Zadeva C‑63/24, [Galte] ( i )

K. L.

proti

Migracijos departamentas prie Lietuvos Respublikos vidaus reikalų ministerijos

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Lietuvos vyriausiasis administracinis teismas)

Sodba Sodišča (tretji senat) z dne 30. aprila 2025

„Predhodno odločanje – Azilna politika – Status begunca ali status subsidiarne zaščite – Direktiva 2011/95/EU – Člen 12(2)(b) – Člen 18 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – Izključitev iz statusa begunca – Razlogi – Storitev hudega nepolitičnega kaznivega dejanja zunaj države sprejemnice, preden je ta država osebo sprejela kot begunca – Vpliv dejstva, da je bila kazen prestana“

1. Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Status begunca ali status subsidiarne zaščite – Direktiva 2011/95 – Izključitev iz statusa begunca – Razlogi – Hudo nepolitično kaznivo dejanje, storjeno zunaj države sprejemnice, preden je ta država osebo sprejela kot begunca – Prestana kazen – Vpliv

   (Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 18; Direktiva 2011/95 Evropskega parlamenta in Sveta, uvodna izjava 4 in člen 12(2)(b))

   (Glej točke od 29 do 45 in 47 ter izrek.)

2. Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Status begunca ali status subsidiarne zaščite – Direktiva 2011/95 – Izključitev iz statusa begunca – Nesprejetje stališča glede odstranitve osebe v njeno izvorno državo

   (Direktiva 2011/95 Evropskega parlamenta in Sveta, člen 12(2))

   (Glej točko 46.)

Povzetek

Sodišče, pri katerem je Lietuvos vyriausiasis administracinis teismas (vrhovno upravno sodišče Litve) vložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe, je podalo pojasnila glede elementov, ki jih morajo pristojni organi in sodišča zadevne države članice upoštevati pri presoji, ali dejanja, ki jih je storil prosilec za mednarodno zaščito, spadajo med razloge za izključitev iz statusa begunca iz člena 12(2)(b) Direktive 2011/95 ( 1 ) zaradi storitve hudega nepolitičnega kaznivega dejanja zunaj države sprejemnice.

K. L., ki je državljan tretje države, je februarja 2022 vložil prošnjo za azil in dovoljenje za začasno prebivanje v Litvi, potem ko je nezakonito prečkal mejo med to državo članico in Belorusijo. Izjavil je, da so ga organi njegove izvorne države trikrat obsodili brez podlage, saj naj bi bil resnični razlog za te obsodbe njegova dejavnost politične opozicije.

Migracijos departamentas prie Lietuvos Respublikos vidaus reikalų ministerijos (oddelek za migracije pri ministrstvu za notranje zadeve Republike Litve) je menil, da je sicer mogoče, da je bil K. L. v svoji izvorni državi preganjan zaradi svojega političnega prepričanja in je torej upravičen do statusa begunca v Litvi, vendar je storil dejanja, ki jih je treba opredeliti kot „huda nepolitična kazniva dejanja“ v smislu litovskega prava. ( 2 )

Zato je ta oddelek prošnjo K. L. za mednarodno zaščito zavrnil, pri čemer pa mu je izdal dovoljenje za začasno prebivanje, z obrazložitvijo, da ga je prepovedano odstraniti v njegovo izvorno državo, kjer bi lahko bil kazensko preganjan.

Ker je bila tožba zoper to odločbo zavrnjena, je K. L. vložil pritožbo pri predložitvenem sodišču. Navedeno sodišče se sprašuje, ali morajo pristojni organi in sodišča zadevne države članice pri presoji, ali dejanja, ki jih je storil prosilec za mednarodno zaščito, spadajo med razloge za izključitev iz statusa begunca iz člena 12(2)(b) Direktive 2011/95, upoštevati dejstvo, da je ta prosilec že prestal kazen, na katero je bil obsojen zaradi storjenih dejanj.

Presoja Sodišča

Sodišče je ugotovilo, da ker Direktiva 2011/95 ne opredeljuje besedne zveze „hudo kaznivo dejanje“, jo je treba razlagati v skladu z njenim običajnim pomenom v vsakdanjem jeziku, pri čemer je treba upoštevati kontekst, v katerem se uporablja, in cilje, ki jim sledi ureditev, katere del je.

Na prvem mestu, v skladu z običajnim pomenom te besedne zveze se izraz „kaznivo dejanje“ nanaša na dejanske okoliščine, ki so bile določene v preteklosti, in sicer v času, ko je bilo to kaznivo dejanje storjeno, s pridevnikom „hudo“ pa je dodan element presoje, ki pa se lahko sčasoma spremeni. Zato ni izključeno, da je presoja teže kaznivega dejanja v času, ko je bilo to storjeno, lahko drugačna od presoje v času, ko se obravnava prošnja za mednarodno zaščito.

