Zadeva C‑536/23

Bundesrepublik Deutschland

proti

Mutua Madrileña Automovilista

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Landgericht München I)

Sodba Sodišča (četrti senat) z dne 30. aprila 2025

„Predhodno odločanje – Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Uredba (EU) št. 1215/2012 – Pristojnost v zvezi z zavarovanji – Člen 11(1)(b) – Člen 13(2) – Tožbe, ki jih je oškodovanec vložil neposredno zoper zavarovalnico – Pojem ‚oškodovanec‘ – Javni uslužbenec, ki je utrpel škodo v prometni nesreči – Plača, ki se je izplačevala med nezmožnostjo za delo – Država članica, ki deluje kot delodajalec in na katero je bila prenešena pravica do odškodnine tega javnega uslužbenca – Pristojnost sodišča v kraju, kjer ima stalno prebivališče tožnik – Kraj sedeža upravnega organa, pri katerem je zaposlen navedeni javni uslužbenec“

Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pristojnost in izvrševanje sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah – Uredba št. 1215/2012 – Pristojnost v zvezi z zavarovanji – Tožbe, vložene zoper zavarovalnico – Neposredna tožba oškodovanca – Pojem oškodovanec – Država članica, ki deluje kot delodajalec, na katerega so prešle pravice javnega uslužbenca, poškodovanega v prometni nesreči, in ki mu je med nezmožnostjo za delo še naprej izplačevala plačo – Vključitev – Pristojnost sodišča kraja stalnega prebivališča ali sedeža tožnika – Država članica lahko toži družbo, ki je zavarovala vozilo, ki je bilo udeleženo v nesreči, pred sodiščem kraja sedeža upravnega organa, pri katerem je zaposlen navedeni javni uslužbenec

(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 1215/2012, uvodne izjave 15, 16 in 18 ter členi 1(1), 11(1)(a) in (b), 13(2) in 63(1))

(Glej točke od 27 do 49 in izrek.)

Povzetek

Sodišče, pri katerem je Landgericht München I (deželno sodišče v Münchnu I, Nemčija) vložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe, se je izreklo o posebnih pravilih o pristojnosti iz Uredbe št. 1215/2012 ( 1 ) v zadevah v zvezi z zavarovanjem v položaju, v katerem je tožbo vložil delodajalec oškodovanca v prometni nesreči, na katerega so prešle pravice tega oškodovanca, proti družbi, ki je zavarovala vozilo, odgovorno za to nesrečo.

Marca 2020 je bila zvezna javna uslužbenka, ki je delala v Münchnu (Nemčija) in imela v tem mestu stalno prebivališče, poškodovana v prometni nesreči v Španiji, v kateri je bilo udeleženo vozilo, zavarovano pri družbi Mutua Madrileña Automovilista. V obdobju nezmožnosti za delo te javne uslužbenke ji je njen delodajalec, Zvezna republika Nemčija, še naprej izplačeval plačo.

Zvezna republika Nemčija je kot delodajalec pri Amtsgericht München (okrajno sodišče v Münchnu, Nemčija) vložila civilno tožbo, s katero je od zavarovalnice Mutua Madrileña Automovilista zahtevala odškodnino za škodo, nastalo zaradi izplačila plače njeni zaposleni. Ker ima ta zavarovalnica sedež v Španiji, se je sklicevala na neobstoj mednarodne pristojnosti sodišča, ki mu je bila zadeva predložena, in izpodbijala utemeljenost tožbe.

Okrajno sodišče v Münchnu se je februarja 2022 izreklo za mednarodno nepristojno, ker je menilo, da za Zvezno republiko Nemčijo ne morejo veljati posebna pravila o pristojnosti v zadevah v zvezi z zavarovanjem iz člena 11(1)(b) in člena 13(2) Uredbe št. 1215/2012. Zvezna republika Nemčija je nato pri deželnem sodišču München I vložila pritožbo.

Po mnenju tega sodišča ni sporno, da namerava Zvezna republika Nemčija vložiti neposredno tožbo proti zavarovalnici Mutua Madrileña Automovilista in da je sodni postopek sprožila na podlagi subrogacije po zakonu. To sodišče se je za presojo utemeljenosti pritožbe odločilo Sodišču postaviti vprašanje, ali se lahko država članica, ki kot delodajalec vloži neposredno tožbo proti zavarovalnici, ker je s subrogacijo po zakonu nanjo prešla pravica do odškodnine javnega uslužbenca, ki je bil poškodovan v nesreči, sklicuje na posebna pravila o pristojnosti v zadevah v zvezi z zavarovanjem, ki so v korist „oškodovanca“ določena z Uredbo št. 1215/2012.

