Choose the experimental features you want to try

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Document 62007CJ0188

Povzetek sodbe

Zadeva C-188/07

Commune de Mesquer

proti

Total France SA in Total International Ltd

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Cour de cassation (Francija))

„Direktiva 75/442/EGS — Ravnanje z odpadki — Pojem odpadki — Načelo ‚plača povzročitelj obremenitve‘ — Imetnik — Prejšnji imetniki — Proizvajalec izdelka, iz katerega so nastali odpadki — Ogljikovodiki in težko kurilno olje — Pomorska nesreča — Mednarodna konvencija o civilni odgovornosti za škodo, ki jo povzroči onesnaženje z nafto — FIPOL“

Sklepni predlogi generalne pravobranilke J. Kokott, predstavljeni 13. marca 2008   I - 4505

Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 24. junija 2008   I - 4538

Povzetek sodbe

  1. Okolje – Odpadki – Direktiva 75/442 – Pojem odpadek

    (Direktiva Sveta 75/442, kot je bila spremenjena z Odločbo 96/350)

  2. Okolje – Odpadki – Direktiva 75/442 – Nenamerno razlitje ogljikovodikov v morje, ki povzroči onesnaženje obal države članice

    (člen 174(2) ES; Direktiva Sveta 75/442, kot je bila spremenjena z Odločbo 96/350, člen 15)

  3. Mednarodni sporazumi – Mednarodna konvencija o civilni odgovornosti za škodo, ki jo povzroči onesnaženje z nafto – Mednarodna konvencija o ustanovitvi Mednarodnega sklada za povrnitev škode, nastale zaradi onesnaženja z nafto

    (Sklep Sveta 98/392)

  4. Okolje – Odpadki – Direktiva 75/442 – Nenamerno razlitje ogljikovodikov v morje, ki povzroči onesnaženje obal države članice

    (Direktiva Sveta 75/442, kot je bila spremenjena z Odločbo 96/350, člena 1(b) in (c) ter 15)

  1.  Težko kurilno olje, ki se prodaja kot gorivo, ni odpadek v smislu Direktive 75/442 o odpadkih, kot je bila spremenjena z Odločbo 96/350, če se ga izkorišča ali trži pod ugodnimi gospodarskimi pogoji in če se ga lahko dejansko uporabi kot gorivo brez predhodnega procesa preoblikovanja.

    Ogljikovodiki, ki se zaradi pomorske nesreče nenamerno razlijejo v morje, pomešajo z vodo in usedlinami ter se pomikajo vzdolž obale države članice, dokler je ne dosežejo, so odpadki v smislu člena 1(a) navedene direktive, če jih ni mogoče izkoriščati ali tržiti brez predhodnega preoblikovanja.

    (Glej točki 48, 63 in točki 1 in 2 izreka.)

  2.  V zvezi s tem bi bila uporaba načela „plača povzročitelj obremenitve“ v smislu člena 174(2), prvi pododstavek, drugi stavek, ES in člena 15 Direktive 75/442 o odpadkih, kot je bila spremenjena z Odločbo 96/350, ovirana, če bi se lahko osebe, ki prispevajo k nastanku odpadkov, ne glede na to, ali so imetniki ali prejšnji imetniki odpadkov ali celo proizvajalci izdelka, iz katerega so odpadki nastali, izognile finančnim obveznostim, določenim v tej direktivi, čeprav je jasno ugotovljen izvor ogljikovodikov, ki so se, čeprav nenamerno, razlili v morje in zaradi katerih je prišlo do onesnaženja obalnega ozemlja države članice.

    (Glej točki 71 in 72.)

  3.  Mednarodna konvencija o civilni odgovornosti za škodo, ki jo povzroči onesnaženje z nafto, in Mednarodna konvencija o ustanovitvi Mednarodnega sklada za povrnitev škode, nastale zaradi onesnaženja z nafto, za Skupnost nista zavezujoči. Skupnost namreč ni pristopila k navedenima mednarodnima instrumentoma, prav tako pa ni mogoče šteti, da zastopa države članice – ne le zato, ker vse članice niso pogodbene stranke teh konvencij – niti da jo navedeni konvenciji posredno zavezujeta na podlagi člena 235 Konvencije Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu, ki je bila podpisana v Montego Bayu 10. decembra 1982 in je začela veljati 16. novembra 1994 ter je bila odobrena s Sklepom 98/392 določbe, katere odstavek 3 se omejuje na vzpostavitev splošne obveznosti sodelovanja med strankami navedene konvencije.

    (Glej točko 85.)

  4.  Za uporabo člena 15 Direktive 75/442 o odpadkih, kot je bila spremenjena z Odločbo 96/350, za nenamerna razlitja ogljikovodikov v morje, zaradi katerega pride do onesnaženja obal države članice, velja, da:

    lahko nacionalno sodišče prodajalca teh ogljikovodikov in zakupnika ladje, ki jih prevaža, obravnava kot povzročitelja navedenih odpadkov v smislu člena 1(b) Direktive 75/442 in s tem za namen uporabe člena 15, točka (b), prvi del, te direktive kot „prejšnjega imetnika“, če to sodišče dejavniki, o katerih mora presoditi samo, privedejo do sklepa, da je ta prodajalec-zakupnik prispeval k tveganju za nastanek onesnaženja, ki ga je povzročila nesreča, zlasti če ni sprejel ukrepov za preprečitev takega dogodka, na primer ukrepov v zvezi z izbiro ladje;

    če se izkaže, da sklad FIPOL ne prevzame stroškov za odstranjevanje odpadkov, nastalih zaradi nenamernega razlitja ogljikovodikov v morje, oziroma jih ne more prevzeti zaradi izčrpanja razpoložljivih sredstev za to nesrečo, in če na podlagi nacionalnega prava, vključno s pravom, ki izhaja iz mednarodnih konvencij, teh stroškov zaradi določenih omejitev in/ali oprostitev odgovornosti ni mogoče naložiti lastniku ladje in/ali zakupniku ladje, čeprav ju je treba obravnavati kot „imetnika“ v smislu člena 1(c) Direktive 75/442, mora to nacionalno pravo za zagotovitev skladnega prenosa člena 15 te direktive omogočati, da se navedeni stroški naložijo proizvajalcu izdelka, iz katerega so nastali razliti odpadki. Vendar pa se lahko v skladu z načelom „plača povzročitelj obremenitve“ takemu proizvajalcu ti stroški naložijo le, če je s svojim ravnanjem prispeval k tveganju za nastanek onesnaženja, povzročenega zaradi nesreče ladje.

    (Glej točke 78, 82, 89 in točko 3 izreka.)

Top