Zadeva C‑224/16

Asotsiatsia na balgarskite predpriyatia za mezhdunarodni prevozi i patishtata (Aebtri)

proti

Nachalnik na Mitnitsa Burgas

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Varhoven administrativen sad)

„Predhodno odločanje – Carinska unija – Zunanji tranzit – Cestni prevoz blaga na podlagi zvezka TIR – Člen 267 PDEU – Pristojnost Sodišča za razlago členov 8 in 11 Konvencije TIR – – Nezaključena operacija TIR – Odgovornost garantnega združenja – Člen 8(7) Konvencije TIR – Dolžnost zahtevati plačilo, če je to mogoče, od neposredno odgovorne osebe ali oseb pred vložitvijo zahtevka zoper garantno združenje – Pojasnjevalne opombe, priložene h Konvenciji TIR – Uredba (EGS) št. 2454/93 – Člen 457(2) – Carinski zakonik Skupnosti – Člena 203 in 213 – Osebe, ki so pridobile ali posedujejo blago in so vedele ali bi morale vedeti, da je bilo to odstranjeno izpod carinskega nadzora“

Povzetek – Sodba Sodišča (drugi senat) z dne 22. novembra 2017

1. Vprašanja za predhodno odločanje–Pristojnost Sodišča–Obseg–Konvencija TIR–Določbe, katerih namen je zagotoviti pobiranje carin–Vključitev

   (člen 267 PDEU; Konvencija TIR, člena 8 in 11)

2. Prosti pretok blaga–Skupnostni tranzit–Določbe, katerih namen je zagotoviti pobiranje carin–Kršitve in nepravilnosti–Dajatve in davki, dolgovani zaradi nepravilnosti–Izterjava zoper garantno združenje–Solidarna odgovornost garantnega združenja–Obveznost carinskih organov, da plačilo, če je to mogoče, zahtevajo od neposredno zavezane osebe–Obseg

   (Konvencija TIR, člen 8(1), (2) in (7))

3. Carinska unija–Nastanek carinskega dolga pri uvozu po odstranitvi blaga, zavezanega uvoznim dajatvam, izpod carinskega nadzora–Pojem dolžnikov–Prejemnik, ki je pridobil ali posedoval blago, ki se prevaža na podlagi zvezka TIR–Izključitev–Pogoji–Obstoj neizpodbojne domneve o seznanjenosti s tem, da blago ni bilo predloženo namembnemu carinskemu uradu–Neobstoj

   (Uredba Sveta št. 2913/92, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 1791/2006, člena 203(3), tretja alinea in 213)

4. Carinska unija–Nastanek carinskega dolga pri uvozu po odstranitvi blaga, zavezanega uvoznim dajatvam, izpod carinskega nadzora–Pojem dolžnikov–Pogoj zavestnega sodelovanja pri operacijah pridobitve ali prejema blaga, odstranjenega izpod carinskega nadzora–Presoja nacionalnega sodišča

   (Uredba Sveta št. 2913/92, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 1791/2006, člena 203(3), tretja alinea)

1.  Sodišče je pristojno za predhodno odločanje o razlagi členov 8 in 11 Carinske konvencije o mednarodnem prevozu blaga na podlagi TIR zvezkov, podpisane v Ženevi 14. novembra 1975 in potrjene v imenu Evropske gospodarske skupnosti z Uredbo Sveta (EGS) št. 2112/78 z dne 25. julija 1978 v spremenjeni in prečiščeni različici, objavljeni s Sklepom Sveta 2009/477/ES z dne 28. maja 2009.

   (Glej točko 54 in točko 1 izreka.)

2.  Člen 8(7) Carinske konvencije o mednarodnem prevozu blaga na podlagi TIR zvezkov, potrjene v imenu Skupnosti z Uredbo št. 2112/78, v spremenjeni in prečiščeni različici, objavljeni s Sklepom 2009/477, je treba razlagati tako, da so carinski organi v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, izpolnili obveznost iz navedene določbe, da plačilo zadevnih uvoznih dajatev in davkov, če je to mogoče, zahtevajo od imetnika zvezka TIR kot osebe, neposredno zavezane za plačilo teh zneskov, preden vložijo zahtevek zoper garantno združenje.