Presoja Sodišča

Na prvem mestu, Sodišče je opozorilo, da so lahko z odstopanjem od splošnega pravila o pristojnosti sodišča po stalnem prebivališču tožene stranke iz člena 4(1) Uredbe št. 1215/2012 osebe s stalnim prebivališčem v državi članici tožene pred sodišči druge države članice na podlagi pravil iz oddelkov od 2 do 7 poglavja II te uredbe. Namen določb oddelka 3 poglavja II navedene uredbe je zlasti odpraviti določeno neravnotežje med strankami v zavarovalnih sporih, tako da se zagotovi, da lahko šibkejša stranka zoper močnejšo stranko vloži tožbo pri sodišču države članice, ki ji je zlahka dostopno. Natančneje, v skladu s členom 13(2) iste uredbe se določbe njenega člena 11 – ki v odstavku 1 ureja pristojnost v zadevah v zvezi z zavarovanjem, kadar ima zavarovalnica sedež v državi članici – ( 2 ) uporabljajo za tožbe, ki jih je oškodovanec vložil neposredno zoper zavarovalnico, če je taka tožba dopustna.

Na drugem mestu, iz sodne prakse izhaja, da je treba pravila o pristojnosti, ki odstopajo od splošnega pravila o pristojnosti sodišča stalnega prebivališča tožene stranke, razlagati ozko. Sodišče pa je že pojasnilo, da posebna pravila o pristojnosti v zadevah v zvezi z zavarovanjem iz Uredbe št. 1215/2012 veljajo za osebe, ki so utrpele škodo, ne da bi bil krog teh oseb omejen na osebe, ki so škodo utrpele neposredno. Nekatere kategorije oseb, na katere preidejo pravice, ki jih ima oseba, ki je zaradi škode neposredno oškodovana, se lahko namreč sklicujejo tudi na pravila o pristojnosti iz določb člena 13(2) v povezavi s členom 11(1)(b) te uredbe, da bi tožile zavarovalnico pred sodiščem, ki ni sodišče njenega sedeža, če je te osebe, na katere so prešle pravice, mogoče opredeliti kot „oškodovance“ v smislu člena 13(2) navedene uredbe.

Vendar je Sodišče poudarilo, da za to, da lahko oseba, ki je vložila tožbo proti zadevni zavarovalnici, spada pod pojem „oškodovanec“ v smislu te določbe, ni treba za vsak primer posebej presojati vprašanja, ali je mogoče to osebo šteti za „šibkejšo stranko“. Tako je Sodišče za razmerja med poklicnimi udeleženci s področja zavarovalništva, med katerimi za nobenega ni mogoče domnevati, da je glede na druge v šibkejšem položaju, izključilo uporabo člena 13(2) Uredbe št. 1215/2012 v povezavi s členom 11(1)(b) te uredbe (ali enakovrednih določb Uredbe št. 44/2001 ( 3 )) v primerih, v katerih je izpolnitelj neposredno oškodovane osebe tak poklicni udeleženec. Podobna izključitev je bila določena v zvezi z organom socialne varnosti, ki je deloval za povračilo dajatev, ki jih je plačal za svojega zavarovanca v prometni nesreči.

Iz sodne prakse Sodišča v zvezi s temi enakovrednimi določbami Uredbe št. 44/2001 pa izhaja, da je mogoče šteti, da je delodajalec, na katerega so prešle pravice njegovega zaposlenega, ker mu je v obdobju nezmožnosti za delo plačeval plačo, in ki zgolj v tej vlogi vloži tožbo na podlagi škode, ki jo je utrpel ta zaposleni, šibkejši od zavarovalnice, ki jo toži pred sodiščem, kot oseba, ki je utrpela škodo, ne glede na svojo velikost in pravno obliko.

V zvezi z vprašanjem, ali iz te sodne prakse izhaja, da je treba državi članici, ki je delodajalec, na katerega je prenesena pravica do odškodnine neposredno oškodovane javne uslužbenke, ki je bila poškodovana v nesreči, v kateri je bilo udeleženo zavarovano vozilo, priznati status „oškodovanke“ v smislu člena 13(2) Uredbe št. 1215/2012, ker je tej javni uslužbenki med njeno nezmožnostjo za delo še naprej izplačevala plačo, tako da bi lahko taka država delodajalka v skladu s členom 11(1)(b) te uredbe zadevno zavarovalnico tožila pred sodiščem v kraju, kjer ima stalno prebivališče tožnik, če je taka neposredna tožba dopustna, je Sodišče poudarilo, da je obravnavana zadeva podobna zadevi, v kateri je bila izdana sodba MMA IARD. ( 4 ) Zato je preudarke, ki jih je Sodišče sprejelo v tej sodbi, mogoče prenesti na obravnavano zadevo. Ta sodba je bila namreč izdana v kontekstu in v dejanskih okoliščinah, podobnih tistim iz spora o glavni stvari. Ta analogija velja še toliko bolj, ker Zvezna republika Nemčija za povračilo škode deluje zgolj kot delodajalec, na katerega so bile prenešene pravice enega od svojih zaposlenih, in ne kot subjekt mednarodnega javnega prava.

