katero bi bilo treba presojati omenjeni člen 7(1)(b), saj je to merilo upoštevno v okviru člena 7(1)(c).

(Glej točke 59, 60 in 62.)

5. Razlikovalnega učinka v smislu člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti z vidika javnosti, ki ima veliko izkušenj na področju zadevnih proizvodov in storitev, je normalno obveščena in razumno pozorna ter preudarna, nima sestavljeni znak, ki vsebuje kratico BioID in figurativne elemente, in sicer tipografske značilnosti te kratice ter grafična elementa, ki sta za to kratico, in sicer točka in znak „R“, katerega registracija kot znamke Skupnosti se zahteva za proizvode iz razredov 9, 38 in 42 Nicejskega aranžmaja in zlasti za proizvode, katerih uporaba je potrebna za biometrično identifikacijo ljudi in za storitve, opravljene s tako identifikacijo, ali za razvoj sistemov za take identifikacije. Kratica BioID, ki jo upoštevna javnost razume, kot da je sestavljena iz okrajšave pridevnika „biometric“ in samostalnika „identification“ in da kot celota pomeni „biometric identification“, je namreč neločljivo povezana z zadevnimi proizvodi in storitvami. Poleg tega niti tipografske značilnosti niti grafična elementa, ki sta za to kratico, ne omogočajo, da bi bila zadevni javnosti zagotovljena identiteta izvora zadevnih proizvodov in storitev.

(Glej točke od 68 do 72 in 75.)