   Najprej, kar zadeva besedilo člena 8(7) Konvencije TIR, glede katere je treba takoj opozoriti, da je bila sestavljena v angleščini, francoščini in ruščini, od katerih je vsako besedilo verodostojno, navedena določba določa, da kadar dajatve in davki iz člena 8(1) in (2) navedene konvencije zapadejo, morajo pristojni organi, če je to mogoče, „zahtevati njihovo plačilo“ od osebe ali oseb, ki so neposredno zavezane za njihovo plačilo, preden vložijo „zahtevek“ zoper garantno združenje. V pojasnjevalni opombi k členu 8(7) Konvencije TIR je pojasnjeno, da morajo ukrepi, ki jih morajo sprejeti pristojni organi, da od neposrednega zavezanca ali zavezancev za plačilo zahtevajo tako plačilo, vključevati „vsaj uradno obvestilo o nezaključeni operaciji TIR in/ali prenosu zahtevka za plačilo na imetnika zvezka TIR“. Iz zgoraj navedenega izhaja, da niti na podlagi samega besedila člena 8(7) Konvencije TIR niti besedila pojasnjevalne opombe k tej določbi ni mogoče določiti, kateri konkretni ukrepi carinskih organov morajo biti sprejeti zoper osebo, neposredno zavezano za plačilo dolga za izpolnitev obveznosti, ki jo ima na podlagi navedenega člena 8(7).

   Dalje, glede okvira, v katerega se uvršča zadnjenavedena določba, je treba to določbo, da bi jo bilo mogoče razložiti, preučiti glede na splošno sistematiko konvencije, katere del je, in vse določbe, vsebovane v njej (glej v tem smislu sodbo z dne 30. aprila 1974, Haegeman, 181/73, EU:C:1974:41, točka 10). Kar zadeva to naravo solidarne odgovornosti garantnega združenja do carinskega organa, zahteve iz člena 8(7) Konvencije TIR glede plačila zadevnih zneskov pri osebi, neposredno zavezani za plačilo, ni mogoče razlagati tako, da ta vodi do položaja, v katerem bi se odgovornost garantnega združenja v bistvu izkazala za povsem subsidiarno v primerjavi z odgovornostjo navedene osebe. Tako pa bi bilo, če bi bil pristojni carinski organ zaradi te zahteve dolžan do faze izvršitve terjati dolg od osebe, neposredno zavezane za plačilo.

   Nazadnje, glede ciljev, ki jim sledi Konvencija TIR, je iz njene preambule razvidno, da so pogodbenice z njeno sklenitvijo želele „olajša[ti] mednarodni prevoz blaga s cestnimi vozili“, ob upoštevanju, da „je izboljšanje prevoznih pogojev eden bistvenih dejavnikov za razvoj medsebojnega sodelovanja“, in ob navedbi, da „se izrekajo v korist poenostavitve in uskladitve upravnih postopkov v mednarodnem prevozu, zlasti na mejah“. Vendar bi se z razlago člena 8(7) Konvencije TIR, v skladu s katero bi moral pristojni carinski organ na podlagi tega člena izčrpati vse možnosti za izterjavo zoper osebo ali osebe, neposredno zavezane za plačilo dolga, preden lahko plačilo zahteva od garantnega združenja, poseglo v ravnotežje, ki obstaja med olajšavami, dodeljenimi s členom 4 Konvencije TIR, na eni strani in enim od bistvenih pogojev, ki mora biti podlaga za njihovo izvrševanje, in sicer posebno odgovornostjo garantnega združenja, na drugi strani.

   Glede na vse zgoraj navedeno je treba člen 8(7) Konvencije TIR v povezavi s pojasnjevalno opombo k navedeni določbi razlagati tako, da carinski organ izpolni svojo obveznost zahtevati plačilo od neposredno zavezane osebe, če se uskladi z minimalnimi zahtevami, ki izhajajo iz navedene pojasnjevalne opombe.

   (Glej točke 65, 67, 69, 70, 81, 82, 84, 86, 88, in točko 2 izreka.)

3.  Člen 203(3), tretja alinea, in člen 213 Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti, kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 1791/2006 z dne 20. novembra 2006, je treba razlagati tako, da okoliščina, da je prejemnik pridobil ali prejel blago, za katero je vedel, da se je prevažalo na podlagi zvezka TIR, in dejstvo, da ni dokazal, da je bilo to blago predloženo namembnemu carinskemu uradu in pri njem deklarirano, sama po sebi ne zadoščata za ugotovitev, da je tak prejemnik vedel ali bi moral vedeti, da je bilo navedeno blago odstranjeno izpod carinskega nadzora v smislu prve od teh določb, tako da bi bilo treba tega prejemnika v skladu z drugo od teh določb spoznati za solidarno odgovornega za carinski dolg.