Na drugem mestu, kar zadeva kontekstualno razlago, je na podlagi člena 18 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah pravica do azila zagotovljena ob upoštevanju zlasti pravil Ženevske konvencije ( 3 ), ki je temelj mednarodne pravne ureditve za zaščito beguncev, kot je navedeno v uvodni izjavi 4 Direktive 2011/95. Iz tega sledi, da je treba določbe te direktive razlagati ne le ob upoštevanju njene splošne sistematike, ampak tudi ob upoštevanju te konvencije. Glede na vlogo, ki jo ima Visoki komisariat Združenih narodov za begunce (UNHCR) na podlagi navedene konvencije, so še posebej upoštevni dokumenti, ki jih ta izda in v skladu s katerimi je treba upoštevati dejstvo, da je posameznik, obsojen za hudo nepolitično kaznivo dejanje, kazen že prestal. ( 4 )

Na tretjem mestu, upoštevanje okoliščine, da je prosilec za mednarodno zaščito prestal kazen, na katero je bil obsojen zaradi dejanj, ki jih je storil, ni v nasprotju z dvojnim ciljem člena 12(2)(b) Direktive 2011/95. Po eni strani namreč izključitve – iz statusa begunca – osebe, ki je že prestala kazen, ni mogoče utemeljiti s ciljem, da se prepreči, da bi se ta oseba lahko izognila kazenski odgovornosti za to kaznivo dejanje. Po drugi strani pa, kar zadeva cilj, da se iz statusa begunca izključijo osebe, za katere se šteje, da niso vredne zaščite, ki izhaja iz tega statusa, storitev hudih dejanj v nekem trenutku življenja osebe ne more nujno trajno povzročiti, da ta oseba ni vredna mednarodne zaščite, ne da bi se upoštevala med drugim njena morebitna rehabilitacija.

Iz tega izhaja, da je dejstvo, da je prosilec za mednarodno zaščito kazen prestal, element, ki ga mora pristojni organ zadevne države članice nujno upoštevati pri preučitvi vseh okoliščin posameznega primera. Vendar pa ta okoliščina sama po sebi nikakor ne preprečuje uporabe člena 12(2)(b) Direktive 2011/95.

Dejstvo, da je prosilec za mednarodno zaščito kazen prestal, je namreč le ena od okoliščin, ki jih je treba upoštevati pri ugotavljanju, ali za tega prosilca velja ta razlog za izključitev. Za presojo teže zadevnega kaznivega dejanja bo moral pristojni organ med drugim preučiti vrsto zadevnega dejanja, zagroženo in izrečeno kazen, obdobje, ki je preteklo od kaznivega dejanja, vedenje zadevne osebe v tem obdobju in morebitno izraženo kesanje.

Sodišče je odločilo, da morajo pristojni organi in sodišča zadevne države članice pri preučitvi, ali dejanja prosilca za mednarodno zaščito, ki sicer izpolnjuje merila za pridobitev statusa begunca, spadajo pod razlog za izključitev iz tega statusa, določen v členu 12(2)(b) Direktive 2011/95, upoštevati dejstvo, da je ta prosilec prestal kazen, na katero je bil obsojen zaradi storjenih dejanj, ne da bi ta okoliščina sama po sebi preprečevala, da je navedeni prosilec na podlagi te določbe izključen iz statusa begunca.

( i ) Ime te zadeve je izmišljeno. Ne ustreza resničnemu imenu nobene od strank v postopku.

( 1 ) Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (UL 2011, L 337, str. 9). Na podlagi člena 12(2)(b) Direktive 2011/95 državljan tretje države ali oseba brez državljanstva ne more biti begunec, če obstajajo tehtni razlogi za domnevo, da je storil(-a) hudo nepolitično kaznivo dejanje izven države sprejemnice, preden ga/jo je ta sprejela kot begunca.

( 2 ) Člen 88(2), točka 3, Lietuvos Respublikos įstatymas dėl užsieniečių teisinės padėties Nr. IX 2206 (zakon Republike Litve št. IX 2206 o pravnem statusu tujcev) z dne 29. aprila 2004 (Žin., 2004, no 73‑239) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari.

( 3 ) Konvencija o statusu beguncev, podpisana 28. julija 1951 v Ženevi (Recueil des traités des Nations unies, zvezek 189, str. 150, št. 2545 (1954)).

( 4 ) Točka 157 dokumenta UNHCR HCR/1P/4/FRE/REV.4 iz februarja 2019, naslovljenega „Priročnik o postopkih in merilih, ki jih je treba uporabiti za določitev statusa begunca, ter smernicah o mednarodni zaščiti v skladu s konvencijo iz leta 1951 in protokolom iz leta 1967 o statusu beguncev“, glede člena 1(F)(b) Ženevske konvencije, katerega besedilo je podobno besedilu člena 12(2)(b) Direktive 2011/95.