This document is an excerpt from the EUR-Lex website
Document 62009CJ0437
Povzetek sodbe
Povzetek sodbe
1. Konkurenca – Pravila Unije – Stvarno področje uporabe – Kolektivne pogodbe, katerih namen je uresničitev ciljev socialne politike – Dodatek h kolektivni pogodbi, s katerim je uveden sistem dodatnega kritja stroškov za zdravstveno varstvo – Odločitev javnih organov, da je vključitev v navedeni sistem obvezna – Izključitev
(člen 4(3) PEU in člen 101(1) PDEU)
2. Konkurenca – Pravila Unije – Podjetje – Pojem – Subjekt, odgovoren za upravljanje sistema dodatnega kritja stroškov za zdravstveno varstvo – Vključitev – Pogoji
(člena 101 in 102 PDEU))
3. Konkurenca – Javna podjetja ali podjetja, ki jim države članice podelijo posebne ali izključne pravice – Podjetja, pooblaščena za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena – Subjekt, odgovoren za upravljanje sistema dodatnega kritja stroškov za zdravstveno varstvo – Obveznost vključitve, ki jo imajo podjetja iz sektorja zadevne dejavnosti, ne da bi jih bilo mogoče te obveznosti oprostiti – Dopustnost
(člena 102 PDEU in 106 PDEU)
1. Sporazum, ki je bil sklenjen kot dodatek h kolektivni pogodbi, ki je zato rezultat kolektivnih pogajanj med organizacijami, ki zastopajo delodajalce in zaposlene v sektorju določene dejavnosti, in s katerim je v tem sektorju uveden sistem dodatnega kritja stroškov za zdravstveno varstvo, ki prispeva k izboljšanju delovnih pogojev zaposlenih, in to ne le s tem, da se jim jamčijo sredstva, ki so potrebna za kritje stroškov, nastalih v zvezi z boleznijo, nezgodo pri delu, poklicno boleznijo ali materinstvom, temveč tudi s tem, da se zmanjšajo stroški, ki bi jih moral kriti zaposleni, če ne bi bila sklenjena kolektivna pogodba, ne spada na področje uporabe člena 101(1) PDEU. Te ugotovitve ne izpodbije okoliščina, da je pristop k takemu sporazumu obvezen za vsa podjetja iz zadevnega sektorja dejavnosti v državi članici, ne da bi bila ob tem določena izjema od obveznosti vključitve.
Ker tak sporazum ne spada na področje uporabe člena 101(1) PDEU, imajo javni organi pravico določiti, da so ti sporazumi za osebe, ki jih formalno ne zavezujejo, obvezni.
Iz navedenega sledi, da člen 101 PDEU v povezavi s členom 4(3) PEU ne nasprotuje odločitvi javnih organov, da na predlog organizacij, ki zastopajo delodajalce in delavce v nekem sektorju dejavnosti, predpišejo obvezno naravo sporazuma, ki je rezultat kolektivnih pogajanj in v katerem je predvidena obvezna vključitev v sistem dodatnega povračila stroškov za zdravstveno varstvo za vsa podjetja iz zadevnega sektorja, brez možnosti izjeme.
(Glej točke od 31 do 33, 36, 38 in 39 ter točko 1 izreka.)
2. Na področju konkurenčnega prava Unije pojem podjetja zajema vse subjekte, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, ne glede na njihovo pravno obliko in način financiranja. Gospodarska dejavnost je vsaka dejavnost, ki na nekem trgu ponuja blago ali storitve.
Sistem dodatnega povračila stroškov za zdravstveno varstvo v delu, v katerem predvideva obvezno dodatno socialno varstvo za vse zaposlene v nekem gospodarskem sektorju, uresničuje socialni cilj. Vendar sam socialni namen sistema zavarovanja ne zadošča, da se obravnavana dejavnost ne bi opredelila kot gospodarska dejavnost. Pomembno je tudi, da je mogoče šteti, da se s tem sistemom uresničuje načelo solidarnosti, in da je pod nadzorom države, ki ga je uvedla.
Na podlagi okoliščin, v katerih je subjekt določen za upravljanje sistema dodatnega povračila stroškov za zdravstveno varstvo, in na podlagi manevrskega prostora pri pogajanjih o pogojih njegovega sodelovanja je mogoče tak subjekt – čeprav dejavnosti opravlja z nepridobitnim namenom in čeprav njegovo delovanje temelji na načelu solidarnosti – opredeliti kot podjetje, ki opravlja gospodarsko dejavnost in ki so ga socialni partnerji na podlagi finančnih in gospodarskih meril izbrali izmed podjetij, s katerimi je v konkurenčnem položaju na trgu zavarovalnih storitev, ki jih ponuja.
(Glej točke 41, 42, od 44 do 46, 64 in 65.)
3. Če je treba dejavnost upravljanja sistema dodatnega povračila stroškov za zdravstveno varstvo opredeliti kot gospodarsko dejavnost, potem člena 102 PDEU in 106 PDEU ne nasprotujeta temu, da javni organi zavodu za upravljanje kolektivnih zavarovanj podelijo izključno pravico za upravljanje tega sistema, ne da bi imela podjetja iz zadevnega sektorja dejavnosti možnost, da se ne vključijo v ta sistem.
Zaradi odprave take obveznosti vključitve brez možnosti oprostitve te obveznosti, bi se namreč lahko zgodilo, da zadevni zavod ne bi mogel izpolniti nalog splošnega gospodarskega pomena, ki so mu bile naložene pod gospodarsko sprejemljivimi pogoji.
(Glej točki 80 in 81 ter točko 2 izreka.)