   V primeru carinskega dolga, nastalega z nezakonito odstranitvijo blaga izpod carinskega nadzora, so osebe, ki so lahko spoznane za dolžnike tega carinskega dolga, opredeljene v členu 203(3) carinskega zakonika, ki razlikuje med štirimi kategorijami morebitnih dolžnikov. Med njimi so v skladu s členom 203(3), tretja alinea, carinskega zakonika osebe, ki so zadevno blago pridobile ali posedovale in so v trenutku pridobitve ali prejema tega blaga vedele ali bi morale vedeti, da gre za blago, ki je bilo odstranjeno izpod carinskega nadzora.

   Člen 203(3), tretja alinea, carinskega zakonika se nanaša na osebo, ki je bila, čeprav ni storilec dejanja nezakonite odstranitve izpod carinskega nadzora, zaradi katerega je nastal carinski dolg, in sama ni bila zavezana k izvedbi postopka carinjenja, vseeno udeležena pri nezakoniti odstranitvi, bodisi pred njo ali po njej, saj je pridobila ali razpolagala z blagom (glej po analogiji sodbo z dne 25. januarja 2017, Ultra-Brag, C‑679/15, EU:C:2017:40, točka 22). Drugi od tako postavljenih pogojev v členu 203(3), tretja alinea, carinskega zakonika konkretno pomeni, da je prejemnik v trenutku, ko je pridobil ali prejel zadevno blago, vedel ali bi moral vedeti, da navedeno blago ni bilo predloženo namembnemu carinskemu uradu ter da zato morebitno dolgovane carinske dajatve in davki niso bili plačani. Zato za status „dolžnika“ v smislu člena 203(3), tretja alinea, carinskega zakonika veljajo pogoji, ki temeljijo na elementih subjektivne presoje, in sicer da so fizične in pravne osebe zavestno sodelovale pri operacijah pridobitve ali prejema blaga, odstranjenega izpod carinskega nadzora (glej po analogiji sodbo z dne 3. marca 2005, Papismedov in drugi, C‑195/03, EU:C:2005:131, točka 40 in navedena sodna praksa).

   V tej zadevi se vprašanje predložitvenega sodišča nanaša na konkretno vprašanje, ali okoliščina, da je prejemnik pridobil ali prejel blago tako, da je glede na prejete dokumente, ki jih je prejel ali podpisal ob prejemu tega blaga, vedel ali bi moral vedeti, da se je to prevažalo na podlagi zvezka TIR, pri čemer pa ni bilo ugotovljeno, da je bilo to blago predloženo namembnemu carinskemu uradu in v njem deklarirano, sama po sebi zadošča za ugotovitev, da je navedeni prejemnik vedel ali bi moral vedeti, da je bilo navedeno blago odstranjeno izpod carinskega nadzora v smislu člena 203(3), tretja alinea, carinskega zakonika. Taka razlaga glede navedene določbe pa bi v bistvu na podlagi neovrgljive domneve le na podlagi okoliščine, da je prejemnik vedel ali bi moral vedeti, da se je blago, ki ga je prejel, prevažalo na podlagi zvezka TIR, privedla do ugotovitve, da je ta prejemnik vedel ali bi moral vedeti, da navedeno blago ni bilo – pod predpostavko, da je tako – predloženo namembnemu carinskemu uradu. Taka razlaga, ki ne upošteva subjektivnih pogojev, navedenih v členu 203(3), tretja alinea, carinskega zakonika, ne bi bila združljiva niti z namenom zakonodajalca Unije, navedenim v točki 95 te sodbe, ki se nanaša na to, da se v celoti postavijo pogoji za določitev dolžnikov carinskega dolga, niti z besedilom in ciljem te določbe (glej po analogiji sodbo z dne 23. septembra 2004, Spedition Ulustrans,C‑414/02, EU:C:2004:551, točke 39, 40 in 42).

   (Glej točke 96, 97, 105, 106, od 109 do 111, 113 in točko 3 izreka.)

4.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točke od 106 do 108.)