Zato je treba na podlagi Uredbe št. 1215/2012 ( 5 ) delodajalca, ki je še naprej plačeval plačo svojemu zaposlenemu v obdobju njegove nezmožnosti za delo zaradi prometne nesreče, in na katerega so prešle pravice tega zaposlenega v razmerju do zavarovalnice vozila, udeleženega v tej nesreči, šteti za „oškodovanca“, in to tudi v primeru, v katerem je tožeča stranka država članica, ki deluje kot delodajalec. V zvezi s tem ni pomembna okoliščina, da naj bi taka država članica poleg tega opravljala naloge organa socialne varnosti, saj zadevna država članica vloži odškodninsko tožbo le v vlogi delodajalca, na katerega je prešla pravica do odškodnine njegovega zaposlenega, in ne v vlogi organa socialne varnosti.

Na tretjem mestu, Sodišče je zavrnilo tezo predložitvenega sodišča, da je na podlagi Uredbe št. 1215/2012 v primeru, v katerem je tožeča stranka, ki je tožila zavarovalnico, država članica, ki je delodajalec, na katerega so prešle pravice njegovega neposredno oškodovanega zaposlenega, krajevno pristojno sodišče stalnega prebivališča tega zaposlenega. Kadar se namreč uporablja člen 11(1)(b) te uredbe, ki določa „sodišče v kraju, kjer ima stalno prebivališče tožnik“, ta določba določa tako mednarodno pristojnost kot krajevno pristojnost tako določenega sodišča. Poleg tega, ker je delodajalec, na katerega so prešle pravice svojega zaposlenega, ker je plačeval njegovo plačo, sam utrpel škodo in je torej sam „oškodovanec“, lahko izkoristi možnost iz te določbe, da tožbo proti zavarovalnici vloži pri sodišču kraja, kjer ima svoj sedež. Ker je delodajalec, na katerega so prešle pravice, edini, ki lahko uveljavlja pravico do odškodnine, ki izhaja iz subrogacije, mu za izognitev tveganju povečanja števila sodišč ni treba naložiti, naj začne postopek pred sodiščem stalnega prebivališča svojega zaposlenega. To velja tudi v primeru, kot je obravnavani, v katerem je navedeni delodajalec, na katerega so prešle pravice, država članica. V zvezi z opredelitvijo kraja, v katerem ima taka država članica delodajalka sedež, je treba upoštevati kraj sedeža upravnega organa, pri katerem je zaposlen zadevni uslužbenec, ki je dejansko utrpel škodo, povezano z odsotnostjo tega uslužbenca.

Glede na navedeno je Sodišče razsodilo, da lahko na podlagi člena 13(2) Uredbe št. 1215/2012 v povezavi s členom 11(1)(b) te uredbe država članica, ki deluje kot delodajalec, na katerega so prešle pravice javnega uslužbenca, poškodovanega v prometni nesreči, ki mu je med nezmožnostjo za delo še naprej izplačeval plačo, kot „oškodovanka“ v smislu tega člena 13(2) toži družbo, ki je zavarovala civilno odgovornost, ki izhaja iz uporabe vozila, udeleženega v tej nesreči, ne pred sodiščem kraja stalnega prebivališča javnega uslužbenca, ampak pred sodiščem kraja sedeža upravnega organa, pri katerem je zaposlen navedeni javni uslužbenec, če je neposredna tožba dopustna.

( 1 ) Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 2012, L 351, str. 1; poimenovana tudi Uredba Bruselj Ia).

( 2 ) Člen 11(1) Uredbe št. 1215/2012 določa: „Zavarovalnica s sedežem v državi članici je lahko tožena: (a) pred sodišči države članice, v kateri ima sedež; (b) v drugi državi članici v primeru tožb, ki jih vložijo zavarovalec, zavarovanec ali upravičenec iz zavarovanja, pred sodiščem v kraju, kjer ima stalno prebivališče tožnik […].“

( 3 ) Uredba (ES) št. 44/2001 Sveta z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 4, str. 42; poimenovana tudi Uredba Bruselj I). Natančneje, te „enakovredne določbe“ so člen 11(2) v povezavi s členom 9(1)(b) Uredbe št. 44/2001.

( 4 ) Sodba z dne 20. julija 2017, MMA IARD (C‑340/16, EU:C:2017:576).

( 5 ) Člen 13(2) Uredbe št. 1215/2012 v povezavi s členom 11(1)(b) te uredbe.