Zadeva T‑180/24

DO

proti

Evropski centralni banki

Sodba Splošnega sodišča (deveti senat) z dne 23. julija 2025

„Javni uslužbenci – Zaposleni v ECB – Plača – Starševski dopust – Obdavčevanje v korist Unije – Člen 7, prvi odstavek, Uredbe (EGS, Euratom, ESPJ) št. 260/68 – Jezikovna, kontekstualna in teleološka razlaga – Davčna stopnja – Odmera davka“

1. Uradniki – Odločba, ki posega v položaj – Obveznost obrazložitve – Obseg – Izjava o prejemkih, na podlagi izvedbenega akta splošnega obsega v zvezi s prejemki – Neobstoj – Obveznost obrazložitve v fazi zavrnitve pritožbe – Obseg

   (člen 296 PDEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 41(2)(c))

   (Glej točke od 16 do 21.)

2. Uradniki – Davek na plače – Trošarinska stopnja – Prejem plačila, ki ustreza obdobju, krajšemu od enega meseca – Izračun na podlagi stopnje, ki se uporablja za cel mesec dela, sorazmerno glede na dneve dejanskega dela

   (Uredba Sveta št. 260/68, členi od 3 do 7 in 13)

   (Glej točke od 31 do 50.)

3. Uradniki – Uslužbenci Evropske centralne banke – Dopusti – Starševski dopust – Davek na plače – Enako obravnavanje uslužbencev na starševskem dopustu in uslužbencev, ki koristijo drugo vrsto neplačanega dopusta – Kršitev načela enakega obravnavanja – Neobstoj

   (Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 20; Pogoji za zaposlitev osebja Evropske centralne banke, člena 29 in 30; Pravila za zaposlene pri Evropski centralni banki, člena 5.11 in 5.12; Uredba Sveta št. 260/68, člen 7, prvi pododstavek)

   (Glej točke od 53 do 57.)

Povzetek

Splošno sodišče je zavrnilo tožbo, ki jo je DO vložila zoper odločbo Evropske centralne banke (ECB) v zvezi z davčno stopnjo, ki se uporablja za prejeto plačo za obdobje dela, krajše od enega meseca, in za dolgovani davek (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), ter prvič razlagalo člen 7, prvi odstavek, Uredbe št. 260/68. ( 1 )

Tožeča stranka, DO, je uslužbenec ECB. Julija 2023, ki je imel 21 delovnih dni, je izkoristila 11 dni starševskega dopusta, 10 dni pa je delala. V skladu s Pogoji za zaposlitev in Kadrovskimi predpisi ECB starševski dopust zaposlenih pri tej instituciji ni plačan.

ECB je istega meseca tožeči stranki poslala njen plačilni list za julij 2023. Iz njega je razvidno, da je davčna stopnja, ki se uporablja za plačo, ki jo je slednja prejela za ta mesec, enaka tisti, ki se uporablja, kadar ta ne koristi starševskega dopusta.

Tožeča stranka je avgusta 2023 zoper izpodbijano odločbo vložila upravno pritožbo. Tožeča stranka je v utemeljitev svoje upravne pritožbe trdila, da je treba v skladu z veljavnim pravom dolgovani davek izračunati na podlagi zneska dejansko prejetega plačila, in sicer zneska plače, prejete za deset delovnih dni, ki jih je opravila ta mesec, ne pa z uporabo davčne stopnje, ki se uporablja za njeno mesečno plačo, kadar dela cel mesec.

ECB je oktobra 2023 to upravno pritožbo zavrnila z obrazložitvijo, da mora biti na podlagi člena 7, prvi odstavek, Uredbe št. 260/68 davčna stopnja za določitev zneska davka, dolgovanega iz naslova plače, ki ustreza obdobju, krajšemu od enega meseca, enaka davčni stopnji, ki bi se uporabljala za „ustrezno mesečno plačilo“, to je fiktivni plači, ki ustreza polnemu mesecu dela.

Presoja Splošnega sodišča

V zvezi z določitvijo davčne stopnje, ki se uporabi za zneske, ki jih Unija izplača enemu od njenih uradnikov ali uslužbencev, če se ti zneski nanašajo na obdobje dela, krajše od enega meseca, je Splošno sodišče navedlo, da je treba člen 7, prvi odstavek, Uredbe št. 260/68 razlagati tako, da je treba za zadevni znesek uporabiti davčno stopnjo, ki velja za dohodke, ki jih zadevni uradnik ali uslužbenec prejme, če je delal polni mesec. Tako se, kadar uradnik ali uslužbenec prejme plačo, ki se nanaša na obdobje dela, krajše od enega meseca, davek izračuna po eni strani z uporabo enake davčne stopnje, kot bi se uporabila, če bi zadevni uradnik ali uslužbenec delal cel mesec, po drugi strani pa v sorazmerju z dnevi, ko je dejansko delal.

To razlago člena 7, prvi odstavek, Uredbe št. 260/68, ki izhaja iz njegovega besedila, potrjujeta tako njegova kontekstualna kot teleološka razlaga.

Na prvem mestu, člen 7 Uredbe št. 260/68 se nanaša na obdobje enega meseca, zlasti zaradi razlikovanja med obdobji, ki so bodisi krajša ali pa daljša. Podrobna pravila za določitev davčne stopnje, ki so določena v členu 7 navedene uredbe, odstopajo od pravil, ki izhajajo iz členov 3 in 4 iste uredbe in ki se uporabljajo, kadar se plačilo nanaša na enomesečno obdobje dela.

Poleg tega iz člena 7, drugi odstavek, Uredbe št. 260/68 izhaja, da če se obdavčljivo plačilo izplača za obdobje, daljše od enega meseca, je treba plačilo, izplačano za tako obdobje, obdavčiti po enaki stopnji, kot se uporablja za plačilo, prejeto za polni mesec dela. Enako mora veljati za stopnjo, ki se uporablja za plačilo, ki se izplača za obdobje, krajše od enega meseca.

Na drugem mestu, če ciljev navedene določbe ni mogoče jasno opredeliti na podlagi njenega branja ali uredbe, katere del je, bi razlaga te določbe, v skladu s katero naj bi bila davčna stopnja izračunana zgolj na podlagi delovnih dni, navedeni določbi odvzela polni učinek. Taka razlaga bi namreč pomenila, da se za plačilo, ki se nanaša na obdobje, krajše od enega meseca, ki spada na področje uporabe člena 7 Uredbe št. 260/68, uporabljajo enaka podrobna pravila za izračun davka, kot so tista, ki so za nadomestilo v višini enega meseca določena v členih 3 in 4 te uredbe.

( 1 ) Uredba Sveta (EGS, Euratom, ESPJ) št. 260/68 z dne 29. februarja 1968 o pogojih in postopku obdavčevanja v korist Evropskih skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 1, str. 33), kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo (ES, Euratom) št. 1750/2002 z dne 30. septembra 2002 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 4, str. 136).